Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka.
Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ).
Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nadzorom vključi strokovna podpora v obliki psihoterapevta, kot je predlagano v uradnem zaznamku psihologinje CSD C. C. z dne 30. 9. 2025 (l. št. 568). Sodišče druge stopnje meni, da ta pritožbeni očitek sicer ni zanemarljiv in je lahko pravno upošteven, saj ga je podala psihologinja CSD, ki ima posebna strokovna znanja in ki je opažala, da so se pri stikih pod nadzorom pojavljale težave, da je mladoletni B. B. zavračal stike, ni želel sodelovati v razgovoru in jih tudi samovoljno predčasno zapustil.
Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče storilo napako, ko je slepo sledilo navedbam CSD, da „neposredno izvrševanje stikov s skladu z ureditvijo teden-teden … ni izvršljivo“ in da je „edina opcija, da pride do ponovne vzpostavitve stikov in krepitve zaupanja med očetom in mld. A. A., da se le ti izvajajo pod nadzorom“. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo določbo 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), v skladu s katero se izpolnitev nenadomestnega dejanja prisilno izvrši z izrekanjem denarnih kazni, s čemer se poskuša vplivati na voljo zavezanca (v tem primeru matere, ki mld. otroka očitno ne pripravi na stik in, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, stike aktivno preprečuje, kar je v tem postopku izkazano s stopnjo verjetnosti).
V skladu z načelom enotnosti in celovitosti skupnega premoženja ni odločilno, kateri od zakoncev je prispeval k posamezni stvari oziroma za kakšen konkreten namen so bila porabljena določena sredstva. Bistveni so njuni prispevki k življenjski skupnosti kot celoti.
Mnenje, ki ga v postopku poda strokovna oseba CSD v družinsko pravnih postopkih šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje (108. člen ZNP-1). Mnenje, ki ga poda CSD pa ima naravo izvedenskega mnenja.
Izrečena denarna kazen je tudi po višini povsem primerna, z njo pa se zasleduje odvračalni učinek.
Predlagateljičino zavzemanje za oženje stikov v času počitnic (mati se zavzema, da bi deklica z očetom preživela strnjeno največ 5 dni) ni utemeljeno. Predlagateljica ni ponudila nobenih bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi utemeljevale poseg v že s sodno poravnavo dogovorjene stike. Čustveno stanje deklice se izboljšuje in materi ni uspelo z ničemer izkazati, da bi imela deklica zaradi stikov z očetom kakršne koli težave.
Okoliščine so se tako na strani preživninske upravičenke kot tudi na strani preživninskih zavezancev bistveno spremenile, zato je bila preživnina zvišana, preživninsko breme pa je sodišče pravično porazdelilo.
Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se skrbnika v prvi vrsti skuša najti znotraj socialne mreže varovanca in da se pri tem upošteva želje varovanca (242. in 243. člen DZ). Vendar je lahko za skrbnika imenovana le oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika (240. člen DZ), za skrbnika pa ni mogoče imenovati osebe, od katere glede na njene osebne lastnosti ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti (6. alineja prvega ostavka 241. člena DZ).
Sodišče druge stopnje tudi soglaša s prvostopenjskimi zaključki, da so vprašljiva pripravljenost sodelovati s CSD, zanikanje potrebe po psihiatričnem zdravljenju nasprotnega udeleženca, ki tovrstno zdravljenje vsekakor nujno potrebuje, in nesposobnost učinkovitega zastopanja nasprotnega udeleženca v (sodnih) postopkih razlogi, ovira za imenovanje A. A. za skrbnico.
S tem, ko je sodišče prve stopnje predlagana dokaza nasprotnega udeleženca formalno izvedlo, vendar ju ni dokazno ocenilo in se ni opredelilo do pravno relevantnih navedb nasprotnega udeleženca o samomorilnih nagnjenih predlagateljice in vplivu le-teh na njene starševske kapacitete, je kršilo njegovo pravico do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz pravice do izjave v postopku izhaja namreč obveznost sodišča, da se z navedbami in dokazi udeležencev seznani, jih pretehta ter se do njih, če so dopustni in za odločitev pravno upoštevni, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.
Obstoj pravde med varovanko kot tožnico in njeno hčerjo kot toženko predstavlja okoliščino, zaradi katere lahko pride do nasprotja interesov med varovanko in njeno hčerjo.
Možnost prekinitve stika oziroma prisotnost strokovnega delavca na stiku zaradi globine in resnosti otrokove stiske ne zadošča več. Otrok že ob napovedanem stiku manifestira zdravstvene težave, zaradi katerih je bil napoten tudi k psihologu. Psihosomatske težave so se pojavile tudi po stiku. Kadar pa se poskus stikov pod nadzorom CSD izjalovi in predstavlja za otroka izrazito psihično obremenitev, je treba režim stikov spremeniti.
Nasprotna udeleženca oz. njuna zakonita zastopnica lahko morebitno neplačilo dela izrednih stroškov, ki jih je predlagatelj v tem postopku dolžan kriti v skladu s sodno poravnavo iz leta 2023, uveljavlja v pravdnem postopku zoper sedanjega predlagatelja.
Glede na zakonsko podlago za priznanje preživnine razvezanemu zakoncu oziroma pogoje, na podlagi katerih lahko pravica do preživnine preneha, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je med dohodke toženke štelo varstveni dodatek, slednje pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo.
Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v 2. členu določa, da sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek socialno varstvena prejemka, namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati.