PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00052968
ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-3, 46/6, 46/6-2. Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (2002) člen 15. Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (2015) člen 16, 17.
zahteva za sodno varstvo - prekoračitev hitrosti v naselju - meroslovne zahteve za merilnike hitrosti - neposredni prikaz meritve hitrosti vozniku kontroliranega vozila na kraju meritve
Uporaba nesamodejnega merilnika hitrosti, ki meri iz nepremične točke je dopustna, če tak merilnik hitrosti izpolnjuje (tehnične) pogoje iz 16. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, ki določa, da morajo imeti ti merilniki takojšnji prikaz izmerjene hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. To pa ne pomeni, da bi izmerjena hitrost morala biti neposredno oziroma takoj po zaključku meritve biti pokazana tudi vozniku, zaradi česar bi moral biti voznik ustavljen v kraju, kjer so se opravljale meritve, temveč da mora tak merilnik hitrosti omogočati prikaz izmerjenega rezultata hitrosti na prikazovalniku brez npr. posebnega brskanja po spominu take naprave oziroma brez potrebe po izpisovanju rezultatov meritev s kakšno drugo napravo. Ker izpis rezultata meritve ostane prikazan na prikazovalniku laserskega merilnika hitrosti še določen čas po opravljeni meritvi, je vsekakor mogoče prikazati izmerjeno hitrost vozniku po tem, ko je ta ustavljen. Pri nesamodejnih merilnikih hitrosti, ki merijo iz nepremične točke in meritev ne dokumentirajo slikovno je zato pomembna predočitev izmerjene hitrosti vozniku s prikazom izmerjene hitrosti na prikazovalniku laserskega merilnika hitrosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00053267
SZ-1 člen 23, 50, 71.
skupni deli - plačilo stroškov - odškodnina - položaj upravnika - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti
Med tožnico in toženko (dvema upravnicama) ni nobenega pogodbenega odnosa in tudi SZ-1 med njima samima ne vzpostavlja pravic in dolžnosti (glej predvsem 23. člen SZ-1) v smeri plačevanja obveznosti iz naslova upravljanja. Tožnica je v razmerju do toženke in do etažnih lastnikov dveh stavb, če se v celoti sledi pritožbenim navedbam, tretja oseba, ki je navedene obratovalne stroške plačala in se očitno želi regresirati oziroma od toženke zahteva plačilo odškodnine. Tožnice upoštevaje njene navedbe po SZ-1 ni mogoče šteti niti za dobavitelja v smislu SZ-1 (glej predvsem 71. člen SZ-1).
Edina pravna podlaga, na kateri lahko tožnica od toženke zahteva plačilo omenjenih stroškov s pripadki in opomina, je odškodninska, kar v pritožbi priznava tudi tožnica. Za utemeljenost zahtevka na tej podlagi je treba zatrjevati in izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti (pravno priznano škodo, protipravno ravnanje in vzročno zvezo), z izjemo krivde, katere obstoj se domneva. Omenjenega bremena tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zmogla.
Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da se toženka skladno s SZ-1 ne bi bila dolžna ravnati po navodilih (sklepih) etažnih lastnikov, pa čeprav obstoji njena načelna dolžnost razdeljevati obratovalne stroške. Povedano drugače in poenostavljeno, četudi je verjetno logičen in razumski interes etažnih lastnikov oziroma je za etažne lastnike koristno, da plačujejo obratovalne stroške glede svoje lastnine, gre vseeno za njihovo lastnino in imajo glede nje vse pravice in dolžnosti, ki jih ima lastnik. Ali etažni lastniki lahko pravno upoštevno prepovedo delitev stroškov, je vprašanje, ki niti ni pravno relevantno oziroma odločujoče. Verjetno ni dvoma, da lahko zavračajo plačilo stroškov s sklepi, ki jim je njihov zastopnik (upravnik) načeloma dolžan slediti.
Ni izkazane nobene vzročne zveze med nerazdelitvijo vtoževanih zneskov in zatrjevano škodo. Toženki so namreč etažni lastniki prepovedali razdeljevati omenjene stroške in ji naložili, da sporne račune zavrača. Povedano drugače, etažni lastniki nočejo plačati.
Obenem mora biti škoda, ki jo upravnik povzroči tretjim osebam, pravno priznana in je ni mogoče kar preprosto enačiti s plačanimi obratovalnimi stroški s pripadki ter stroški opomina. Upravnik je namreč lahko odgovoren le za škodo, ki je posledica njegovega protipravnega ravnanja.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00053285
ZP-1 člen 65, 65/4, 66, 66/2. ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/5, 46/5-3.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost lastnika vozila - zaslišanje storilca - kršitev pravice do obrambe - dopolnitev dokaznega postopka - hitrost vožnje
Sodišče ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka le v primeru, če spozna, da je dejansko stanje nepopolno ali nepravilno ugotovljeno. O pravilnosti ali popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja pa lahko sodišče podvomi le v primeru, ko so trditve v zahtevi za sodno varstvo dovolj konkretizirane in ko tudi obstajajo dokazi, s katerimi je mogoče take trditve preveriti oziroma preizkusiti njihovo verodostojnost. V konkretni zadevi glede na trditve v zahtevi za sodno varstvo ni bilo niti posredno izkazano, da storilec razpolaga še s kakšnimi drugimi dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je tudi dejansko bil ves čas izolacije doma oz. da v času izolacije ni zapuščal svojega prebivališča.
Prav zaradi zavržnosti in družbene nevarnosti tovrstnih kaznivih dejanj, ki so še posebej v razmahu od t. i. begunske krize, ki poteka od leta 2015 dalje, je zakonodajalec z novelo KZ-1G, ki velja od 11. 7. 2020, zvišal zagrožene kazni za kvalificirane oblike predmetnega kaznivega dejanja. Zato je zatrjevanje obrambe o nesorazmernosti obtoženki izrečene kazni, ob sklicevanju na sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 18601/2014, izrečeno 25. 4. 2014, za pritožbeno sodišče neprepričljivo.
pravno odločilna dejstva - 18 kazenskih točk - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja
V postopku za izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije sodišče ne ugotavlja ali je storilec storil očitane prekrške in ali je zanje odgovoren, saj je to bilo že ugotovljeno s plačilnimi nalogi, ki so postali pravnomočni. Ker je sodišče na pravnomočne plačilne naloge vezano, v predmetnem postopku ne more upoštevati pritožbenih navedb, v katerih storilec zatrjuje, da vseh prekrškov ni storil on, temveč so jih storili različni družinski člani.
ZPrCP člen 27, 27/9, 101, 101/10. ZP-1 člen 66, 66/2.
zahteva za sodno varstvo - dejansko stanje - nedovoljen pritožbeni razlog
S pritožbenimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takim pritožbenim navedbam ne more slediti in na njihovi podlagi spremeniti izpodbijano odločitev.
ZP-1 člen 8, 113a. KZ-1 člen 32. ZVoz-1 člen 56, 56/10.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - vožnja motornega vozila - skrajna sila - vožnja vozila v cestnem prometu v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja
Zakonski pogoji za uporabo določbe o ravnanju v skrajni sili niso bili izpolnjeni, saj ni izkazano, da zatrjevane nezakrivljene nevarnosti za obdolženčevo življenje ni bilo mogoče odvrniti drugače, kot s storitvijo očitanega prekrška. Obdolženec je v situaciji, ko naj bi se počutil življenjsko ogroženega zaradi zdravstvenih težav, imel možnost nastalo nevarnost odvrniti drugače, s preprostim klicem na številko 112.
Čeprav je po izvedenem dokaznem postopku v zvezi s prekrškom vožnje pod vplivom mamil sicer res bilo ugotovljeno, da obdolženec v krvi ni imel prepovedanih drog, je kljub temu v času, ko je obdolženec 17. 8. 2020 v naselju Laško vozil osebni avtomobil, še vedno bila v veljavi prepoved vožnje motornih vozil, ki je posledica začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki ga je izvršila že PP ... 8. 8. 2020.
Bistvo prekrška vožnje v času izvrševanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v tem, da obdolženec ne spoštuje zakonitega ukrepa sodišča. Zato ni pomembno zgolj vprašanje, kdaj je odpadel utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu in zaradi katerega mu je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, temveč predvsem dejstvo, da je bil tak ukrep zakonito izrečen, da je v času vožnje bil še veljaven in da se je obdolženec zavedal svojih obveznosti oziroma omejitev, ki iz takega ukrepa izhajajo.
Voznik, ki mu je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, je dolžan upoštevati tak ukrep vse dokler ta ni preklican ali dokler mu s sklepom sodišča vozniško dovoljenje ni vrnjeno. Prepričanje, da mu je vozniško dovoljenje povsem neupravičeno in nezakonito odvzeto, voznika ne odvezuje obveznosti upoštevanja ukrepa prepovedi vožnje.
ZKP člen 92. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 46, 46/3.
stroški kazenskega postopka - stroški sodnega tolmača - nagrada za čas potovanja
Sodišče druge stopnje se ne strinja z načinom tolmačenja določbe tretjega odstavka 46. člena Pravilnika kot ga pritožbeno zatrjuje tolmačka. V sklepu z dne 21. 6. 2021, opr. št. II Kp 40218/2018, je Višje sodišče v Celju zavzelo stališče, na katerega se pravilno sklicuje tudi prvo sodišče pod točko 9 obrazložitve in sicer, da citirano določilo Pravilnika povsem jasno govori o skupnem času potovanja na sodišče in nazaj. Zato je nepravilen izračun kot ga pritožbeno uveljavlja sodna tolmačka in sicer, da bi sodišče prve stopnje moralo čas potovanja računati za pot na sodišče v trajanju 48 minut (dvakrat začete pol ure) in vračanje domov v trajanju 48 minut (dvakrat začete pol ure).
napoved pritožbe - rok za napoved pritožbe - prepis izreka sodbe brez obrazložitve - vročitev sodnega pisanja
Če je sodišče storilčevo vlogo z dne 7. 7. 2021 štelo kot napoved pritožbe zoper sodbo z dne 2. 4. 2021, bi moralo za presojo pravočasnosti napovedi pritožbe ugotoviti datum vročitve prepisa izreka sodbe o prekršku, saj od te vročitve dalje šteje rok za vložitev napovedi pritožbe.
ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-3, 46/6, 46/6-2. Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (2015) člen 16, 17. Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (2002) člen 15.
zahteva za sodno varstvo - prekoračitev hitrosti v naselju - neposredni prikaz meritve hitrosti vozniku kontroliranega vozila na kraju meritve - merilniki hitrosti v cestnem prometu - meroslovne zahteve za merilnike hitrosti
Ni mogoče nalagati policistom, da bi morali izvajati meritve hitrosti s premičnim laserskim merilnikom hitrosti le na takem mestu, da lahko takoj po izvedeni meritvi voznika tudi ustavijo in mu na prikazovalniku pokažejo rezultat meritve neposredno (takoj) po zaključku meritve, zato da je izključen kakršenkoli dvom o pravilnosti meritve in da ima storilec možnost preveriti pravilnost pokazanega rezultata meritve. Storilec ima namreč vso možnost preveriti pravilnost pokazanega rezultata meritve tudi v primeru, če ga policisti ustavijo na drugem mestu, v razumnem času po opravljeni meritvi, saj mu je predočeno, kje naj bi bila kršitev storjena, na kakšni razdalji in kolikšna je bila izmerjena hitrost.
Ker je za ugotavljanje in dokazovanje prekrška prekoračitve najvišje dovoljene hitrosti vožnje dopustna tudi uporaba nesamodejnih merilnikov hitrosti, ki merijo iz nepremične točke, pod zgoraj navedenimi pogoji takojšnje predočitve izmerjene hitrosti vozniku, samo dejstvo, da v obravnavanem primeru storilcu meritev prekoračene hitrosti ni bila dokumentirana in predočena s slikovnim gradivom, v ničemer ne omaje pravilnosti in zakonitosti opravljene meritve in nadaljnjega postopka predočitve prekrška storilcu.
pripor - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum - nasprotja v razlogih izpodbijanega sklepa
Res je, da sodišče prve stopnje odgovora ni povzelo v izpodbijani sklep in tudi ni izrecno zapisalo, kateri del obrazložitve predstavlja stališče do posameznega zagovornikovega pomisleka iz odgovora na predlog za podaljšanje pripora. A to ne pomeni, da odgovora ni vzelo v obzir in se do njega ni opredelilo, kot zmotno meni pritožnik.
ZKP člen 18, 83, 148, 148/2, 150, 151. ZNPPol člen 53. URS člen 22, 29.
izločitev dokazov - zakonska podlaga - razlogi za sum - zakonitost pregleda vozila - prikriti preiskovalni ukrepi - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - uporaba dobljenih dokazov zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen - prisluhi - naključno pridobljen dokaz
Višje sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je ravnanje policije v skladu z določbo drugega odstavka 148. člena ZKP, ker je tudi po oceni višjega sodišča, zakonitost ravnanj policistov potrebno ocenjevati glede na njihovo vsebino, ne pa zgolj na (formalno) navedeno zakonsko podlago. Tudi v primeru navedene točne zakonske podlage bi se lahko ravnanja policistov, upoštevaje vsebino le-teh, izkazala za nezakonita. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti v delu, ko se je prvostopenjsko sodišče glede zakonske podlage za postopanje policistov v obravnavanem primeru sklicevalo tudi na določbo 53. člena ZPPol in je tako tudi tem zaključkom potrebno pritrditi, po vsebini pa pritožnik le-teh ni izpodbijal.
ZDR-1 člen 156.. ZObr-UPB1 člen 97f.. ZPP člen 236, 339, 339/2, 339/2-8.
tedenski počitek - misija - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka - sprememba sodbe - zmotna uporaba materialnega prava - slovenska vojska - substanciranost dokaznega predloga
Po presoji pritožbenega sodišča navedba, naj se namesto priče nasprotne stranke zasliši A.A. kot primernejša priča, še ne pomeni podaje ustrezno substanciranega dokaznega predloga, saj mora v smislu 236. člena ZPP stranka podati jasno trditev, da osebo predlaga za pričo in določno navesti, o čem naj ta izpove.
ZGD-1 člen 60, 60/2, 60a, 60a/1, 60a/2, 65, 501, 515/1.. ZDSS-1 člen 34.. OZ člen 18, 18/1, 319, 319/2.
razlika v plači - direktor - izplačilo plač
Tožnik je bil od 12. 3. 2012 do 11. 3. 2017 direktor toženke. V individualni pogodbi o zaposlitvi je bila določena plača v višini 10.946,00 EUR. Izplačana (in obračunana) plača je bila bistveno nižja. Sodišče prve stopnje je zahtevek za obračun in izplačilo razlik v plači med pogodbeno dogovorjeno in dejansko izplačano plačo utemeljeno zavrnilo. Kot bistveno je izpostavilo in temu pritrjuje pritožbeno sodišče, da je bil tožnik kot direktor glavni odločevalec in odredbodajalec. Odločitev, da se izplača nižja plača, je bila njegova, oziroma je z njo vsaj soglašal. Morebitne terjatve do toženke iz naslova (neobračunanih in) neizplačanih plač v letnih poročilih ni navedel.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 26, 26/2, 26/3, 26/3-1, 26/3-2.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 23, 23/1, 23/3.. ZDR-1 člen 130, 130/1, 130/4, 134.. Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (1994) člen 9.. OZ člen 378.. ZPP člen 154, 154/1, 155, 165, 165/2.
Zmotno je stališče, da mu ni mogoče priznati povračila stroška prenočevanja na poti do kraja razporeditve, ker ga Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini izrecno ne določa. Splošno pravilo, da delodajalec mora zagotoviti delavcu povračilo stroškov, ki jih ima ta na službenem potovanju, določa prvi odstavek 130. člena ZDR-1. V drugem odstavku resda napotuje na nadaljnjo ureditev v kolektivni pogodbi dejavnosti ali podzakonskem aktu, vendar le glede višine povračila stroška. Ker Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini tega stroška ne ureja, se je potrebno za določitev višine opreti na pravno ureditev, ki ureja to vprašanje v podobnih primerih (prim. Pdp 596/2015), tak podzakonski akt pa po presoji pritožbenega sodišča predstavlja Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino, ki velja za javne uslužbence. Ta v 9. členu določa povračilo stroška za prenočišče v višini plačanega hotelskega računa, kolikor v tem sporu vtožuje tudi tožnik.
Iz navedb tožnika v tožbi izhaja, da ni podpisal sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 3. 2021, na podlagi katerega ga je toženka odjavila iz obveznih zavarovanj. Ker toženec ni odgovoril na tožbo, je te navedbe sodišče prve stopnje pravilno štelo za resnične in na njihovi podlagi materialnopravno pravilno presodilo, da je tožniku delovno razmerje pri tožencu prenehalo nezakonito. Glede na to je utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku. Materialnopravno utemeljena je tudi ugoditev tožbenim zahtevkom za plačilo regresov za letni dopust (sorazmerni del za 2019 in 2021 ter v celoti za leto 2020), za katere je tožnik navedel, da mu jih toženka ni plačala, pri čemer temu delu odločitve pritožba konkretizirano niti ne nasprotuje.
postopek za izdajo plačilnega naloga - razveljavitev plačilnega naloga - dajatveni zahtevek - pobotanje v pravdi - izrek sodbe pri pobotnem ugovoru - prekoračitev tožbenega zahtevka
Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določila tretjega odstavka 324. člena ZPP v izreku svoje sodbe ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do toženke v znesku 2.559,90 EUR in da terjatev toženke do tožnice v znesku 5.000,00 EUR ne obstoji. Ker se toženka proti sodbi ni pritožila, je prvostopenjska ugotovitev, da njena terjatev v višini 5.000,00 EUR do tožnice ne obstoji, na podlagi določila prvega odstavka 319. člena ZPP postala pravnomočna. S tako sodbo pa je zaradi objektivnih mej pravnomočnosti toženki odvzeta možnost razliko med zneskoma 2.559,90 EUR in 5.000,00 EUR, uveljavljati v posebni pravdi. Sodišče prve stopnje bi torej ravnalo pravilno, če bi ugotovilo le, da ne obstaja terjatev toženke do tožnice v znesku 2.559,90 EUR, v presežku pa o pobotnem zahtevku sploh odločilo ne bi.
ZKP člen 8, 8/1, 8/2, 8/6, 148. KZ-1 člen 245, 245/1, 245/3.
pranje denarja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni znaki kaznivega dejanja - sklepčnost izreka odločbe - subjektivni odnos storilca - jezik v kazenskem postopku - pravica do uporabe svojega jezika v postopku - sodno dejanje
Določba 8. člena ZKP se po vsebini nanaša na udejanjenje pravice do uporabe svojega jezika pri sodnih dejanjih. V zvezi z aktivnostmi policije in zakonske podlage njihovega delovanja v okviru določbe 148. člena ZKP, katerega rezultat so tudi konkretni uradni zaznamki napravljeni v zvezi z njihovimi ugotovitvami, je potrebno zaključiti, da ravnanja policije niso sodna dejanja, zato v zvezi s tem tudi pravice iz 8. člena ZKP niso mogle biti kršene, ker se ta nanaša na uporabo svojega jezika pri sodnih dejanjih. Razen tega je prvostopenjsko sodišče vsebino restavrirane komunikacije med E. E. in obtoženko ocenjevalo ne le v smislu vsebine, same po sebi, tako kot izhaja iz navedenih uradnih zaznamkov, pač pa v povezavi z izpovedbo F. F., ki je prevode dejansko opravila. Zato je potrebno šteti kot dokaz, ne uradni zaznamek, temveč izpovedbo priče v zvezi z vsebino, ki izhaja iz le-teh.
V trenutni fazi kazenskega postopka, ko sodišče odloča o utemeljenosti pripora, ni mogoče dokazno ocenjevati različne ugotovitve izvedencev psihiatrične stroke. Vrednotenje in tehtanje dokazne vrednosti teh dokazov ter njihova dokončna dokazna ocena bo v skladu s procesnimi pravili lahko prepuščena le fazi kazenskega postopka po opravljeni glavni obravnavi.
Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnica ni dokazala protipravnega ravnanja, ki bi povzročilo nesrečo, tj. da so bili na tleh, kjer je prišlo do padca, mastni madeži (ali da so bila tla mokra). Ob izostanku enega od elementov odškodninskega delikta (prvi odstavek 131. člena OZ) je tožničin zahtevek pravilno zavrnilo.