DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00057096
ZZZDR člen 52, 52/1, 52/2. ZIZ člen 64, 65, 65/3.
zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - pogodbena hipoteka - dobra vera - poizvedovalna dolžnost - nedopustnost izvršbe - skupno premoženje - skupno premoženje zakoncev - vpis skupnega premoženja v zemljiški knjigi - odsotnost vpisa - razpolaganje s skupnim premoženjem - izločitvena tožba - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - neprimeren dokaz
Tožnica razen trditev, da slabo govori slovensko, ni podala trditev, iz katerih bi bilo moč razbrati, da pri podpisu notarske listine oziroma na naroku pri notarju ni mogla zaradi objektivnih ali subjektivnih okoliščin zavarovati svojih pravic na nepremičnini, ki ji pripadajo iz naslova skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje ji zato utemeljeno očita, da v danih okoliščinah ni ravnala skrbno, s tem, da iz njene trditvene podlaga ne izhaja, da je toženka, katera skrbnost se presoja po pravilih skrbnosti dobrega strokovnjaka, opustila dolžno (pričakovano) poizvedovalno skrbnost, kot se od toženke pričakuje v tovrstnih pravnih razmerjih.
postopek zavarovanja z začasno odredbo - stiki staršev z otrokom - začasna ureditev stikov - ogroženost otroka - pogoji za začasno odredbo - nujnost začasne odločitve o vzgoji in varstvu - hitrost postopka zavarovanja - denarna kazen - višina denarne kazni - namen denarne kazni - opravičenje začasne odredbe - zakonski rok
Med bistvenimi načeli postopka sprejema začasne odredbe sta načeli hitrosti postopka zavarovanja in čim hitrejše zaščite ogroženega položaja otroka. Zato za izkaz posameznega dejstva zadošča že dokazni standard verjetnosti in sodišču ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov.
Višina denarne kazni ni pogojena s premoženjskim stanjem strank. Njen namen namreč ni, da bi jo udeleženci postopka zlahka zmogli plačati ter še naprej kršili sodno odločitev, temveč da predstavlja ustrezno prisilo za njeno izpolnitev, upoštevajoč pomen dobrine, ki se z izvršbo varuje.
Začasna odredba pred uvedbo postopka predstavlja izjemno sredstvo zavarovanja, ko je potrebno nujno ukrepanje sodišča zaradi preprečitve ogroženosti otrok še preden se prične sodni postopek. DZ za takšne primere ne glede na vrsto začasne odredbe in naravo spora določa enoten sedemdnevni rok od izdaje sklepa, v katerem je treba začasno odredbo opravičiti. Določilo 166. člena DZ je glede na splošna določila ZIZ specialno.
DZ člen 7, 156, 157, 158, 158/1, 160, 160/3, 171, 173, 174. ZNP-1 člen 6, 6/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
razmerja med starši in otroki - ukrepi za varstvo koristi otroka - pogoji za izrek ukrepa - načelo najmilejšega ukrepa - odvzem mladoletnega otroka - odvzem otroka in namestitev v rejniško družino - odvzem otroka staršem - omejitev stikov - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - odločanje o ukrepih in spremljanje izvajanja ukrepov - izjemnost ukrepa - začasnost ukrepa - okoliščine konkretnega primera - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - obseg stikov
Temeljno vodilo v skrbi za otroka je otrokova korist.
Po 174. členu DZ sodišče staršem odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod, če je otrok ogrožen s strani obeh staršev in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi, hkrati pa okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo. Sodišče imenuje rejnika oziroma zavod. Z odvzemom ne prenehajo druge obveznosti in pravice staršev do otroka, razen če sodišče omeji starševsko skrb (v skladu s 171. členom DZ). Ob odvzemu otroka se lahko enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravico do stikov z otrokom (v skladu s 173. členom DZ). Ukrep traja največ tri leta, razen če ga sodišče podaljša (tretji odstavek 160. člena DZ). Ob izreku ukrepa sodišče odloči tudi o preživninski obveznosti staršev.
Ti ukrepi posegajo v pravico do družinskega življenja, varovano tako v Ustavi (53. in 54. člen) kot s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (8. člen). Po utrjeni presoji Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice jo sestavljata vzajemno prepleteni pravica otroka, da živi s svojimi starši ali da ima z njimi vsaj stike ter pravica in dolžnost staršev, da za svojega otroka skrbijo in ga vzgajajo. Poseg države v to pravico je dopusten le, če ga narekuje korist otroka. Tudi v primeru, ko je zaradi zavarovanja otrokove koristi nujen odvzem, pa je država dolžna storiti vse, kar je treba, da se bo družina v čim krajšem času spet združila. Razen v zelo izjemnih primerih, ko se družina pokaže kot posebej neprimerna, je država dolžna ukreniti tudi vse potrebno, da se v obdobju ločitve otroka od staršev družinske vezi ohranijo. Prekinitev teh vezi bi otroka odrezala od njegovih korenin. Odvzem otroka staršem mora biti zato že od vsega začetka obravnavan kot začasen ukrep in ga je treba izvrševati tako, da bo združitev družine po njegovem izteku dejansko mogoča. Potek časa lahko namreč nepovratno zareže v odnos med otrokom in starši; ni sprejemljivo, da združitev družine zgolj zaradi tega ne bi bila več mogoča.
Ker gre pri odvezmu otroka za poseg države v starševsko skrb, ki gre po Ustavi primarno staršem, mora obstoj teh predpostavk temeljiti na konkretnih in zanesljivo ugotovljenih okoliščinah. V postopku je zato treba ugotoviti, (1) kateri vidik otrokove koristi je ogrožen, kako intenzivna je ogroženost in kaj je razlog zanjo, (2) kakšna podpora je bila že nudena družini in kako se je družina nanjo odzvala, (3) katere so možnosti za okrepitev staršev in/ali otroka, da bo družina lahko spet zaživela skupaj, in katere so morebitne ovire za dosego tega cilja, in (4) kako ohraniti (v primerih, ko ni bila vzpostavljena ali je bila pretrgana, pa kako jo vzpostaviti) in okrepiti vez med otrokom in starši med izvrševanjem ukrepa. Sodišče ni vezano na predlog, niti ni omejeno z dokazno pobudo udeležencev (drugi odstavek 6. člena ZZNP-1). Dolžno je izvesti dokaze, ki so potrebni, da se zanesljivo ugotovijo vse pomembne okoliščine. Poleg tega je dolžno tudi na ustrezen način poskrbeti, da bo otrok primerno svoji starosti in zrelosti seznanjen s postopkom in bo imel možnost podati svoje mnenje (prvi odstavek 158. člena DZ).
Ureditev stikov med materjo in starši je bila nujna že zaradi izrečenega ukrepa. Ker deklice ne živijo skupaj z materjo, je bilo sodišče dolžno odločiti o tem, v kakšnem obsegu in na kakšen način potekajo stiki med njimi. Ureditev je pogojena z okoliščinami iz življenja deklic v rejniških družinah in matere in z dejanskimi možnostmi za izvrševanje stikov. Na obseg stikov pa lahko vplivajo tudi razlogi, zaradi katerih je bil potreben odvzem otroka. Čim manjši je obseg stikov med otrokom in staršem, na tem bolj konkretnih okoliščinah mora temeljiti odločitev o ureditvi stikov med izvrševanjem ukrepa. Pri tem je sodišče dolžno upoštevati, da je odvzem začasen in da je izrečen s ciljem ponovne združitve družine, da način izvrševanja ukrepa ne sme ovirati dosege tega cilja in da je država zato dolžna omogočiti, da bodo starši in otroci med izvrševanjem ukrepa lahko imeli redne stike.
V izpodbijani odločitvi ni upoštevano, da je odvzem otroka začasen ukrep, da je država dolžna narediti vse, kar je treba, da bo mogoča ponovna združitev družine, da je v vmesnem obdobju dolžna omogočiti redne stike in da mora biti izjema od takih stikov obrazložena s konkretnimi okoliščinami, ki utemeljujejo sklep, da bi bili taki stiki za otroka ogrožajoči. Tudi v takem primeru pa je treba oceniti, kakšno podporo je mogoče nuditi bodisi otrokom bodisi materi, da se intenzivnost ogrožanja zmanjša ali odpravi tako, da bodo stiki v najkrajšem možnem času spet lahko tekli. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je treba razmerje med vsako od deklic in materjo obravnavati posebej. Deklice so v različnih starostnih obdobjih in so že zato njihove potrebe po stiku z materjo lahko različne. Poleg tega so lahko podane še druge okoliščine, ki narekujejo razlike v ureditvi stikov.
razmerja med starši in otroki - zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - stiki otroka - stiki v korist otroka - izvedensko mnenje - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Neutemeljeni so očitki o pomanjkljivostih izpodbijane odločitve. Sodišče je v dokaznem postopku pridobilo poročila in mnenja CSD, izvedensko mnenje in dlje časa spremljalo izvajanje stikov med deklico in očetom. Opredelilo se je do vseh okoliščin, ki jih je ocenilo kot pomembne za ureditev stikov med očetom in hčerjo.
varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - stiki med starši in otrokom - zaslišanje otroka - starševska skrb - največja korist otroka - telefonski stiki z otrokom - določitev preživnine - zmožnosti preživninskega zavezanca - porazdelitev preživninskega bremena
Občasen telefonski stik v okoliščinah konkretnega primera ne zadošča za zagotovitev največje koristi otrok. Zgolj besede predlagatelja, da naj gresta k mami, ob izkazani nastrojenosti do predlagateljice, ki se odraža tudi v neverbalni komunikaciji, otroka ne vzpodbudi k izvajanju stikov. Kdaj, koliko in kako bosta imela otroka stike, je odgovornost staršev. Starš, pri katerem otroci živijo, si mora aktivno prizadevati, da imajo stike z nerezidenčnim staršem.
ZPND člen 19, 21, 21/1, 21/2, 22.d, 22.d/1, 22.d/3.
ukrepi sodišča zaradi nasilnih dejanj - preprečevanje nasilja v družini
Glede na to, da ZPND v zvezi z izrekom sklepa po 22.b členu, niti v 22.b členu, niti v preostalih določbah, glede postopka odločanja o ugovoru ne določa nič drugače oziroma posebnega, v zvezi s presojanjem ugovora nasprotnega udeleženca pred sodiščem prve stopnje veljajo splošne določbe ZNP-1. Že splošno določilo o pravici udeležencev do izjave v 5. členu ZNP-1 pa sodiščem nalaga vročanje ugovora nasprotnega udeleženca v izjavo predlagatelju, pri tem pa ZNP-1 niti v splošnih določbah, niti ZPP, ne določata nobenih posebnosti oziroma domnev ob presojanju ugovora. Zato pa se pri presojanju ugovora določbe ZIZ ne uporabljajo.
Določilo prvega in drugega odstavka 21. člena ZPND izrek ukrepa prepustitve stanovanja žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel in časovno neomejeno, pogojuje zgolj z nelastninskim statusom povzročitelja nasilja, torej, da ta ni lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi.
določitev stikov med staršem in otrokom - obseg stikov - postopno povečevanje obsega stikov - določitev preživnine za otroka - sposobnosti in zmožnosti staršev - preživljanje otroka - denarni znesek
Sodišče prve stopnje je predvidelo tudi širitev stikov v dogovoru med staršema. Ugotovilo je, da se predlagateljica zaveda pomembnosti stikov med sinom in očetom in ocenilo, da se je pripravljena in zmožna o stikih dogovoriti.
Otrokove potrebe sta starša dolžna pokriti v skladu s svojimi premoženjskimi zmožnostmi.
Tisti od staršev, ki otroka ne preživlja v svojem gospodinjstvu, je dolžan prispevati preživnino v mesečnem znesku (peti odstavek 183. člena DZ). Dajanje denarja po potrebi, o čemer govori pritožnik, ne zadošča in ne predstavlja preživljanja otroka. Tudi izročanje materialnih stvari (prašek, plenice, mleko … ) glede na določbo petega odstavka 183. člena DZ ne ustreza zakonski zahtevi po preživljanju mladoletnega otroka.
Kljub tem nedopustnim (zavržnim) ravnanjem predlagatelja, s katerimi izrazito škoduje otroku, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna glede na ugotovljena dejstva ob izdaji izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da otrok od razpada življenjske skupnosti, ko se je nasprotna udeleženka (sama) odselila iz skupnega bivališča, živi pri predlagatelju, da obiskuje OŠ, ki je v neposredni bližini njegovega bivališča, da bi nasprotna udeleženka prepisala otroka v drugo OŠ, če bi otrok zaživel z nasprotno udeleženko, da otrok (še) ne sprejema novega bivališča nasprotne udeleženke, njenega partnerja in njegove družine, da so stiki med tednom znova vzpostavljeni, da ima nasprotna udeleženka dokaj toga stališča glede prisotnosti njenega sedanjega partnerja na stikih in glede "obljub" otroku, da mu pri nasprotni udeleženki ne bo treba prespati, da je bila izvršba na podlagi sodne poravnave neuspešna in da ima otrok še vedno zadržan odnos do nasprotne udeleženke, kar otežujejo stike.
sprememba višine preživnine - zahtevek za znižanje preživnine - spremenjene razmere na strani preživninskih zavezancev - izvršilni naslov - bistvena sprememba - dolžnost preživljanja otrok
Vsaka sprememba še ne upravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine, saj bi tak pristop povzročil, da bi se o višini vsakokratne mesečne preživnine odločalo v kontinuiranih sodnih postopkih, kar bi vsebinsko izvotlilo institut pravnomočne sodne odločbe. Ta namreč ne pomeni le trenutne ureditve razmerja med preživninskim zavezancem in upravičencem, temveč je to urejeno tudi za vnaprej, torej za prihodnost. Sodišče lahko preživninsko obveznost spremeni le, če ugotovi, da je sprememba bistvena, tako da je bistveno porušeno ravnovesje med zmožnostima obeh staršev in potrebami preživninskega upravičenca, ki je bilo vzpostavljeno s prvotnim izvršilnim naslovom.
Pritožbeno sodišče sicer verjame, da je predlagatelj zamenjal delo, da bi se izognil vplivu stresa in dolgotrajnega sedečega dela na zdravje, vendar to ne more predstavljati upravičenega razloga za spremembo njegove preživninske obveznosti. Starši so dolžni storiti vse, kar je v njihovi moči, da preživljajo svoje otroke, zato se predlagatelj, ki je usposobljen za na trgu iskano in cenjeno delo v špediciji, zaradi nižjih dohodkov pri opravljanju udobnejšega dela na spremenjene okoliščine ne more uspešno sklicevati.
Številni očitki o nedopustnosti ravnanj nasprotnega udeleženca zoper predlagatelja so se izkazali kot neutemeljeni (spolna zloraba, itd.). Ugotovljena pa so bila številna nesoglasja med staršema predlagatelja glede stikov in njegovega skrbništva, ki pa se morajo urejati v drugih postopkih in ne v postopku po ZPND. V tem je tudi temeljni razlog, zaradi katerega mora predlagatelj plačati stroške nasprotnemu udeležencu.
prenehanje izvenzakonske skupnosti - spor glede velikosti deležev - pravda zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in določitve deležev - nematerialni prispevek zakoncev - celovita presoja - dokazna ocena - vlaganja v nepremičnino - najem kredita v času trajanja izvenzakonske skupnosti
Razmere v času pridobivanja skupnega premoženja se iz različnih razlogov spreminjajo in zahtevajo različno angažiranje partnerjev pri posameznih nalogah (na primer: rojstvo in odraščanje otrok ter s to okoliščino povezana vzgoja in oskrba otrok, menjava službe, večja angažiranost enega pri domačih delih in otrocih omogoča drugemu večjo angažiranost za pridobivanje dohodka in podobno). Upoštevati je torej treba vsako prizadevanje, ki omogoča dobro funkcioniranje družine. Različnih oblik prispevkov partnerjev pri pridobivanju skupnega premoženja pa ni mogoče natančno izmeriti in pravda o ugotovitvi deleža na skupnem premoženju zato ni obračunska pravda. Zato zgolj matematično seštevanje dohodkov, kot to počne tožnik, ne more biti odločilnega pomena.
Prenehanje izvenzakonske skupnosti stvarnopravnih razmerij ne spreminja. Partner, ki po prenehanju zveze sam odplačuje kredit, ima do drugega le obligacijski zahtevek.
sklep o izreku ukrepa - denarna kazen - namen denarne kazni - prepoved kršenja in bodoče kršitve - kršitev prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi - prepustitev stanovanja v skupni rabi - ukrepi po zpnd - zmotno sklicevanje na načelo ne bis in idem - obsodilna kazenska sodba
Neutemeljena je navedba, da je sodišče kršilo načelo ne bis in idem, ker je bil nasprotni udeleženec zaradi obravnavanih kršitev obsojen (tudi) v kazenskem postopku in je kazen že prestal. Kot navaja sam nasprotni udeleženec, je namen denarne kazni, izrečene po ZPND, v tem, da se povzročitelja nasilja odvrne od bodočih kršitev izrečenih ukrepov in odvrne nastanek nadaljnje škode, medtem ko je bil nasprotni udeleženec kaznovan za predhodno izvršena kazniva dejanja.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoji za začasno odredbo - izvajanje stikov
Pravni zaključki sodišča prve stopnje, s katerimi je to utemeljilo potrebnost izdane začasne odredbe za začasno varstvo koristi otrok, ne predstavljajo zakonskih pogojev, ob izpolnitvi katerih je dopusten izrek začasne odredbe.
začasna odredba o načinu izvrševanja stikov - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - način izvrševanja stikov - izvrševanje stikov pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD)
Sodišče ni tisto, ki odloča o pristojnosti CSD in z izpodbijanim sklepom o njej tudi ni odločilo. V skladu z določbo 163. člena DZ pa mora sodišče, kadar odloči, da se stiki izvajajo ob navzočnosti strokovne osebe CSD, določiti kraj in čas stikov.
DZ člen 7, 7/4, 8, 184, 184/3, 267, 267/1. ZNP-1 člen 110.
postavitev skrbnika za posebni primer mladoletnikom - korist mladoletnega otroka - otrok, oddan v rejništvo - bančni račun - obveznost preživljanja otroka v primeru izrečenega ukrepa - določitev preživnine
V obravnavani zadevi teče postopek za določitev preživnine, saj je bil mld. A. nameščen v rejniško družino. Določitev preživnine je v dani situaciji mld. A. nedvomno v korist, kot mu je v korist postavitev skrbnika za posebni primer, ki ima nalogo odpreti račun na njegovo ime in skrbeti za razpolaganje s preživnino. Sodišče prve stopnje je tako, ob pravilni uporabi materialnih in procesnih določb (prvi odstavek 267. člena DZ; tretji odstavek 184. člena DZ; 110. člen ZNP-1), povsem ustrezno zaščitilo mld. A. s tem, da mu je določilo skrbnika za posebni primer.
nasilje v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - obnova postopka
Obnova postopka je dovoljena le zoper odločbe, s katerimi se meritorno urejajo razmerja. S sklepom, s katerim odloči o predlogu za izrek ukrepa po ZPND, sodišče razmerij med udeleženci postopka ne uredi meritorno. Gre za postopek, ki je po svojih bistvenih lastnostih enak postopku za izdajo regulacijske začasne odredbe.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba
Otrokova pravica do zdravja je osrednjega pomena pri oceni največje otrokove koristi. Ob ugotovitvi, da je zaradi nereševanja zdravstvenih in razvojnih težav obeh otrok ogroženo njuno zdravje, se odločitev o omejitvi starševske skrbi izkaže za pravilno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00057051
DZ člen 4, 4/1. ZD člen 4a. ZPP člen 236a, 236a/5, 339, 339/2, 339/2-14.
ugotovitev obstoja dedne pravice - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - elementi zunajzakonske skupnosti - ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti - obstoj življenjske in ekonomske skupnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - predložitev pisne izjave priče
Glede pisnih izjav prič se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikoma, da naj bi bile te brez veljave zgolj zato, ker niso priložene fotokopije osebnih izkaznic, kot zahteva peti odstavek 236.a člena ZPP. Kopija osebne izkaznice služi zgolj potrditvi identitete priče, ki je dala pisno izjavo (ad probationem), ni pa pogoj za veljavnost pisne izjave priče (ad valorem). Da bi katera od spornih izjav ne izvirala od priče, ki je pod njo podpisana, pritožba konkretizirano ne trdi. Poleg tega je sodišče prve stopnje priče, ki so poprej dale pisne izjave, tudi zaslišalo.
Okoliščine bi utegnile kazati, da med zapustnikom in tožnico ni bilo intimne, čustvene povezanosti in medsebojne navezanosti, ki je potrebna za obstoj zunajzakonske skupnosti. Zato bi moralo sodišče prve stopnje soočiti svoje razloge o tem, da B. B. ni bila »zapustnikova ljubezen«, temveč le dobra prijateljica, z npr. izpovedbami brata ter bivše žene, ki so vlogo B. B. prikazovali drugače.
Navezanost na bivšo ženo pomeni, da po naravi stvari (ker poligamije slovenski pravni red ne priznava) ne more biti navezanosti na partnerko, ali pa, da navezanost ne dosega stopnje, ki je potrebna za obstoj zunajzakonske skupnosti.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba po uradni dolžnosti - nevarnost nadaljnjega odtujevanja - ocena ogroženosti - ogroženost otroka
Pritožbeno sodišče pritrjuje predlagateljici, da bi začasna odredba s takšno vsebino povzročila položaj, ko si mladoletni otrok glede na stisko, v kateri se nahaja, nikoli ne bi hotel iti na stik k materi, kar bi vodilo do stopnjevanja njegove odtujitve in nevarnosti popolne prekinitve stikov. Prekinitev stika otroka z enim od staršev pa nedvomno ni v otrokovo korist.
ZZZDR člen 51, 52, 59, 59/2. ZPP člen 189, 339, 339/2, 339/2-14.
nastanek skupnega premoženja - obseg skupnega premoženja - obseg in deleži na skupnem premoženju - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju - upoštevanje okoliščin konkretnega primera - dohodki in premoženje zakonca - nadure - višji dohodki enega od zakoncev - skrb zakonca za gospodinjstvo in otroke - kredit, najet med trajanjem zakonske zveze - razpolaganje s skupnim premoženjem - zakonska domneva o skupnem razpolaganju - izpodbijanje zakonske domneve - dokazno breme - aktiva in pasiva premoženja - plačevanje kreditne obveznosti - plačevanje kredita za skupno premoženje - nastanek skupnega premoženja zakoncev - prenehanje zakonske skupnosti - obligacijski zahtevek - vrnitev dela plačanega dolga - premične stvari - določljivost predmeta - oblikovanje izreka sodbe - litispendenca - delno zavrženje tožbe
Ni res, kot trdi pritožba, da je ustaljena sodna praksa, da se višji dohodki enega od zakoncev lahko izrazijo v višjem deležu na skupnem premoženju le pod pogojem, da je njun prispevek k skrbi za gospodinjstvo in družino popolnoma enak. Iz zakona ne izhaja prednost ene izmed okoliščin, konkretno skrbi za otroke in gospodinjstvo, temveč je pri presoji potrebno upoštevati vsako izmed njih (in vse skupaj), pri tem pa preprost matematičen obračun ni mogoč. Tožnikov prispevek k premoženju iz naslova dohodkov ni bil zgolj nekoliko višji, temveč bistveno višji (več kot dvakratni). Drugače bi bilo, če tožnik na račun višjih dohodkov ne bi ničesar prispeval k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino ter bi se tako njegovi bistveno višji dohodki lahko izenačili (izničili) z bistveno večjim (nematerialnim) prispevkom toženke k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino. Vendar pa so okoliščine v obravnavani zadevi drugačne, saj sta za gospodinjstvo in družino skrbeli obe stranki, toženka (zgolj) v večji meri. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga toženka v tem delu niti ne izpodbija, ne izhaja, da bi bila tožnikova skrb za gospodinjstvo in družino neznatna.
Upoštevajoč vsa dejstva (da je bil tožnikov dohodek bistveno višji, da sta za družino in gospodinjstvo skrbela oba s toženko, da je toženka zanju skrbela v večji meri, da zaradi njene skrbi določen čas ni bilo treba plačevati vrtca in da je družina bivala v njenem stanovanju, ki pa sta ga pred vselitvijo obnovila skupaj s tožnikom), je po presoji pritožbenega sodišča določitev deležev v razmerju 55:45 odstotkov v korist tožnika primerna.
Pravdni stranki sta času trajanja zakonske zveze najeli kredit. Premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom med trajanjem zakonske zveze, je po 51. členu ZZZDR skupno. V pravni literaturi in v sodni praksi se je ustalila razlaga, da v skupno premoženje spadajo vse premoženjske pravice, stvarnopravne in obligacijskopravne, pridobljene z delom kot konstitutivnim elementom skupnega premoženja zakoncev, ter da v skupno premoženje spada tudi premoženje, ki sta ga zakonca pridobila s plačilom s kreditom, pri čemer neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in jih je praviloma treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja.
Glede na to, da s skupnim premoženjem zakonca razpolagata skupno in sporazumno (52. člen ZZZDR), se za obveznost, prevzeto v času trajanja zakonske skupnosti, domneva, da sta jo prevzela oba zakonca skupaj. Gre za zakonsko domnevo, ki vpliva na trditveno in dokazno breme v pravdi. Pritožba izhaja iz napačnega materialnopravnega in procesnega izhodišča, da bi moral tožnik izkazati, da je bil celoten kredit oziroma predvsem presežek nad zneskom 16.897,43 EUR vzet in porabljen za skupni namen strank. Velja ravno obratno - dokazno breme, da izpodbije (zakonsko) domnevo o skupnem prevzemu (celotnega) kredita, je bilo na toženki.