igre na srečo - omejitev dostopa do spletne strani - ponudnik dostopa do interneta - primernost in sorazmernost ukrepa
Po presoji sodišča sta tudi v predlogu predlagana obseg omejitve dostopa do spletne strani (omejitev dostopa do spletne strani ..., na kateri zavezanec prireja igre na srečo) in način izvršitve (omejitev dostopa do predmetne spletne strani s preusmeritvijo na drugo spletno stran na način, da se na DNS strežnikih, ki jih ima ponudnik storitev informacijske družbe v lasti ali v upravljanju, onemogoči pretvorba tekstovnega spletnega naslova ... v pravi IP naslov tako, da vrne IP naslov spletne strani www.infounpis.si) podana ob upoštevanju načela sorazmernosti in v okviru tehničnih možnosti, saj je predlagatelj predlagana obseg omejitve in način izvršitve utemeljil z upoštevanjem okoliščin, ki jih določa ZIS v spredaj citirani določbi (da je predlagani obseg nujno potreben in da je način izvršitve za nasprotno stranko kot ponudnika storitev informacijske družbe najmanj obremenjujoč in z najmanj stranskimi učinki).
javni razpis - razpis - akt o razveljavitvi javnega razpisa - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ni upravni akt - zavrženje tožbe
Sklep o razveljavitvi javnega razpisa glede na 2. člen ZUS-1 ni upravni akt ali drug posamični akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Toženka namreč z njim ni vsebinsko odločila o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Izpodbijani sklep tako predstavlja odločitev procesne narave, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka javnega razpisa, in je namenjena samo poteku tega postopka. Poleg tega tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - naročniško razmerje - soglasje za priključitev
Nesporno je, da je naročnik obstoječega telefonskega priključka tožnik. Ker gre za nadgradnjo njegovega priključka, izvršil pa jo je A. d.d., se sodišče strinja s tožnikom, da gre v obravnavani zadevi za spor med njim in A. d.d. o tem, ali je imel A. d.d. pravni temelj, tj. pravico nadgraditi njegov priključek. Sodišče je po vpogledu v upravni spis ugotovilo, da tožnik v zahtevi za rešitev spora tudi ni uveljavljal prekinitve naročniškega razmerja med A. d.d. in B.B., ampak je zahteval, da A. d.d. odstrani nadgradnjo njegovega telefonskega priključka z novim priključkom, ker je bila izvršena brez njegovega soglasja. Po presoji sodišča gre zato za spor med končnim uporabnikom (naročnikom obstoječega telefonskega priključka) in operaterjem.
javne mobilne radikomunikacije - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - opravljanje storitev - začasna odredba - ureditvena začasna odredba - težko popravljiva škoda - nezmožnost vzpostavitve pravnega razmerja v primeru ugoditve tožbi
Sodišče se strinja s tožnikom, da zatrjevana grozeča škoda po svoji naravi pomeni bistven vpliv na njegovo poslovanje, zaradi izgube ugleda in naročnikov pa je očitno tudi dolgoročna, torej težko popravljiva.
V konkretnem primeru je toženka sporno odločitev o tem, kateri letni prihodek, ki ga ima operater iz zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev, je treba upoštevati pri odmeri višine letnega plačila na podlagi obvestila o zagotavljanju javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanju javnih komunikacijskih storitev, in posledično, kolikšna je višina tega plačila za tožnika za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 (1. točka), oprla na drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. Za to določbo pa je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila neustavna.
Po prvem odstavku 86. člena ZMed mora biti najmanj 20 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe vsakega radijskega in televizijskega programa slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev. Delež iz prvega oziroma drugega odstavka 86. člena ZMed mora biti dosežen glede na predvajano glasbo v oddajnem času med 0. in 6. uro, v oddajnem času med 6. in 18. uro in v oddajnem času med 18. in 24. uro (prvi odstavek 86.a člena ZMed).
V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da v izpodbijani odločbi toženka ni izrecno, jasno in konkretizirano opredelila zakonskega pojma "vsa dnevno predvajana glasba" v smislu prvega odstavka 86. člena ZMed, na katerega se sklicuje, in ga tako na podlagi in v skladu z ZMed ni vsebinsko napolnila, to pa je pravno relevantno za materialnopravno presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe. Zato sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopkovnih pravil.
Pomanjkljive in nezadostne obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo in pojasnili v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah, saj so te namenjene izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in ustrezno obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe.
Ker izpodbijana odločba, izdana v obnovljenem postopku, temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, jo je treba iz tega razloga v celoti odpraviti.
Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave.
Ker izpodbijana odločba temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, je sodišče, upoštevaje navedeno odločitev Ustavnega sodišča, zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in, kot ZUS-1 določa v takem primeru, zadevo vrača toženki v ponoven postopek.
Ustavno sodišče je ocenilo, da je z vidika jezikovne in namenske razlage mogoča interpretacija drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 tako v pomenu, da se upoštevajo vsi operaterjevi letni prihodki za zagotavljanje omrežij oziroma izvajanje storitev (ker ima operater sedež na ozemlju RS in so v tem smislu vsi njegovi prihodki nastali – bili fakturirani v RS), kot tudi, da so mišljeni le tisti prihodki, ki so bili ustvarjeni z uporabo komunikacijske infrastrukture na ozemlju RS. Niti jezikovna niti namenska razlaga tako ne dajeta podlage za sklep, kako bi bilo treba razumeti in uporabiti drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. In ker druge uveljavljene metode razlage (sistematična, logična, zgodovinska, pravu EU zvesta razlaga) ne pripomorejo k zadostni predvidljivosti drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, dejstvo, da obstajata (vsaj) dve enako verjetni razlagi zakonske določbe, po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da so naslovniki izpostavljeni arbitrarni negotovosti. 2. člen Ustave pa na področju javnih dajatev prepoveduje takšne norme, ki davkoplačevalcem onemogočajo razumno in racionalno načrtovanje osebnih in poslovnih dejavnosti. Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 torej nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave.
Ker izpodbijana odločba torej temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, je sodišče, upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in, kot ZUS-1 določa v takem primeru, zadevo vrača toženki v ponoven postopek, v katerem je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
Ustavno sodišče je ocenilo, da je z vidika jezikovne in namenske razlage mogoča tako interpretacija drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki jo ponuja tožnik, kot tudi interpretacija, pri kateri vztraja toženka. Niti jezikovna niti namenska razlaga tako ne dajeta podlage za sklep, kako bi bilo treba razumeti in uporabiti drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. In ker druge uveljavljene metode razlage (sistematična, logična, zgodovinska, pravu EU zvesta razlaga) ne pripomorejo k zadostni predvidljivosti drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, dejstvo, da obstajata (vsaj) dve enako verjetni razlagi zakonske določbe, po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da so naslovniki izpostavljeni arbitrarni negotovosti. 2. člen Ustave pa na področju javnih dajatev prepoveduje takšne norme, ki davkoplačevalcem onemogočajo razumno in racionalno načrtovanje osebnih in poslovnih dejavnosti. Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 torej nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave. Zato je izpodbijano odločbo treba v celoti odpraviti, saj temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1.
Ker je za drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki je veljal ob izdaji izpodbijane odločbe, Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil neustaven, toženka nanj svoje odločitve o odmeri plačila v ponovnem postopku ne bo mogla več opreti. Brez zakonite osnove, kateri prihodek upoštevati pri naložitvi obveznosti zadevnega letnega plačila, odločbe, s katero bi bila takšna obveznost naložena oziroma ki bi se na takšno obveznost nanašala, namreč v skladu z načeli ustavnosti in zakonitosti v konkretnem ponovnem postopku pred toženko tožniku ne bi bilo mogoče izdati.
Izpodbijana odločba, izdana v obnovljenem postopku, temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, zato jo je treba iz tega razloga v celoti odpraviti.
Ker je za drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki je veljal ob izdaji izpodbijane odločbe, Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil neustaven, toženka nanj svoje odločitve o odmeri plačila v ponovnem postopku ne bo mogla več opreti. Brez zakonite osnove, kateri prihodek upoštevati pri naložitvi obveznosti zadevnega letnega plačila, odločbe, s katero bi bila takšna obveznost naložena oziroma ki bi se na takšno obveznost nanašala, namreč v skladu z načeli ustavnosti in zakonitosti v konkretnem ponovnem postopku pred toženko tožniku ne bi bilo mogoče izdati.
napačna uporaba materialnega prava - podelitev radijskih frekvenc - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - podaljšanje veljavnosti odločbe - sprememba odločbe o dodelitvi radijske frekvence
O razmerju med podaljšanjem ODRF (54. člen ZEKom-1) in spreminjanjem ODRF (57. člen ZEKom-1) je sodišče v svoji praksi že pojasnilo naslednje. Postopek v primeru podaljšanja ODRF na predlog njenega imetnika je določen v 54. členu ZEKom-1 kot poseben upravni postopek. Iz primerjave prvega in petega odstavka 54. člena ZEKom-1 v zvezi z 51. členom ZEKom-1 (vsebina odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc) in 57. člena ZEKom-1 je razvidno, da sta v teh dveh členih določena dva različna upravna postopka. Toženka lahko namreč na podlagi postopka iz 54. člena ZEKom-1 izda novo ODRF le z vsebinsko isto pravico, ki bi se sicer iztekla z določenim datumom. Poseg v materialni del ODRF, tj. njeno spremembo, pa toženki omogoča postopek, določen v 57. členu ZEKom-1, v skladu s katerim lahko toženka spremeni ODRF po uradni dolžnosti ali na predlog njenega imetnika. Okoliščine in pogoji, predpisani v 54. členu ZEKom-1 za podaljšanje ODRF, so drugačni kot v primeru, ko se ODRF v skladu s 57. členom ZEKom-1 lahko spremeni in se izda nova ODRF, ki je drugačna od prejšnje in s katero se prejšnja odločba razveljavi.
Iz tega sledi, da v konkretnem primeru spreminjanje ODRF po uradni dolžnosti, ki med drugim od toženke terja tudi ustrezno obrazložitev (konkretno katere okoliščine so razlog za spremenjene pogoje iz ODRF in iz katerih razlogov je do njih prišlo ter je terjalo spreminjanje ODRF) in pomeni poseganje v pravnomočno urejeno razmerje, po vsebini ni združljivo s sočasnim podaljševanjem ODRF.
Toženka je v nasprotju z ZEKom-1 združila postopek podaljšanja ODRF, ki ga je sprožil tožnik z vložitvijo ustreznega predloga (kar ni sporno), in postopek spremembe ODRF po uradni dolžnosti oziroma o obojem odločala hkrati.
Konkretno postopanje toženke ni zakonito, ker se pri podaljšanju ODRF v smislu 54. člena ZEKom-1 spremeni le obdobje veljavnosti oziroma mora toženka izdati novo ODRF z vsebinsko isto pravico, ki bi se sicer iztekla z določenim datumom. Podaljšanje je vezano na ustrezno vlogo imetnika – na predlog za podaljšanje (prvi odstavek 54. člena ZEKom-1), torej je vsekakor v dispoziciji imetnika.
Pri spreminjanju ODRF v smislu 57. člena ZEKom-1 pa velja povsem drugače, in sicer lahko toženka poseže tudi v preostali del vsebine ODRF ter izda novo – drugačno ODRF. Zakon tudi izrecno predvideva, da pri spreminjanju ODRF toženka prejšnjo razveljavi (peti odstavek 57. člena ZEKom-1). Gre za dva ločena postopka, ki zasledujeta drugačne cilje.
Vendar pa okoliščine, ki so pomembne v zvezi s časovno veljavnostjo ODRF (53. člen ZEKom-1) in njenim podaljševanjem ter pogoji, ki morajo biti izpolnjeni pri podaljšanju (54. člen ZEKom-1), niso odločilne pri spreminjanju ODRF po uradni dolžnosti (57. člen ZEKom-1).
Prenos radijske frekvence je mogoč le pod pogoji iz 55. člena ZEKom-1, med katerimi je tudi njeno predhodno soglasje. Po zakonu ni ovire, da se imetnik (so)uporabi frekvence odpove, vendar to ne pomeni, da se lahko odpove v korist določeni osebi. V tem primeru bi šlo namreč prav za tak prenos, za katerega veljajo pogoji iz 55. člena ZEKom-1.
ZEKom-1 člen 191, 191/3. ZUS-1 člen 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep o prekinitvi upravnega postopka - sklep o združitvi postopkov - zavrženje tožbe - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - podelitev radijskih frekvenc
Tako za odločbo agencije kot za sklep agencije, izdana v upravnem postopku, velja, da sta dokončna ter da zoper odločbo in sklep agencije pritožba ni dovoljena. Ne ZEKom-1 ne drug zakon, ki bi urejal delovanje agencije, namreč ne določata drugače.
Izpodbijana sklepa o združitvi zadev v en postopek oziroma o prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja med sklepe iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 ne štejeta. Zato takih sklepov v upravnem sporu samostojno s tožbo ni mogoče izpodbijati.
Toženka je pri svoji analizi uporabila podatke, pridobljene s strani upravljavca, kar je tudi po presoji sodišča pravilen vir. Vzdrževanje, obratovanje in obnavljanje javne železniške infrastrukture je namreč obvezna gospodarska javna služba, ki jo upravlja upravljavec (11. člen ZZelP), med naloge upravljavca javne železniške infrastrukture pa med drugim sodi tudi vodenje evidence gibanj vseh vlakov in zamud (četrti odstavek 43. člena Uredbe 44/16). To pa pomeni originaren vir podatkov glede na analizo, ki jo je toženka izvedla.
Sodišče ne more sprejeti tožbenega ugovora o napačnih zaključkih o vzrokih za zamude, saj le-ti izhajajo iz podatkov, ki jih je toženka pridobila iz pravno relevantnega vira (torej na podlagi 43. člena Uredbe 44/16 od upravljavca), kot tudi s strani vseh strank postopka (torej tudi tožnika), jih primerjala, opravila njihovo analizo in na tej podlagi sprejela svoje zaključke, ki jim sodišče pritrjuje.
Sodišče se strinja s toženko, da bi določitev točno določenih tirov utegnila povzročati še večjo prezasedenost tirov na TPK, saj bi se s tem onemogočila večja prilagodljivost upravljavca glede na konkretno stanje prometa na TPK v danem času, ne glede na (s tem tožbenim naziranjem pa se sodišče strinja) obveznost dnevno potrjenih sprejemov vseh vlakov, saj lahko pride do nastopa izrednega dogodka, zaradi katerega upravljavec ne bi mogel upoštevati svojega načrta konkretno dodeljenih tirov posameznim prevoznikom. Ker pa je upravljavec število dodeljenih tirov določil glede na število dodeljenih vlakovnih poti (v absolutnem pomenu besede), pa je ravno s tem omogočil enakopravno obravnavo vseh prevoznikov.
Tožnik ima prav, ko ugovarja, da bi morala toženka pred določitvijo ukrepa, z nameravano določitvijo ukrepa seznaniti stranke postopka in jim dati možnost, da se do tega opredelijo. Res je toženka postopek vodila po uradni dolžnosti, kar pa je ne odvezuje postopanja po ZUP, to pa tudi pomeni upoštevanje 9. oziroma konkretno 146. člena ZUP, še zlasti, ker je določila dodaten ukrep, ki se nanaša na vse stranke postopka – upravljavca in prevoznike.
Pristojni organ lahko dokončno odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom, torej pod pogoji in na načine, določenimi v ZUP.
telekomunikacije - telefonsko naročniško razmerje - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - splošni pogoji poslovanja - plačilo opravljenih storitev
Izvajalec telekomunikacijskih storitev, ki uporabnikom (v tem primeru tožnik) omogoča klice na številke 090, se o tem, koliko se zaračunavajo klici, dogovori s ponudnikom zunanjih storitev. Če ponudnik zunanjih storitev tega dogovora ne spoštuje in se z uporabnikom (tj. klicateljem) dogovori za drugačno ceno za izvedene storitve, je kršil pogodbeni odnos z izvajalcem telekomunikacijskih storitev, v tem primeru s tožnikom.
telefonsko naročniško razmerje - telekomunikacijske storitve - plačilo opravljenih storitev - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - gostovanje v tujini
Toženka je dejansko stanje, na katerega je oprla svojo odločitev, ugotovila ob uporabi pravil o dokaznem bremenu in prosti presoji dokazov, in sicer je presodila, da tožnica z izpisom, ki dokazuje le, da je bilo 15. 9. 2017 ob 13:47:19 uri s telefonske številke stranke z interesom na številko 4040 poslano SMS sporočilo, ni izpolnila dokaznega bremena za svoje trditve.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - telefonsko naročniško razmerje - izpolnitev pogodbene obveznosti - dejanska oprava storitev
Za tožnico je bilo ves čas sporno, da operater ni izpolnil obveznosti iz Pogodbe, saj tožnici ni omogočil uporabe telefonske številke, ki je navedena v njej.
Tudi, če bi bila telefonska številka, navedena v Pogodbi, bistvena sestavina pogodbe, bi postala njena izvršitev zaradi ravnanja operaterja nemogoča, pa toženka tudi po pravilih obligacijskega prava ne bi mogla od toženke zahtevati (nemogoče) izvršitve pogodbe, ampak bi lahko zahtevala odškodnino zaradi neizpolnitve ali pa bi od pogodbe odstopila in zahtevala povrnitev škode.
ZEKom-1 člen 54, 54/1, 54/5, 57, 57/1, 57/2, 57/2-4, 57/5.
dodelitev radijske frekvence - sprememba odločbe o dodelitvi radijske frekvence - nedoločen pravni pojem
Pri podaljšanju odločbe o dodeljevanju radijskih frekvenc (ODFR) se v smislu 54. člena ZEKom-1 spremeni le obdobje veljavnosti oziroma mora toženka izdati novo ODRF z vsebinsko isto pravico, ki bi se sicer iztekla z določenim datumom. Pri spreminjanju ODRF v smislu 57. člena ZEKom-1 pa velja povsem drugače, in sicer lahko toženka poseže tudi v preostali del vsebine ODRF ter izda novo – drugačno ODRF. Tožnik ima prav, da gre za dva ločena postopka, ki zasledujeta drugačne cilje.
Po mnenju sodišča je toženka 1. točko 52. člena ZEKom-1 uporabila napačno, saj v izpodbijani odločbi ni upoštevala, da pogoj glede pokritosti (in kakovosti) ni predpisan absolutno, ampak je povezan z besedno zvezo "če je to primerno". Gre za nedoločni pravni pojem, katerega vsebino je treba najprej določiti, tudi sicer pa so pogoji v 52. členu ZEKom-1 izrecno našteti taksativno, kar terja restriktiven pristop k njihovi razlagi.
ZEKom-1 člen 115, 217, 217/1, 217/1-2, 142. ZUP člen 114.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - naročniško razmerje za storitve mobilne telefonije - zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev
Za mobilne storitve ne veljajo zahteve, da bi te morale biti na voljo oziroma dostopne vsem uporabnikom v Republiki Sloveniji na vsaki lokaciji in po določeni kakovosti. Navedena ugotovitev je bistvena v zvezi z obsegom varstva, ki ga toženka lahko končnemu uporabniku zagotovi v postopku reševanja spora, ki je v njeni stvarni pristojnosti.
Zahteve splošne skladnosti ravnanja operaterja s splošnimi pogoji poslovnega oziroma naročniško pogodbo končni uporabnik v postopku reševanja spora iz druge alinee prvega odstavka 217. člena ZEKom-1, glede na veljavno zakonodajo, ne more zahtevati.