V postopku za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška sodišče ugotavlja zgolj to, kdaj je začela teči in kdaj bi se iztekla preizkusna doba, ali je storilec v tem času storil prekršek, za katerega mu je bila izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu, ter ali je odločba (plačilni nalog, odločba ali sodba prekršku), s katero so storilcu izrečena kazenske točke v cestnem prometu, postala pravnomočna. V kolikor so ti pogoji izpolnjeni, je sodišče prve stopnje dolžno preklicati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Sodišče prve stopnje je postopek, ki se nanaša na vračilo plačanega po pravnomočni ugodilni sodbi, ki je bila v revizijskem postopku razveljavljena, v ponovljenem postopku pa je bila izdana pravnomočna zavrnilna sodba, glede katere je vložena ustavna pritožba, prekinilo do odločitve o ustavni pritožbi. Obrazložilo je, da bi bilo nesmotrno in neekonomično izvesti predmetni postopek in tožencu naložiti vračilo plačanega, saj v primeru uspeha z ustavno pritožbo (kar bi pomenilo drugačno odločitev o predhodnem vprašanju) vračilo ne bo potrebno.
Po pravilnem opozorilu pritožbe je takšno stališče v nasprotju s sodno prakso, v kateri je jasno zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo ni zakoniti razlog za prekinitev postopka.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00050804
ZVoz-1 člen 56, 56/8, 64, 64/2.
vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - vozniški izpit - obrazložitev sodbe o prekršku
Čeprav v izreku sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni izrecno navedeno, da s tem preneha veljati tudi potrdilo o opravljenem vozniškem izpitu za določeno kategorijo motornih vozil, ima izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za posledico tudi neveljavnost opravljenega vozniškega izpita. To izhaja iz dejstva, da mora voznik, ki mu je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, za pridobitev novega vozniškega dovoljenja ponovno opraviti vozniški izpit za vozila tiste kategorije, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk za izrek prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (drugi odstavek 64. člena ZVoz-1). Ob razlagi, za kakršno se zavzema obdolženec, bi sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izgubila vsak pomen.
Več kot očitno je, da sta starša - nasprotna udeleženca, že 8 let vpletena v konflikten starševski odnos. CSD je dne 25. 11. 2020 opravil oceno ogroženosti družine, iz katere je razvidno, da visoko konflikten starševski odnos resno ogroža psihosocialni razvoj ml. otrok, pri obeh starših se prepoznava stiska, starša pa ne zmoreta najti pravega načina ali pomoči, preko katere bi lahko razreševala svoje notranje konflikte, jezo, zamere in razmejila partnerski konflikt od starševskega.
S takšnim ravnanjem oba starša ogrožata koristi otrok, teh pa tudi ni mogoče zavarovati brez posega v njuno starševsko skrb, zato sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ukrep omejitve starševske skrbi potreben.
Storilec je s storitvijo hujšega prekrška v času preizkusne dobe izkazal, da pričakovanje sodišča, da bo v bodoče dosledno upošteval cestnoprometne predpise in ne bo ponavljal prekrškov (na čemer temelji sklep o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja) ni bilo utemeljeno.
Sodišče prve stopnje je pri sprejeti odločitvi spregledalo obstoj obdolženčeve nedosegljivosti državnim organom naše države in s tem zadržanosti zastaranja po tretjem odstavku 91. člena KZ-1.
kaznivo dejanje grožnje - protipravnost ravnanja - naznanitev kaznivega dejanja - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - zavrnitev zahtevka
Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati protipravnosti toženčevega ravnanja v smeri, da je slednji ob naznanitvi kaznivega dejanja grožnje (prvi odstavek 135. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju: KZ-1) vedel, da tožnik tega kaznivega dejanja ni storil.
začasna odredba o dodelitvi otroka - skrb za varstvo in vzgojo - zavrnitev predloga
Dejansko stanje je torej tako, da zaradi mamine trenutne odsotnosti, oče polno in izključno izvršuje vzgojo in varstvo in zato ni potrebe, da bi bilo le-to še potrebno pravno formalizirati in tudi po mnenju pritožbenega sodišča, za to ni nobene potrebe.
Toženka je ves čas vedela, da sredstva, ki jih je dva dni pred smrtjo in na dan smrti zapustnika dvignila z njegovega računa, niso njena, zato ni mogla biti v dobri veri najkasneje ob smrti zapustnika 11. 12. 2013, od takrat dalje pa je obresti obračunala tožeča stranka.
Preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče obravnavati ločeno od izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilcu veljavnost vozniškega dovoljenja ne bo prenehala zgolj zaradi storitve prekrška v preizkusni dobi, temveč zato, ker je v obdobju dveh let dosegel in presegel 18 kazenskih točk, nato pa kljub dodatni priložnosti, da ohrani veljavno vozniško dovoljenje, ki mu je bila dana z odložitvijo izvršitve tega ukrepa, pogojev odložitve ni spoštoval.
nepogodbena odškodninska odgovornost - neobstoj vzročne zveze - usklajeno ravnanje - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - pavšalne pritožbene navedbe - opredelitev do relevantnih navedb stranke
Sodišče se je po ustaljeni (ustavno)sodni praksi dolžno opredeliti le do relevantnih nosilnih naziranj strank. Za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane vse štiri predpostavke (nedopustnost ravnanja, škoda, pravno relevantna vzročna zveza in krivda). Na podlagi tega dejstvo, da ena izmed predpostavk ni podana, pomeni, da tudi obstoja odškodninske odgovornosti ni mogoče utemeljiti.
Po določilu prvega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je pritožba dopustna samo zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. Pravico do pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje je obsojenec izkoristil, s tem ko je vložil redno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero je bil predlog za odložitev izvršitve kazni zapora kot neutemeljen zavrnjen. Zoper odločbo sodišča druge stopnje, s katero je bila pritožba zoper odločbo sodišča prve stopnje zavrnjena kot neutemeljena, pa po izrecni določbi citiranega določila 229. člena ZUP redno pravno sredstvo ni več dopustno, zaradi česar se odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe izkaže kot pravilna in zakonita.
premestitev - sklep o premestitvi - premestitev na drugo delovno mesto - obrazložitev razloga - premestitev na delo v drug kraj
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je bila tožnikova premestitev izvedena na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, ki v konkretnem primeru zaradi premestitve v drug kraj in na drugo delovno mesto predstavljata medsebojno povezana razloga, ki bi ju morala toženka obrazložiti že v izpodbijanem sklepu o premestitvi oziroma najkasneje v izpodbijanem sklepu drugostopenjskega organa. Toženka je v izpodbijanem sklepu o premestitvi obrazložila poslovni razlog po 1. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (četudi je pri tem izostala izrecna navedba, da gre za poslovni razlog - to je navedel šele drugostopenjski organ), medtem ko je obrazložitev razloga po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU v izpodbijanem sklepu povsem izostala.
Ob zavedanju, da mu zaradi izgube vozniškega dovoljenja grozi tudi izguba zaposlitve in s tem sredstev za lastno preživljanje ter oteženo izpolnjevanje drugih življenjskih potreb ter dejstva, da je sodišče storilcu odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v pričakovanju, da v bodoče ne bo kršil cestnoprometnih predpisov, bi bilo od storilca pričakovati, da v bodoče ne bo ponavljal prekrškov.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
ZDR-1 člen 2, 2/2, 71, 71/1, 128, 128/1, 128/2.. ZDCOPMD člen 3, 3/1.
nadurno delo - plačilo za nadurno delo - voznik - pobotni ugovor
Toženka napačno vztraja, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen, ker naj bi ga opravil samovoljno, namesto v rednem delovnem času. Toženka je namreč tožniku delo - vožnjo jasno odredila na način, da je določila tako namembni kraj kot čas, v katerem mora biti delo opravljeno, kar je privedlo do tožnikovega nadurnega dela. To torej niti ni bilo opravljeno mimo vednosti toženke, da bi lahko zatrjevala tožnikovo samovoljo pri opravljanju nadur.
izrek kazenskih točk v času odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - zmota o dejstvih - izbris kazenskih točk
Postopek za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je poseben postopek, v katerem sodišče zgolj ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in je v primeru izpolnjevanja teh pogojev (doseženih 18 kazenskih točk v obdobju dveh let) prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja tudi dolžno izreči.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00050092
ZP-1 člen 66, 66/2.
zahteva za sodno varstvo - dovoljeni pritožbeni razlogi - dejansko stanje - vožnja pod vplivom alkohola
Pritožbeno sodišče je ob obravnavanju pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in lahko presoja le, ali je glede na take ugotovitve pravilno uporabljen materialni predpis, ki določa prekršek oziroma če so pravilno uporabljene materialne določbe ZP-1, ali so izkazane bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter pravilnosti odločitve o izrečenih sankcijah.
Ker tožena stranka sama v pritožbi navaja, da je mediator zaključil mediacijo, iz odgovora na pritožbo pa je razbrati, da tudi tožeča stranka več ne soglaša z nadaljevanjem postopka mediacije, za nadaljnjo izvedbo postopka mediacije ni več podlage in je odločitev sodišča prve stopnje o nadaljevanju postopka pravilna.
začasna odredba - ugovor zoper začasno odredbo - lastninska tožba (rei vindicatio) - vpis pravic v zemljiško knjigo - močnejša pravica - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda
Tožeča stranka je pridobila nepremičnino na podlagi prodajne pogodbe in je vložila ZK predlog za vpis lastninske pravice. V zemljiški knjigi je še vpisan prodajalec. Tretja oseba, ki zaseda sporno nepremičnino, se ne more sklicevati, da tožeča stranka ni lastnik sporne parcele in da zato nima zahtevkov po 92. členu SPZ. Tožena stranka ni izkazala nobenih pravic na sporni nepremičnini in zaseda brez pravnega naslova.