postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe - napačna opravilna številka
Čeprav je tožeča stranka na dopolnitev tožbe navedla napačno opravilno številko, zaradi česar je bila ta vložena v drug spis, je treba šteti, da je dopolnitev tožbe vložila pravočasno.
Pri nepravi spremembi tožbe je enotno stališče sodne prakse, da se zastaranje za kasnejše zvišanje zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka. Zato je ugovor zastaranja tožene stranke sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo.
Pri predlogu za ustavitev izvršilnega postopka oziroma umiku predloga za izvršbo gre v celoti za preklic zahteve za sodno varstvo. Poledica tega je, da upnik po umiku predloga za izvršbo ne more več uspešno priglasiti nadaljnjih izvršilnih stroškov.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00050174
ZKZ člen 20, 20/1, 21, 22, 23. OZ člen 59, 59/1, 59/4.
sklenitev pogodbe - sklenitev pogodbe pod odložnim pogojem - sprejem ponudbe - izjava o sprejemu ponudbe - odložni pogoj - dvostranska pogodba - veljaven zavezovalni pravni posel - odobritev upravnega organa kot odložni pogoj - prodaja kmetijskega zemljišča - pravočasna vložitev vloge - javna ponudba - varstvo javne koristi - vrnitev kupnine - načelo vestnosti in poštenja - odškodninski zahtevek - rok za prostovoljno izpolnitev - prekluzivni rok - pravno učinkovanje - objektivni razlog
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je bila v trenutku, ko je tožnica prejela izjavo o sprejemu ponudbe, pogodba sklenjena, vendar pod odložnim pogojem odobritve s strani upravnega organa. V konkretnem primeru ni sporno vprašanje, ali je bil pravni posel, ko je tožnica prejela izjavo o sprejemu ponudbe, sklenjen. Sporno je, ali že to dejstvo daje tožnici pravico do pravnega varstva, kot ga uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Odgovor je negativen. S sprejemom izjave o sprejemu ponudbe je bila pogodba sklenjena, vendar pravne posledice v smislu izpolnitvenih ravnanj pogodbenih strank bi nastopile, če bi pravni posel odobrila upravna enota.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenih razlogov ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
zavrženje nerazumljive in nepopolne vloge - opis kaznivega dejanja - obvezne sestavine zasebne tožbe
Velja stroga določenost opisa kaznivega dejanja (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP), kateri mora biti podan v obliki strnjenega opisa konkretnega historičnega dogodka (konkretni dejanski stan) in v zadostni meri ločen od obrazložitve obtožnega akta.
pripor - utemeljen sum - nova dejstva in okoliščine
Ponovno presojo utemeljenega suma je treba opraviti, če sodišče ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so pomembne za obstoj utemeljenega suma, le-teh pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo in jih tudi pritožba ne izpostavlja, zato pritožba ne more biti uspešna v smeri izpodbijanja zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma.
zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba - skupno premoženje - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev
S predlagano začasno odredbo je tožnica izrecno predlagala zavarovanje svoje nedenarne terjatve, ki jo uveljavlja v točki 1 tožbenega izreka, v katerem zahteva ugotovitev, da skupno premoženje pravdnih strank obsega nepremičnino parc. št. 1173/3 k.o. ..., ID ..., in premične stvari: osebni avto Renault Modus ter dva kmetijska traktorja (IMT in Same Silver) ter da sta deleža obeh pravdnih strank enaka (za vsakega ½ celote). Tožnica pa v točki 2 tožbenega izreka predlaga civilno delitev skupnega premoženja tako, da ji toženec plača 42.000,00 EUR, glede na njene tožbene navedbe je to denarna vrednost v točki 1 izreka opredeljene ½ skupnega premoženja. Tožnica zahteva delitev skupnega premoženja že v tej pravdi, torej cilj te pravde ni kasnejša delitev skupnega premoženja, temveč že delitev v tej pravdi.
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine glede na terjatev iz tožbenega zahtevka, ki jo želi zavarovati tožnica, služi temu, da bo pravno stanje nepremičnin omogočalo izvršitev morebitne ugodilne sodbe.
Z morebitno ugodilno sodbo bo izvedena civilna delitev (2. točke tožbenega, oziroma sodbenega izreka), tožnica s tožbenim predlogom ne zasleduje vzpostavitve solastnine na predmetni nepremičnini, ampak s tožbenim predlogom o glavni stvari (točka 2 tožbenega zahtevka) zasleduje izplačilo denarne vrednosti njenega polovičnega deleža na skupnem premoženju.
Zato predlagana začasna odredba ni ustrezna, ne more služiti namenu zavarovanja, morebitna odtujitev ali obremenitev predmetne nepremičnine nima vpliva na tožničino nedenarno terjatev iz točke 1 tožbenega izreka. Njenemu zahtevku v tem delu bo, oziroma je lahko ugodeno kljub toženčevemu razpolaganju s predmetno nepremičnino.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00050289
KZ-1 člen 258.. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - oškodovanec kot tožilec - zavrženje obtožnega predloga - zakonski znaki kaznivega dejanja - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja
Pritožbena obrazložitev ne more nadomestiti pomanjkljivega opisa dejanja kot najpomembnejše sestavine obtožnega akta, katerega nezadostnost je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
KZ člen 77, 77/2-5, 77/2-7, 78. KZ-1 člen 191, 191/1, 375.
postopek proti mladoletnikom - nasilje v družini - mladoletni storilec - prepoved približevanja - vzgojni ukrepi in kazni za mladoletnike - vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva - navodila in prepovedi kot vzgojni ukrep
Odprava ukrepa prepovedi približevanja je posledica ocene, da mladoletnik svojih staršev in brata ne ogroža vsak trenutek in ob vsakršnem srečanju, ter izražene želje vseh vpletenih, da bi se po daljšem obdobju veljavnosti prepovedi približevanja ponovno začeli srečevati in zbliževati. Občasnega in časovno omejenega srečanja pa ni mogoče enačiti z vsakodnevnim skupnim življenjem. Odločitev sodišča prve stopnje, da za prepoved približevanja ni več razlogov, bo mladoletniku in njegovim najbližjim omogočila stike in postopno zbliževanje, ne omogoča pa zaključka, da je mladoletnik s staršema in bratom že zmožen ustrezno sobivati v vsakodnevnem življenju, ki prej ali slej prinese tudi različna nesoglasja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00049979
ZMed člen 112. OZ člen 193, 198, 344, 346, 347, 347/1. ZASP člen 81, 156, 156/2, 156/3. ZKUASP člen 45, 45/3.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - avtorski honorar - neupravičena obogatitev - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - višina nadomestila - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - veljavnost tarife - sklepčnost tožbe - ugovor že razsojene stvari - občasne terjatve - zastaranje - identičnost sporov - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Pri določitvi primernega nadomestila je za Vrhovno sodišče pomembno, da se zaradi enakega obravnavanja strank, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi in predvidljivosti, v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila. Kljub temu je stališče, da se tarifa 0,198 EUR uporablja v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, omililo (relativiziralo) na način, da tarifa ne velja, če katera od strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna (ker je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka). Navedeno velja razumeti v smeri, da argument pravne enakosti in varnosti (predvidljivosti) ne sme postati podlaga za arbitrarnost.
izročitev in izpraznitev nepremičnine - izvršilni naslov - izročitev nepremičnine kupcu - prodaja solastnega dela nepremičnine - solastnina - nerazdeljena nepremičnina - izselitev iz nerazdeljene stanovanjske hiše - izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše - solastni del - predlog stranke - nepremičnina v solastnini - varstvo lastninske pravice - upravičenja solastnika
O izselitvi iz izročene nepremičnine sodišče odloča po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 192. člena ZIZ in torej ni vezano na predlog stranke oziroma kupca nepremičnine.
Ne glede na to, da je bil kupcu prodan le solastniški delež te nepremičnine, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da se je dolžnik dolžan izseliti iz stanovanjske hiše na naslovu Cesta 94 in se pri tem sklicevalo na sklep VS RS II Ips 36/2019 z dne 9. 5. 2019. Treba je namreč upoštevati, da ima v skladu s 100. členom SPZ solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, kar pomeni, da lahko eden od solastnikov s tožbo dobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v izvršilnem postopku doseže toženčevo (dolžnikovo) prisilno izselitev, in torej smiselno enako velja v izvršilnem postopku za kupca, ki postane solastnik prodane nepremičnine, pri izdaji sklepa po 192. členu ZIZ, za katerega je v zakonu izrecno določeno, da predstavlja izvršilni naslov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00053142
ZOR člen 200, 200/1. ZPŠOIRSP člen 12, 12/1. ZPP člen 154, 154/2.
odškodnina zaradi izbrisa - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode - izbrisani - socialni transferji - možnost zaposlitve - izgubljeni dobiček (zaslužek) - vzročna zveza - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - glavnica in zamudne obresti - omejitev teka zakonskih zamudnih obresti v izreku sodbe - pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine - povračilo stroškov glede na uspeh v pravdi - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
Tožnik je imel še leto in pol od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (vse do 1. 7. 1993) prijavljeno obrt. Od 1. 7. 1994 do 30. 12. 1996, torej še vedno v obdobju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, pa je imel status samostojnega kulturnega delavca. To seveda pomeni, da statusa obrtnika ni izgubil zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako ga očitno izbris ni oviral pri pridobitvi statusa samostojnega kulturnega delavca. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano premoženjsko škodo.
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da razmejevanje in ločeno obravnavanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa, ni ustrezno zaradi njihove podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic. Sodišče prve stopnje se zato pravilno ni izrecno opredeljevalo do posameznih oblik nepremoženjske škode, ampak je vse posledice, nastale zaradi izbrisa, obravnavalo enotno, pri tem pa ga pri odločanju (v primeru, da tožnik razčleni in specificira posamezne oblike nematerialne škode) omejuje le skupni zahtevani znesek odškodnine.
V sodni praksi je bilo sprejeto stališče, da je glede na naravo zadev, v katerih se oškodovancem prisoja ustrezno zadoščenje za krivice, ki so jih pretrpeli zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, primerno, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške, tudi če tožnik uspe z manj kot polovico zahtevka.
povrnitev stroškov odvetniškega zastopanja - odvetniška tarifa - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti - postopek proti mladoletnikom
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o priglašeni nagradi in stroških pritožnika, pri čemer je glede celotne priglašene nagrade zaključilo, da le-ta v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) pritožniku pripada v polovični višini. Navedeno določbo, po kateri je odvetnik, ki je postavljen po uradni dolžnosti, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadel po odvetniški tarifi, pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo glede vseh priglašenih postavk. Pritrditi je namreč zagovorniku, da mu, upoštevaje dejstvo, da je ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti predložil pooblastilo za zastopanje, za navedeno procesno dejanje pripada celotna nagrada v višini 300 točk in ne zgolj v višini 150 točk, kot mu je to priznalo sodišče prve stopnje.
Stroški so v postopku proti mladoletnikom urejeni v posebni določbi, to je v 484. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki v prvem odstavku med drugim določa, da stroški postopka, če je sodišče izreklo mladoletniku vzgojni ukrep, obremenjujejo proračun, oškodovanec pa se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Citirana določba, ki je v razmerju do splošnih določb o stroških kazenskega postopka (od 92. do 99. člena ZKP) specialna, ne razlikuje med vrstami stroškov (kot to na primer 96. člen ZKP), pač pa opredeljuje stroške postopka, zaradi česar je mogoče zaključiti, da zajema vse stroške kazensko mladoletniška postopka, torej tudi nagrado in potrebne izdatke pooblaščenega zagovornika. Povedano drugače, ZKP v posebnih določbah glede stroškov kazensko mladoletniškega postopka ne razlikuje med stroški, ki so nastali z zastopanjem po uradni dolžnosti, in stroški, ki so nastali z zastopanjem po pooblastilu. Kritje stroškov iz proračuna pa ni niti časovno omejeno (na primer s pravnomočno končanim postopkom proti mladoletniku kot to recimo zakon sicer določa za obvezno obrambo v kazenskem postopku (četrti odstavek 70. člena ZKP)). Zaradi navedenega je potrebno zagovorniku priznati tudi nagrado za procesna dejanja, ki jih je po pravnomočno končanem kazensko mladoletniškem postopku opravil na podlagi pooblastila, in sicer v celotni višini kot mu pripada po Odvetniški tarifi. Posledično tako pritožniku, namesto z izpodbijanim sklepom priznanih 1140 točk, pripada skupna nagrada v višini 1290 točk.
vpis spremembe družbenika v sodni register - aktivna legitimacija - ničnost pravnega posla - pridobitev poslovnega deleža
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo očitke nepodane aktivne legitimacije predlagatelja, ta ima pravni interes predlagati vpis na podlagi pravnomočne sodbe, kjer je bil tožnik, medtem ko sta bila toženca pritožnika ter bi bilo glede na različne interese nerealno pričakovati, da bi vpis predlagal subjekt vpisa, s priznanjem pravnega interesa predlagatelju je sodišče izvrševalo pravico do pravnega varstva po pravnomočni sodbi, z vpisom lastnega poslovnega deleža bo predlagatelj dejansko pridobil večji upravljavski vpliv in več glasovalnih pravic, namen sodnega registra kot javne knjige je vpis ter objava podatkov o pravno pomembnih dejstvih, zato ima predlagatelj kot družbenik pravni interes za uskladitev registrskega stanja z dejanskim stanjem. Za čistopis družbene pogodbe in vpis na njegovi podlagi ni potreben sklep skupščine, kot ga s sklicevanjem na obrazložitev sodbe zahtevata pritožnika, ker je predlagatelj z vpisom saniral protipravno stanje, do katerega je prišlo ravno zaradi delitve lastnega poslovnega deleža brez sklepa skupščine subjekta vpisa.
ugovor zastaranja obresti - omejitev zakonskih zamudnih obresti - uspeh z ugovorom zoper sklep o izvršbi
Ker v izvršilnem predlogu zahtevane zakonske zamudne obresti v času sklenitve izvršilnega naslova še niso bile gotove (ugotovljene), zanje ne velja atribut judikatne terjatve.
Z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ je predviden krivdni princip, saj je potrebo po izvršilnem postopku povzročil dolžnik, ki svoje zapadle obveznosti ni poravnal upniku. Vendar pa določba šestega odstavka 38. člena ZIZ ne ukinja uspeha strank kot merila za odločanje o povrnitvi stroškov. Ob upoštevanju načela uspeha v postopku s pravnim sredstvom je tako mogoče zaključiti, v kolikšnem obsegu so bili stroški v zvezi s pravnim sredstvom povzročeni neutemeljeno.