Sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe, ki je bil sprejet na podlagi prvega odstavka 210. člena ZUreP-3, nima pravne narave kateregakoli od sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Po tej zakonski podlagi torej upravni spor zoper izpodbijani sklep ni dovoljen, niti ni zoper ta sklep dovoljen upravni spor v kakšnem drugem zakonu.
Izpodbijana odločitev tožene stranke o uvedbi postopka temelji na prvem odstavku 210. člena ZUreP-3. Ta določba uvedbo postopka in izdajo sklepa veže le na popolnost zahteve upravičenca. V primeru zahteve za pridobitev pravice začasne uporabe mora ta, da šteje za popolno, izpolnjevati pogoje, ki jih predpisuje 221. člen ZUreP-3, zlasti njegov peti odstavek. To pomeni, da organ po prejemu zahteve ne ugotavlja njene materialnopravne oz. vsebinske utemeljenosti, ampak le preveri, če ima vse zakonsko zahtevane formalne sestavine. Obstoj materialnopravnih pogojev za omejitev lastninske pravice s pravico začasne uporabe torej organ presoja šele po uvedbi postopka, tj. v ugotovitvenem postopku, na koncu katerega izda odločbo o omejitvi lastninske pravice s pravico začasne uporabe ali pa zahtevo zavrne (prim. 213. člen v zvezi devetim odstavkom 221. člena v zvezi z drugim odstavkom 220. člena ZUreP-3).
Ker torej organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni pojasnil (tudi ne organ druge stopnje v svoji odločbi), zakaj ni izvedel dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Hkrati izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na okoliščine primera ni dovolj jasno in nedvoumno, kaj zajema ustanovljena služnost, zlasti, ali zajema tudi morebitne opustitve (in če, kakšne), ki jih mora trpeti tožnica.
O dokazih tožeče stranke se Upravna enota ni izrekla. V tem pogledu je v izpodbijani odločbi umanjkala kakršnakoli obrazložitev; v njej ni nobene omembe dokazov tožeče stranke. Tudi če bi naslovno sodišče lahko štelo, da je Upravna enota vse dokaze tožeče stranke odklonila, zato ni našlo nobene razlage. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena. Tako ravnanje Upravne enote je vodilo do kršitve pravil upravnega postopka.
Kdaj je gradnja objekta za prenos in distribucijo elektrike v javno korist, je predpisal EZ-1 v prvem odstavku 472. člena. Nenazadnje v Ustavi ni določen čas, ko naj bi bilo ustrezno nadomestilo ali odškodnina dana. Tudi to vprašanje je rešila v zakonodaja.