nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - poziv za dopolnitev predloga - izjava o premoženjskem stanju - novela zakona o sodnih taksah - rok za dopolnitev nepopolnega predloga - tek roka - upoštevanje praznikov
Ni naloga sodišča, da strankam sestavlja vloge v postopku taksne oprostitve.
Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo in je tožena stranka najeti vozili uporabljala vse do predčasnega odvzema, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za plačilo najemnine in stroškov v celoti ugodilo na podlagi določil 587. člena OZ. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in materialno pravnemu stališču sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00009113
OZ člen 3, 8, 86, 86/1, 86/2, 88, 112, 112/1, 112/4, 119, 372. ZPP člen 274, 274/1, 343. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 6/1. ZBS-1 člen 4, 11, 12. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 12, 6, 7, 7/1, 7/1-9.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - denarne obveznosti - denarne obveznosti v tuji valuti - dogovorjena obrestna mera - prosto urejanje pogodbenih razmerij - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - kreditna sposobnost - nemoralna pogodba - oderuška pogodba - očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev - načelo enake vrednosti dajatev - sklenitvena pogodbena faza - ničnost pogodbe - razveza pogodbe - bistveno spremenjene okoliščine - rebus sic stantibus - nepošteni pogodbeni pogoji - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo afirmacije pogodb - dokazna pravila - dokazna ocena - dokazni standard prepričanja
Toženka ex ante, v trenutku sklepanja predmetnih kreditnih pogodb, trenutka oziroma sploh obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja nikakor ni mogla poznati niti ga s kakršnokoli stopnjo zanesljivosti napovedati ali pričakovati. Objektivno gledano to namreč ne izvira iz njene sfere in na to tudi ni imela nikakršnega vpliva. Gre za absolutno domeno nacionalne švicarske centralne banke, ki vodi in izvaja monetarno politiko Švice, ki ni članica EU.
Vzajemne pogodbe temeljijo na načelu enake vrednosti dajatev (8. čl. OZ), vendar pa ima kršitev tega načela za posledico ničnost pogodbe šele, če do nje pride v sklenitveni fazi pogodbe. Ker sta bili kreditni pogodbi sklenjeni v tuji valuti, je z vidika načela enake vrednosti dajatev ključna presoja, koliko CHF morajo tožniki vrniti, in ne, koliko to znaša v EUR. Po presoji sodišča v trenutku sklepanja med obveznostjo toženke in tožnikov zato ni bilo znatnega neravnotežja oziroma ga ti ne pojasnijo. Znatno neravnotežje v smislu večjega bremena za tožnike, ker je anuiteta v CHF zanje zaradi padca evra postala dražja, je nastopilo šele kasneje in ni bilo predvidljivo v takšnem obsegu.
Tožniki bi se kot povprečno preudarni in pozorni potrošniki morali zavedati in bi se tudi lahko zavedali (ali so v resnici se, je v vsakem primeru zunanjemu svetu nedostopno dejstvo), da lahko pride do nihanja tečaja, tudi do večjega, in s tem spremembe vrednosti obroka v EUR. To oceno samo po sebi podpira dejstvo dolgoročne izpostavljenosti valutnemu tveganju, saj je bil kredit najet za dobo 20 let. Vsakemu povprečno razumnemu in preudarnemu človeku mora biti jasno, da v tako dolgem času lahko pride med vrednostjo valut tudi do večjih sprememb, ne le minimalnih. Ker je bilo to odvisno ravno od kvantitete teh sprememb in je bilo to negotovo tudi za toženko, pogodba v času sklepanja ni ustvarjala znatnega neravnovesja med strankama, kar podpira tudi dejstvo, da se je nekaj časa tečaj CHF proti evru za vpliv na tožnikove anuitete obrokov gibal ugodno, nato je začel sprva padati postopoma, vse to pa se je dogajalo v razponu več let.
odpravnina - individualna pogodba o zaposlitvi - direktor - odpoklic s funkcije - sporazum
Sporni sporazum je bil veljavno sklenjen med tožnikom in tedanjo zakonito zastopnico tožene stranke, ki je bila na podlagi sklepa nadzornega sveta tožene stranke imenovana za vršilko dolžnosti direktorja tožene stranke. Zato tožniku na podlagi tega sporazuma pripada odpravnina v dogovorjenem znesku.
invalidnost - vzrok invalidnosti - bolezen - poklicna bolezen - III. kategorija invalidnosti
Pogoji, da se obolenje šteje za poklicno bolezen so, da je zavarovanec delal na delovnem mestu, za katerega je v posebnem seznamu določeno, da se na tem delovnem mestu pojavlja takšna bolezen kot poklicna bolezen, da je zavarovanec obolel za takšno boleznijo, oziroma da izpolnjuje pogoje, da se pri njem šteje takšno obolenje za poklicno bolezen, da je kot taka določena v seznamu poklicnih bolezni, in da obstaja vzročna zveza med daljšim neposrednim vplivom škodljivih agensov na določenem delovnem mestu in boleznijo zavarovanca.
kolektivni delovni spor - izvrševanje kolektivne pogodbe - nadurno delo - neenakomerna razporeditev delovnega časa - višek ur
Po 45. členu KPJS znaša višina dodatka za delo preko polnega delovnega časa 30 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca in se ta dodatek obračunava za čas, ko javni uslužbenec dela preko polnega delovnega časa. Glede na neenakomerno razporejen delovni čas in šestmesečno referenčno obdobje, v katerem se morajo ure, ki so v neenakomerno razporejenem delovnem času opravljene, izravnati, se kot delo preko polnega delovnega časa po poteku šestmesečnega referenčnega obdobja štejejo (in plačajo) vse ure, ki po tem obdobju še ostanejo neizravnane. Nasprotni udeleženec ni dokazal pravilnega izplačila teh ur članom predlagatelja, kar predstavlja kršitev določb kolektivne pogodbe.
močnejša pravica - priposestvovanje - dokončna ureditev meje
Sodišče prve stopnje je moralo za zaključek, da je za določitev meje izpolnjen kriterij močnejše pravice, ugotoviti, ali je predlagateljica dokazala trditve o nemoteni dobroverni lastniški posesti svojih pravnih prednikov na spornem mejnem prostoru na zatrjevan način: z dovozi z živino in za dostop do gospodarskega objekta po obstoječi poljski cesti, z odlagališčem gnoja, čiščenjem in košnjo, ker je nasprotni udeleženec zatrjevan način izvajanja posesti in dobrovernost pravnih prednikov predlagateljice argumentirano prerekal.
Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dobrovernosti predlagateljičinega pravnega prednika - očeta, čeprav je to bilo sporno dejstvo in tudi pravno odločilno v tem nepravdnem postopku za presojo obstoja okoliščin za določitev meje po kriteriju močnejše pravice. Dopis s skico (B2, B19) pa dokazuje najmanj dvom predlagateljičinega pravnega prednika o tem, da je lastnik spornega mejnega prostora.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1.. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3.
invalidnost
Po sodni praksi je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil medicinske stroke in znanosti, upoštevati tudi definicijo invalidnosti, mnenje pa so dolžni podati na podlagi prepričljivih in jasnih objektivnih dokazov. Novo pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku v času do 7. 2. 2013 oziroma pred 29. 5. 2014 ni bilo invalidnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine pred 29. 5. 2014.
ZJShemRS člen 1, 3, 4, 7, 7/2, 17a, 17a/1. Uredba o izvajanju Zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije (2009) člen 4.
jamstvena shema RS - dolgoročna obveznost
Zmotno je pritožbeno stališče, po katerem se je pogodba o kratkoročnem kreditu zato, ker kredit prvi toženi stranki ni bil vrnjen v dogovorjenem roku, spremenila v dolgoročno. Zamuda kreditojemalca iz pogodbe o kratkoročnem kreditu ima za posledico le tiste sankcije, ki jih predvideva zakon. Da se v takem primeru kratkoročna obveznost spremeni v dolgoročno, pa zakon ne predvideva.
V obravnavanem primeru ni šlo za to, da bi bil tožnik usmerjen v prilagojen program vzgoje in izobraževanja, temveč se je usmeril v program s prilagojenim izvajanjem. V takšnih primerih ne gre za prilagajanje predmetnika, izobraževalni program v vsebini in obsegu ostaja nespremenjen in se praviloma izvaja v šolah v rednih oddelkih. Tako tožnika glede na določbo 20. člena ZŠtip-1 ni mogoče šteti za štipendista s posebnimi potrebami.
odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - rok za vložitev tožbe - prekluzivni materialni rok - računanje časa - iztek roka na dela prost dan - iztek roka na nedeljo
Ker je zadnji dan roka za vložitev tožbe po ZPŠOIRSP (18. 6. 2017) sovpadel z nedeljo, je tožnica s tožbo, vloženo prvi naslednji delavnik (v ponedeljek, 19. 6. 2017) pravočasno uveljavljala sodno varstvo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSK00009687
ZFPPIPP-UPB8 člen 42. ZGD člen 263. ZPP-UPB3 člen 286.
odškodninska odgovornost članov poslovodstva - prekluzija dejstev in dokazov - nesklepčna tožba
Enako velja tudi glede odškodninske pravne podlage po četrtem odstavku 263. člena ZGD-1. Zakon namreč na tem mestu omogoča neposredni zahtevek upnikov za povrnitev družbine škode, ki so jo povzročili in zanjo odgovarjajo družbi člani organov vodenja in nadzora. Vendar ima ta zahtevek naravo vzporednega zahtevka, saj gre za odškodninski zahtevek družbe, ki ga uveljavljajo upniki, in je vezan na pogoj, da družba upnikom ne more poplačati njihovih terjatev. V tej zvezi pa lahko upniki uveljavljajo omenjeni odškodninski zahtevek le do višine svojih terjatev, upoštevaje ob tem, da odškodninski zahtevek po četrtem odstavku 263. člena ZGD-1 uveljavljajo v svojem imenu in za svoj račun. V konkretnem primeru pa sta tožnika uveljavljala odškodninski zahtevek v svojem imenu, a za račun stečajne mase. Poleg tega pa je uveljavitev odškodninskega zahtevka po tej pravni podlagi po začetku stečaja nad družbo nedopustna tudi z vidika enake obravnave upnikov v stečajnem postopku.
regulacijska začasna odredba - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda
Trditve o ″večjih stroških kot potrebnih″ sicer lahko predstavljajo in izkazujejo zgolj premoženjsko škodo, ne pa tudi ″nenadomestljive oziroma težko nadomestljive″ škode, izkazanost katere je kot pogoj določen v 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Bistvo pravice do pokojnine je pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pridobi in uživa pokojnino, katere višina je odvisna od plačanih prispevkov. Nedvomno so delavci in delodajalci dolžni plačevati prispevke tudi od plačila za delo preko polnega delovnega časa. Predpisi o delovnih razmerjih so v različnih časovnih obdobjih različno določali zgornjo omejitev dovoljenih ur dela preko polnega delovnega časa, plačila zanje pa so se na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vštevala v pokojninsko osnovo. Dolžnost sporočanja podatkov, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uresničujejo skladno s predpisi, je na delodajalcu oziroma na drugih zavezancih za prispevek in ne na delavcu.
Tožnica je zatrjevala in dokazala obstoj odločilnih dejstev, torej, da je v spornem obdobju opravljala delo preko polnega delovnega časa, in da se je to delo po takratnih predpisih štelo kot poseben delovni pogoj, saj v nasprotnem primeru za tako delo niti ne bi dobila plačila niti ne bi bili plačani prispevki.
trditveno in dokazno breme - dokazi in izvajanje dokazov
Tožeča stranka je v prvostopenjskem postopku podala obsežno in zagotovo zadostno trditveno podlago o vseh za pravdo odločilnih dejstvih.
Takšnim trditvam bi lahko tožena stranka konkretizirano ugovarjala, zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da se nanjo (procesno) trditveno in dokazno breme ni prevalilo.
Ker je bila torej nasprotna tožba vložena v pravdi, v kateri je imela (dotedanja) tožeča stranka svojega pooblaščenca, bi prvostopenjsko sodišče ne smelo pri vročanju nasprotne tožbe tega dejstva zaobiti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - visokošolski učitelj
Tožničino stališče, da je mogoče zagrešiti kršitev iz 37. člena ZDR-1 le z aktivnim ravnanjem, ni pravilno, saj lahko delavec (potencialno) škoduje interesom delodajalca tudi z opustitvami dolžnega ravnanja (denimo neizvajanjem izpita na razpisani termin, neodzivanjem na izrecna navodila delodajalca ipd.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni ravnala skladno z izrecnimi navodili delodajalca ter da je kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kot se ji očita v pisnem opozorilu in odpovedi, je jasno, da gre za dejanja in opustitve, s katerimi lahko nastane škoda toženi stranki, saj gre za kršitve, povezane s študenti, ki jim je tožena stranka dolžna zagotavljati ustrezen študijski program in vse, kar je z njim povezano, odrazijo pa se lahko tudi na ugledu tožene stranke.