ZPP člen 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - ugotavljanje dejstev mimo trditev - kršitev pravil pravdnega postopka - pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu - nedovoljeno širjenje trditvene podlage - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - nekonkretizirane navedbe - višina tožbenega zahtevka
Samoiniciativno širjenje trditvene podlage stranke s strani sodišča oziroma opiranje sodbe na dejstva, ki jih stranka ni zatrjevala, lahko pomeni kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), vendar gre v tem primeru za t. i. relativno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ni zakonsko predviden pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Do enakega zaključka pridemo, če bi ugotavljanje nezatrjevanih dejstev šteli kot zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno naziranje, da gre v tem primeru za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zmotno, saj ne gre za to, da bi sodbi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih – teh dejstev je glede na pritožbene navedbe celo preveč oziroma so med njimi tista, ki jih sodišče ne bi smelo ugotavljati.
Obseg trditvenega in dokaznega bremena v pravdi je odvisen tudi od obsega in konkretiziranosti navedb nasprotne stranke.
Ker toženec v konkretnem primeru ni specificirano izpodbijal višine zahtevka, ni bilo nujno, da tožnica poda bolj podrobne trditve v zvezi z višino, zato je tudi nepomembno, ali je sodišče prve stopnje v zvezi s tem samoiniciativno ugotavljalo nezatrjevana dejstva.
Pavšalnost in nekonkretiziranost ugovorov je posledica dejstva, da je toženec izginil, ne da bi pristojnim organom prijavil svoje dejansko prebivališče, zato začasna zastopnica (ki o zadevi ne ve nič, saj ji je toženčevo izginotje onemogočilo posvet s stranko) objektivno ni mogla podati bolj določnih ugovorov, če je želela spoštovati načelo resnicoljubnosti.
Sodišče prve stopnje je postopek, ki se nanaša na vračilo plačanega po pravnomočni ugodilni sodbi, ki je bila v revizijskem postopku razveljavljena, v ponovljenem postopku pa je bila izdana pravnomočna zavrnilna sodba, glede katere je vložena ustavna pritožba, prekinilo do odločitve o ustavni pritožbi. Obrazložilo je, da bi bilo nesmotrno in neekonomično izvesti predmetni postopek in tožencu naložiti vračilo plačanega, saj v primeru uspeha z ustavno pritožbo (kar bi pomenilo drugačno odločitev o predhodnem vprašanju) vračilo ne bo potrebno.
Po pravilnem opozorilu pritožbe je takšno stališče v nasprotju s sodno prakso, v kateri je jasno zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo ni zakoniti razlog za prekinitev postopka.
ZDR-1 člen 2, 2/2, 71, 71/1, 128, 128/1, 128/2.. ZDCOPMD člen 3, 3/1.
nadurno delo - plačilo za nadurno delo - voznik - pobotni ugovor
Toženka napačno vztraja, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen, ker naj bi ga opravil samovoljno, namesto v rednem delovnem času. Toženka je namreč tožniku delo - vožnjo jasno odredila na način, da je določila tako namembni kraj kot čas, v katerem mora biti delo opravljeno, kar je privedlo do tožnikovega nadurnega dela. To torej niti ni bilo opravljeno mimo vednosti toženke, da bi lahko zatrjevala tožnikovo samovoljo pri opravljanju nadur.
Preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče obravnavati ločeno od izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilcu veljavnost vozniškega dovoljenja ne bo prenehala zgolj zaradi storitve prekrška v preizkusni dobi, temveč zato, ker je v obdobju dveh let dosegel in presegel 18 kazenskih točk, nato pa kljub dodatni priložnosti, da ohrani veljavno vozniško dovoljenje, ki mu je bila dana z odložitvijo izvršitve tega ukrepa, pogojev odložitve ni spoštoval.
premestitev - sklep o premestitvi - premestitev na drugo delovno mesto - obrazložitev razloga - premestitev na delo v drug kraj
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je bila tožnikova premestitev izvedena na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, ki v konkretnem primeru zaradi premestitve v drug kraj in na drugo delovno mesto predstavljata medsebojno povezana razloga, ki bi ju morala toženka obrazložiti že v izpodbijanem sklepu o premestitvi oziroma najkasneje v izpodbijanem sklepu drugostopenjskega organa. Toženka je v izpodbijanem sklepu o premestitvi obrazložila poslovni razlog po 1. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (četudi je pri tem izostala izrecna navedba, da gre za poslovni razlog - to je navedel šele drugostopenjski organ), medtem ko je obrazložitev razloga po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU v izpodbijanem sklepu povsem izostala.
ZPP člen 436, 436/2, 441, 441/2. ZPSPP člen 29, 29/3.
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - ugovor zoper nalog - sklep o razveljavitvi izpraznitvenega naloga - pravnomočnost sklepa - umik ugovora
Sodišče prve stopnje je v tej zadevi s sklepom razveljavilo plačilni nalog, nobena od pravdnih strank se zoper njega ni pritožila, zato je postal pravnomočen in ga je treba upoštevati kot pravilnega in zakonitega. Tako je potrebno v obravnavani zadevi upoštevati dejstvo, da je izpraznitveni nalog razveljavljen. Nalog, ki je razveljavljen, pa že po logiki stvari ne more kar "oživeti" na način, da bi sodišče po njegovi razveljavitvi lahko odločilo, da ostane v veljavi. Zaradi spremembe ZPP je po oceni višjega sodišča določbo drugega odstavka 441. člena ZPP sedaj mogoče ustavno skladno uporabiti le, če sodišče prve stopnje ne bi že razveljavilo izpraznitvenega naloga oziroma dokler ne izda sklepa o razveljavitvi izpraznitvenega (oziroma plačilnega) naloga.
O samem ugovoru je bilo tako že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 14. 1. 2020 (četudi še ne vsebinsko, kar je lahko le predmet nadaljnjega pravdnega postopka), po odločitvi pa pravnega sredstva ni mogoče več umakniti, saj bi se s tem poseglo v sklep o tem pravnem sredstvu.
Več kot očitno je, da sta starša - nasprotna udeleženca, že 8 let vpletena v konflikten starševski odnos. CSD je dne 25. 11. 2020 opravil oceno ogroženosti družine, iz katere je razvidno, da visoko konflikten starševski odnos resno ogroža psihosocialni razvoj ml. otrok, pri obeh starših se prepoznava stiska, starša pa ne zmoreta najti pravega načina ali pomoči, preko katere bi lahko razreševala svoje notranje konflikte, jezo, zamere in razmejila partnerski konflikt od starševskega.
S takšnim ravnanjem oba starša ogrožata koristi otrok, teh pa tudi ni mogoče zavarovati brez posega v njuno starševsko skrb, zato sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ukrep omejitve starševske skrbi potreben.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00050536
ZCes-1 člen 2, -2-24, 2-25, 2-30. ZPrCP člen 46, 46/6, 46/6-2. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (2000) člen 17, 17-4.
zahteva za sodno varstvo - prometni znak - javna pot - prekoračitev hitrosti
Ker ima odseka 992291 in 992292 status javne poti in s tem javne občinske ceste, ne more biti nobenega dvoma, da gre pri stičiščih teh odsekov z regionalno cesto za križišči, kar ima za posledico razveljavitev s prometnim znakom določene omejitve hitrosti.
začasna odredba o dodelitvi otroka - skrb za varstvo in vzgojo - zavrnitev predloga
Dejansko stanje je torej tako, da zaradi mamine trenutne odsotnosti, oče polno in izključno izvršuje vzgojo in varstvo in zato ni potrebe, da bi bilo le-to še potrebno pravno formalizirati in tudi po mnenju pritožbenega sodišča, za to ni nobene potrebe.
zaključek glavne obravnave - zahteva za izločitev sodnika - prepozna zahteva za izločitev sodnika - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - posebna pritožba
Pravica strank predlagati izločitev je po 72. členu ZPP časovno omejena. Stranka mora zahtevo za izločitev podati takoj, ko izve za izločitveni razlog, najpozneje pa do konca glavne obravnave oziroma do izdaje odločbe. Toženec v pritožbi navaja, da glavna obravnava ni bila opravljena 26. 3. 2021 in tega dne naj tudi ne bi bila končana, kar pa ne drži. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je navedenega dne glavna obravnava bila opravljena v prisotnosti toženca, na njej so se izvajali dokazi in bil sprejet sklep, da delna sodba izide pisno. Vse, kar toženec navaja v pritožbi glede razlogov za izločitev sodnice, bi moral navajati na naroku 26. 3. 2021.
Toženec v pritožbi ne trdi, da bi na naroku – po tem, ko sodišče njegovemu predlogu za preložitev ni ugodilo in mu ni dovolilo navedb v zvezi z brezplačno pravno pomočjo – zahteval tudi izločitev sodnice ter želel navajati razloge za tak predlog. To pa pomeni, da je njegova vloga – zahteva za izločitev sodnice z dne 29. 3. 2021 – prepozna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00049421
ZKP člen 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve obveznosti - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - nemogoča izpolnitev - pravno odločilna dejstva - povrnitev škode - pritožba oškodovanca - premoženjsko stanje storilca
Po povedanem bo torej prvo sodišče moralo v ponovljenem postopku obsojenčeve premoženjske razmere presojati celostno in sicer za ves čas od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje dalje (od 1. 12. 2017) in posebej kritično ocenjevati njegova razpolaganja z vsem svojim premoženjem (motornimi vozili, odpravnino v višini 12.229,00 EUR, nepremičnine, ki jih je sinu odsvojil za nizko kupnino) in ne le za čas, ko mu je bil določen nov rok za izpolnitev obveznosti.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00050804
ZVoz-1 člen 56, 56/8, 64, 64/2.
vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - vozniški izpit - obrazložitev sodbe o prekršku
Čeprav v izreku sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni izrecno navedeno, da s tem preneha veljati tudi potrdilo o opravljenem vozniškem izpitu za določeno kategorijo motornih vozil, ima izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za posledico tudi neveljavnost opravljenega vozniškega izpita. To izhaja iz dejstva, da mora voznik, ki mu je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, za pridobitev novega vozniškega dovoljenja ponovno opraviti vozniški izpit za vozila tiste kategorije, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk za izrek prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (drugi odstavek 64. člena ZVoz-1). Ob razlagi, za kakršno se zavzema obdolženec, bi sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izgubila vsak pomen.
Toženka je ves čas vedela, da sredstva, ki jih je dva dni pred smrtjo in na dan smrti zapustnika dvignila z njegovega računa, niso njena, zato ni mogla biti v dobri veri najkasneje ob smrti zapustnika 11. 12. 2013, od takrat dalje pa je obresti obračunala tožeča stranka.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
izrek kazenskih točk v času odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - zmota o dejstvih - izbris kazenskih točk
Postopek za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je poseben postopek, v katerem sodišče zgolj ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in je v primeru izpolnjevanja teh pogojev (doseženih 18 kazenskih točk v obdobju dveh let) prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja tudi dolžno izreči.
Ob zavedanju, da mu zaradi izgube vozniškega dovoljenja grozi tudi izguba zaposlitve in s tem sredstev za lastno preživljanje ter oteženo izpolnjevanje drugih življenjskih potreb ter dejstva, da je sodišče storilcu odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v pričakovanju, da v bodoče ne bo kršil cestnoprometnih predpisov, bi bilo od storilca pričakovati, da v bodoče ne bo ponavljal prekrškov.
Ker tožena stranka sama v pritožbi navaja, da je mediator zaključil mediacijo, iz odgovora na pritožbo pa je razbrati, da tudi tožeča stranka več ne soglaša z nadaljevanjem postopka mediacije, za nadaljnjo izvedbo postopka mediacije ni več podlage in je odločitev sodišča prve stopnje o nadaljevanju postopka pravilna.
Pravilno je odločeno o dolžnikovi subjektivni nevarnosti odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, ki ogroža uveljavitev tožnikove terjatve. Za ta postopek so bile odločilne dejanske ugotovitve o izvedeni obsežni sečnji lesa v gozdovih, ki so bili predmet obravnavane razvezane prodajne pogodbe med pravdnima strankama.
Doslej zagrožena denarna kazen (1.000,00 EUR) ni dosegla predvidenega preventivnega učinka. Ugotovljene okoliščine primera (toženčeva vztrajnost in nespoštovanje sodnih in upravnih odločb pri sečnji) opravičujejo novo - najvišjo zagroženo denarno kazen v višini 10.000,00 EUR.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00050418
URS člen 29. KZ-1 člen 34, 34/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 166, 166/1. ZNPPol člen 4, 40.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski družbi - poskus kaznivega dejanja - pravica do obrambe - pravica do zaslišanja obremenilne priče - razlogi za sum - nujno preiskovalno dejanje
Za poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države je potrebno šteti vsa tista dejanja, ki ob upoštevanju krajevnih in časovnih okoliščin že pomenijo začetek izvrševanja kaznivega dejanja (v konkretnem primeru so obtoženci ilegalne migrante, ki so prestopili slovensko-hrvaško mejo, prišli iskat v neposredno bližino meje, potem ko so jo ti uspešno prečili, s takšnim številom in vrsto vozil, ki so omogočala prevoz 14 ilegalnih prebežnikov in v okvirno dogovorjenem času, z namenom, da bi jih odpeljali v Italijo).
Obtoženci so pričeli izvrševati tista dejanja, ki ob upoštevanju istih krajevnih in časovnih okoliščin že pomenijo začetek izvrševanja kaznivega dejanja, pri čemer ilegalni migranti v vozila za prevoz niso vstopili, ker so bili pred tem zaustavljeni s strani policije in zato prepovedana posledica še ni nastala.