pripor - ponovitvena nevarnost - subjektivni elementi - izločitev sodnika - sklep izvenobravnavnega senata sodišča prve stopnje
Zmotno je stališče zagovornika, da je okoliščina, da je dejanje bilo izvršeno na zahrbten način (zgolj) objektivna okoliščina. Tak način izvršitve namreč kaže na obtoženčeve izrazito negativne osebne lastnosti – okrutnost, brezčutnost in pretkanost, ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje.
Sodnica je sicer res bila izločena, vendar iz razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, v skladu s katero sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo s katero je bilo odločeno o obtožbi, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen). Odločanje o tem, ali so razlogi za pripor še podani, pa ne predstavlja odločanja o obtožbi ali o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi. Smiselni pritožbeni očitek, da je bil senat nepravilno sestavljen, tako ni utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00051262
URS člen 25. ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2-5, 61, 61/1, 62, 62/1, 296, 296/2. OZ člen 59. ZPP člen 355, 355/2.
ustavna pravica do pravnega sredstva (pritožba) - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - stečaj dolžnika - terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku - prijava in preizkus terjatev - vsebina prijave terjatve - regresna terjatev - pogojna terjatev - prijava pogojne terjatve - izjava upravitelja o prijavljenih terjatvah - osnovni seznam preizkušenih terjatev - končni seznam preizkušenih terjatev - sklep o preizkusu terjatev - pogoji in njihov učinek - ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev - dopolnitev dokaznega postopka
V tem primeru je terjatev tožeče stranke po svoji naravi regresna terjatev. To jasno in nedvoumno izhaja iz opisa okoliščin v Opombi 16 osnovnega seznama preizkušenih terjatev. Regresna terjatev v času prijave sploh še ni nastala, zato jo je tožeča stranka v stečajni postopek prijavila kot pogojno. Nastala bo (če bo) šele v prihodnosti na podlagi plačila te terjatve, ki ga bo opravila tožeča stranka (upnica) po začetku stečajnega postopka (s plačilom iz vrednosti svoje nepremičnine), s čimer bo šele pridobila regresno terjatev do stečajnega dolžnika.
Izpolnitev razveznega pogoja po svoji vsebini pomeni prenehanje že obstoječe terjatve. Terjatev, ki ne obstoji, pa ne more prenehati. Razlaganje regresne terjatve zastavnega dolžnika, ki še ni nastala, kot terjatve, ki nasproti glavnemu dolžniku preneha, ko zastavni dolžnik plača upniku dolg glavnega dolžnik, je pravno nevzdržno in taka odločitev bi bila nična. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.
pripor - utemeljen sum - nova dejstva in okoliščine
Ponovno presojo utemeljenega suma je treba opraviti, če sodišče ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so pomembne za obstoj utemeljenega suma, le-teh pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo in jih tudi pritožba ne izpostavlja, zato pritožba ne more biti uspešna v smeri izpodbijanja zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma.
zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba - skupno premoženje - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev
S predlagano začasno odredbo je tožnica izrecno predlagala zavarovanje svoje nedenarne terjatve, ki jo uveljavlja v točki 1 tožbenega izreka, v katerem zahteva ugotovitev, da skupno premoženje pravdnih strank obsega nepremičnino parc. št. 1173/3 k.o. ..., ID ..., in premične stvari: osebni avto Renault Modus ter dva kmetijska traktorja (IMT in Same Silver) ter da sta deleža obeh pravdnih strank enaka (za vsakega ½ celote). Tožnica pa v točki 2 tožbenega izreka predlaga civilno delitev skupnega premoženja tako, da ji toženec plača 42.000,00 EUR, glede na njene tožbene navedbe je to denarna vrednost v točki 1 izreka opredeljene ½ skupnega premoženja. Tožnica zahteva delitev skupnega premoženja že v tej pravdi, torej cilj te pravde ni kasnejša delitev skupnega premoženja, temveč že delitev v tej pravdi.
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine glede na terjatev iz tožbenega zahtevka, ki jo želi zavarovati tožnica, služi temu, da bo pravno stanje nepremičnin omogočalo izvršitev morebitne ugodilne sodbe.
Z morebitno ugodilno sodbo bo izvedena civilna delitev (2. točke tožbenega, oziroma sodbenega izreka), tožnica s tožbenim predlogom ne zasleduje vzpostavitve solastnine na predmetni nepremičnini, ampak s tožbenim predlogom o glavni stvari (točka 2 tožbenega zahtevka) zasleduje izplačilo denarne vrednosti njenega polovičnega deleža na skupnem premoženju.
Zato predlagana začasna odredba ni ustrezna, ne more služiti namenu zavarovanja, morebitna odtujitev ali obremenitev predmetne nepremičnine nima vpliva na tožničino nedenarno terjatev iz točke 1 tožbenega izreka. Njenemu zahtevku v tem delu bo, oziroma je lahko ugodeno kljub toženčevemu razpolaganju s predmetno nepremičnino.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe - napačna opravilna številka
Čeprav je tožeča stranka na dopolnitev tožbe navedla napačno opravilno številko, zaradi česar je bila ta vložena v drug spis, je treba šteti, da je dopolnitev tožbe vložila pravočasno.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051167
ZKP člen 129, 129.a, 402, 402/3. ZIKS-1 člen 82.
nadomestna izvršitev kazni zapora - prekinitev prestajanja kazni - prestajanje zaporne kazni - specialni povratnik - delo v splošno korist
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po njeni oceni bi bilo smiselno, da bi obsojenka na prostosti v času, ko bi ji bilo prestajanje enotne zaporne kazni trinajst let in šest mesecev zapora prekinjeno, opravila delo v splošno korist in bi tako prestala po zadnji sodbi izrečeno kazen dveh let zapora, torej da bi v času prekinitve zaporne kazni, ki bi bila namenjena urejanju razmer in pomoči njeni družini, na predlagan način prestala drugo zaporno kazen. Takšnemu predlogu sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo. Prekinitev prestajanja zaporne kazni obsojencu po 82. členu ZIKS-1 iz razloga, ker je nujno potrebna njegova pomoč družinskemu članu zaradi hujše bolezni, ali iz razloga, da poskrbi za varstvo in vzgojo otrok, je namenjena takšni pomoči in skrbi, ne pa temu, da obsojenec ta čas posveti prestajanju druge kazni.
Glede na to, da tožnika kot lastnika gospodujoče stvari svoje zatrjevane stvarne pravice tri leta zapored od maja 2015 nista izvrševala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prišlo do osvoboditve služnosti, zaradi česar je stvarna služnost prenehala.
plačilo odškodnine - trditvena in dokazna podlaga - oprostitev plačila sodne takse - odvetniški stroški v ponovljenem postopku
Določilo 2. in 7. člena ZPP se nanaša le na dejanske navedbe pravdnih strank, na katere je sicer sodišče vezano, ne pa na pravne zaključke sodišča.
Glede na določila ZOdvT je tožnik v ponovljenem postopku upravičen ponovno do nagrade za narok, ne pa tudi do nagrade za postopek, ker se ta všteje v prejšnjo nagrado za postopek. Tar. št. 3210 ZOdvT opredeljuje nagrado za postopek zoper odločbo o glavni stvari in v zvezi s postopkom z rednimi pravnimi sredstvi. Nadzorstvena pritožba ne predstavlja rednega pravnega sredstva zoper odločbo o glavni stvari. Tožnik plačila sodnih taks ni bil oproščen z odločbami Organa za brezplačno pravno na podlagi ZBPP, ampak s sklepoma predmetnega sodišča na podlagi določb ZST-1.
Po drugem odstavku 132. člena ZPP lahko sodišče odredi, da se vročitev opravi po detektivu ali izvršitelju. Sodišče prve stopnje je to storilo s svojim sklepom 29. 6. 2020, in sicer zaradi obsežnih prilog, ki jih ne bi bilo mogoče pustiti v hišnem predalčniku. S tako opravljeno vročitvijo so nastali stroški, katerih višina v pritožbi ni sporna. Ker so bili torej stroški po oceni sodišča potrebni (155. člen ZPP), so del pravdnih stroškov, o katerih bo odločeno skupaj z glavno stvarjo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00049801
KZ-1 člen 341, 341/1, 341/3.
kaznivo dejanje mučenja živali - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - rana - pes
Dvom v zaključke prvostopnega sodišča skuša pritožnik vnesti z navedbami, da so konfiguracija terena, vegetacija, trava in oddaljenost priči C. C. onemogočale, da bi sploh lahko videl obdolženca in zato njegovi izpovedbi sodišče ne bi smelo zaupati. Pritožnik pa ob tem povsem prezre, da je okoliščina, da je C. C. dejansko videl, kaj se je zgodilo, potrjena že z dejstvom, da je bil pes L. hudo poškodovan najden prav na kraju, ki ga je priča C. C. opisala.
kaznivo dejanje nasilja v družini - ponavljajoče se fizično in psihično nasilje - dokazna presoja - pogojna obsodba
Njeno izpovedbo je potrebno ocenjevati kot celoto, pri čemer je potrebno tudi upoštevati, da je od tega dogodka vendarle minilo 10 let, zato takšno manjše razhajanje v njeni izpovedbi, podani na glavni obravnavi, ob upoštevanju njenih prejšnjih izpovedb, niti ni odločilno za presojo, kot to zmotno meni zagovornik.
Stečajnega postopka namreč ni mogoče končati, ne da bi premoženje dolžnika dobilo novega titularja. Tudi v tem primeru bi moral biti glede vrstnega reda spoštovan drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP.
Ob vložitvi predloga za izvršbo, ugovora ali pritožbe plačana sodna taksa, ki mora biti plačana najkasneje v osmih dneh od vročitve naloga za plačilo sodne takse. Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.
Skladno z določbami ZST-1, se plačilo sodne takse dokazuje z listinskimi dokazili oziroma z ustreznimi potrdili o plačilu.
povrnitev stroškov odvetniškega zastopanja - odvetniška tarifa - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti - postopek proti mladoletnikom
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o priglašeni nagradi in stroških pritožnika, pri čemer je glede celotne priglašene nagrade zaključilo, da le-ta v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) pritožniku pripada v polovični višini. Navedeno določbo, po kateri je odvetnik, ki je postavljen po uradni dolžnosti, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadel po odvetniški tarifi, pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo glede vseh priglašenih postavk. Pritrditi je namreč zagovorniku, da mu, upoštevaje dejstvo, da je ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti predložil pooblastilo za zastopanje, za navedeno procesno dejanje pripada celotna nagrada v višini 300 točk in ne zgolj v višini 150 točk, kot mu je to priznalo sodišče prve stopnje.
Stroški so v postopku proti mladoletnikom urejeni v posebni določbi, to je v 484. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki v prvem odstavku med drugim določa, da stroški postopka, če je sodišče izreklo mladoletniku vzgojni ukrep, obremenjujejo proračun, oškodovanec pa se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Citirana določba, ki je v razmerju do splošnih določb o stroških kazenskega postopka (od 92. do 99. člena ZKP) specialna, ne razlikuje med vrstami stroškov (kot to na primer 96. člen ZKP), pač pa opredeljuje stroške postopka, zaradi česar je mogoče zaključiti, da zajema vse stroške kazensko mladoletniška postopka, torej tudi nagrado in potrebne izdatke pooblaščenega zagovornika. Povedano drugače, ZKP v posebnih določbah glede stroškov kazensko mladoletniškega postopka ne razlikuje med stroški, ki so nastali z zastopanjem po uradni dolžnosti, in stroški, ki so nastali z zastopanjem po pooblastilu. Kritje stroškov iz proračuna pa ni niti časovno omejeno (na primer s pravnomočno končanim postopkom proti mladoletniku kot to recimo zakon sicer določa za obvezno obrambo v kazenskem postopku (četrti odstavek 70. člena ZKP)). Zaradi navedenega je potrebno zagovorniku priznati tudi nagrado za procesna dejanja, ki jih je po pravnomočno končanem kazensko mladoletniškem postopku opravil na podlagi pooblastila, in sicer v celotni višini kot mu pripada po Odvetniški tarifi. Posledično tako pritožniku, namesto z izpodbijanim sklepom priznanih 1140 točk, pripada skupna nagrada v višini 1290 točk.
vpis spremembe družbenika v sodni register - aktivna legitimacija - ničnost pravnega posla - pridobitev poslovnega deleža
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo očitke nepodane aktivne legitimacije predlagatelja, ta ima pravni interes predlagati vpis na podlagi pravnomočne sodbe, kjer je bil tožnik, medtem ko sta bila toženca pritožnika ter bi bilo glede na različne interese nerealno pričakovati, da bi vpis predlagal subjekt vpisa, s priznanjem pravnega interesa predlagatelju je sodišče izvrševalo pravico do pravnega varstva po pravnomočni sodbi, z vpisom lastnega poslovnega deleža bo predlagatelj dejansko pridobil večji upravljavski vpliv in več glasovalnih pravic, namen sodnega registra kot javne knjige je vpis ter objava podatkov o pravno pomembnih dejstvih, zato ima predlagatelj kot družbenik pravni interes za uskladitev registrskega stanja z dejanskim stanjem. Za čistopis družbene pogodbe in vpis na njegovi podlagi ni potreben sklep skupščine, kot ga s sklicevanjem na obrazložitev sodbe zahtevata pritožnika, ker je predlagatelj z vpisom saniral protipravno stanje, do katerega je prišlo ravno zaradi delitve lastnega poslovnega deleža brez sklepa skupščine subjekta vpisa.
odškodnina - povrnitev nepremoženjske škode - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - prispevek oškodovanca - soprispevek - delovna nesreča - delo na višini - padec z lestve - objektivna odgovornost - nenevarna dejavnost - nevarna dejavnost - telesne bolečine - duševne bolečine - odločitev o pravdnih stroških
Pravila o objektivni odgovornosti se uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca. Podlaga objektivne odgovornosti pa niso stvari ali dejavnosti, ki postanejo nevarne šele zaradi nepravilnega načina uporabe, niso pa nevarne že same po sebi.