zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba - skupno premoženje - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev
S predlagano začasno odredbo je tožnica izrecno predlagala zavarovanje svoje nedenarne terjatve, ki jo uveljavlja v točki 1 tožbenega izreka, v katerem zahteva ugotovitev, da skupno premoženje pravdnih strank obsega nepremičnino parc. št. 1173/3 k.o. ..., ID ..., in premične stvari: osebni avto Renault Modus ter dva kmetijska traktorja (IMT in Same Silver) ter da sta deleža obeh pravdnih strank enaka (za vsakega ½ celote). Tožnica pa v točki 2 tožbenega izreka predlaga civilno delitev skupnega premoženja tako, da ji toženec plača 42.000,00 EUR, glede na njene tožbene navedbe je to denarna vrednost v točki 1 izreka opredeljene ½ skupnega premoženja. Tožnica zahteva delitev skupnega premoženja že v tej pravdi, torej cilj te pravde ni kasnejša delitev skupnega premoženja, temveč že delitev v tej pravdi.
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine glede na terjatev iz tožbenega zahtevka, ki jo želi zavarovati tožnica, služi temu, da bo pravno stanje nepremičnin omogočalo izvršitev morebitne ugodilne sodbe.
Z morebitno ugodilno sodbo bo izvedena civilna delitev (2. točke tožbenega, oziroma sodbenega izreka), tožnica s tožbenim predlogom ne zasleduje vzpostavitve solastnine na predmetni nepremičnini, ampak s tožbenim predlogom o glavni stvari (točka 2 tožbenega zahtevka) zasleduje izplačilo denarne vrednosti njenega polovičnega deleža na skupnem premoženju.
Zato predlagana začasna odredba ni ustrezna, ne more služiti namenu zavarovanja, morebitna odtujitev ali obremenitev predmetne nepremičnine nima vpliva na tožničino nedenarno terjatev iz točke 1 tožbenega izreka. Njenemu zahtevku v tem delu bo, oziroma je lahko ugodeno kljub toženčevemu razpolaganju s predmetno nepremičnino.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
Poslovna skrivnost je lahko le nerazkrita informacija, dostop do katere je zaradi aktivnega ravnanja imetnika te informacije omejen.
Sodišče druge stopnje pritrjuje toženi stranki, da je razpolagala z delavniško risbo, ki je le v prostorih tožene stranke in namenjena toženi stranki sami.
Zato je bolj verjetno, kar zadošča za odločanje v tem konkretnem primeru, da so delavniške risbe, za katere tožena stranka pojasnjuje, da jih je razvila pod imenom podložna plošča, plod njenega lastnega znanja in izkušenj.
Drži, da je omejitev dostopa do podatkov možna zgolj v izjemnih primerih. Treba je preizkušati sorazmernost položajev pravdnih strank in sicer dostopa tožeče stranke do podatkov in varovanja poslovne skrivnosti tožene stranke.
V 122.a členu ZIL-1 je urejen postopek predložitve dokazov, in sicer tistih, ki so pri nasprotni stranki. Pri tem je treba upoštevati tudi četrti odstavek 122.a člena ZIL-1, da mora sodišče po izvedbi dokaza iz prvega odstavka tega člena zagotoviti varstvo zaupnih podatkov pravdnih strank ter zagotoviti, da se sodni postopki ne uporabljajo v slabi veri z izključnim namenom pridobiti zaupne podatke nasprotne stranke. Enako je določeno tudi v sedmem odstavku 124. člena ZIL-1 glede varstva zaupnih podatkov strank. Vsi členi se med sabo dopolnjujejo in so sistemsko skladni z 219b. členom ZPP.
obnova kazenskega postopka - zavrnitev zahteve za obnovo postopka - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - novo dejstvo oziroma nov dokaz - oprostilna sodba
V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami o vsebinski povezanosti predhodnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja pa je le dodati, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 9437/2009 z dne 27. 8. 2020 obsojenega F. B. oprostilo očitka pomoči B. K. pri storitvi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti zaradi izostale konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja pomoči k navedenemu kaznivemu dejanju (1. točka 358. člena ZKP), ne pa zaradi nedokazanosti kaznivega dejanja (3. točka 358. člena ZKP). Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da za odločitev v obravnavani zadevi ugotovitev obstoja predhodnega kaznivega dejanja ni odvisna od pravnomočne obsodilne sodbe sodbe za tako dejanje, pač pa zanjo zadošča opredelitev objektivnih dejstev njegove izvršitve, pri čemer ni mogoče prezreti, da je B. K., ki je storilec predhodnega kaznivega dejanja, za slednje pravnomočno obsojen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00055207
KZ-1 člen 29, 29/3, 115, 115/1, 116, 116/1, 116/1-1.
umor - kaznivo dejanje umora - zakonski znaki - kvalifikatorna okoliščina - umor na zahrbten način - kaznivo dejanje uboja - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji
Za to, da je mogoče nekomu očitati, da je drugemu vzel življenje na zahrbten način, je bistveni predpogoj to, da oškodovanec obtožencu zaupa v tolikšni meri, da napada v nobenem primeru ne pričakuje, pri čemer pa napadalec prav to situacijo izkoristi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - RAZLASTITEV - STEČAJNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00050460
ZFPPIPP člen 323, 323/2, 323/3, 342, 342/5, 347, 347/2-2, 347/3. ZUreP-2 člen 200, 200/4. ZZK-1 člen 68, 68/1, 243, 243/1, 243/1-1. OZ člen 39. ZIZ člen 272.
Upravitelj kot strokovnjak ve oziroma bi moral vedeti, da bi moral ob vsakem podaljšanju najemnega razmerja od sodišča hkrati zahtevati izdajo soglasja k sklenitvi (podaljšanju) predkupne pravice. Ni logično sprejemljivo, da bi šlo le za malomarnost upravitelja, ki je izdajal zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi katerega je dolžnik predlagal izbris in nato ponoven vpis predkupne pravice v zemljiško knjigo. Če bi veljala logika, da je predkupna pravica ustanovljena dokler traja najemno razmerje v skladu z 11. členom Najemne pogodbe, sklenjene za določen čas enega leta, ne bi bilo treba zemljiški knjigi predlagati izbris vknjižene predkupne pravice in nato ponoven vpis. Podaljševala bi se le najemna pogodba, predkupna pravica bi ostala vpisana v zemljiški knjigi.
Na dolžnikovo vpletenost v zlorabo stečajnega postopka kaže že to, da dolžnik ni v okviru svoje trditvene podlage zatrjeval nobenega življenjsko razumnega in prepričljivega pojasnila, zakaj ni podvomil, da bi upravitelj moral pred izdajo zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi katerega je dolžnik sam predlagal vpis predkupne pravice v zemljiški knjigi, ne samo prvič ampak tudi za vsako nadaljnje podaljšanje predkupne pravice zahtevati od sodišča izdajo sklepa o soglasju k podaljšanju predkupne pravice.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo četrti odstavek 200. člena ZUreP-2. Gre za kogentno pravilo, ki je prepovedovalo pravni promet s spornimi nepremičninami brez soglasja razlastitvenega upravičenca in kot sankcijo kršitve te prepovedi določalo ničnost pogodbe.
Na prvi pogled izbira prodaje nepremičnin z nezavezujočim zbiranjem ponudb, po dveh neuspešnih javnih dražbah, kaže na razumnost upraviteljeve odločitve. Vendar pa v povezavi z vsemi opisanimi okoliščinami in vedenjem, da je bila v zemljiški knjigi v dolžnikovo korist vpisana predkupna pravica in verjetnostjo dolžnikovega interesa po nakupu nepremičnin, bi bila bolj logična izbira načina prodaje z javno dražbo. Ta namreč tudi, če predkupni upravičenec izkoristi predkupno pravico omogoča drugemu ponudniku zviševanje cene nepremičnin (2. točka drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP). Način prodaje z nezavezujočim zbiranjem ponudb to možnost izključuje (tretji odstavek 347. člena ZFPPIPP).
Izbrisna tožba je samostojen pravni institut, kjer mora biti v konkretnem dejanskem stanju izpolnjen zakonski dejanski stan prvega odstavka 243. člena ZZK-1 in lahko izbrisno tožbo, to je zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe uveljavlja tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica iz materialnopravnega razloga je bila zaradi te vknjižbe kršena.
Upnik je uveljavljal, da bi morala biti prodajna pogodba sklenjena z njim in ne z dolžnikom kot (predkupnim) upravičencem. Zatrjeval je ničnost pogodbe, ker je bila ta sklenjena brez pravne podlage (39. člen OZ). S tem je uveljavljal kršitev obligacijske pravice. Upnik je torej utemeljeno uveljavljal zavarovanje nedenarne terjatve, ki se bo kasneje izrazila tudi v izbrisni tožbi.
Po drugi alineji 1. točke prvega odstavka 243. člena ZZK-1 se v primeru uspeha z izbrisno tožbo znova vpiše lastninska ali izvedena pravica v korist prejšnjega imetnika (odsvojitelja).
zavrženje nerazumljive in nepopolne vloge - opis kaznivega dejanja - obvezne sestavine zasebne tožbe
Velja stroga določenost opisa kaznivega dejanja (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP), kateri mora biti podan v obliki strnjenega opisa konkretnega historičnega dogodka (konkretni dejanski stan) in v zadostni meri ločen od obrazložitve obtožnega akta.
pripor - utemeljen sum - nova dejstva in okoliščine
Ponovno presojo utemeljenega suma je treba opraviti, če sodišče ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so pomembne za obstoj utemeljenega suma, le-teh pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo in jih tudi pritožba ne izpostavlja, zato pritožba ne more biti uspešna v smeri izpodbijanja zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma.
Pri nepravi spremembi tožbe je enotno stališče sodne prakse, da se zastaranje za kasnejše zvišanje zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka. Zato je ugovor zastaranja tožene stranke sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo.
postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe - napačna opravilna številka
Čeprav je tožeča stranka na dopolnitev tožbe navedla napačno opravilno številko, zaradi česar je bila ta vložena v drug spis, je treba šteti, da je dopolnitev tožbe vložila pravočasno.
KZ člen 77, 77/2-5, 77/2-7, 78. KZ-1 člen 191, 191/1, 375.
postopek proti mladoletnikom - nasilje v družini - mladoletni storilec - prepoved približevanja - vzgojni ukrepi in kazni za mladoletnike - vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva - navodila in prepovedi kot vzgojni ukrep
Odprava ukrepa prepovedi približevanja je posledica ocene, da mladoletnik svojih staršev in brata ne ogroža vsak trenutek in ob vsakršnem srečanju, ter izražene želje vseh vpletenih, da bi se po daljšem obdobju veljavnosti prepovedi približevanja ponovno začeli srečevati in zbliževati. Občasnega in časovno omejenega srečanja pa ni mogoče enačiti z vsakodnevnim skupnim življenjem. Odločitev sodišča prve stopnje, da za prepoved približevanja ni več razlogov, bo mladoletniku in njegovim najbližjim omogočila stike in postopno zbliževanje, ne omogoča pa zaključka, da je mladoletnik s staršema in bratom že zmožen ustrezno sobivati v vsakodnevnem življenju, ki prej ali slej prinese tudi različna nesoglasja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00049979
ZMed člen 112. OZ člen 193, 198, 344, 346, 347, 347/1. ZASP člen 81, 156, 156/2, 156/3. ZKUASP člen 45, 45/3.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - avtorski honorar - neupravičena obogatitev - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - višina nadomestila - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - veljavnost tarife - sklepčnost tožbe - ugovor že razsojene stvari - občasne terjatve - zastaranje - identičnost sporov - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Pri določitvi primernega nadomestila je za Vrhovno sodišče pomembno, da se zaradi enakega obravnavanja strank, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi in predvidljivosti, v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila. Kljub temu je stališče, da se tarifa 0,198 EUR uporablja v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, omililo (relativiziralo) na način, da tarifa ne velja, če katera od strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna (ker je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka). Navedeno velja razumeti v smeri, da argument pravne enakosti in varnosti (predvidljivosti) ne sme postati podlaga za arbitrarnost.
Za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 160. člena KZ-1 pa ni potrebno, da je storjeno z namenom zaničevanja (v konkretnem primeru zasebne tožilke), zato tudi pritožbeno izražen precejšen dvom v tak namen obdolženke ne more biti relevanten.
Na podlagi ocene, da je obdolženka izkazala resničnost vseh predmetnih trditev o zasebnem tožilcu, s čimer je izključena kaznivost žaljive obdolžitve v smislu četrtega odstavka 160. člena KZ-1, je sodišče v nadaljevanju pravilno presojalo pogoje za obstoj kaznivega dejanja razžalitve in v točki 19 obrazložitve s prepričljivimi razlogi utemeljilo, da je tudi kaznivost obdolženke za to dejanje izključena.
Sodišče prve stopnje je namreč najprej v točki 19 obrazložitve pravilno izpostavilo in utemeljilo vsebino kolizije dveh človekovih pravic, to je pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS in pravice do časti in dobrega imena iz 35. člena Ustave RS, ter pravilno zaključilo, da je kaznivo dejanje razžalitve izvršeno le, kadar je storilčev naklep obarvan s posebnim zaničevalnim namenom.
ustavitev izvršilnega postopka in razveljavitev izvršilnih dejanj - prijava terjatve - prijava ločitvene pravice - stečajni postopek nad dolžnikom
Tudi v primeru obstoja pogojev za uporabo fikcije iz 1. točke drugega odstavka 298.a člena ZFPP namreč mora biti terjatev in ločitvena pravica (hipoteka), ki je po stanju ob začetku stečajnega postopka vknjižena pri nepremičnini v lasti stečajnega dolžnika z učinkom pred začetkom stečajnega postopka, vključena v seznam preizkušenih terjatev (osnovni ali dopolnjeni), da je lahko upoštev(a)na. Čeprav citirani člen predpisuje obveznost upravitelja glede vključitve takšnih pravic upnika v seznam preizkušenih terjatev, pa ne ureja nadaljnjega pravnega varstva, če upravitelj tega ne stori. V tej zvezi velja pojasniti, da ZFPPIPP v 298.a členu v ničemer ne izključuje uporabe 62. člena ZFPPIPP, ki ureja prav situacijo, ko upravitelj v osnovni seznam ne vnese upnikove terjatve ali ločitvene pravice, ki se sicer v tem pogledu šteje za prijavljeno po 298.a členu ZFPPIPP. Tako pomanjkljivost mora upnik pravočasno (v 15 dneh po objavi seznama preizkušenih terjatev) grajati in to z ugovorom zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev oziroma z ugovorom zoper dopolnjen seznam preizkušenih terjatev, če je podana situacija iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZFPPIPP.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenih razlogov ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
pripor - ponovitvena nevarnost - subjektivni elementi - izločitev sodnika - sklep izvenobravnavnega senata sodišča prve stopnje
Zmotno je stališče zagovornika, da je okoliščina, da je dejanje bilo izvršeno na zahrbten način (zgolj) objektivna okoliščina. Tak način izvršitve namreč kaže na obtoženčeve izrazito negativne osebne lastnosti – okrutnost, brezčutnost in pretkanost, ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje.
Sodnica je sicer res bila izločena, vendar iz razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, v skladu s katero sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo s katero je bilo odločeno o obtožbi, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen). Odločanje o tem, ali so razlogi za pripor še podani, pa ne predstavlja odločanja o obtožbi ali o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi. Smiselni pritožbeni očitek, da je bil senat nepravilno sestavljen, tako ni utemeljen.
hramba dokazov - hramba predmetov - dokazno gradivo - vračilo predmeta - zahteva stranke - sosporniki - nerazdelna odgovornost za plačilo pravdnih stroškov
Sodišče se je pri odločitvi pravilno sklicevalo na drugi odstavek 107. člena ZPP, ki določa, če priloži stranka listino v izvirniku, jo sodišče obdrži, nasprotni stranki pa dovoli, da jo pregleda. Ko sodišču listina ni več potrebna, jo na zahtevo vrne vložniku, vendar pa lahko zahteva, da priloži spisom njen prepis. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je treba smiselno enako, kot to določa drugi odstavek 107. člena ZPP postopati tudi z ostalimi dokaznimi gradivi in ne samo z listinami, zato pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene teze, da ta določba velja le za listine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00051262
URS člen 25. ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2-5, 61, 61/1, 62, 62/1, 296, 296/2. OZ člen 59. ZPP člen 355, 355/2.
ustavna pravica do pravnega sredstva (pritožba) - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - stečaj dolžnika - terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku - prijava in preizkus terjatev - vsebina prijave terjatve - regresna terjatev - pogojna terjatev - prijava pogojne terjatve - izjava upravitelja o prijavljenih terjatvah - osnovni seznam preizkušenih terjatev - končni seznam preizkušenih terjatev - sklep o preizkusu terjatev - pogoji in njihov učinek - ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev - dopolnitev dokaznega postopka
V tem primeru je terjatev tožeče stranke po svoji naravi regresna terjatev. To jasno in nedvoumno izhaja iz opisa okoliščin v Opombi 16 osnovnega seznama preizkušenih terjatev. Regresna terjatev v času prijave sploh še ni nastala, zato jo je tožeča stranka v stečajni postopek prijavila kot pogojno. Nastala bo (če bo) šele v prihodnosti na podlagi plačila te terjatve, ki ga bo opravila tožeča stranka (upnica) po začetku stečajnega postopka (s plačilom iz vrednosti svoje nepremičnine), s čimer bo šele pridobila regresno terjatev do stečajnega dolžnika.
Izpolnitev razveznega pogoja po svoji vsebini pomeni prenehanje že obstoječe terjatve. Terjatev, ki ne obstoji, pa ne more prenehati. Razlaganje regresne terjatve zastavnega dolžnika, ki še ni nastala, kot terjatve, ki nasproti glavnemu dolžniku preneha, ko zastavni dolžnik plača upniku dolg glavnega dolžnik, je pravno nevzdržno in taka odločitev bi bila nična. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.
Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (prvi odstavek 965. člena Obligacijskega zakona, v nadaljevanju OZ). V obravnavanem primeru je podano zavarovanje odgovornosti, katerega posebnost je v tem, da je obveznost zavarovalnice nastala šele takrat, ko je oškodovanec od nje zahteval odškodnino. To pa pomeni, da je treba biti tudi v obravnavani odškodninski zadevi pozoren na značilna ravnanja oškodovanca, ki so lahko podlaga za delno razbremenitev odgovornosti zavarovalnice.