Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za (do)plačilo storitev institucionalnega varstva toženkine matere pravilno presojalo po določbi prvega odstavka 185. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), po kateri mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, vendar najdlje toliko časa, kot so starši dejansko prećživljali njega. Izjema od tega pravila je določena le v drugem odstavku 185. člena DZ, ki določa, da polnoletnemu otroku ni treba preživljati tistega od staršev, ki z neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Da bi šlo v obravnavani zadevi za tak primer, pa toženka ni ne trdila, ne dokazovala.
Pomembno je, da bosta otroka ob upoštevanju njunega mnenja dobila občutek, da sta slišana, kar jima je treba tudi jasno povedati in se bo njun občutek, da stiki zanju predstavljajo prisilo, zmanjšal, kar je še posebej pomembno za mladoletno A. A. in se bo po svojih močeh skušala udeleževati več stikov, kot to od nje pričakuje nasprotni udeleženec. Hkrati je to tudi izhodišče za očeta, da otrokoma prisluhne, da se jima približa in se potrudi, da bodo stiki potekali na način, da bodo otrokoma zanimivi in si jih bosta sčasoma tudi sama želela izvrševati v večjem obsegu, kot je določeno v izpodbijanem sklepu.
Sodna praksa tolmači določbo 189. člena DZ v smislu, da morata starša prispevati k preživljanju svojih otrok praviloma v istem deležu od svojih prejemkov, pri čemer se med prejemki staršev ne upoštevajo niti otroški dodatki niti regres za prevoz na delo in prehrano na delu. Navedeno pravilo ima več korektivov. Prvič, pri porazdelitvi preživnine med oba starša sodišče upošteva tudi dejstvo, na koga odpade pretežno breme vzgoje in skrbi za otroka, kar pomeni, da ga je treba finančno ovrednotiti in mora biti na tem staršu manjše breme skrbi za preživljanje otroka. Drugič, pri odmeri preživnine se upošteva tudi dejstvo, da ima starš v času, ko so otroci pri njem, prav tako stroške s kritjem otrokovih potreb. In tretjič, sodna praksa pri določanju preživnine upošteva nizke prejemke enega od staršev, zato je pri odmeri preživnine treba vzeti v ozir tudi dejstvo, da lahko enega od staršev preživninska obveznost nesorazmerno bolj obremenjuje kot drugega starša.