Za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 160. člena KZ-1 pa ni potrebno, da je storjeno z namenom zaničevanja (v konkretnem primeru zasebne tožilke), zato tudi pritožbeno izražen precejšen dvom v tak namen obdolženke ne more biti relevanten.
Na podlagi ocene, da je obdolženka izkazala resničnost vseh predmetnih trditev o zasebnem tožilcu, s čimer je izključena kaznivost žaljive obdolžitve v smislu četrtega odstavka 160. člena KZ-1, je sodišče v nadaljevanju pravilno presojalo pogoje za obstoj kaznivega dejanja razžalitve in v točki 19 obrazložitve s prepričljivimi razlogi utemeljilo, da je tudi kaznivost obdolženke za to dejanje izključena.
Sodišče prve stopnje je namreč najprej v točki 19 obrazložitve pravilno izpostavilo in utemeljilo vsebino kolizije dveh človekovih pravic, to je pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS in pravice do časti in dobrega imena iz 35. člena Ustave RS, ter pravilno zaključilo, da je kaznivo dejanje razžalitve izvršeno le, kadar je storilčev naklep obarvan s posebnim zaničevalnim namenom.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prenos podjetja - sprememba delodajalca
Pritožbeno sodišče glede ugotovljene nezakonitosti oziroma fiktivnosti prenosa podjetja soglaša s sodiščem prve stopnje, da podjetje tožene stranke ni prešlo na družbo A. d. o. o., zaradi česar tudi prenos delavcev oziroma sprememba tožnikovega delodajalca ni bila skladna z zakonom.
Treba je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da zgolj dvomesečno učinkovanje pogodbe o prepustitvi izvajanja storitev, po odpovedi katere je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter prenos skoraj vseh storitev tožene stranke in prevzem vseh delavcev tožene stranke, dokazujejo, da je bil prenos podjetja izveden fiktivno.
ustavitev izvršilnega postopka in razveljavitev izvršilnih dejanj - prijava terjatve - prijava ločitvene pravice - stečajni postopek nad dolžnikom
Tudi v primeru obstoja pogojev za uporabo fikcije iz 1. točke drugega odstavka 298.a člena ZFPP namreč mora biti terjatev in ločitvena pravica (hipoteka), ki je po stanju ob začetku stečajnega postopka vknjižena pri nepremičnini v lasti stečajnega dolžnika z učinkom pred začetkom stečajnega postopka, vključena v seznam preizkušenih terjatev (osnovni ali dopolnjeni), da je lahko upoštev(a)na. Čeprav citirani člen predpisuje obveznost upravitelja glede vključitve takšnih pravic upnika v seznam preizkušenih terjatev, pa ne ureja nadaljnjega pravnega varstva, če upravitelj tega ne stori. V tej zvezi velja pojasniti, da ZFPPIPP v 298.a členu v ničemer ne izključuje uporabe 62. člena ZFPPIPP, ki ureja prav situacijo, ko upravitelj v osnovni seznam ne vnese upnikove terjatve ali ločitvene pravice, ki se sicer v tem pogledu šteje za prijavljeno po 298.a členu ZFPPIPP. Tako pomanjkljivost mora upnik pravočasno (v 15 dneh po objavi seznama preizkušenih terjatev) grajati in to z ugovorom zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev oziroma z ugovorom zoper dopolnjen seznam preizkušenih terjatev, če je podana situacija iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZFPPIPP.
JAVNI RED IN MIR - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL00051324
ZP-1 člen 65, 65/4, 114, 114/1, 118, 118/1, 155, 155/2. ZJRM-1 člen 6, 6/1.
zahteva za sodno varstvo - odločanje o zahtevi za sodno varstvo - priznanje prekrška - redni sodni postopek - dokazovanje - dopolnitev dokaznega postopka - bistvena kršitev določb postopka o prekršku
Pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo bi sodišče institut priznanja prekrška iz 118. člena ZP-1 načeloma lahko uporabilo, če bi na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 ponovilo ali dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka in bi storilca povabilo na zaslišanje ali na podajo pisnega zagovora ter bi storilec v zagovoru prekršek priznal.
Sodišče prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo ni odločilo na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 in ni ponovilo ali dopolnilo dokaznega postopka z zaslišanjem storilca. Dejstvo, da je storilec zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, pomeni, da prekrška in odgovornosti ni priznal, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za uporabo instituta priznanja prekrška po 118. členu ZP-1.
hramba dokazov - hramba predmetov - dokazno gradivo - vračilo predmeta - zahteva stranke - sosporniki - nerazdelna odgovornost za plačilo pravdnih stroškov
Sodišče se je pri odločitvi pravilno sklicevalo na drugi odstavek 107. člena ZPP, ki določa, če priloži stranka listino v izvirniku, jo sodišče obdrži, nasprotni stranki pa dovoli, da jo pregleda. Ko sodišču listina ni več potrebna, jo na zahtevo vrne vložniku, vendar pa lahko zahteva, da priloži spisom njen prepis. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je treba smiselno enako, kot to določa drugi odstavek 107. člena ZPP postopati tudi z ostalimi dokaznimi gradivi in ne samo z listinami, zato pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene teze, da ta določba velja le za listine.
V točkah 6, 7, 8, 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo vsebino izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič ter listinskih dokazov (priloge A4), opravilo primerjavo teh izvedenih dokazov ter ugotovilo njihovo medsebojno ujemanje glede odločilnega spornega dejstva o tem, da je tožnica oktobra 2017 preko svoje hčere, to je toženčeve partnerke, tožencu izročila 3.000,00 EUR kot posojilo, toženec pa ji posojenega denarja ni vrnil. V točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovilo tudi dejstva o načinu toženčevega sodelovanja v postopku in nato v točkah 12, 13 ter 14 obrazložitve navedlo logično prepričljive in življenjsko sprejemljive razloge o tem, zakaj je verjelo tožnici in zaslišanim pričam in zakaj ni verjelo tožencu. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena izvedenih dokazov skladna z določbo 8. člena ZPP, zgoraj povzete pritožbene navedbe in očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa so neutemeljeni.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
Glede na to, da tožnika kot lastnika gospodujoče stvari svoje zatrjevane stvarne pravice tri leta zapored od maja 2015 nista izvrševala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prišlo do osvoboditve služnosti, zaradi česar je stvarna služnost prenehala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00050480
SPZ člen 24, 27, 28, 95, 95/2, 97, 97/1. ZPP člen 214. OZ člen 190, 198.
tožba na izpraznitev in izročitev nepremičnine - posest - posredna in neposredna posest - dobroverni lastniški posestnik - uporaba stvari - uporabnina
Dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. V primeru, ko je bil posredni posestnik nedobroveren in ta okoliščina neposrednemu posestniku ni bila znana ali ni mogla biti znana, neposredni posestnik odgovarja kot dobroverni lastniški posestnik. Glede na navedeno tudi za toženo stranko v tej pravdi ne more biti dvoma, da odgovarja kot dobroverni lastniški posestnik (pa tudi če bi bil MJU nedobroverno, to odločitve v tej pravdi ne bi spremenilo). Tožeča stranka je v času pred prejemom obvestila tožeče dne 19. 3. 2018 utemeljeno verjela, da je posredni posestnik (tj. MJU) dobroverni (lastniški) posestnik. Vse ugotovljene okoliščine obravnavane zadeve (MJU ji je izročil ključe spornega prostora in ji na ta način omogočil vstop, kasneje je v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavil izločitveno pravico na sporni nepremičnini ipd.) namreč kažejo, da je to tudi res bil, in da tožena stranka za drugačen sklep ni imela nobenega utemeljenega razloga. Kot vzdrževalec stavbe oziroma tisti, ki se ukvarja s hišniškimi opravili - po njenem pravilnem materialnopravnem stališču - ob prevzemu ključev od MJU ni bila dolžna v zemljiški knjigi preverjati lastništva posameznih prostorov, v katerih opravlja svoje storitve, niti ni bila dolžna preverjati veljavnosti pogodb posameznih lastnikov teh prostorov.
Prodaja izdelkov iz enakega/podobnega materiala in enakega/podobnega izgleda lahko privede do tega, da se ustvari ali utegne ustvariti zmeda v javnosti glede izvora blaga. Vendar pa slednje ni kar samoumevno. Izdelki tožene stranke so označeni z znamko Pikaluna. Oznake so dovolj velike, da jih nihče ne more spregledati. Izdelki tožeče stranke pa so označeni z njeno blagovno znamko Lelosi. Znamki sta povsem različni in ju potencialni kupci ne morejo povezati ali zamenjati. Prav znamka pa ima v prvi vrsti funkcijo, da označi izvor blaga. Znamka tožene stranke se dovolj razlikuje od znamke tožeče stranke, da ni podana verjetnost, da bi bil povprečni potrošnik lahko zmeden glede izvora blaga ene ali druge stranke, ki je označeno z različnima znamkama.
obnova kazenskega postopka - zavrnitev zahteve za obnovo postopka - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - novo dejstvo oziroma nov dokaz - oprostilna sodba
V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami o vsebinski povezanosti predhodnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja pa je le dodati, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 9437/2009 z dne 27. 8. 2020 obsojenega F. B. oprostilo očitka pomoči B. K. pri storitvi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti zaradi izostale konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja pomoči k navedenemu kaznivemu dejanju (1. točka 358. člena ZKP), ne pa zaradi nedokazanosti kaznivega dejanja (3. točka 358. člena ZKP). Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da za odločitev v obravnavani zadevi ugotovitev obstoja predhodnega kaznivega dejanja ni odvisna od pravnomočne obsodilne sodbe sodbe za tako dejanje, pač pa zanjo zadošča opredelitev objektivnih dejstev njegove izvršitve, pri čemer ni mogoče prezreti, da je B. K., ki je storilec predhodnega kaznivega dejanja, za slednje pravnomočno obsojen.
pripor - ponovitvena nevarnost - subjektivni elementi - izločitev sodnika - sklep izvenobravnavnega senata sodišča prve stopnje
Zmotno je stališče zagovornika, da je okoliščina, da je dejanje bilo izvršeno na zahrbten način (zgolj) objektivna okoliščina. Tak način izvršitve namreč kaže na obtoženčeve izrazito negativne osebne lastnosti – okrutnost, brezčutnost in pretkanost, ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje.
Sodnica je sicer res bila izločena, vendar iz razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, v skladu s katero sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo s katero je bilo odločeno o obtožbi, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen). Odločanje o tem, ali so razlogi za pripor še podani, pa ne predstavlja odločanja o obtožbi ali o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi. Smiselni pritožbeni očitek, da je bil senat nepravilno sestavljen, tako ni utemeljen.
URS člen 23.. ZFPPIPP člen 305, 305/1, 305/2, 305/4, 314, 314/1, 314/3, 314/5.. ZPP člen 32, 32/2, 32/2-8, 184.
prijava terjatve v stečajnem postopku - stroški upravne izvršbe - izvršilni naslov - pravnomočna upravna odločba - v stečaju prerekana terjatev - tožba na ugotovitev obstoja terjatve - sodna pristojnost - pravica do pravnega varstva - upravni spor - litispendenca - ugotovitev obstoja prerekane ločitvene pravice - ugotovitveni in dajatveni zahtevek - sprememba tožbe
Glede na takšne okoliščine obravnavane zadeve mora biti tožeči stranki, ki je v stečajnem postopku prijavila terjatev, temelječo na izvršilnem naslovu, in ki je bila s strani upravitelja prerekana, kar pomeni, da je obstoj terjatve sporen, omogočeno, da v sodnem postopku uveljavi svojo pravico, ki jo zasleduje v stečajnem postopku, to je, da doseže poplačilo svoje terjatve.
V obravnavanem primeru gre za spor, ki izvira iz stečajnega postopka. V skladu z 8. točko drugega odstavka 32. člena ZPP so okrožna sodišča, ne glede na vrednost spora pristojna da sodijo v sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom in to ne glede na to, da gre za terjatve iz 314. člena ZFPPIPP (prim. VSL sodba II Cp 933/2018).
zavrženje pritožbe - prepozna pritožba - trditveno breme stranke
Tožnica ne pojasni, zakaj je priložena opisana kuverta. Če je namen priložene kuverte dokazovati, da je bila pošiljka s pritožbo odposlana pravočasno, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da brez ustreznih trditev to ne more biti uspešno. Poleg tega bi se tožnica na pravočasno vložitev pritožbe lahko sklicevala le v primeru, če bi pritožbo v pritožbenem roku poslala na nepristojno sodišče, ne pa v primeru, če pritožbo pošlje na naslov, ki ni naslov sodišča.
začasna odredba s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnine - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - objektivna nevarnost - omejitev izvršbe - več sredstev izvršbe - več nepremičnin - dokazni sklep
Drži, da mora izvršilno sodišče izvršbo omejiti tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva, če ta zadostujejo, ne drži pa, da je toženka izkazala, da dolžnikova plača zadostuje za poplačilo tožnikove terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00052133
ZVPot člen 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3. OZ člen 86, 119, 119/1. ZPP člen 286, 286/2, 339, 339/2, 350, 350/2.
kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera in poštenje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke - pojasnilna dolžnost banke - oderuškost - oderuška pogodba - elementi oderuštva - prepozne navedbe - uveljavljanje kršitve pravila o prekluziji - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - preizkus sodbe po uradni dolžnosti
V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZVPot se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. V skladu s 3. členom Direktive 93/13 velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
Nasprotovanje dobri veri, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank v pričujoči zadevi, ni podano.
Zakaj je napačno stališče sodišča prve stopnje, da so bile prepozne pritožničine navedbe o vrsti tečaja, ki se uporabi za izračun protivrednosti obveznosti tožnice, pritožnica ne pojasni - ne navede, kje (do prvega naroka glavne obravnave; prim. 286. člen ZPP) je podala te navedbe ali, v čem bi bili razlogi, ki bi opravičevali kasnejše navajanje dejstev, kar pa bi morala storiti, da bi lahko dosegla preizkus pravilnosti stališča sodišča prve stopnje. Morebitna kršitev pravil o prekluziji namreč ni ena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, kar od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi, kje so pravočasne navedbe, ki jih naj bi sodišče prve stopnje spregledalo oziroma v čem so razlogi iz drugega odstavka 286. člena ZPP in kje jih je pritožnik navedel.
Po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nosilni del določbe je prvi del, po katerem gre za absolutno bistveno kršitev tedaj, če so pomanjkljivosti sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti. Če ima sodba sicer pomanjkljive razloge, ki pa vendarle omogočajo njen preizkus, ne gre za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožena stranka od Pogodbe z dne 1. 12. 2009 sicer res ni odstopila neposredno v posledici kršitve normativov naročnika A., d. d. Odstopila je, ker naročnik ni več pustil, da tožeča stranka s svojimi avtocisternami še naprej opravlja prevoze. Njene kršitve so botrovale temu, da tožeča stranka s svojima avtocisternama ni bila več sposobna opravljati prevoze za naročnika, tj. družbo A., d. d. (ta družba pa je bila toženkin edini naročnik). Ker je bil ta aspekt ključen z vidika pogodbenega razmerja med pravdnima strankama (pri čemer tožeča stranka in družba A., d. d. nista bili v neposrednem pogodbenem odnosu), je omenjeno dejstvo rezultiralo v nezmožnosti izpolnjevanja Pogodbe z dne 1. 12. 2009 za toženo stranko. Zaradi izločitve tožničinih avtocistern iz prometa (ki sta bili edini cisterni, s katerima je tožeča stranka opravljala prevoze za toženo stranko po Pogodbi z dne 1. 12. 2009), tožeča stranka ni mogle več izpolnjevati Pogodbe, v tem delu pa prevozov za A., d. d. ni mogla opravljati niti tožena stranka. Ko je sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve zaključilo, da je tožeča stranka sama povzročila naknadno nemožnost izpolnitve, je torej v nasprotju s pritožbenimi očitki materialno pravo uporabilo pravilno.
garancija - pavšalen ugovor - načelo koncentracije postopka - načelo pospešitve postopka - roki in naroki - podaljšanje roka - preložitev naroka - vrnitev v prejšnje stanje - potek glavne obravnave - pripravljalni narok - razlog za preložitev naroka - upravičen razlog za preložitev naroka - COVID-19 - dokazi in izvajanje dokazov - zaslišanje zakonitega zastopnika stranke - opravičen izostanek z naroka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP). Sodišče sme tako v javnem interesu, da zagotavlja koncentracijo in pospešitev postopka, narok preložiti zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, to je opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Samo okoliščine, ki opravičujejo vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ali podaljšanje roka po 110. členu ZPP, so lahko zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka zaradi obvestila stranke, da se naroka ne more udeležiti.
Z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije ni bil omejen dostop strank do pravosodnih organov. Sodišča so tako v tistem času (4. 11. 2021), v skladu z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju RS, opravljala naroke v skladu s strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Razglašena epidemija zato ni predstavljala opravičenega razloga, zaradi katerega bi moralo sodišče narok z dne 4. 11. 2020 preložiti. Izjema bi bila podana le v primeru, če bi bili izkazani opravičljivi zdravstveni ali drugačni nujni razlogi na strani zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar pa takšni razlogi v predlogu za preložitev naroka niso bili niti navedeni.
Zakoniti zastopnik, ki ni uspešno opravičil svojega izostanka z naroka, se je s tem prostovoljno odrekel možnosti izvedbe dokaza s svojim zaslišanjem. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa so ugovori tožene stranke ostali tudi nekonkretizirani. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če te ne navedejo konkretiziranih trditev, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala (212. in 213. člen ZPP).
Tožena stranka na narok ni pristopila, tako da se z njenega vidika že iz tega razloga ni mogel uresničiti namen pripravljalnega naroka, kot izhaja iz prvega odstavka 279.c člena ZPP. Po navedeni določbi bi imela stranka na pripravljalnem naroku možnost, da s sodiščem in nasprotno stranko odprto razpravlja o pravnih in dejanskih vidikih spora, dopolni svoje trditve in pravna naziranja, predlaga izvedbo nadaljnjih dokazov ter se o njih izjaviti in si prizadeva za sklenitev sodne poravnave. To pa pomeni, da izid postopka, tudi če ne bi bilo uveljavljene kršitve, ne bi bil drugačen. Po presoji pritožbenega sodišča zato očitana kršitev 279.c člena ZPP na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala.