Razpravljanje o tem, ali je sodišče pravilno uporabilo določila ZTLR, ali bi morali uporabiti pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ) je brez pomena, saj je v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča (ZSO, št.V/1 -1960) omogočeno priposestvovanje nepremičnine v 20 letih tudi na podlagi določil ODZ, ker je bil zaradi spremenjenih ekonomskih in drugih razmer v družbi skrajšan maksimalni rok in tožniku za priposestvovanje ni bilo več treba dokazovati, da je izvajal zakonito posest.
Čeprav je član senata na pritožbeni stopnji v pravdi na določitev uporabnine za tuje zemljišče kot predsednik senata odločal na prvi stopnji v pravdi na ugotovitev lastninske pravice na istem zemljišču, to ni razlog za izločitev po 5. točki 71. člena ZPP. Omenjeni pravdi namreč ne predstavljata iste zadeve.
ZOR člen 178, 178/2, 192, 201, 201/1. ZPP-77 člen 12, 12/3.
odškodninska odgovornost - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo - kazenska odgovornost - obojestranska krivda - povrnitev negmotne škode - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega
Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in glede kazenske odgovornosti storilca (3. odstavek 12. člena ZPP). To pa ni razlog, da ne bi moglo ugotavljati morebitne sokrivdne drugih udeležencev nesreče in sploh drugih okoliščin, ki vplivajo na vprašanja v zvezi z odškodninsko odgovornostjo.
pogodba o delu - posredniška pogodba - pravna narava pogodbe - oblika pogodbe - domneva o popolnosti listine - pogodbena obrestna mera - višina obrestne mere - valutna klavzula
Odločitev, da gre za pogodbo o delu oz. za podjemniško pogodbo in ne za posredovanje je pravilna, saj iz 1. člena pogodbe izhaja, da prevzemnik posla ni iskal primerne stranke, ki bi jo spravil v stik s toženo stranko, ker je bila stranka dobro znana: šlo je za podjetje S., ki ga je bilo treba pripraviti k temu, da bi pod ugodnimi pogoji odprodal prostore poslovno-trgovskega centra v Š. pri K. Iz tega sledi, da ni moglo iti za posredovanje, kjer pripade posredniku pravica do nagrade za opravljeno delo tedaj, ko je sklenjena pogodba (prvi odstavek 823. člena ZOR), ker ni bilo strahu, da bi posrednik povezal komitenta s komerkoli in dobil nagrado tudi v primeru, ko ne bi bilo nobene realne možnosti za sklenitev pogodbe. Poleg tega naloga prevzemnika posla ni bila samo v posredovanju, marveč je tudi svetoval glede strategije pogajanj in je v pogajanjih aktivno sodeloval, česar ni mogoče pričakovati od posrednika, ki mora skrbeti za interese obeh pravdnih strank, med katerima posreduje, in sme sprejeti naročilo za posredovanje od obeh strank (825. člen ZOR).
ZDT člen 23, 23/3, 79, 80, 81.ZSS člen 26, 27, 27/3, 29, 106, 106/1.
imenovanje na položaj svetnika
Tožena stranka (Sodni svet RS) mora pri imenovanju na položaj svetnika okrožnega državnega tožilstva po 3. odst. 27. čl. ZSS v vsakem primeru ugotavljati tri zakonske pogoje, to je: prvo napredovanje po treh letih; o dopolnjenem petinštiridesetem letu starosti; ocena sodniške-tožilske službe, z ugotovitvijo, da kandidat izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - strah
Odškodnine za strah se priznava odškodnina samo v tistih primerih, ki pri oškodovancu povzročijo resno psihično neravnovesje in ne za vsako najmanjšo bolečino ali strah. Toda v danem primeru je izvedenec pojasnil, da je imel tožnik rano na glavi in je prestal pretres možganov srednje stopnje, torej je mogoče njegovo poškodbo po Fischerjevi razvrstitvi poškodb v šest skupin uvrstiti med srednje hude primere (poškodba III. stopnje).
ZOR člen 47, 460. ODZ paragraf 923, 932. ZTLR člen 33.
prodaja tuje stvari - dobrovernost - ničnost pogodbe zaradi predmeta - nepremičnina v družbeni lasti - poznejše prenehanje ničnosti
Pravni prednik tožencev je tožniku prodal nacionalizirane prostore, torej tujo stvar. To pa samo po sebi ni razlog za ničnost pogodbe. Prodani del nepremičnine namreč ni bil takšen, da bi bil pravni promet z njim nedopusten ali nemogoč (47. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Potek dogodkov v obravnavani zadevi je bil tak, da je zdaj realizacija pogodbe mogoča. Toženci so namreč po denacionalizaciji in po dedovanju pridobili sporna prostora v svojo last in zato ni ovir, da izpolnijo svojo pogodbeno obveznost, da tožniku kot pravnemu nasledniku kupcev izstavijo zemljiškoknjižno listino za prenos lastninske pravice na prodani nepremičnini.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Ko so okoliščine, ki so narekovale predlagano podaljšanje pripora, ugotovljene, je sklepanje sodišč prve in druge stopnje na obstoj ponovitvene nevarnosti vprašanje o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, tega pa po izrecni določbi 2.odst. 420.čl. ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč uveljavljati.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 9. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije člen 135. Uredba o vojaških sodiščih (UVS) člen 15.
uredba o vojaških sodiščih - veljavnost uredbe po odločbi Ustavnega sodišča RS - kaznivo dejanje sovražne propagande - kaznivo dejanje neprijave zločina - opustitev ovadbe - objektivni pogoj kaznivosti opustitve ovadbe - uporaba določb Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije kot pravnih pravil - zahteva za varstvo zakonitosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Z odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U I 6/93 z dne 1.4.1994 (Ur. list RS št. 23/94) Uredba o vojaških sodiščih (UVS) ni bila razveljavljena ali odpravljena, niti ni bilo odločeno, da tega predpisa v Republiki Sloveniji sploh ni mogoče uporabiti, temveč je bilo odločeno, da se ne uporabljajo posamezne določbe UVS, ob pogojih, ki jih je navedlo Ustavno sodišče in ki jih mora, v okviru uveljavljenih razlogov, upoštevati sodišče, ki odloča o vloženem izrednem pravnem sredstvu.
Sicer pa določba 15.čl. UVS v času sojenja ni več veljala in se zato ni mogla uporabljati. V času storitve in sojenja je namreč veljal Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Ur. list FLRJ, št. 59/46), ki je v 9.čl. določal kot kaznivo dejanje "propagando in agitacijo, ki vsebujeta poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve". Ni bila torej kaznivo dejanje vsaka "sovražna propaganda", temveč le tista, ki je pomenila pozivanje k nasilnemu rušenju takratne državne ureditve.
Glede na čas storitve (sredi leta 1947) je bila opustitev ovadbe lahko kaznivo dejanje le po Kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije, katerega določbe (poseben del) so se v času sojenja uporabljale kot pravna pravila. Po paragrafu 135 tega zakonika (naklepna opustitev odvrnitve pripravljalnega zločinstva) je bila opustitev prijave, da se pripravlja izvršitev zločinstva, določena kot kaznivo dejanje le, "če se zločinstvo poskusi ali izvrši". To kaznivo dejanje bi bilo torej v obravnavanem primeru podano samo v primeru, če bi bilo pripravljeno kaznivo dejanje dezerterstva tudi dokončano ali vsaj poskušeno. Ta objektivni pogoj kaznivosti pa ni podan.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Kolikor vložnik napada nepravilno oceno ugotovljenih dejstev in okoliščin v obeh napadenih sklepih, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.
zagovornik - zagovornik v primeru obvezne obrambe ob privedbi k preiskovalnemu sodniku po pridržanju - seja senata sodišča druge stopnje - vabilo obdolžencu na sejo senata - vabilo obdolžencu na sejo senata Vrhovnega sodišča
Do 23.1.1999 obramba z zagovornikom po pridržanju po 157.čl. ZKP, ko je obdolženec priveden k preiskovalnemu sodniku, v času, ko se je tak postopek izvajal zoper vložnika, ni bila obvezna.
Zakon o kazenskem postopku ne predvideva navzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika na seji senata sodišča druge stopnje, kadar ta odloča o pritožbi zoper sklep, z izjemo, kadar gre za pritožbo zoper sklep iz 492.čl. ZKP.
Navzočnost obdolženca na sejah senata Vrhovnega sodišča, kadar ta odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, z zakonom ni predvidena.
URS člen 23, 23/1.ZKP člen 39, 39-4, 39-5, 361, 361/5, 420, 420/1-3.
izločitev sodnika
Določbi 4. in 5.točke 39.čl. ZKP ne izključujeta sodelovanje sodnika, ki je bil predsednik kazenskega senata sodišča prve stopnje (razpravljajočega senata) v senatu istega sodišča (izvenobravnavni senat po 6.odst. 25.čl. ZKP), ki po izreku obsodilne sodbe, ob katerem je bil obtožencu pripor podaljšan (5.odst. 361.čl. ZKP), po preteku dveh mesecev od te odločitve v skladu z določilom 2.odst. 207.čl. ZKP preizkuša, ali so še dani razlogi za pripor.
pripor - begosumnost - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Prvostopno sodišče je potem, ko obtožencu ni moglo vročiti vabila za glavno obravnavo na znanem naslovu, zaključilo, da se skriva in tako izmika izvedbi kazenskega postopka. Vložnik s tem, ko izpodbija pravilnost takšnega sklepa o dejstvih, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja...Zaradi tega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda imetnikov motornih vozil - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - kriteriji za odmero odškodnine - enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode
Sorazmerje med posameznimi vrstami škod ni nek predpisan standard pri odmeri odškodnine, ampak je ravno tako podvrženo kritični presoji (po objektivnih in subjektivnih kriterijih). Zatrjevanje revizije, da je tožnik pravilno ocenil sorazmerje med posameznimi vrstami škod, je njegova ocena, ki ni nujno ustrezna zakonskim določbam o odmeri pravične denarne odškodnine. Subjektivna prizadetost je namreč le eden izmed kriterijev, ki ga je sodišče dolžno upoštevati in ki je bil pri tožniku tudi ustrezno upoštevan.