CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00050480
SPZ člen 24, 27, 28, 95, 95/2, 97, 97/1. ZPP člen 214. OZ člen 190, 198.
tožba na izpraznitev in izročitev nepremičnine - posest - posredna in neposredna posest - dobroverni lastniški posestnik - uporaba stvari - uporabnina
Dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. V primeru, ko je bil posredni posestnik nedobroveren in ta okoliščina neposrednemu posestniku ni bila znana ali ni mogla biti znana, neposredni posestnik odgovarja kot dobroverni lastniški posestnik. Glede na navedeno tudi za toženo stranko v tej pravdi ne more biti dvoma, da odgovarja kot dobroverni lastniški posestnik (pa tudi če bi bil MJU nedobroverno, to odločitve v tej pravdi ne bi spremenilo). Tožeča stranka je v času pred prejemom obvestila tožeče dne 19. 3. 2018 utemeljeno verjela, da je posredni posestnik (tj. MJU) dobroverni (lastniški) posestnik. Vse ugotovljene okoliščine obravnavane zadeve (MJU ji je izročil ključe spornega prostora in ji na ta način omogočil vstop, kasneje je v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavil izločitveno pravico na sporni nepremičnini ipd.) namreč kažejo, da je to tudi res bil, in da tožena stranka za drugačen sklep ni imela nobenega utemeljenega razloga. Kot vzdrževalec stavbe oziroma tisti, ki se ukvarja s hišniškimi opravili - po njenem pravilnem materialnopravnem stališču - ob prevzemu ključev od MJU ni bila dolžna v zemljiški knjigi preverjati lastništva posameznih prostorov, v katerih opravlja svoje storitve, niti ni bila dolžna preverjati veljavnosti pogodb posameznih lastnikov teh prostorov.
Glede na to, da tožnika kot lastnika gospodujoče stvari svoje zatrjevane stvarne pravice tri leta zapored od maja 2015 nista izvrševala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prišlo do osvoboditve služnosti, zaradi česar je stvarna služnost prenehala.
ustavitev izvršilnega postopka in razveljavitev izvršilnih dejanj - prijava terjatve - prijava ločitvene pravice - stečajni postopek nad dolžnikom
Tudi v primeru obstoja pogojev za uporabo fikcije iz 1. točke drugega odstavka 298.a člena ZFPP namreč mora biti terjatev in ločitvena pravica (hipoteka), ki je po stanju ob začetku stečajnega postopka vknjižena pri nepremičnini v lasti stečajnega dolžnika z učinkom pred začetkom stečajnega postopka, vključena v seznam preizkušenih terjatev (osnovni ali dopolnjeni), da je lahko upoštev(a)na. Čeprav citirani člen predpisuje obveznost upravitelja glede vključitve takšnih pravic upnika v seznam preizkušenih terjatev, pa ne ureja nadaljnjega pravnega varstva, če upravitelj tega ne stori. V tej zvezi velja pojasniti, da ZFPPIPP v 298.a členu v ničemer ne izključuje uporabe 62. člena ZFPPIPP, ki ureja prav situacijo, ko upravitelj v osnovni seznam ne vnese upnikove terjatve ali ločitvene pravice, ki se sicer v tem pogledu šteje za prijavljeno po 298.a členu ZFPPIPP. Tako pomanjkljivost mora upnik pravočasno (v 15 dneh po objavi seznama preizkušenih terjatev) grajati in to z ugovorom zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev oziroma z ugovorom zoper dopolnjen seznam preizkušenih terjatev, če je podana situacija iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZFPPIPP.
Po drugem odstavku 132. člena ZPP lahko sodišče odredi, da se vročitev opravi po detektivu ali izvršitelju. Sodišče prve stopnje je to storilo s svojim sklepom 29. 6. 2020, in sicer zaradi obsežnih prilog, ki jih ne bi bilo mogoče pustiti v hišnem predalčniku. S tako opravljeno vročitvijo so nastali stroški, katerih višina v pritožbi ni sporna. Ker so bili torej stroški po oceni sodišča potrebni (155. člen ZPP), so del pravdnih stroškov, o katerih bo odločeno skupaj z glavno stvarjo.
plačilo odškodnine - trditvena in dokazna podlaga - oprostitev plačila sodne takse - odvetniški stroški v ponovljenem postopku
Določilo 2. in 7. člena ZPP se nanaša le na dejanske navedbe pravdnih strank, na katere je sicer sodišče vezano, ne pa na pravne zaključke sodišča.
Glede na določila ZOdvT je tožnik v ponovljenem postopku upravičen ponovno do nagrade za narok, ne pa tudi do nagrade za postopek, ker se ta všteje v prejšnjo nagrado za postopek. Tar. št. 3210 ZOdvT opredeljuje nagrado za postopek zoper odločbo o glavni stvari in v zvezi s postopkom z rednimi pravnimi sredstvi. Nadzorstvena pritožba ne predstavlja rednega pravnega sredstva zoper odločbo o glavni stvari. Tožnik plačila sodnih taks ni bil oproščen z odločbami Organa za brezplačno pravno na podlagi ZBPP, ampak s sklepoma predmetnega sodišča na podlagi določb ZST-1.
Prodaja izdelkov iz enakega/podobnega materiala in enakega/podobnega izgleda lahko privede do tega, da se ustvari ali utegne ustvariti zmeda v javnosti glede izvora blaga. Vendar pa slednje ni kar samoumevno. Izdelki tožene stranke so označeni z znamko Pikaluna. Oznake so dovolj velike, da jih nihče ne more spregledati. Izdelki tožeče stranke pa so označeni z njeno blagovno znamko Lelosi. Znamki sta povsem različni in ju potencialni kupci ne morejo povezati ali zamenjati. Prav znamka pa ima v prvi vrsti funkcijo, da označi izvor blaga. Znamka tožene stranke se dovolj razlikuje od znamke tožeče stranke, da ni podana verjetnost, da bi bil povprečni potrošnik lahko zmeden glede izvora blaga ene ali druge stranke, ki je označeno z različnima znamkama.
Pritožnica ne pojasni, v čem se dejansko stanje v prvi pravdni zadevi razlikuje od te zadeve. Pa bi morala, če bi želela uspeti s pritožbo. Zgolj napotilo višjemu sodišču, da si tožbo samo prebere in ugotovi, kje se dejansko stanje razlikuje, ne zadošča.
Pri predlogu za ustavitev izvršilnega postopka oziroma umiku predloga za izvršbo gre v celoti za preklic zahteve za sodno varstvo. Poledica tega je, da upnik po umiku predloga za izvršbo ne more več uspešno priglasiti nadaljnjih izvršilnih stroškov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00062732
KZ-1 člen 34, 205, 205/1, 205/1-1.
kaznivo dejanje velike tatvine - poskus
Obtoženec je s silo in s pomočjo vžigalnika že uspel nekoliko odpreti vrata v ribarnico, kar pomeni, da uporabljen način odpiranja vrat ni bil že vnaprej obsojen na neuspeh. Dejstvo je le, da so ga pri dejanju zalotili policisti, zato je dejanje ostalo pri poskusu. Okoliščina, da je bil v času storitve kaznivega dejanja pod vplivom psihoaktivnih snovi pa ne pomeni, da obtoženec ne bi mogel odpreti vrat v ribarnico, kot smiselno trdi pritožnik.
postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe - napačna opravilna številka
Čeprav je tožeča stranka na dopolnitev tožbe navedla napačno opravilno številko, zaradi česar je bila ta vložena v drug spis, je treba šteti, da je dopolnitev tožbe vložila pravočasno.
URS člen 23.. ZFPPIPP člen 305, 305/1, 305/2, 305/4, 314, 314/1, 314/3, 314/5.. ZPP člen 32, 32/2, 32/2-8, 184.
prijava terjatve v stečajnem postopku - stroški upravne izvršbe - izvršilni naslov - pravnomočna upravna odločba - v stečaju prerekana terjatev - tožba na ugotovitev obstoja terjatve - sodna pristojnost - pravica do pravnega varstva - upravni spor - litispendenca - ugotovitev obstoja prerekane ločitvene pravice - ugotovitveni in dajatveni zahtevek - sprememba tožbe
Glede na takšne okoliščine obravnavane zadeve mora biti tožeči stranki, ki je v stečajnem postopku prijavila terjatev, temelječo na izvršilnem naslovu, in ki je bila s strani upravitelja prerekana, kar pomeni, da je obstoj terjatve sporen, omogočeno, da v sodnem postopku uveljavi svojo pravico, ki jo zasleduje v stečajnem postopku, to je, da doseže poplačilo svoje terjatve.
V obravnavanem primeru gre za spor, ki izvira iz stečajnega postopka. V skladu z 8. točko drugega odstavka 32. člena ZPP so okrožna sodišča, ne glede na vrednost spora pristojna da sodijo v sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom in to ne glede na to, da gre za terjatve iz 314. člena ZFPPIPP (prim. VSL sodba II Cp 933/2018).
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051167
ZKP člen 129, 129.a, 402, 402/3. ZIKS-1 člen 82.
nadomestna izvršitev kazni zapora - prekinitev prestajanja kazni - prestajanje zaporne kazni - specialni povratnik - delo v splošno korist
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po njeni oceni bi bilo smiselno, da bi obsojenka na prostosti v času, ko bi ji bilo prestajanje enotne zaporne kazni trinajst let in šest mesecev zapora prekinjeno, opravila delo v splošno korist in bi tako prestala po zadnji sodbi izrečeno kazen dveh let zapora, torej da bi v času prekinitve zaporne kazni, ki bi bila namenjena urejanju razmer in pomoči njeni družini, na predlagan način prestala drugo zaporno kazen. Takšnemu predlogu sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo. Prekinitev prestajanja zaporne kazni obsojencu po 82. členu ZIKS-1 iz razloga, ker je nujno potrebna njegova pomoč družinskemu članu zaradi hujše bolezni, ali iz razloga, da poskrbi za varstvo in vzgojo otrok, je namenjena takšni pomoči in skrbi, ne pa temu, da obsojenec ta čas posveti prestajanju druge kazni.
zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba - skupno premoženje - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev
S predlagano začasno odredbo je tožnica izrecno predlagala zavarovanje svoje nedenarne terjatve, ki jo uveljavlja v točki 1 tožbenega izreka, v katerem zahteva ugotovitev, da skupno premoženje pravdnih strank obsega nepremičnino parc. št. 1173/3 k.o. ..., ID ..., in premične stvari: osebni avto Renault Modus ter dva kmetijska traktorja (IMT in Same Silver) ter da sta deleža obeh pravdnih strank enaka (za vsakega ½ celote). Tožnica pa v točki 2 tožbenega izreka predlaga civilno delitev skupnega premoženja tako, da ji toženec plača 42.000,00 EUR, glede na njene tožbene navedbe je to denarna vrednost v točki 1 izreka opredeljene ½ skupnega premoženja. Tožnica zahteva delitev skupnega premoženja že v tej pravdi, torej cilj te pravde ni kasnejša delitev skupnega premoženja, temveč že delitev v tej pravdi.
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine glede na terjatev iz tožbenega zahtevka, ki jo želi zavarovati tožnica, služi temu, da bo pravno stanje nepremičnin omogočalo izvršitev morebitne ugodilne sodbe.
Z morebitno ugodilno sodbo bo izvedena civilna delitev (2. točke tožbenega, oziroma sodbenega izreka), tožnica s tožbenim predlogom ne zasleduje vzpostavitve solastnine na predmetni nepremičnini, ampak s tožbenim predlogom o glavni stvari (točka 2 tožbenega zahtevka) zasleduje izplačilo denarne vrednosti njenega polovičnega deleža na skupnem premoženju.
Zato predlagana začasna odredba ni ustrezna, ne more služiti namenu zavarovanja, morebitna odtujitev ali obremenitev predmetne nepremičnine nima vpliva na tožničino nedenarno terjatev iz točke 1 tožbenega izreka. Njenemu zahtevku v tem delu bo, oziroma je lahko ugodeno kljub toženčevemu razpolaganju s predmetno nepremičnino.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
Pri nepravi spremembi tožbe je enotno stališče sodne prakse, da se zastaranje za kasnejše zvišanje zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka. Zato je ugovor zastaranja tožene stranke sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo.
Poslovna skrivnost je lahko le nerazkrita informacija, dostop do katere je zaradi aktivnega ravnanja imetnika te informacije omejen.
Sodišče druge stopnje pritrjuje toženi stranki, da je razpolagala z delavniško risbo, ki je le v prostorih tožene stranke in namenjena toženi stranki sami.
Zato je bolj verjetno, kar zadošča za odločanje v tem konkretnem primeru, da so delavniške risbe, za katere tožena stranka pojasnjuje, da jih je razvila pod imenom podložna plošča, plod njenega lastnega znanja in izkušenj.
Drži, da je omejitev dostopa do podatkov možna zgolj v izjemnih primerih. Treba je preizkušati sorazmernost položajev pravdnih strank in sicer dostopa tožeče stranke do podatkov in varovanja poslovne skrivnosti tožene stranke.
V 122.a členu ZIL-1 je urejen postopek predložitve dokazov, in sicer tistih, ki so pri nasprotni stranki. Pri tem je treba upoštevati tudi četrti odstavek 122.a člena ZIL-1, da mora sodišče po izvedbi dokaza iz prvega odstavka tega člena zagotoviti varstvo zaupnih podatkov pravdnih strank ter zagotoviti, da se sodni postopki ne uporabljajo v slabi veri z izključnim namenom pridobiti zaupne podatke nasprotne stranke. Enako je določeno tudi v sedmem odstavku 124. člena ZIL-1 glede varstva zaupnih podatkov strank. Vsi členi se med sabo dopolnjujejo in so sistemsko skladni z 219b. členom ZPP.
JAVNI RED IN MIR - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL00051324
ZP-1 člen 65, 65/4, 114, 114/1, 118, 118/1, 155, 155/2. ZJRM-1 člen 6, 6/1.
zahteva za sodno varstvo - odločanje o zahtevi za sodno varstvo - priznanje prekrška - redni sodni postopek - dokazovanje - dopolnitev dokaznega postopka - bistvena kršitev določb postopka o prekršku
Pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo bi sodišče institut priznanja prekrška iz 118. člena ZP-1 načeloma lahko uporabilo, če bi na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 ponovilo ali dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka in bi storilca povabilo na zaslišanje ali na podajo pisnega zagovora ter bi storilec v zagovoru prekršek priznal.
Sodišče prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo ni odločilo na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 in ni ponovilo ali dopolnilo dokaznega postopka z zaslišanjem storilca. Dejstvo, da je storilec zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, pomeni, da prekrška in odgovornosti ni priznal, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za uporabo instituta priznanja prekrška po 118. členu ZP-1.