Bistvo pravice do pokojnine je pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pridobi in uživa pokojnino, katere višina je odvisna od plačanih prispevkov. Nedvomno so delavci in delodajalci dolžni plačevati prispevke tudi od plačila za delo preko polnega delovnega časa. Predpisi o delovnih razmerjih so v različnih časovnih obdobjih različno določali zgornjo omejitev dovoljenih ur dela preko polnega delovnega časa, plačila zanje pa so se na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vštevala v pokojninsko osnovo. Dolžnost sporočanja podatkov, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uresničujejo skladno s predpisi, je na delodajalcu oziroma na drugih zavezancih za prispevek in ne na delavcu.
Tožnica je zatrjevala in dokazala obstoj odločilnih dejstev, torej, da je v spornem obdobju opravljala delo preko polnega delovnega časa, in da se je to delo po takratnih predpisih štelo kot poseben delovni pogoj, saj v nasprotnem primeru za tako delo niti ne bi dobila plačila niti ne bi bili plačani prispevki.
Iz 2. člena Zakona o delnem povračilu nadomestila plač (ZDPNP) izhaja, da pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo lahko uveljavlja gospodarska družba. Da je to pravica delodajalca je izrecno navedeno v „naslovu“ 8. člena zakona (uveljavljanje pravice delodajalca do delnega povračila nadomestil plač in uveljavljanje povračila stroškov usposabljanja) in samega teksta tega člena. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je o tem tudi že zavzelo stališče v sodbi opr. št. I Ips 9824/2010 z dne 12.9.2013, ko je med drugim navedlo, da sklepanje pogodb za pridobitev nepovratnih sredstev družbe (subvencija za nadomestitev dela plače za delavce) spada v okvir opravljanja gospodarske dejavnosti, saj gre le za enega od načinov pridobitve finančnih virov, namenjenih poslovanju družbe (finančno poslovanje).
Po KZ-1 je izrek denarne kazni kot stranske kazni na podlagi drugega odstavka 45. člena izjema od pravila, da se storilcu kaznivega dejanja izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje (prvi odstavek 45. člena KZ-1), zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni dopustno pojma koristoljubnosti tolmačiti širše ter v škodo obdolžencu. Tolmačenje v škodo je torej tisto, da je koristoljubnost podana tudi tedaj, kadar storilec zadrži kaznivo dejanje zato, da bi komu drugemu pridobil (premoženjsko) korist. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče poseglo v izpodbijano sodbo tako, je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo besedilo „iz koristoljubnosti“ in v odločbi o kazenski sankciji (glede denarne kazni), ko je odločilo, da se denarni kazni ne izrečeta. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v kazenski zadevi pod opr. št. II Kp 2875172017 z dne 23.11.2017.
Ker je postala sodba Okrajnega sodišča v Kamniku PR 254/2017-1506 z dne 30. 8. 2017 (delno) pravnomočna v odločitvah o odgovornosti, globi in stroških postopka in je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo v tem delu (ponovno) odločilo o zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, je podana kršitev iz 3. točke 156. člena ZP-1.
Višje sodišče preizkuša utemeljenost pritožbenih navedb glede na razloge sodbe, zato bi morala predlagateljica navesti substancirane pritožbene navedbe, da je mogoče obdolženki le z izrekom odvzema motornega vozila, last A. A., preprečiti posest motornega vozila in s tem ponavljanje prekrškov, kar je sicer namen izreka stranske sankcije odvzema motornega vozila.