Presoja kreditne sposobnosti je lahko pomemben podatek v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti bank.
Sodišče EU je sprejelo stališče, da je banka dolžna potrošniku predstaviti kredit v tuji valuti na način, da je lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril ocenil celoten strošek posojila. To pomeni tudi posredovati informacijo o tem, kako bi na obrok za odplačilo posojila vplivala večja depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče in povečanje tujih obrestnih mer.
Pojasnilna dolžnost banke o valutnem tveganju ni izčrpana že s podpisom izjave o prevzemu valutnega tveganja, ampak morajo biti informacije potrošniku posredovane tako, da razume ekonomske učinke, spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo - neme degenerativne spremembe - predhodne poškodbe - sprožilni element - celotna odškodnina - odškodnina za skaženost - povečana vrednost spornega predmeta - vrednost odvetniške točke
V sodni praksi je utrjeno stališče, da degenerativne spremembe, ki so neme in oškodovancu pred škodnim dogodkom ne povzročajo nobenih težav, ne morejo biti podlaga za deljeno odgovornost, ter nadalje, da ker mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takšnega kot je, je pri degenerativnih spremembah, ki se prej niso manifestirale, odveč ugibanje, kdaj bi se le-te sicer pojavile.
Za razmejitev vzročnosti je odločilnega pomena odgovor na vprašanje, katera je tista škoda, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Odgovor je, da je tu obravnavni škodni dogodek tožniku povzročil vso nastalo škodo, saj predhodno ni imel težav zaradi osebnih lastnosti in stanja po predhodni poškodbi.
Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo nagrado odmeriti od končne vrednosti spornega predmeta, to je od 152.593,20 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da se je vrednost spornega predmeta med pravdo večkrat povišala.
Čeprav so bila nekatera dejanja v tem pravdnem postopku opravljena še pred uveljavitvijo spremembe OT, je z vidika odmere stroškov bistven čas odločanja sodišča.
separatni stroški - povrnitev separatnih stroškov - krivdno povzročeni stroški - del pravdnih stroškov - delno zavrženje tožbe - stroški postopka v zvezi z začasno odredbo - pravdni stroški po uspehu
Po vložitvi tožbe in modificirane tožbe je sodišče prve stopnje obe skupaj vročilo toženki v odgovor. Ker je zavzelo pravilno stališče, da gre tožbo in modificirano tožbo šteti za enotno vlogo, gredo toženki le stroški odgovora na tožbo, ne pa tudi stroški odgovora na modificirano tožbo. Pravilno je torej ugotovilo, da separatni stroški, ki jih toženka uveljavlja v zvezi z odgovorom na modificirano tožbo, niso nastali in je njen predlog za povračilo teh stroškov utemeljeno zavrnilo.
Sodna praksa ne podpira pritožbenih trditev, da bi sodišče moralo v primeru delnega zavrženja tožbe stroške samostojno odmeriti skladno s sedmim in osmim odstavkom 163. člena ZPP.
Večinska sodna praksa je zavzela stališče, da so stroški v zvezi z začasno odredbo del pravdnih stroškov, o katerih se odloča s končno odločbo glede na uspeh v celotnem postopku.
ZEPDSV člen 12, 16.. ZDR-1 člen 135, 135/2.. OZ člen 287.. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3.
potni nalog - vrstni red vračunavanja - sodni izvedenec
Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazil o plačilih iz naslova dnevnic v skupnem znesku 26.490,48 EUR, ki naj bi jih v svojem mnenju ugotovila tudi sodna izvedenka. V zvezi s tem je sodišče sprejelo pravilen zaključek, da je dokazno breme, da je tožniku izplačala vse pripadajoče dnevnice, na toženi stranki. Ugotovilo je, da je le pri 5-ih nakazilih od 25-ih mogoče zaključiti, da je šlo za plačilo dnevnic, pri ostalih pa bodisi ni naveden namen izplačila, ali pa je navedeno, da gre za materialne stroške, za potne stroške ali plačilo izdatkov (potni stroški, malica). Pravilna je tudi ugotovitev, da tožena stranka poleg tega, da ni dokazala, da so bile z izplačili na bančni račun tožnika, tožniku plačane samo dnevnice, ni dokazala za katere dnevnice je šlo, po katerem potnem nalogu, v kakšni višini in kdaj. Zato se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je le izplačila v višini 5.682,93 EUR mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi se dogovor z dne 24. 8. 2016 nanašal na vse obveznosti tožene stranke do tožnika, ter da dokazuje, da mu tožena stranka iz naslova delovnega razmerja do tega dne ne dolguje ničesar. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino dogovora ter zaključilo, da je bil predmet sporazuma samo regres za letni dopust, pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, nadure (ki niso predmet tožbenega zahtevka), saj je bilo to predmet takratnih inšpekcijskih postopkov, dogovor pa se navsezadnje sklicuje na inšpekcijski postopek.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi otežene uporabe) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - nedoločnost tožbenega zahtevka - poziv na dopolnitev tožbe - konkretiziranost tožbenega zahtevka - določnost zahtevka - opredelitev tožbenega zahtevka - oblikovanje tožbenega predloga - dokazila strank - stopničasta tožba - dokazna stiska - trditvena stiska
Besedilo tožbenega zahtevka se mora glasiti tako, kot si tožnik želi, da bi se glasil izrek sodbe, da lahko torej sodišče, če ugodi tožbenemu zahtevku, vsebino tožbenega zahtevka dobesedno prepiše v izrek sodbe. Navsezadnje pa mora biti tožbeni zahtevek tak, da je na njegovi podlagi tudi mogoče izpeljati morebitno izvršbo.
Stopničasta tožba, ki je tožnica ne uveljavlja, je urejena v 182.a členu ZPP, ki določa, da lahko tožeča stranka uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih stranka zahteva s prvim zahtevkom. Iz komentarja uvodnih pojasnil k spremembam ZPP-E, je razbrati, da je stopničasta tožba dopustna v primeru, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka. Tožnica pa se v pritožbi smiselno sklicuje ravno na trditveno in dokazno stisko. Tožnica, ki trdi, da iz razloga, ker s podatki in dokazili o skupnem premoženju razpolaga toženec, ne more ustrezno opredeliti dejstev in posledično tudi ne oblikovati tožbenega zahtevka, tako ne more vložiti tožbe, ki ni sposobna za obravnavo, ker tožbeni zahtevek ni določno opredeljen (in bi jo potem med postopkom dopolnjevala), ampak ima na voljo stopničasto tožbo, s katero lahko od toženca zahteva, da ji da ustrezne podatke o skupnem premoženju in predloži dokaze, iz katerih bo izhajal obseg skupnega premoženja.
ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-2.. ZP-1 člen 57, 62.a, 157, 157/3.
preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - nova dejstva in dokazi v pritožbi - sestavine plačilnega naloga - stranska sankcija izrek kazenskih točk - nevarnost dejanske kršitve
Storilcu je bila poleg globe izrečena tudi stranska sankcija treh kazenskih točk. Gre za sankcijo, ki jo prekrškovni organ po določbi 2. točke petega odstavka 46. člena ZPrCP mora izreči. Prekrškovnemu organu in sodišču se zato ni treba posebej opredeljevati do nevarnosti, ki jo kršitev predstavlja v konkretnem primeru, saj je zakonodajalec tako vožnjo opredelil kot tako nevarno za varnost, da terja izrek stranske kazni.
prenos dejavnosti - prenos delavcev - denarna odškodnina - sprememba delodajalca
Zavzemanje tožene stranke, da za konkretni prenos 75. člen ZDR-1 ne velja, ker naj bi šlo za oblastno reorganizacijo, je neutemeljeno. Res je ustrezne sklepe sprejemala država, vendar kot ustanoviteljica zavoda v okviru pristojnosti ustanoviteljev in ni šlo za "oblastno reorganizacijo". Tožeča stranka nima nobene oblastne funkcije, poleg tega pa se raziskovalna dejavnost kot storitev ponuja na trgu in konkurira storitvam, ki jih ponujajo drugi subjekti, ki izvajajo dejavnosti s pridobitnim namenom. Zato jo je treba opredeliti kot gospodarsko dejavnost v smislu 2. točke 1. člena Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov.
Zaradi nezakonite odpovedi (torej zaradi ravnanja tožene stranke) je delavcem pripadlo ustrezno denarno nadomestilo po 118. členu ZDR-1. Morebitna (kasnejša) kršitev Pogodbe s strani tožeče stranke, tudi če je bila, na obveznost plačila po sodbah delovnega sodišča ni vplivala.
ZP-1 člen 14, 14/1, 14/3.. ZDCOPMD člen 37, 37/1, 37/7, 37.b, 37.b/1.
odgovornost pravne osebe za prekršek - akcesorna pridružitvena odgovornost - ekskulpacija odgovornosti - trditveno in dokazno breme
Določba tretjega odstavka 14. člena ZP-1 je izjema od splošnega pravila, zato ni na sodišču, da išče razloge za oprostitev odgovornosti in samo ugotavlja, kakšen je način dela v pravni osebi in na kakšen način je pravna oseba ukrepala v konkretnem primeru. Sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo navsezadnje ni preiskovalni organ, temveč je njegova naloga preverjati pravilnost in zakonitost odločbe prekrškovnega organa. Kršiteljica je zato tista, ki mora razloge za ekskulpacijo navesti. Šele potem pride v poštev dolžnost sodišča, da v primeru dvoma glede obstoja teh razlogov tudi po uradni dolžnosti izvaja dokaze in raziskuje dejstva, na podlagi katerih se pravna oseba lahko oprosti odgovornosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovne obveznosti
Redna odpoved iz krivdnega razloga se lahko izreče za vsako kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pod pogojem predhodne kršitve, za katero je bilo delavcu vročeno pisno opozorilo po prvem odstavku 85. člena ZDR‑1, ne glede na stopnjo njegove krivde. Tožnik neutemeljeno meni, da storjene kršitve niso take narave in teže, da bi upravičevale redno odpoved iz krivdnega razloga. Že po svoji naravi kršitve iz odpovedi niso manj pomembne (napake pri izdelavi 80 kosov plošč, ki so jih morali sodelavci nato več ur popravljati, neprimerno vedenje do sodelavke in samovoljna zapustitev delovnega mesta). Tudi sicer pa velja, da tudi če kršitev, zaradi katere je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Pritožbenih navedb, da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki so mu bile očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (odtujitev radia, protipravna uporaba službenih vozil), da je to porušilo medsebojno zaupanje strank in da je za opravljeno delo dobil plačilo, razen dela regresa, ni mogoče upoštevati. Predstavljajo uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa v skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati.
določitev višine preživnine - odmera preživnine - potrebe otroka - pridobitne zmožnosti staršev - delovne in zaposlitvene zmožnosti - porazdelitev preživninskega bremena - pomanjkljiva dokazna ocena - opredelitev do vseh izvedenih listinskih dokazov
Ob upoštevanju nekoliko boljšega materialnega položaja matere in njenega potencialno neizkoriščenega vira dohodka zaradi možnosti oddajanja druge garaže v najem, stroškov s prevozom na stike na strani nasprotnega udeleženca ter dejstva, da so na Hrvaškem plače nižje od slovenskih, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je pravilna razporeditev preživninskega bremena takšna, da predlagateljica krije 60%, nasprotni udeleženec pa 40% potreb mladoletnih otrok (189. člen DZ).
stranka postopka - smrt stranke med postopkom - dediči - zastaranje - seznanitev oškodovanca z obsegom škode - odločba ZPIZ - subjektivni zastaralni rok
Tožniku je bila znana višina materialne škode, ko je prejel odločbo ZPIZ (6. 6. 2012), kar pomeni, da je bila tožba z dne 13. 5. 2015 vložena pravočasno.
OZ člen 319, 347, 347/1, 356, 356/1, 356/2, 365, 369, 369/4, 369/5. ZIZ člen 44, 44/3, 55, 55/1, 55/1-11, 58.
ugovor zoper sklep o izvršbi - ugovor zastaranja - pretrganje zastaranja - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine kot izvršilni naslov - naložitveni del v izvršilnem naslovu - absolutno zastaranje - zastaranje obresti - zastaranje judikatnih terjatev - načelo vestnosti in poštenja - prenehanje obveznosti - odpust dolga
Dolžnik zmotno meni, da sta za natekle zamudne obresti odgovorna upnik in sodišče. Dolžnik bi lahko preprečil njihov tek s tem, da bi svojo obveznost pravočasno poravnal. Načelo vestnosti in poštenja poudarja spoštovanje interesa nasprotne stranke. V izvršilnem postopku je v tej zvezi poudarjen interes upnika, da se poplača, k čemer mora dolžnik aktivno prispevati, ne pa računati na morebitni nastop zastaranja.
Dolžnik se tudi zmotno sklicuje na odpis terjatve iz upnikovih poslovnih knjig, kot okoliščino, ki pomeni ugasnitev terjatve. Odpis terjatve je le kategorija po predpisih o računovodstvu in vodenju poslovnih knjig (zaradi računovodskega vrednotenja premoženja gospodarske družbe), ki pa v obligacijskem pravu nima nujno učinka prenehanja obveznosti. Podan namreč mora biti odpust dolga, za katerega pa ne zadošča, da upnik vodi terjatev kot neizterljivo, ampak mora podati izjavo dolžniku, da mu dolg odpušča, ki jo mora dolžnik sprejeti (319. člen OZ). Da bi upnik dolžniku izjavil, da mu odpušča dolg, pa dolžnik ni zatrjeval.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 39/1, 39/1-1. ZPP člen 15, 163, 163/1.
odmera nagrade in stroškov izvedenca - odločanje brez obravnave - dolžnikova pravica do izjave
Glede zatrjevane postopkovne kršitev sodišče druge stopnje pojasnjuje, da v postopku glede odmere nagrade in nadomestila stroškov cenilca sodišče odloči brez obravnavanja (smiselno prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pravica do izjave je zakonsko omejena, saj gre za odločanje o postranski zadevi stroškov postopka. Pritožbeno prizadevanje za polno uveljavitev pravice do izjave po pojasnjenem ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje še dodaja, da je bil dolžnici skupaj s sklepom vročen tudi stroškovnik izvedenca, katerega vsebino je sodišče povzelo v obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dolžnica je tako imela možnost preizkusa priglašenih postavk nagrade in stroškov izvedenca ter ji je bilo omogočeno, da se do priznanih stroškov določno in konkretno opredeli.
Zoisova štipendija - izpolnjevanje pogojev - epidemija - interventni zakon
Tožnik se je že pred razglasitvijo epidemije udeležil tekmovanj. Tako je prejel srebrno priznanje za dosežek na državnem tekmovanju iz znanja logike v skupini 9. razred dne 19. 10. 2019 in srebrno Proteusovo priznanje za dosežke na državnem tekmovanju iz znanja biologije dne 29. 11. 2019. Le zlato Preglovo priznanje je prejel 9. 6. 2020. Po stališču pritožbenega sodišča namen interventnega zakona nikakor ni bil, da se navedeni dosežki ne bi upoštevali. Potrebno je namreč upoštevati, da je z udeležbo na teh tekmovanjih oziroma s pripravo na ta tekmovanja, tožnik upravičeno pričakoval, da bodo pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za dodelitev Zoisove štipendije priznanja tudi upoštevana. Tožnik je sodeloval na uradnih tekmovanjih, ki so bila izvedena in kjer so bile tudi podeljene nagrade oziroma priznanja. Priznanja so torej uradno priznana in jih je tako pri presoji te zadeve potrebno tudi upoštevati. Tega dejstva ni mogoče zaobiti z navajanjem, da veliko tekmovanj zaradi epidemije ni bilo opravljenih. Ravno za te primere je interventni zakon omogočil uveljavljanje dosežkov iz šolskega oziroma študijskega leta 2017/2018 in šolskega oziroma študijskega leta 2018/2019, saj bi bili namreč dijaki in študentje, ki se niso mogli udeležiti tekmovanj (v nasprotju s tožnikom, ki se je tekmovanj udeležil) prikrajšani oziroma onemogočeni pri uveljavljanju pravice do Zoisove štipendije
sporazumna razveza zakonske zveze - nepopoln predlog - poziv na dopolnitev nepopolnega predloga - vloga, sposobna za obravnavanje - zavrženje predloga
Predlagatelja svoje opustitve postopanja v roku, ki jima ga je odredilo sodišče, ne bi mogla sanirati šele v pritožbenem postopku, kar pomeni, da tudi če bi predlagateljica predlog za sporazumno razvezo dopolnila v pritožbenem postopku, pa tega z obravnavano pritožbo ni storila, to ne bi moglo biti upoštevno.
stiki - izvrševanje stikov - določitev stikov med staršem in otrokom - zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - največja korist otroka - odtujevanje otroka - stiki med počitnicami - zmožnosti preživninskega zavezanca - izvedenec klinične psihologije - preživninsko breme pravdnih strank - življenjske potrebe otroka
V korist otroka je, da se sledi načelu kontinuitete vzgoje in varstva. To kaže prekiniti res le v hudih oz. skrajnih primerih. Tudi pritožnik sam priznava, da obravnavani ni tak, čeprav se takega scenarija boji. A sodba sodišča ne more biti oprta na hipotetičnost najslabšega možnega scenarije. Tudi ne drži pritožnikov očitek, da sam kot nerezidenčni roditelj za bolj kvalitetne stike in manj odpora pri otroku ne bi mogel storiti popolnoma nič.
OZ člen 633, 633/1, 635, 635/1, 636, 637, 637/1, 639, 639/3, 639/5. Posebne gradbene uzance (1977) člen 2, 112.
gradbena pogodba - uveljavljanje napak - obvestilo o napaki - prekluzivni rok - primopredaja - odškodnina za škodo zaradi napake - refleksna škoda - uporaba posebnih gradbenih uzanc - zavajanje naročnika
Plačilo drugemu podjemniku ima v razmerju med naročnikom in (prvim) podjemnikom, ki odgovarja za napake, značilnost stroškov odprave napak. Ker gre za jamčevalni zahtevek, je za presojo vsebine naročnikove pravice odpraviti napake na podjemnikove stroške pomembno, da je naročnik svojo pravico sodno uveljavljal v enem letu od obvestila o napaki (prvi odstavek 635. člena OZ), sicer njegovo materialnopravno upravičenje (pravica) preneha. Če gre namreč za škodo, ki jo je treba nadomestiti kot odpravo napake z delom, je povrnitev stroškov za odpravo napake eden od jamčevalnih zahtevkov in nima narave samostojnega odškodninskega zahtevka. Tožeča stranka zahteva v tem postopku povračilo stroškov zaradi odprave napak po drugem podjemniku, zato bi lahko sodno uveljavljala povračilo teh stroškov le v enoletnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ.
Pri tem je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da se peti odstavek 639. člena OZ, ki določa, da ima v vsakem primeru naročnik tudi pravico do povračila škode, nanaša na škodo zaradi zaupanja oziroma refleksno škodo, ne pa na navadno škodo, ki jo uveljavlja tožeča stranka v tem postopku. Navedena zakonska določba res omogoča naročniku uveljavljati odškodninski zahtevek za povrnitev škode poleg ustreznega jamčevalnega zahtevka, vendar mora napaka opravljenega posla poleg škode, ki jo pomeni napaka sama (neposredna škoda), povzročiti tudi nadaljnje druge negativne posledice - druge oblike škode (škoda zaradi zaupanja, refleksna škoda).