ZDR-1 člen 20, 20/1, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 20, 20/2, 241, 241/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - sostorilstvo - rok za podajo odpovedi - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - nedovoljeno sprejemanje daril
Za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka do 110. člena ZDR delodajalcu ni potrebno kazensko pravno pravilno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb KZ-1, mora pa kršitve navesti oz. opredeliti tako, da bo mogoča presoja o tem, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja. Da odpoved vzdrži presojo zakonitosti izredne odpovedi v sodnem postopku, torej ni potrebno ugotavljati kazenske odgovornosti delavca, temveč le, da iz opredelitev dejstev oziroma opisa dejanja izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Rok za podajo izredne odpovedi začne teči z dne, ko za razlog za odpoved izve zakoniti zastopnik delodajalca oziroma od njega pooblaščena oseba.
Sklep o dovolitvi obročnega plačila denarne kazni, torej da je obsojenec izrečeno denarno kazen dolžan plačati v roku dveh let in sicer po enakih mesečnih obrokih, predstavlja oviro, ki preprečuje izvršitev sodbe, s katero je bilo obsojencu to plačilo naloženo. Končna izvršitev stranske denarne kazni, na način kot je bila izrečena s pravnomočno obsodilno sodbo, je torej mogoča šele takrat, ko zapadejo vsi obroki dovoljenega obročnega odplačila, in se denarna kazen bodisi prisilno izterja, bodisi spremeni v zaporno kazen. Prav to pa je okoliščina, ki po drugem odstavku 94. člena KZ-1 povzroči prekinitev zastaranja.
Ker je bila torej nasprotna tožba vložena v pravdi, v kateri je imela (dotedanja) tožeča stranka svojega pooblaščenca, bi prvostopenjsko sodišče ne smelo pri vročanju nasprotne tožbe tega dejstva zaobiti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - visokošolski učitelj
Tožničino stališče, da je mogoče zagrešiti kršitev iz 37. člena ZDR-1 le z aktivnim ravnanjem, ni pravilno, saj lahko delavec (potencialno) škoduje interesom delodajalca tudi z opustitvami dolžnega ravnanja (denimo neizvajanjem izpita na razpisani termin, neodzivanjem na izrecna navodila delodajalca ipd.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni ravnala skladno z izrecnimi navodili delodajalca ter da je kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kot se ji očita v pisnem opozorilu in odpovedi, je jasno, da gre za dejanja in opustitve, s katerimi lahko nastane škoda toženi stranki, saj gre za kršitve, povezane s študenti, ki jim je tožena stranka dolžna zagotavljati ustrezen študijski program in vse, kar je z njim povezano, odrazijo pa se lahko tudi na ugledu tožene stranke.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 198, 198/1, 200, 299, 299/2, 300, 300/1, 302, 302/1, 352.
neupravičena obogatitev - privolitev v prikrajšanje - uporaba tuje stvari v svojo korist - uporabnina - neposlovna odškodninska odgovornost - zastaranje - sodelovalna dolžnost - zamuda upnika - položitev stvari pri sodišču
Po splošnih pravilih je imela tožeča stranka položaj upnika, tožena stranka pa položaj dolžnika, čeprav nista bili v nobenem poslovnem razmerju. Tožeča stranka kot upnik ni pozivala tožene stranke, da ji omogoči prevzem vmesnikov, ampak je bilo dejansko stanje, kot je bilo povzeto ravno obratno. Tožena stranka kot dolžnik je pozivala tožečo stranko naj prevzame vmesnike. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da je bila pozvana na prevzem vmesnikov šele 17. 12. 2013. Zmotno je torej sklicevanje tožeče stranke na drugi odstavek 299. člena OZ.
Pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka ravnati v skladu z 299. do 306. člena OZ, ni utemeljen. Položitev stvari pri sodišču je določena v prvem odstavku 302. člena OZ. Ta določa, da če je upnik v zamudi ali je neznan, ali če se ne ve zanesljivo kdo ali kje je ali če je upnik poslovno nesposoben, nima pa zastopnika, sme dolžnik položiti zanj dolgovano stvar pri sodišču. Vendar dolžniku vmesnikov ni treba položiti pri sodišču. Lahko jih je obdržal pri sebi, njegov interes pa je varovan, ker je bila tožeča stranka kot upnik v zamudi.
ZPPOGD člen 1, 3, 5, 9.. URS člen 155, 155/1, 155/2.
odpravnina - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - gospodarska družba - poslovodna oseba - plača - retroaktivnost - prava in neprava retroaktivnost
Zakonodajalec je v ZPPOGD predpisal uskladitev že sklenjenih pogodb z določbami zakona v 9. členu, torej ne le pogodb, ki bodo sklenjene po uveljavitvi zakona. Iz besedila zakona je jasno, da je skušal zakonodajalec na tak način doseči spremembo že sklenjenih pogodb o zaposlitvi, sicer bi takšna določba o usklajevanju pogodb z ZPPOGD izgubila svoj smisel. Če člani organa nadzora pogodb ne uskladijo, pride do tega, da so člani organov nadzora lahko razrešeni, določba pogodbe o zaposlitvi, ki je v nasprotju z določilom ZPPOGD pa je nična in zato se neposredno uporablja ZPPOGD. V 9. členu ZPPOGD določa, da je potrebno pogodbo direktorja uskladiti s tem zakonom v treh mesecih po njegovi uveljavitvi. Ratio te določbe je uskladitev vseh, že sklenjenih pogodb o zaposlitvi z določbami novega zakona in ne le upoštevanje zakona pri sklepanju novih pogodb.
starostna pokojnina - nadurno delo - pokojninska osnova - višina
Dolžnost sporočanja podatkov, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uresničujejo skladno s predpisi, je na delodajalcu oziroma na drugih zavezancih za prispevek in ne na delavcu. Podatki se zbirajo v matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sporočene podatke je bila tožena stranka oziroma njeni predniki dolžna preverjati v postopku revizije. Preverjanje pa mora biti tako v korist kot tudi v škodo posamezne stranke. Če so podatki v obrazcih napačni, so za odmero pokojnine odločilni prejemki in od njih plačani prispevki, kar lahko zavarovanci dokazujejo.
Tožnik je opravljal delo, ki se je po tedanjih predpisih štelo kot poseben delovni pogoj. V takem primeru pa je potrebno dohodek, izplačan za nadure, od katerih so bili tudi plačani prispevki, upoštevati pri odmeri pokojnine.
odpravnina - individualna pogodba o zaposlitvi - direktor - odpoklic s funkcije - sporazum
Sporni sporazum je bil veljavno sklenjen med tožnikom in tedanjo zakonito zastopnico tožene stranke, ki je bila na podlagi sklepa nadzornega sveta tožene stranke imenovana za vršilko dolžnosti direktorja tožene stranke. Zato tožniku na podlagi tega sporazuma pripada odpravnina v dogovorjenem znesku.
Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo in je tožena stranka najeti vozili uporabljala vse do predčasnega odvzema, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za plačilo najemnine in stroškov v celoti ugodilo na podlagi določil 587. člena OZ. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in materialno pravnemu stališču sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.
Dokler delodajalec tožnici ni zagotovil dela na delovnem mestu, ki ustreza novo priznanim omejitvam, je tožnici še vedno zagotavljal opravljanje dela na delovnem mestu, ki ustreza omejitvam po prejšnji invalidski odločbi in je tako bil začetek izplačevanja nadomestila za invalidnost po novi invalidski odločbi odvisen od začetka dela na drugem delovnem mestu, ki ustreza novim stvarnim omejitvam in takrat je tudi konec izplačevanja nadomestila za invalidnost na podlagi prejšnje invalidske odločbe. Ta je torej odvisen od prenehanja dela na delovnem mestu v skladu s prvotno invalidsko odločbo.
Zgolj pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na njenem računu še ne pomeni, da je zapustnica pooblaščenemu dediču sredstva na svojem računu s tem tudi že podarila, niti, da mu jih je podarila v poljubnem obsegu, kot je lahko ta denar dvigoval oz. ga nakazoval na druge račune.
invalidnost - vzrok invalidnosti - bolezen - poklicna bolezen - III. kategorija invalidnosti
Pogoji, da se obolenje šteje za poklicno bolezen so, da je zavarovanec delal na delovnem mestu, za katerega je v posebnem seznamu določeno, da se na tem delovnem mestu pojavlja takšna bolezen kot poklicna bolezen, da je zavarovanec obolel za takšno boleznijo, oziroma da izpolnjuje pogoje, da se pri njem šteje takšno obolenje za poklicno bolezen, da je kot taka določena v seznamu poklicnih bolezni, in da obstaja vzročna zveza med daljšim neposrednim vplivom škodljivih agensov na določenem delovnem mestu in boleznijo zavarovanca.
ZJShemRS člen 1, 3, 4, 7, 7/2, 17a, 17a/1. Uredba o izvajanju Zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije (2009) člen 4.
jamstvena shema RS - dolgoročna obveznost
Zmotno je pritožbeno stališče, po katerem se je pogodba o kratkoročnem kreditu zato, ker kredit prvi toženi stranki ni bil vrnjen v dogovorjenem roku, spremenila v dolgoročno. Zamuda kreditojemalca iz pogodbe o kratkoročnem kreditu ima za posledico le tiste sankcije, ki jih predvideva zakon. Da se v takem primeru kratkoročna obveznost spremeni v dolgoročno, pa zakon ne predvideva.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1.. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3.
invalidnost
Po sodni praksi je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil medicinske stroke in znanosti, upoštevati tudi definicijo invalidnosti, mnenje pa so dolžni podati na podlagi prepričljivih in jasnih objektivnih dokazov. Novo pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku v času do 7. 2. 2013 oziroma pred 29. 5. 2014 ni bilo invalidnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine pred 29. 5. 2014.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Kadar sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku razveljavi odločitev prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje, mora sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu. Te zakonske zahteve sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni upoštevalo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je zato obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede ugovora o zastaranju terjatev, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje na podlagi določil 202. člena ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, kar je nedvomno tudi terjatev za plačilo nadur, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je tožnica vložila tožbo 28. 1. 2015, torej so vsi njeni zahtevki za plačilo nadur do 28. 1. 2010 zastarani.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka je ukinila tožnikovo delovno mesto, ki se ne opravlja več pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Odločitev tožene stranke o zmanjšanju števila izvajalcev na delovnem mestu oziroma ukinitvi enega delovnega mesta pomožnega mizarja - viličarista je organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZPP člen 154, 154/2, 156, 158, 188, 188/3, 196. ZIZ člen 168. ZOdvT člen 14, 19.
povrnitev pravdnih stroškov - kriterij uspeha strank - pravni interes za tožbo - potrebnost vložitve tožbe - dokaz o dolžnikovi lastnini - izjema od pravila - kriterij krivde - enotni nujni sosporniki - pridobitelj lastninske pravice - vmesni pridobitelj - odmera odvetniških stroškov - nagrada za postopek v ponovljenem postopku
Temeljno merilo za odločitev, katera stranka nosi stroške v notranjem razmerju med pravdnima strankama, je kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. V pravdi je v celoti uspela tožena stranka, zato ji je tožnica dolžna povrniti nastale pravdne stroške.
Šteje se, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla, čeprav je imela ob vložitvi tožbe zanjo pravni interes, pa se izkaže, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže. Enako velja tudi glede potrebnosti tožbe.
V obravnavanem primeru ni šlo za to, da bi bil tožnik usmerjen v prilagojen program vzgoje in izobraževanja, temveč se je usmeril v program s prilagojenim izvajanjem. V takšnih primerih ne gre za prilagajanje predmetnika, izobraževalni program v vsebini in obsegu ostaja nespremenjen in se praviloma izvaja v šolah v rednih oddelkih. Tako tožnika glede na določbo 20. člena ZŠtip-1 ni mogoče šteti za štipendista s posebnimi potrebami.
Določbo 158. člena ZPP je potrebno razumeti tako, da tožniku pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe (oziroma predloga za izvršbo) do umika tožbe le v primeru pravočasnega umika tožbe in pod predpostavko, da jih pravočasno uveljavlja. Pravočasen pa je umik tožbe, ki neposredno sledi izpolnitvi zahtevka. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik umaknil tožbo takoj, ko je to tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek in ga izpolnila, je pogoj za pravočasnost podan in tožnik ni dolžan toženi stranki povrniti nastalih stroškov postopka.