neupravičena obogatitev - nastanek obogatitve - obogatitveno načelo - tuja pomoč - nega in pomoč - dokazi in dokazovanje
Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da s tem, ko sta tožnika pokojno obiskovala v bolnišnici oziroma v domu starejših občanov, toženci v ničemer niso bili obogateni.
ZPP člen 32, 32/2, 32/2-8, 483, 483-6. ZFPPIPP člen 310.
stvarna pristojnost - postopek v gospodarskih sporih - spor v zvezi s stečajnim postopkom - načelo koneksnosti - novejša sodna praksa - v stečaju prerekana terjatev - izločitvena pravica
Novejša sodna praksa pojem povezanosti s stečajnim postopkom razlaga ožje, tako da šteje, da mora biti izpolnjen pogoj vzročne zveze med uveljavljano terjatvijo in stečajnim postopkom. Gre zlasti za primere, ko je terjatev v stečajnem postopku prerekana in jo zato upnik uveljavlja v pravdnem postopku, in primere izpodbojnih pravnih dejanj.
Delna zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da toženka zaradi pasivnosti, tj. ker ni odgovorila na tožbo, priznava tožničine dejanske navedbe, s katerimi ta utemeljuje 3. in 4. točko tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je materialnopravno utemeljeno ugodilo tožbenim zahtevkom za plačilo nadomestil plač za obdobje od septembra 202o do 20. 12. 2020 in dela regresa za letni dopust za leto 2020, za katere iz tožbenih navedb izhaja, da jih toženka tožnici ni izplačala (126. in 161. člen ZDR-1).
ZObr člen 88, 88/1, 98, 98a, 98a/3, 100a. ZSSloV člen 38, 40, 56. ZPP člen 18, 274.
zavrženje tožbe - akt vodenja in poveljevanja
Glede na navedeno zoper tak ukaz ni dopustno sodno varstvo, saj ne gre za akt delovnopravne narave, ampak akt vodenja in poveljevanja. Ker odločanje o obravnavani tožbi ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), jo je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
ZDR-1 člen 130, 130/1.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-2.
stroški prevoza na delo - plačilo stroškov
Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela je urejeno v 130. členu ZDR-1, pri čemer se višina stroškov, če ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, določi s podzakonskim aktom (drugi odstavek 130. člena ZDR-1). S KPND je višina določena v višini stroškov javnega prevoza (2. točka 40. člena KPND). Med strankama je bilo sporno, ali je toženka tožniku dolžna plačati stroške nesubvencionirane vozovnice. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da mu je dolžna plačati stroške v tej višini, pri čemer je kot bistveno izpostavilo, kar pritožba zanemari, da je prevoz na delo in z dela izrecno izvzet iz subvencioniranja. Za prevoz na delo in z dela velja nesubvencionirana vozovnica in stroške v tej višini je toženka dolžna plačati tožniku. V vsakem primeru subvencioniranje ne pomeni, da je cena vozovnice nižja, ampak da jo v določeni višini krije nekdo drug, v konkretnem primeru Mestna občina A.
znižanje preživnine - zmožnosti preživninskega zavezanca - materialni položaj - premoženjske razmere - preživninska obveznost - prihodki - osebni stečaj - gotovina - davčni organ - upniki - direktor družbe - neodplačni prenos premoženja - zemljiški dolg - odločilna dejstva - metodološki napotek - dokazno breme - negativno dejstvo
Glede na potrebe nasprotnega udeleženca ter upoštevaje dejstvo, da predlagatelj nima stikov z otrokom, ne hodi z njim na dopust, izlete in podobno, na zakoniti zastopnici pa je v celoti vsakodnevna skrb za nasprotnega udeleženca, je pravilen zaključek, da preživnina, ki je naložena predlagatelju v višini okoli 420 EUR, kar predstavlja nekaj več kot 61 % potreb nasprotnega udeleženca, kljub dodatnim preživninskim obveznostim predlagatelja, ni pretirana.
ZDR-1 člen 7, 88, 88/2, 88/2-1, 88/3, 131, 131/4, 200, 200/3.. ZPP člen 144, 274.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - vročitev odpovedi - zavrženje tožbe - regres za letni dopust - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - doktrina jajčne lupine
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala toženka potem, ko je tožnica odklonila prevzem odpovedi, ravnati skladno s 144. členom ZPP in odpoved pustiti na tožničinem delovnem mestu. Toženka je namreč odpoved v skladu z zgoraj navedeno določbo drugega odstavka 88. člena ZDR-1 vročala v prostorih delodajalca, zato se šteje, da je bila vročitev takrat opravljena. Šesti odstavek 88. člena ZDR-1 glede vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi odkazuje na smiselno uporabo pravil pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom, vendar je glede prostorov delodajalca, kjer se opravlja vročanje, določba ZDR-1 jasna in ne zahteva, da se po neuspešni vročitvi odpoved pusti na delavčevi mizi. Ker se šteje, da je tožnica prejela odpoved 13. 11. 2018, je 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva, določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, pričel teči 14. 11. 2018 in se iztekel 15. 12. 2018. Tožnica je torej tožbo 24. 12. 2018 vložila po poteku roka.
Odločitev sodišča prve stopnje o mobingu in višini odškodnine, ki jo je tožnici priznalo iz tega naslova, je pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00052997
OZ člen 378, 378/1, 779.
delni umik tožbe - spor majhne vrednosti - plačilo opravljenih del - plačilo odvetniških storitev - mandatno razmerje med stranko in odvetnikom - izdaja računa - neplačilo računov - sklep o izvršbi - zamuda s plačilom - plačilo zakonskih zamudnih obresti
Toženec se je na podlagi podpisanega pooblastila zavezal, da bo poravnal na poziv in brez zamude vse stroške tožnika, nagrade in izdatke za izvršena opravila, zato je dolžan plačati stroške za opravljene odvetniške storitve.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 14, 15, 16.. OZ člen 83, 86, 86/1, 94, 95, 95/1.
razlika v plači - odpoved terjatvi
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pogodbi o zaposlitvi zaradi oziroma v delu, v katerem sta se tožnici odpovedali vsem terjatvam zoper toženko, razen terjatvam iz te pogodbe nista nični.
Delavec se ne more vnaprej odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, lahko pa prosto razpolaga s terjatvijo, ki je že zapadla, in se ji v tem okviru "odpove". Tako sta tožnici prosto razpolagali s terjatvijo iz naslova že zapadlih razlik v plači, ko sta s toženko sklenili pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 5. 2019 in 16. 5. 2019, v katerih je vsebovana določba, da "pogodba predstavlja celoten dogovor med strankama in nadomešča vse morebitne prejšnje ustne in/ali pisne dogovore" ter da "pogodbeni stranki razen zahtevkov iz te pogodbe druga do druge nimata nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma se tem izrecno odpovedujeta".
Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.. ZDR-1 člen 88, 88/6, 109, 109/1, 111, 111/1, 111/1-5, 200, 200/1.. ZPP člen 137, 137/1, 370, 370/1.
stroški prevoza - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - dogovor o plači - plačilo prispevkov za socialno varnost
Prvostopenjsko sodišče je tožnici obračunane in izplačane stroške prevoza materialnopravno zmotno štelo za plačila stroškov, saj to niso bila. Trditve toženca o izplačilu stroškov prevoza kot načinu maksimiziranja mesečnih prihodkov, kar je B. B. z izpovedjo o boljši plači oziroma boljšem netu dopustila tudi za tožničin primer, utemeljujejo presojo, da so tožnici izplačani stroški prevoza dejansko predstavljali plačilo za delo oziroma plačilo dela plače, za kar se zavzema tožnica. Ker prvostopenjska ugotovitev, da ji je toženec vede izplačeval stroške prevoza na delo za razdaljo, s katere ni prihajala na delo, pomeni, da je toženec sam takšno ravnanje izvajal in dopuščal, niso relevantni prvostopenjski razlogi o tem, kdo konkretno naj bi bil na strani toženca pooblaščen za sklenitev dogovora o višji plači.
Pri presoji, ali je bila izredna odpoved s strani delavca po določbi 111. člena ZDR-1 zakonita, je pomembno le, da je na strani delodajalca podan razlog iz prvega odstavka 111. člena ZDR-1, sodišču pa pri tem ni treba posebej ugotavljati, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
ZZK-1 člen 15.a, 141, 141/4.. SPZ člen 105, 105/6.
etažna lastnina - predlog za vpis dokončanja etažne lastnine - vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo
Stališče sodišča prve stopnje, da na posebnem skupnem delu ni mogoč vpis solastninske pravice v korist drugega skupnega dela, je materialnopravno pravilno.
Po določbi četrtega odstavka 141. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) je treba s predlogom za vpis (dokončnega) oblikovanja etažne lastnine zahtevati vse vpise iz 15.a člena tega zakona. Povedano pomeni, da je treba vpisati vse posamezne dele stavbe v etažni lastnini, vse njene skupne dele in vse njene posebne skupne dele (pri vsakem od slednjih tudi lastninska pravica v korist tistih posameznih delov v etažni lastnini, v etažno lastnino vsakokratnega etažnega lastnika na katerem je vključena).
prenehanje stavbne pravice - izbris stavbne pravice - izvršba na denarno terjatev - obstoj terjatve
Upnik, ki je imel na stavbnih pravicah dolžnika zastavno pravico, je s prenehanjem stavbne pravice na podlagi določila drugega odstavka 264. člena SPZ po samem zakonu pridobil zastavno pravico na dolžnikovi terjatvi iz naslova nadomestila zaradi predčasnega prenehanja stavbnih pravic. Upnik je zato kot zastavni upnik utemeljeno predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - rubežem te terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika. Gre za jamstvo dolžnika v okviru realnega jamstva za dolg dejanskega dolžnika z ustanovljeno zastavno pravico na stavbnih pravicah, ne pa morebiti za nedovoljen poseg v drugo premoženje dolžnika, ki ni hkrati tudi osebni dolžnik upnika.
Izvršilni postopek tako ni namenjen ugotavljanju obstoja terjatve dolžnika do dolžnikvoega dolžnika. Vprašanje ostoja terjatve bo (lahko) predmet morebitnega pravdnega postopka zoper dolžnikovega dolžnika.
zavrnitev obtožbe - kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin - prepovedana posledica - protipravno stanje - trajajoče kaznivo dejanje - olajševalne in obteževalne okoliščine - kazenski pregon - kršitev kazenskega zakona - dejanska zmota
Ker ravnanja po opisu niso povzročila ene ali skupne prepovedane posledice in ker iz opisa ni razvidno, da bi obdolženi povzročeno protipravno stanje med navedenimi datumi izvršitev kakorkoli vzdrževal (gl. Korošec D. v Bavcon L. in Šelih A., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2014, str. 198) se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnikom, ko je v delu pritožbene obrazložitve zatrjeval, da obdolženčevih ravnanj ni mogoče opredeliti kot tako imenovanega trajajočega kaznivega dejanja ali vsaj ne na način, da pravila o nedovoljenosti kazenskega pregona za posamezna izvršitvena ravnanja po določenem času ne bi bila upoštevana.
Okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obtoževalne okoliščine) so določene in primeroma naštete v drugem odstavku 49. člena KZ-1. Praviloma so odvisne od teže kaznivega dejanja in storilčeve krivde. Procesno ravnanje državnega tožilca, odnos do okolja do storilca kaznivega dejanja ter časovna odmaknjenost od dejanj, z njihovo težo in obdolženčevo krivdo niso povezane.
sodna taksa - plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - odmera sodne takse po ZST-1 - pritožba zoper sklep o stroških postopka - očitna pisna pomota
Tarifna številka 30010 sodi med posebne takse (takse v primeru nastopa posebnih dejstev, zaradi katerih se odmeri sodna taksa), kot je vložena posebna pritožba, ki ni posebej taksirana, ni pa tudi takse prosta. Da ne gre za takse prosto pritožbo, se strinja tudi pritožnica, sodišče prve stopnje pa se pravilno sklicuje na tarifno številko 3009 ZST-1, ki postopek o pritožbi zoper odločbo o stroških posebej taksira.
Predmet tega socialnega spora sta izpodbijani odločbi toženke, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela s priznano pravico do dela na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 17. 12. 2019 dalje. Tožnica si je ves čas sodnega postopka prizadevala dokazati, da ni več zmožna opravljati nobenega dela, zaradi česar bi morala biti razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, kar je izvedenski organ ovrgel.
Ustavno skladna je razlaga sodišča prve stopnje, da določba 57. člena ZIUOOPE širi in ne oži pogojev za pridobitev Zoisove štipendije. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo, da je bil namen tega zakona v tem, da se pridobitev Zoisove štipendije omogoči tudi tistim dijakom oziroma študentom, ki zaradi nastalih posledic epidemije niso mogli izpolniti zakonsko določenih pogojev v ZŠtip-1, ne pa nasprotno, da se tistim, ki so kljub epidemiji dosegli izjemne dosežke, le-ti ne upoštevajo. Kot izhaja že iz naziva zakona je namen tega ravno v tem, da se zmanjšajo oziroma odpravijo posledice epidemije, ne pa da bi z njegovim sprejetjem določenim kategorijam dijakov oziroma študentov onemogočil uveljavljanje izjemnih dosežkov, ki so jih dosegli v šolskem oziroma študijskem letu 2019/2020.
Navkljub takšnemu očitku, pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe ni z ničemer pojasnilo, na podlagi katerih konkretnih dejstev in dokazov je takšno odločilno dejstvo sploh ugotavljalo, temveč je navedeno besedilo zgolj prepisalo iz izreka obtožnega akta.
postopek osebnega stečaja - prodaja dolžnikovega premoženja - ponovna prodaja nepremičnine - način prodaje - izhodiščna cena
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje kot način prodaje izbralo enak način prodaje kot ga je odobrilo ob prvi, sicer neuspešni prodaji istega premoženja. Upnica bi torej lahko, v kolikor bi menila, da je ob drugi prodaji primernejši kakšen drug način prodaje, to tudi izrecno v pritožbi navedla, česar pa ni storila. Zmotno pa je njeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje navesti tudi za vsakega izmed zakonsko predvidenih načinov prodaje, zakaj se zanj ni odločilo. V kolikor bi upnica izrecno nasprotovala zavezujočemu zbiranju ponudb kot primernemu načinu prodaje dolžnikove nepremičnine, bi bilo na njej trditveno in dokazno breme o tem, zakaj bi bil primernejši način prodaje javna dražba ali nezavezujoče zbiranja ponudb. Pritožnica pa v zvezi z določenim načinom prodaje niti ne predlaga kakšnega drugega načina prodaje.