V obravnavani zadevi je tožnik zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, pritožbeni postopek pa je še v teku, torej o pritožbi še ni bilo odločeno. To pomeni, da je bila tožba vložena prezgodaj, zato jo je sodišče zavrglo.
Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe.
trg finančnih instrumentov - javna dražba - obveznost objave letnega poročila in revizorjevega poročila - ukrep Agencije za trg vrednostnih papirjev - upravni spor - začasna odredba - odložitev izvršitve izpodbijanega akta - težko popravljiva škoda
Izvršitev izpodbijanega akta je mogoče odložiti le, če je (do stopnje verjetnosti) izpolnjen pogoj težko popravljive škode s tem, da je treba navesti konkretne okoliščine in razloge, zaradi katerih bi tožniku nastala takšna škoda in jih z ustreznimi dokazili tudi utemeljiti. Tožnikovo utemeljevanje potrebnosti izdaje začasne odredbe temelji na zatrjevanju, da mu bodo nastali stroški najmanj v višini 10.000,00 EUR zaradi izvedene revizije, razen tega bo revizor upravičen tudi do plačila. Na ta način pravzaprav meri na to, da bi sodišče odločilo o stvari, kar pa v upravnem sporu v postopku za izdajo začasne odredbe ni mogoče.
mednarodna zaščita - za obravnavanje prošnje odgovorna država članica EU - dokazno breme
Toženka je pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Francija. Tožnik razlogov, ki bi onemogočali njegovo vrnitev in obravnavo v Franciji, ni zatrjeval. Ni namreč zatrjeval obstoja pomanjkljivosti azilnega postopka v Franciji, prav tako ne pogojev za nastanitev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil podvržen dejanjem, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP. okoliščine.
Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je predmet tega postopka le ugotavljanje državljanstva B.B., odločila pa je tudi o pritožbi pravnih naslednikov A.A., in sicer tako, da je pritožbi ugodila. O pritožbi pravnih naslednikov B.B. pa ni odločila, ampak je sama meritorno odločila, da se B.B. od 28. 8. 1945 do smrti ni štela za državljanko FLRJ in LRS. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je toženka odločala o pritožbi A.A. oziroma njegovih pravnih naslednikov, če je bilo, kot navaja, o tej pritožbi že odločeno. Tudi ni logično, da je toženka pritožbi pravnih naslednikov A.A. ugodila, v obrazložitvi pa navaja razloge, zaradi katerih meni, da se A.A. ni štel za državljana FLRJ in LRS. V zadevi je tako podana bistvena kršitev pravil postopka, saj se izrek odločbe glede na njeno obrazložitev ne more preizkusiti.
EZ člen 64n, 64n/1, 64n/4, 64n/4-2, 64n/9. Uredba o podporam električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov energije člen 6, 6/1, 8, 8/1, 16, 16/3, 20, 20/3. URS člen 2, 44, 74.
sofinanciranje iz javnih sredstev - obnovljivi viri energije - finančna pomoč za tekoče poslovanje - dopolnitev vloge - za odločanje relevanten predpis - stroški proizvodnje električne energije - svobodna gospodarska pobuda
Sodišče se strinja z izpodbijano odločbo, v kateri je toženka svojo odločitev oprla na uredbo, veljavno v času odločanja, torej vključno z njeno spremembo, ki je začela veljati 1. 12. 2012, torej že pred vložitvijo tožnikove zahteve za dodelitev podpore. Dejstvo, da predlog sprememb Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije ni bil predhodno objavljen na svetovnem spletu in da javnost ni bila vključena v pripravo teh sprememb, ne pomeni kršitve 44. člena Ustave.
V obravnavani zadevi poseg v svobodno gospodarsko pobudo ni mogoč, saj je podpora namenjena pokrivanju razlike, kadar stroški proizvodnje električne energije presegajo ceno te energije na trgu, kar pomeni, da podpora nima pridobitnega značaja, temveč je njen namen vzpodbujati pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov kljub višjim stroškom.
Zmotno je stališče tožnika, da bi bilo v njegovi zadevi treba uporabiti določbo 36. člena ZDrž/45, saj se je ta nanašala na pridobitev državljanstva za tiste osebe, ki so imele domovinsko pravico ali pristojnost oziroma so živele v občinah na ozemlju, ki je bilo prej v sestavi drugih držav, po vojni pa je bilo priključeno Jugoslaviji.
Z določbo 25. člena ZDrž/45 je bila postavljena domneva jugoslovanskega državljanstva za tiste osebe, ki po narodnosti pripadajo kateremu izmed narodov FLRJ, so tu rojeni ali vzgojeni in tu ponavadi bivajo, vse dotlej, dokler se ne izkaže, da imajo kako tuje državljanstvo, da so izgubili državljanstvo FLRJ ali da so se sklicevali na tuje državljanstvo.
brezplačna pravna pomoč - nujna brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči - obseg presoje organa za brezplačno pravo pomoč
Če gre za nujno BPP iz 36. člena ZBPP, prosilec ni dolžan še pred odobritvijo izkazati, da izpolnjuje pogoje za BPP, kot se je zahtevalo od tožnika v konkretnem primeru.
ZBPP člen 14. ZSVarPre člen 24, 24/1, 24/2, 27. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem člen 14.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca
Ob upoštevani vrednosti celotne nepremičnine v višini 245.037,00 EUR, je pravilna ugotovitev organa za BPP, da je vrednost (za tožnika) primernega stanovanja presežena za 28.873,78 EUR ter da je to premoženje, ki se po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZSVarPre šteje kot premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju premoženjskega položaja prosilca. Pravilen je tudi zaključek organa za BPP, da ugotovljeno premoženje v vrednosti 28.873,78 EUR presega vrednost iz prvega odstavka 27. člena ZSVarPre (v povezavi s prehodno določbo šestega odstavka 36. člena ZSVarPre-C), ki znaša 13.780,00 EUR, in ki predstavlja premoženjski cenzus, ki ne sme biti presežen, da upravičenost do BPP ni izključena.
ZBPP člen 11, 11/3, 24, 24/1, 37, 37/2. ZUP člen 214.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva - obrazložitev odločbe - izredna brezplačna pravna pomoč
Ob nesporni ugotovitvi, da tožnik izpolnjuje pogoje glede finančnega položaja, pa dejstva, da gre v konkretnem primeru za očitno nerazumno vlogo, tožnik ni z ničemer niti zanikal niti dokazal nasprotnega. Iz podatkov v spisu namreč nesporno izhaja, da v zadevi prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj
Tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev BPP oz. presega cenzus, ki je predpisan glede finančnega pogoja za dodelitev BPP po drugem odstavku 13. člena ZBPP v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZSVarPre in prvim odstavkom 152. člena ZUJF.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva
Pravilno je stališče organa za BPP, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo zoper sklep tega sodišča I U 319/2014 z dne 10. 4. 2014, s katerim je bila zavržena njegova tožba zoper odločbo tega organa št. Bpp 269/2013, in da torej za (izredno) BPP, za kakršno je tožnik zaprosil v zvezi z navedeno pritožbo, ni izpolnjen pogoj po prvi alinei prvega odstavka 24. člena ZBPP.
ZLV člen 4, 35. ZVDZ člen 34. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
občinska volilna komisija - imenovanje člana občinske volilne komisije - predlog politične stranke - predlog svetniškega kluba politične stranke - upravni spor - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožeča stranka je sicer res najprej za člana občinske volilne komisije predlagala C.C., vendar je njen klub svetnikov kasneje podal drugačen predlog, iz česar smiselno izhaja, da so se njeni svetniki strinjali s tem, da C.C. postane namestnik članice volilne komisije. Občinski svet je torej C.C. imenoval tako, kot je predlagal klub svetnikov tožeče stranke. Tožeča stranka zato ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o imenovanju članov občinske volilne komisije. Ker je tožena stranka sledila predlogu kluba svetnikov tožeče stranke, tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor, zato je sodišče tožbo zavrglo.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - verodostojnost prosilca - informacije o stanju v izvorni državi - prosilec iz Afganistana
Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s strahom pred maščevanjem sorodnikov in težkimi razmerami, v katerih je z družino živel po izselitvi iz domačega kraja. Toženka je dovolj podrobno pojasnila, zakaj so tožnikove navedbe o nekaterih ključnih dogodkih, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, kontradiktorne. Glede tožbenih navedb, da je toženka zavrnila vsa predložena poročila, ki jih je kot dokaz o zemljiških sporih ter krvnem maščevanju predložil tožnik, je sodišče že povzelo drugačno stališče Vrhovnega sodišča, ki je kot nepravilno opredelilo stališče tega sodišča iz prejšnje sodbe, da bi morala toženka pred odločanjem glede statusa begunca pridobiti in se opredeliti do informacij o stanju v izvorni državi tudi v primeru, ko tožniku ne verjame, da se je znašel v okoliščinah, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma bi bil njegov strah pred preganjanjem utemeljen.
Sodišče se tudi strinja s toženko, da v tožnikovi domači provinci ni takega stanja, da bi bilo življenje vsakega civilista ogroženo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Zaradi velikosti države in raznolikosti varnostne situacije v vsaki provinci je treba upoštevati predvsem razmere v tožnikovi domači provinci. Iz predloženih poročil sicer izhaja, da obstajajo znaki, da bi lahko ta doslej mirna provinca postala novo oporišče uporniškega gibanja. Vendar po mnenju sodišča zgolj takšna hipotetična možnost ne zadošča za zaključek, da obstajajo razlogi za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 17/1. ZMZ člen 3, 3-3, 33, 74.
mednarodna zaščita - predaja prosilca za obravnavanje prošnje odgovorni državi - predaja prosilca Republiki Bolgariji - suverenostna klavzula - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - trditveno in dokazno breme - mehanizem za zgodnje opozarjanje in pripravljenost na krize - upravni spor - odložitev izvršitve izpodbijanega akta - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III. se mora uporabiti v primerih, kadar predaja prosilca določeni državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Če toženka ugotovi, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno (v konkretnem primeru je to Bolgarija), ni mogoča zaradi utemeljene domneve o omenjenih sistemskih pomanjkljivostih, pa še ne nastopi obveznost toženke, da sprejme pristojnost za odločanje o prošnji, ampak mora toženka v drugem koraku presoje še naprej preučiti merila iz poglavja III Uredbe, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.
Tožnik je svoje trditveno in dokazno breme izpolnil s tem, ko je na zaslišanju natančno opisal razmere, v katerih je bival v Bolgariji, in ko je njegov pooblaščenec pred izdajo izpodbijanega akta predložil poročila uveljavljenih in s področja azila specializiranih mednarodnih organizacij o stanju v Bolgariji. Na tej točki se je breme prevalilo na toženko, da bi na podlagi vseh omenjenih in morebiti tudi drugih, čim bolj aktualnih poročil ob celoviti in natančni dokazni oceni v zadostni meri ugotovila dejansko stanje ter odločila o zadevi.
Nezakonito je stališče toženke iz odgovora na tožbo, po katerem naj bi bila domneva, da imajo vse države članice EU vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, neizpodbojna.
Pogojevanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti z ukrepi v zvezi z mehanizmom za zgodnje opozarjanje in pripravljenost na krize je nepravilno.
Z vidika procesnih ustavnih pravic in upravno-sodne prakse je težko popravljiva škoda za tožnika v konkretnem primeru izkazana s tem, da če sodišče ne bi zadržalo izvršitve izpodbijanega akta in bi bil tožnik odstranjen iz države, njegova pravica do dostopa do sodišča oziroma do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva ne bi imela nobenega smisla.
EZ člen 64, 64n, 64n/1, 64n/9. URS člen 2, 44. ZVRS člen 16, 21.
podpora za pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov - finančna pomoč za tekoče poslovanje - sprememba višine finančne podpore - razveljavitev odločbe - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev
Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o tožnikovi zahtevi za dodelitev podpore proizvodnji električne energije iz obnovljivega (sončnega) vira energije v obliki finančne pomoči za tekoče poslovanje. Kljub temu, da je bil prvostopenjski akt razveljavljen, je sodišče zadevo obravnavalo po vsebini in tožbe ni zavrglo. Razveljavitev namreč učinkuje ex nunc, torej od sedaj, kar pomeni, da ima izpodbijana odločba vse pravne učinke do njene razveljavitve.
Spremenjena Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, je začela veljati 1. 12. 2012, tožnik pa je vlogo za finančno pomoč vložil 7. 1. 2013, ko je torej že veljala spremenjena Uredba, zato prvostopenjskemu organu ni možno očitati, da bi uporabil nezakonit predpis. Tožnik dokazuje, da je sprememba Uredbe protiustavna, ker v postopku sprejemanja splošna in strokovna javnost nista bili obveščeni o nameravani spremembi Uredbe, ki je podpore znižala. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da Uredba temelji na tedaj veljavnem 64.n členu EZ, ki je vladi dal pravico, da sama odloči o podporah tako, da jih bodisi zvišuje bodisi znižuje ali pa jih tudi sploh ne podeli. Zaradi takega zakonskega besedila ni mogoče z gotovostjo pričakovati, da bo podpora dodeljena oziroma da bo dodeljena v taki višini, kot trenutno velja. Ker je zakonodajalec predvidel možnost, da se lahko podpore tudi zmanjšajo ali pa celo ukinejo, ni mogoče govoriti o kršitvi načela pravne varnosti. Ustava ne zagotavlja nespremenljivosti predpisov, s tem pa tudi ne nespremenljivosti pogojev za pridobitev pravice ali njenega obsega z učinkom za naprej.
Zgolj zato, ker predlog spremembe Uredbe predhodno ni bil objavljen na svetovnem spletu, še ni mogoče trditi, da je ta sprememba nezakonita oziroma neskladna z Ustavo. Noben zakon ne predvideva sodelovanja javnosti pri sprejemanju vladnih uredb, s katerimi vlada podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in s kriteriji zakona oziroma drugega predpisa.
Dejanja, na katera se sklicujeta tožnika, ne ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja. Občasnih verbalnih žaljivk namreč ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Razen tega se oseb, ki grozijo tožnikoma, ne more šteti kot subjekt preganjanja, saj tožnika nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne oziroma jim nočejo nuditi zaščite.
Navedbe o tem, da sta tožnikoma grozila člana stranke Donecka-Krivoroška republika in da so se grožnje nanašale tudi na to, da bodo tožnika obesili v bližnjem gozdu, pomenijo tožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati. Niti v prošnjah za priznanje mednarodne zaščite niti v osebnih razgovorih namreč tožnika tega nista omenjala. Zakaj tega nista uveljavljala že v upravnem postopku, v tožbi ni navedeno.
Tožnika izražata nestrinjanje z oceno toženke, da v Donecku ni notranjega oboroženega konflikta, ki bi pomenil grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista. Kdaj posamezni oboroženi incidenti prerastejo v tako stanje, da se to lahko imenuje notranji oborožen spopad, je sicer težko opredeliti. Po presoji sodišča je trenutna situacija v delih vzhodne Ukrajine že taka, da je mogoče govoriti o notranjem oboroženem spopadu. Vendar je treba upoštevati, da je bila izpodbijana odločba izdana 29. 5. 2014, situacija pa se je v tem delu Ukrajine zelo hitro spreminjala. Pravilnost odločbe pa se ocenjuje po času njene izdaje in v tistem času je bila ocena toženke glede stanja v vzhodni Ukrajini pravilna. Tudi če se izhaja iz stališča, da v delu Ukrajine poteka notranji oborožen spopad in se tožnika iz tega razloga bojita vrniti v izvorno državo, pa je treba upoštevati, da spopad poteka le v delu Ukrajine in toženka pravilno navaja, da bi lahko tožnika brez nevarnosti živela v kakšnem drugem delu Ukrajine.
Toženka v odgovoru na tožbo nekatere navedbe v tožbi ocenjuje kot žaljive. Tudi po mnenju sodišča je nestrinjanje z odločitvijo mogoče izraziti na dostojen in primeren način ter zaradi nestrinjanja z odločbo ni dopustno poseči v integriteto uradne osebe, ki je odločala v skladu z predpisi, po določbah ZMZ. Navedenega neustreznega izražanja sicer ni mogoče opravičevati, vendar pa se sodišče kljub temu zaenkrat ni odločilo, da bi ukrepalo po 109. členu ZPP. Upoštevalo je namreč, da prosilca za mednarodno zaščito prihajata z območja, kjer poteka oborožen konflikt, kar za njiju nedvomno pomeni hudo stresno situacijo.
razrešitev sodnega cenilca - začasna odredba - težko popravljiva škoda - pavšalno navajanje težko popravljive škode
Tožnik zgolj pavšalno navaja, da mu bodo zaradi izvršitve odločbe nastale težko popravljive posledice, kar zanj pomeni velik eksistenčni problem, ker nima drugega vira prihodkov. To pa z ozirom na zakonsko ureditev ni dovolj.
ukrep tržnega inšpektorja - izvajanje javne službe - lekarniška dejavnost - prepoved opravljanja lekarniške dejavnosti - časovna omejenost upravnega akta - pristojnost za odločanje - sprememba izvajalca lekarniške dejavnosti - odločba o verifikaciji - delo na črno
Odločba o verifikaciji podružnice lekarne, ki je lekarniško dejavnost pred tožečo stranko opravljala na isti lokaciji, ni upoštevna. Listina o izpolnjevanju pogojev za opravljanje lekarniške dejavnosti je odločba Ministrstva za zdravje, ki je tožeča stranka ni pridobila.
Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno kot pravno osebo v celoti zavezuje tudi tožečo stranko. Z izpodbijano odločbo se tožeči stranki prepoveduje opravljanje lekarniške dejavnosti do pridobitve predpisane odločbe o verifikaciji.
Toženka je pravilno ugotovila, da je tožnik iz naslova pokojnine prejel več, kot je dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, da sodnih prepovedi oziroma odtegljajev od pokojnine ni moč upoštevati, ker za to ni zakonske podlage; da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odobritev nujne BPP, ker je lahko toženka pravočasno odločila o prošnji za BPP, in da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izjemne BPP, ker iz prošnje ne izhaja, da mu je nastala izredna finančna obveznost, ki ga bremeni, za katero ni vedel oziroma z njo ni mogel računati. Pri tem so pod pojmom višje sile mišljene naravne katastrofe in druge nesreče, kot so na primer potresi, poplave, požari in podobno, ne pa sodni rubeži, kot meni tožnik.
Sodišče ne more slediti tožbenemu ugovoru, da je odločba nična iz razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da je bila odločba izdana na podlagi zahteve stranke, konkretno na podlagi tožnikove prošnje za dodelitev nujne ali izjemne BPP.
ZDavP-2 člen 76. ZDoh-2 člen 48, 48/2. ZDDPO-2 člen 12, 12/3. ZDDV-1 člen 63. Slovenski računovodski standardi številka 17.10, 39.19, 39.16.
DDV - dohodnina - akontacija dohodnine - dohodek iz dejavnosti - davčno priznani odhodki - dejanska oprava storitve - odbitek vstopnega DDV - pogoji za priznanje pravice do odbitka DDV - neplačujoči gospodarski subjekt - verodostojna listina - dokazno breme
Davčni organ obravnavana računa utemeljeno oceni kot vsebinsko neverodostojna in pravilno odloči, da se tožeči stranki na njuni podlagi izkazani odhodki davčno ne priznajo skladno z drugim odstavkom 48. člena ZDoh-2 v povezavi s tretjim odstavkom 12. člena ZDDPO-2 ter SRS.
Neizkazanost storitev po prejetih računih je zadostna podlaga za odločitev, da se tožeči stranki odbitek vstopnega DDV skladno s 63. členom ZDDV-1 ne prizna.