redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prenos podjetja - sprememba delodajalca
Pritožbeno sodišče glede ugotovljene nezakonitosti oziroma fiktivnosti prenosa podjetja soglaša s sodiščem prve stopnje, da podjetje tožene stranke ni prešlo na družbo A. d. o. o., zaradi česar tudi prenos delavcev oziroma sprememba tožnikovega delodajalca ni bila skladna z zakonom.
Treba je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da zgolj dvomesečno učinkovanje pogodbe o prepustitvi izvajanja storitev, po odpovedi katere je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter prenos skoraj vseh storitev tožene stranke in prevzem vseh delavcev tožene stranke, dokazujejo, da je bil prenos podjetja izveden fiktivno.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - RAZLASTITEV - STEČAJNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00050460
ZFPPIPP člen 323, 323/2, 323/3, 342, 342/5, 347, 347/2-2, 347/3. ZUreP-2 člen 200, 200/4. ZZK-1 člen 68, 68/1, 243, 243/1, 243/1-1. OZ člen 39. ZIZ člen 272.
Upravitelj kot strokovnjak ve oziroma bi moral vedeti, da bi moral ob vsakem podaljšanju najemnega razmerja od sodišča hkrati zahtevati izdajo soglasja k sklenitvi (podaljšanju) predkupne pravice. Ni logično sprejemljivo, da bi šlo le za malomarnost upravitelja, ki je izdajal zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi katerega je dolžnik predlagal izbris in nato ponoven vpis predkupne pravice v zemljiško knjigo. Če bi veljala logika, da je predkupna pravica ustanovljena dokler traja najemno razmerje v skladu z 11. členom Najemne pogodbe, sklenjene za določen čas enega leta, ne bi bilo treba zemljiški knjigi predlagati izbris vknjižene predkupne pravice in nato ponoven vpis. Podaljševala bi se le najemna pogodba, predkupna pravica bi ostala vpisana v zemljiški knjigi.
Na dolžnikovo vpletenost v zlorabo stečajnega postopka kaže že to, da dolžnik ni v okviru svoje trditvene podlage zatrjeval nobenega življenjsko razumnega in prepričljivega pojasnila, zakaj ni podvomil, da bi upravitelj moral pred izdajo zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi katerega je dolžnik sam predlagal vpis predkupne pravice v zemljiški knjigi, ne samo prvič ampak tudi za vsako nadaljnje podaljšanje predkupne pravice zahtevati od sodišča izdajo sklepa o soglasju k podaljšanju predkupne pravice.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo četrti odstavek 200. člena ZUreP-2. Gre za kogentno pravilo, ki je prepovedovalo pravni promet s spornimi nepremičninami brez soglasja razlastitvenega upravičenca in kot sankcijo kršitve te prepovedi določalo ničnost pogodbe.
Na prvi pogled izbira prodaje nepremičnin z nezavezujočim zbiranjem ponudb, po dveh neuspešnih javnih dražbah, kaže na razumnost upraviteljeve odločitve. Vendar pa v povezavi z vsemi opisanimi okoliščinami in vedenjem, da je bila v zemljiški knjigi v dolžnikovo korist vpisana predkupna pravica in verjetnostjo dolžnikovega interesa po nakupu nepremičnin, bi bila bolj logična izbira načina prodaje z javno dražbo. Ta namreč tudi, če predkupni upravičenec izkoristi predkupno pravico omogoča drugemu ponudniku zviševanje cene nepremičnin (2. točka drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP). Način prodaje z nezavezujočim zbiranjem ponudb to možnost izključuje (tretji odstavek 347. člena ZFPPIPP).
Izbrisna tožba je samostojen pravni institut, kjer mora biti v konkretnem dejanskem stanju izpolnjen zakonski dejanski stan prvega odstavka 243. člena ZZK-1 in lahko izbrisno tožbo, to je zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe uveljavlja tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica iz materialnopravnega razloga je bila zaradi te vknjižbe kršena.
Upnik je uveljavljal, da bi morala biti prodajna pogodba sklenjena z njim in ne z dolžnikom kot (predkupnim) upravičencem. Zatrjeval je ničnost pogodbe, ker je bila ta sklenjena brez pravne podlage (39. člen OZ). S tem je uveljavljal kršitev obligacijske pravice. Upnik je torej utemeljeno uveljavljal zavarovanje nedenarne terjatve, ki se bo kasneje izrazila tudi v izbrisni tožbi.
Po drugi alineji 1. točke prvega odstavka 243. člena ZZK-1 se v primeru uspeha z izbrisno tožbo znova vpiše lastninska ali izvedena pravica v korist prejšnjega imetnika (odsvojitelja).
pripor - utemeljen sum - nova dejstva in okoliščine
Ponovno presojo utemeljenega suma je treba opraviti, če sodišče ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so pomembne za obstoj utemeljenega suma, le-teh pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo in jih tudi pritožba ne izpostavlja, zato pritožba ne more biti uspešna v smeri izpodbijanja zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00051262
URS člen 25. ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2-5, 61, 61/1, 62, 62/1, 296, 296/2. OZ člen 59. ZPP člen 355, 355/2.
ustavna pravica do pravnega sredstva (pritožba) - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - stečaj dolžnika - terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku - prijava in preizkus terjatev - vsebina prijave terjatve - regresna terjatev - pogojna terjatev - prijava pogojne terjatve - izjava upravitelja o prijavljenih terjatvah - osnovni seznam preizkušenih terjatev - končni seznam preizkušenih terjatev - sklep o preizkusu terjatev - pogoji in njihov učinek - ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev - dopolnitev dokaznega postopka
V tem primeru je terjatev tožeče stranke po svoji naravi regresna terjatev. To jasno in nedvoumno izhaja iz opisa okoliščin v Opombi 16 osnovnega seznama preizkušenih terjatev. Regresna terjatev v času prijave sploh še ni nastala, zato jo je tožeča stranka v stečajni postopek prijavila kot pogojno. Nastala bo (če bo) šele v prihodnosti na podlagi plačila te terjatve, ki ga bo opravila tožeča stranka (upnica) po začetku stečajnega postopka (s plačilom iz vrednosti svoje nepremičnine), s čimer bo šele pridobila regresno terjatev do stečajnega dolžnika.
Izpolnitev razveznega pogoja po svoji vsebini pomeni prenehanje že obstoječe terjatve. Terjatev, ki ne obstoji, pa ne more prenehati. Razlaganje regresne terjatve zastavnega dolžnika, ki še ni nastala, kot terjatve, ki nasproti glavnemu dolžniku preneha, ko zastavni dolžnik plača upniku dolg glavnega dolžnik, je pravno nevzdržno in taka odločitev bi bila nična. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.
plačilo odškodnine - trditvena in dokazna podlaga - oprostitev plačila sodne takse - odvetniški stroški v ponovljenem postopku
Določilo 2. in 7. člena ZPP se nanaša le na dejanske navedbe pravdnih strank, na katere je sicer sodišče vezano, ne pa na pravne zaključke sodišča.
Glede na določila ZOdvT je tožnik v ponovljenem postopku upravičen ponovno do nagrade za narok, ne pa tudi do nagrade za postopek, ker se ta všteje v prejšnjo nagrado za postopek. Tar. št. 3210 ZOdvT opredeljuje nagrado za postopek zoper odločbo o glavni stvari in v zvezi s postopkom z rednimi pravnimi sredstvi. Nadzorstvena pritožba ne predstavlja rednega pravnega sredstva zoper odločbo o glavni stvari. Tožnik plačila sodnih taks ni bil oproščen z odločbami Organa za brezplačno pravno na podlagi ZBPP, ampak s sklepoma predmetnega sodišča na podlagi določb ZST-1.
KZ člen 77, 77/2-5, 77/2-7, 78. KZ-1 člen 191, 191/1, 375.
postopek proti mladoletnikom - nasilje v družini - mladoletni storilec - prepoved približevanja - vzgojni ukrepi in kazni za mladoletnike - vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva - navodila in prepovedi kot vzgojni ukrep
Odprava ukrepa prepovedi približevanja je posledica ocene, da mladoletnik svojih staršev in brata ne ogroža vsak trenutek in ob vsakršnem srečanju, ter izražene želje vseh vpletenih, da bi se po daljšem obdobju veljavnosti prepovedi približevanja ponovno začeli srečevati in zbliževati. Občasnega in časovno omejenega srečanja pa ni mogoče enačiti z vsakodnevnim skupnim življenjem. Odločitev sodišča prve stopnje, da za prepoved približevanja ni več razlogov, bo mladoletniku in njegovim najbližjim omogočila stike in postopno zbliževanje, ne omogoča pa zaključka, da je mladoletnik s staršema in bratom že zmožen ustrezno sobivati v vsakodnevnem življenju, ki prej ali slej prinese tudi različna nesoglasja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00049979
ZMed člen 112. OZ člen 193, 198, 344, 346, 347, 347/1. ZASP člen 81, 156, 156/2, 156/3. ZKUASP člen 45, 45/3.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - avtorski honorar - neupravičena obogatitev - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - višina nadomestila - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - veljavnost tarife - sklepčnost tožbe - ugovor že razsojene stvari - občasne terjatve - zastaranje - identičnost sporov - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Pri določitvi primernega nadomestila je za Vrhovno sodišče pomembno, da se zaradi enakega obravnavanja strank, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi in predvidljivosti, v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila. Kljub temu je stališče, da se tarifa 0,198 EUR uporablja v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, omililo (relativiziralo) na način, da tarifa ne velja, če katera od strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna (ker je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka). Navedeno velja razumeti v smeri, da argument pravne enakosti in varnosti (predvidljivosti) ne sme postati podlaga za arbitrarnost.
Pri predlogu za ustavitev izvršilnega postopka oziroma umiku predloga za izvršbo gre v celoti za preklic zahteve za sodno varstvo. Poledica tega je, da upnik po umiku predloga za izvršbo ne more več uspešno priglasiti nadaljnjih izvršilnih stroškov.
zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba - skupno premoženje - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev
S predlagano začasno odredbo je tožnica izrecno predlagala zavarovanje svoje nedenarne terjatve, ki jo uveljavlja v točki 1 tožbenega izreka, v katerem zahteva ugotovitev, da skupno premoženje pravdnih strank obsega nepremičnino parc. št. 1173/3 k.o. ..., ID ..., in premične stvari: osebni avto Renault Modus ter dva kmetijska traktorja (IMT in Same Silver) ter da sta deleža obeh pravdnih strank enaka (za vsakega ½ celote). Tožnica pa v točki 2 tožbenega izreka predlaga civilno delitev skupnega premoženja tako, da ji toženec plača 42.000,00 EUR, glede na njene tožbene navedbe je to denarna vrednost v točki 1 izreka opredeljene ½ skupnega premoženja. Tožnica zahteva delitev skupnega premoženja že v tej pravdi, torej cilj te pravde ni kasnejša delitev skupnega premoženja, temveč že delitev v tej pravdi.
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine glede na terjatev iz tožbenega zahtevka, ki jo želi zavarovati tožnica, služi temu, da bo pravno stanje nepremičnin omogočalo izvršitev morebitne ugodilne sodbe.
Z morebitno ugodilno sodbo bo izvedena civilna delitev (2. točke tožbenega, oziroma sodbenega izreka), tožnica s tožbenim predlogom ne zasleduje vzpostavitve solastnine na predmetni nepremičnini, ampak s tožbenim predlogom o glavni stvari (točka 2 tožbenega zahtevka) zasleduje izplačilo denarne vrednosti njenega polovičnega deleža na skupnem premoženju.
Zato predlagana začasna odredba ni ustrezna, ne more služiti namenu zavarovanja, morebitna odtujitev ali obremenitev predmetne nepremičnine nima vpliva na tožničino nedenarno terjatev iz točke 1 tožbenega izreka. Njenemu zahtevku v tem delu bo, oziroma je lahko ugodeno kljub toženčevemu razpolaganju s predmetno nepremičnino.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
hramba dokazov - hramba predmetov - dokazno gradivo - vračilo predmeta - zahteva stranke - sosporniki - nerazdelna odgovornost za plačilo pravdnih stroškov
Sodišče se je pri odločitvi pravilno sklicevalo na drugi odstavek 107. člena ZPP, ki določa, če priloži stranka listino v izvirniku, jo sodišče obdrži, nasprotni stranki pa dovoli, da jo pregleda. Ko sodišču listina ni več potrebna, jo na zahtevo vrne vložniku, vendar pa lahko zahteva, da priloži spisom njen prepis. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je treba smiselno enako, kot to določa drugi odstavek 107. člena ZPP postopati tudi z ostalimi dokaznimi gradivi in ne samo z listinami, zato pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene teze, da ta določba velja le za listine.
Za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 160. člena KZ-1 pa ni potrebno, da je storjeno z namenom zaničevanja (v konkretnem primeru zasebne tožilke), zato tudi pritožbeno izražen precejšen dvom v tak namen obdolženke ne more biti relevanten.
Na podlagi ocene, da je obdolženka izkazala resničnost vseh predmetnih trditev o zasebnem tožilcu, s čimer je izključena kaznivost žaljive obdolžitve v smislu četrtega odstavka 160. člena KZ-1, je sodišče v nadaljevanju pravilno presojalo pogoje za obstoj kaznivega dejanja razžalitve in v točki 19 obrazložitve s prepričljivimi razlogi utemeljilo, da je tudi kaznivost obdolženke za to dejanje izključena.
Sodišče prve stopnje je namreč najprej v točki 19 obrazložitve pravilno izpostavilo in utemeljilo vsebino kolizije dveh človekovih pravic, to je pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS in pravice do časti in dobrega imena iz 35. člena Ustave RS, ter pravilno zaključilo, da je kaznivo dejanje razžalitve izvršeno le, kadar je storilčev naklep obarvan s posebnim zaničevalnim namenom.
izročitev in izpraznitev nepremičnine - izvršilni naslov - izročitev nepremičnine kupcu - prodaja solastnega dela nepremičnine - solastnina - nerazdeljena nepremičnina - izselitev iz nerazdeljene stanovanjske hiše - izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše - solastni del - predlog stranke - nepremičnina v solastnini - varstvo lastninske pravice - upravičenja solastnika
O izselitvi iz izročene nepremičnine sodišče odloča po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 192. člena ZIZ in torej ni vezano na predlog stranke oziroma kupca nepremičnine.
Ne glede na to, da je bil kupcu prodan le solastniški delež te nepremičnine, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da se je dolžnik dolžan izseliti iz stanovanjske hiše na naslovu Cesta 94 in se pri tem sklicevalo na sklep VS RS II Ips 36/2019 z dne 9. 5. 2019. Treba je namreč upoštevati, da ima v skladu s 100. členom SPZ solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, kar pomeni, da lahko eden od solastnikov s tožbo dobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v izvršilnem postopku doseže toženčevo (dolžnikovo) prisilno izselitev, in torej smiselno enako velja v izvršilnem postopku za kupca, ki postane solastnik prodane nepremičnine, pri izdaji sklepa po 192. členu ZIZ, za katerega je v zakonu izrecno določeno, da predstavlja izvršilni naslov.
ZDZdr člen 39. URS člen 30. ZPP člen 287, 287/2. OZ člen 179. ZKP člen 538, 538/2, 542, 542/3.
odškodninska odgovornost države - odškodnina zaradi neupravičenega odvzema prostosti - pridržanje osebe v psihiatrični bolnici - sprejem na zdravljenje s privolitvijo - naknaden preklic soglasja - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - neupravičen odvzem prostosti - nezakonito pridržanje - pravica do prostovoljnega zdravljenja - omejitev svobode gibanja - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - enotna odškodnina - enotna oblika škode - substanciranost dokaznega predloga - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga - pravica stranke do sodelovanja v postopku - ugotavljanje odločilnih dejstev
Pravica do izvedbe dokazov ni neomejena, saj lahko sodišče dokazni predlog na podlagi zavrne, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga je tudi njegova nesubstanciranost.
Za presojo primerov, ko je bila oškodovancu prostost odvzeta v okviru postopka sprejema na zdravljenje brez privolitve, je treba uporabiti enaka izhodišča kot veljajo za primere, ko je bila oškodovancu prostost odvzeta v okviru (pred)kazenskega postopka.
preprečevanje nasilja v družini - nasilje v družini - prepoved približevanja - podaljšanje ukrepa - dokazni standard verjetnosti
Za podaljšanje ukrepov iz 19. člena ZPND mora biti izkazano ravnanje, ki ga kot nasilje v družini opredeljuje 3. člen istega zakona. Poleg tega pa tudi to, da izrečeni ukrepi (še) niso zalegli.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00052136
ZPP člen 154, 154/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZPSPP člen 15, 24, 26, 26/1, 27, 27/1, 28, 28-2, 29, 29/2, 29/3, 30. OZ člen 301, 301/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 18-2(3), 19, 19-1.
sodna odpoved najemne pogodbe - nalog za izpraznitev poslovnega prostora - odstop od najemne pogodbe iz krivdnih razlogov - enostransko odstopno upravičenje - najemna pogodba za določen čas - prenehanje najema s potekom določenega časa - izročitev poslovnega prostora - primopredaja - opustitev sodelovalne dolžnosti - odločitev o pravdnih stroških - načelo končnega uspeha - vrednost spora
Iz trditvene podlage v tožbi izhaja, da naj bi bili toženki (najemnika) v zamudi s plačilom najemnine že več kot dva meseca od dneva, ko ju je tožeča stranka (najemodajalec) na to opomnila. Tožeča stranka je torej zahtevek za izpraznitev in izročitev utemeljevala s sklicevanjem na krivdne razloge iz druge alineje 28. člena ZPSPP, na podlagi katerih najemodajalec že z enostransko odstopno izjavo doseže prenehanje najemne pogodbe. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, že iz tega razloga ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na sodno odpoved najemne pogodbe. Poleg tega sta toženki ugovarjali, da gre za najemno pogodbo sklenjeno za čas treh let (z možnostjo podaljšanja vsakokrat za leto dni). Pri pogodbi sklenjeni za določen čas pa v določbah ZPSPP ni predvidena možnost prenehanja najemnega razmerja z odpovedjo (in odpovednim rokom leta dni), temveč zakon določa, da preneha najemna pogodba s potekom časa, za katerega je bila sklenjena.
V primeru krivdnih razlogov na strani nasprotne stranke lahko vsaka od strank odstopi od pogodbe z enostransko izjavo, s katero se pogodba razdre brez sodne intervencije. Ker sta najemnika tekom tega postopka poslovne prostore sama prostovoljno izpraznila, sta tožečo stranko utemeljeno pozvala, da sodeluje pri njihovi primopredaji dne 24. 3. 2018. Za samo izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov ni bistveno, kakšni razlogi so najemnika vodili k tej odločitvi. Toženki kot najemnika sta zato tožeči stranki kot najemodajalki pravilno ponudili izpolnitev svoje obveznosti izročitve izpraznjenih poslovnih prostorov, ne glede na to, na čigavi strani so bili podani razlogi za odstop od pogodbe. Očitek, da primopredaja ni bila opravljena v skladu s 30. členom ZPSPP, ker pri njej tožeča stranka ni sodelovala, je tako neutemeljen, saj je bila to njena odločitev. Najemodajalca ni mogoče prisiliti k temu, da sodeluje pri izročitvi izpraznjenega poslovnega prostora. Gre namreč za njegovo sodelovalno dolžnost, ki ni iztožljiva, vendar pa zaradi nje preneha dolžnikova zamuda (prvi odstavek 301. člena OZ).
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - sorazmernost ukrepa - zdravstveno stanje udeleženca - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - preizkus odločbe po uradni dolžnosti
Po mnenju izvedenca psihiatrične stroke nasprotna udeleženka nujno potrebuje zdravljenje v oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom, saj nima uvida v naravo svoje bolezni in bi v primeru izreka milejšega ukrepa prenehala s terapijo.