ZDR-1 člen 2, 2/2, 71, 71/1, 128, 128/1, 128/2.. ZDCOPMD člen 3, 3/1.
nadurno delo - plačilo za nadurno delo - voznik - pobotni ugovor
Toženka napačno vztraja, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen, ker naj bi ga opravil samovoljno, namesto v rednem delovnem času. Toženka je namreč tožniku delo - vožnjo jasno odredila na način, da je določila tako namembni kraj kot čas, v katerem mora biti delo opravljeno, kar je privedlo do tožnikovega nadurnega dela. To torej niti ni bilo opravljeno mimo vednosti toženke, da bi lahko zatrjevala tožnikovo samovoljo pri opravljanju nadur.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 90, 98, 103.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo, tako da je ukinila tožnikovo delovno mesto in prenesla njegove naloge na druge zaposlene. Ukinitev delovnega mesta in prenos nalog ukinjenega delovnega mesta na ostale zaposlene pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR- 1 zaradi katerega je tožena stranka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
Skladno z ustaljeno sodno prakso se lahko za reorganizacijo z ukinitvijo delovnega mesta delodajalec odloči tudi, če ni hkrati podan ekonomski razlog v smislu slabšega poslovanja, v smotrnost take odločitve delodajalca pa se sodišče ne more spuščati, saj je delodajalec pristojen organizirati delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo dela tudi spreminjati, lahko tudi zaradi racionalizacije poslovanja z namenom optimizacije poslovnih stroškov.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
Stečaj glavnega dolžnika ima po prvem odstavku 1022. člena OZ za posledico le, da mora upnik priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroka, sicer odgovarja poroku za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega, nima pa nobenega vpliva na dolžnost poroka, da izpolni upnikovo obveznost, če glavni dolžnik zaradi stečaja tega ne stori. Drugi odstavek 1022. člena OZ namreč izrecno določa, da zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti. Na podlagi citirane določbe odpust obveznosti glavnega dolžnika S. K. v stečajnem postopku pomeni zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika do upnika, ki nima nobenega učinka v razmerju med upnikom in porokinjo ter dolžnico v obravnavani zadevi, zato je slednja dolžna poravnati upnikovo terjatev.
Sodišče prve stopnje je pri sprejeti odločitvi spregledalo obstoj obdolženčeve nedosegljivosti državnim organom naše države in s tem zadržanosti zastaranja po tretjem odstavku 91. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je postopek, ki se nanaša na vračilo plačanega po pravnomočni ugodilni sodbi, ki je bila v revizijskem postopku razveljavljena, v ponovljenem postopku pa je bila izdana pravnomočna zavrnilna sodba, glede katere je vložena ustavna pritožba, prekinilo do odločitve o ustavni pritožbi. Obrazložilo je, da bi bilo nesmotrno in neekonomično izvesti predmetni postopek in tožencu naložiti vračilo plačanega, saj v primeru uspeha z ustavno pritožbo (kar bi pomenilo drugačno odločitev o predhodnem vprašanju) vračilo ne bo potrebno.
Po pravilnem opozorilu pritožbe je takšno stališče v nasprotju s sodno prakso, v kateri je jasno zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo ni zakoniti razlog za prekinitev postopka.
zaključek glavne obravnave - zahteva za izločitev sodnika - prepozna zahteva za izločitev sodnika - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - posebna pritožba
Pravica strank predlagati izločitev je po 72. členu ZPP časovno omejena. Stranka mora zahtevo za izločitev podati takoj, ko izve za izločitveni razlog, najpozneje pa do konca glavne obravnave oziroma do izdaje odločbe. Toženec v pritožbi navaja, da glavna obravnava ni bila opravljena 26. 3. 2021 in tega dne naj tudi ne bi bila končana, kar pa ne drži. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je navedenega dne glavna obravnava bila opravljena v prisotnosti toženca, na njej so se izvajali dokazi in bil sprejet sklep, da delna sodba izide pisno. Vse, kar toženec navaja v pritožbi glede razlogov za izločitev sodnice, bi moral navajati na naroku 26. 3. 2021.
Toženec v pritožbi ne trdi, da bi na naroku – po tem, ko sodišče njegovemu predlogu za preložitev ni ugodilo in mu ni dovolilo navedb v zvezi z brezplačno pravno pomočjo – zahteval tudi izločitev sodnice ter želel navajati razloge za tak predlog. To pa pomeni, da je njegova vloga – zahteva za izločitev sodnice z dne 29. 3. 2021 – prepozna.
V postopku za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška sodišče ugotavlja zgolj to, kdaj je začela teči in kdaj bi se iztekla preizkusna doba, ali je storilec v tem času storil prekršek, za katerega mu je bila izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu, ter ali je odločba (plačilni nalog, odločba ali sodba prekršku), s katero so storilcu izrečena kazenske točke v cestnem prometu, postala pravnomočna. V kolikor so ti pogoji izpolnjeni, je sodišče prve stopnje dolžno preklicati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00050804
ZVoz-1 člen 56, 56/8, 64, 64/2.
vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - vozniški izpit - obrazložitev sodbe o prekršku
Čeprav v izreku sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni izrecno navedeno, da s tem preneha veljati tudi potrdilo o opravljenem vozniškem izpitu za določeno kategorijo motornih vozil, ima izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za posledico tudi neveljavnost opravljenega vozniškega izpita. To izhaja iz dejstva, da mora voznik, ki mu je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, za pridobitev novega vozniškega dovoljenja ponovno opraviti vozniški izpit za vozila tiste kategorije, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk za izrek prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (drugi odstavek 64. člena ZVoz-1). Ob razlagi, za kakršno se zavzema obdolženec, bi sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izgubila vsak pomen.
ZPP člen 436, 436/2, 441, 441/2. ZPSPP člen 29, 29/3.
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - ugovor zoper nalog - sklep o razveljavitvi izpraznitvenega naloga - pravnomočnost sklepa - umik ugovora
Sodišče prve stopnje je v tej zadevi s sklepom razveljavilo plačilni nalog, nobena od pravdnih strank se zoper njega ni pritožila, zato je postal pravnomočen in ga je treba upoštevati kot pravilnega in zakonitega. Tako je potrebno v obravnavani zadevi upoštevati dejstvo, da je izpraznitveni nalog razveljavljen. Nalog, ki je razveljavljen, pa že po logiki stvari ne more kar "oživeti" na način, da bi sodišče po njegovi razveljavitvi lahko odločilo, da ostane v veljavi. Zaradi spremembe ZPP je po oceni višjega sodišča določbo drugega odstavka 441. člena ZPP sedaj mogoče ustavno skladno uporabiti le, če sodišče prve stopnje ne bi že razveljavilo izpraznitvenega naloga oziroma dokler ne izda sklepa o razveljavitvi izpraznitvenega (oziroma plačilnega) naloga.
O samem ugovoru je bilo tako že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 14. 1. 2020 (četudi še ne vsebinsko, kar je lahko le predmet nadaljnjega pravdnega postopka), po odločitvi pa pravnega sredstva ni mogoče več umakniti, saj bi se s tem poseglo v sklep o tem pravnem sredstvu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00049421
ZKP člen 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve obveznosti - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - nemogoča izpolnitev - pravno odločilna dejstva - povrnitev škode - pritožba oškodovanca - premoženjsko stanje storilca
Po povedanem bo torej prvo sodišče moralo v ponovljenem postopku obsojenčeve premoženjske razmere presojati celostno in sicer za ves čas od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje dalje (od 1. 12. 2017) in posebej kritično ocenjevati njegova razpolaganja z vsem svojim premoženjem (motornimi vozili, odpravnino v višini 12.229,00 EUR, nepremičnine, ki jih je sinu odsvojil za nizko kupnino) in ne le za čas, ko mu je bil določen nov rok za izpolnitev obveznosti.
nepogodbena odškodninska odgovornost - neobstoj vzročne zveze - usklajeno ravnanje - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - pavšalne pritožbene navedbe - opredelitev do relevantnih navedb stranke
Sodišče se je po ustaljeni (ustavno)sodni praksi dolžno opredeliti le do relevantnih nosilnih naziranj strank. Za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane vse štiri predpostavke (nedopustnost ravnanja, škoda, pravno relevantna vzročna zveza in krivda). Na podlagi tega dejstvo, da ena izmed predpostavk ni podana, pomeni, da tudi obstoja odškodninske odgovornosti ni mogoče utemeljiti.
Več kot očitno je, da sta starša - nasprotna udeleženca, že 8 let vpletena v konflikten starševski odnos. CSD je dne 25. 11. 2020 opravil oceno ogroženosti družine, iz katere je razvidno, da visoko konflikten starševski odnos resno ogroža psihosocialni razvoj ml. otrok, pri obeh starših se prepoznava stiska, starša pa ne zmoreta najti pravega načina ali pomoči, preko katere bi lahko razreševala svoje notranje konflikte, jezo, zamere in razmejila partnerski konflikt od starševskega.
S takšnim ravnanjem oba starša ogrožata koristi otrok, teh pa tudi ni mogoče zavarovati brez posega v njuno starševsko skrb, zato sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ukrep omejitve starševske skrbi potreben.
Storilec je s storitvijo hujšega prekrška v času preizkusne dobe izkazal, da pričakovanje sodišča, da bo v bodoče dosledno upošteval cestnoprometne predpise in ne bo ponavljal prekrškov (na čemer temelji sklep o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja) ni bilo utemeljeno.
ZPP člen 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - ugotavljanje dejstev mimo trditev - kršitev pravil pravdnega postopka - pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu - nedovoljeno širjenje trditvene podlage - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - nekonkretizirane navedbe - višina tožbenega zahtevka
Samoiniciativno širjenje trditvene podlage stranke s strani sodišča oziroma opiranje sodbe na dejstva, ki jih stranka ni zatrjevala, lahko pomeni kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), vendar gre v tem primeru za t. i. relativno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ni zakonsko predviden pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Do enakega zaključka pridemo, če bi ugotavljanje nezatrjevanih dejstev šteli kot zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno naziranje, da gre v tem primeru za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zmotno, saj ne gre za to, da bi sodbi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih – teh dejstev je glede na pritožbene navedbe celo preveč oziroma so med njimi tista, ki jih sodišče ne bi smelo ugotavljati.
Obseg trditvenega in dokaznega bremena v pravdi je odvisen tudi od obsega in konkretiziranosti navedb nasprotne stranke.
Ker toženec v konkretnem primeru ni specificirano izpodbijal višine zahtevka, ni bilo nujno, da tožnica poda bolj podrobne trditve v zvezi z višino, zato je tudi nepomembno, ali je sodišče prve stopnje v zvezi s tem samoiniciativno ugotavljalo nezatrjevana dejstva.
Pavšalnost in nekonkretiziranost ugovorov je posledica dejstva, da je toženec izginil, ne da bi pristojnim organom prijavil svoje dejansko prebivališče, zato začasna zastopnica (ki o zadevi ne ve nič, saj ji je toženčevo izginotje onemogočilo posvet s stranko) objektivno ni mogla podati bolj določnih ugovorov, če je želela spoštovati načelo resnicoljubnosti.
kaznivo dejanje grožnje - protipravnost ravnanja - naznanitev kaznivega dejanja - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - zavrnitev zahtevka
Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati protipravnosti toženčevega ravnanja v smeri, da je slednji ob naznanitvi kaznivega dejanja grožnje (prvi odstavek 135. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju: KZ-1) vedel, da tožnik tega kaznivega dejanja ni storil.
Po določilu prvega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je pritožba dopustna samo zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. Pravico do pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje je obsojenec izkoristil, s tem ko je vložil redno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero je bil predlog za odložitev izvršitve kazni zapora kot neutemeljen zavrnjen. Zoper odločbo sodišča druge stopnje, s katero je bila pritožba zoper odločbo sodišča prve stopnje zavrnjena kot neutemeljena, pa po izrecni določbi citiranega določila 229. člena ZUP redno pravno sredstvo ni več dopustno, zaradi česar se odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe izkaže kot pravilna in zakonita.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
Pravilno je odločeno o dolžnikovi subjektivni nevarnosti odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, ki ogroža uveljavitev tožnikove terjatve. Za ta postopek so bile odločilne dejanske ugotovitve o izvedeni obsežni sečnji lesa v gozdovih, ki so bili predmet obravnavane razvezane prodajne pogodbe med pravdnima strankama.
Doslej zagrožena denarna kazen (1.000,00 EUR) ni dosegla predvidenega preventivnega učinka. Ugotovljene okoliščine primera (toženčeva vztrajnost in nespoštovanje sodnih in upravnih odločb pri sečnji) opravičujejo novo - najvišjo zagroženo denarno kazen v višini 10.000,00 EUR.
začasna odredba - ugovor zoper začasno odredbo - lastninska tožba (rei vindicatio) - vpis pravic v zemljiško knjigo - močnejša pravica - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda
Tožeča stranka je pridobila nepremičnino na podlagi prodajne pogodbe in je vložila ZK predlog za vpis lastninske pravice. V zemljiški knjigi je še vpisan prodajalec. Tretja oseba, ki zaseda sporno nepremičnino, se ne more sklicevati, da tožeča stranka ni lastnik sporne parcele in da zato nima zahtevkov po 92. členu SPZ. Tožena stranka ni izkazala nobenih pravic na sporni nepremičnini in zaseda brez pravnega naslova.