odpravnina - individualna pogodba o zaposlitvi - direktor - odpoklic s funkcije - sporazum
Sporni sporazum je bil veljavno sklenjen med tožnikom in tedanjo zakonito zastopnico tožene stranke, ki je bila na podlagi sklepa nadzornega sveta tožene stranke imenovana za vršilko dolžnosti direktorja tožene stranke. Zato tožniku na podlagi tega sporazuma pripada odpravnina v dogovorjenem znesku.
kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost - kršitev temeljnih pravic delavcev - kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - kaznivo dejanje poslovne goljufije - overitev lažne vsebine - goljufija na škodo Evropskih skupnosti - ponareditev ali uničenje poslovnih listin - preslepitev pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - pomoč pri kaznivem dejanju - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - zakonski znaki kaznivega dejanja - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - upoštevanje podatkov po uradni dolžnosti - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izrek sodbe je v nasprotju sam s seboj - razlogi o odločilnih dejstvih - opisano dejanje ni kaznivo dejanje - direktni naklep - kršitev pravice do obrambe - konkretizacija pritožbenih očitkov - načelo proste presoje dokazov - celovita dokazna ocena - preslepitveni namen - pravica tujca do uporabe svojega jezika - sostorilstvo - pogodba o finančnem najemu - odločba o kazenski sankciji - obteževalne in olajševalne okoliščine - spremenjen opis dejanja obdolžencu v korist - stek kaznivih dejanj - pogojna obsodba - stranska denarna kazen
Za navedeno kaznivo dejanje je po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zakonu zagrožena kazen do enega leta zapora, tako, da nastopi zastaranje kazenskega pregona po preteku šest let od storitve kaznivega dejanja (člen 90/5 KZ-1). Ker iz izreka napadene sodbe izhaja, da navedeni prispevki niso bili plačani od meseca junija 2011 do meseca marca 2012, je tako nastopilo zaradi neplačila prispevkov v izreku napadene sodbe navedenim delavcem, zastaranje kazenskega pregona, ko je preteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, tako, da je večina zastarala že v letu 2017, oziroma marca 2018.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1.. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3.
invalidnost
Po sodni praksi je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil medicinske stroke in znanosti, upoštevati tudi definicijo invalidnosti, mnenje pa so dolžni podati na podlagi prepričljivih in jasnih objektivnih dokazov. Novo pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku v času do 7. 2. 2013 oziroma pred 29. 5. 2014 ni bilo invalidnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine pred 29. 5. 2014.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00009113
OZ člen 3, 8, 86, 86/1, 86/2, 88, 112, 112/1, 112/4, 119, 372. ZPP člen 274, 274/1, 343. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 6/1. ZBS-1 člen 4, 11, 12. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 12, 6, 7, 7/1, 7/1-9.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - denarne obveznosti - denarne obveznosti v tuji valuti - dogovorjena obrestna mera - prosto urejanje pogodbenih razmerij - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - kreditna sposobnost - nemoralna pogodba - oderuška pogodba - očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev - načelo enake vrednosti dajatev - sklenitvena pogodbena faza - ničnost pogodbe - razveza pogodbe - bistveno spremenjene okoliščine - rebus sic stantibus - nepošteni pogodbeni pogoji - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo afirmacije pogodb - dokazna pravila - dokazna ocena - dokazni standard prepričanja
Toženka ex ante, v trenutku sklepanja predmetnih kreditnih pogodb, trenutka oziroma sploh obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja nikakor ni mogla poznati niti ga s kakršnokoli stopnjo zanesljivosti napovedati ali pričakovati. Objektivno gledano to namreč ne izvira iz njene sfere in na to tudi ni imela nikakršnega vpliva. Gre za absolutno domeno nacionalne švicarske centralne banke, ki vodi in izvaja monetarno politiko Švice, ki ni članica EU.
Vzajemne pogodbe temeljijo na načelu enake vrednosti dajatev (8. čl. OZ), vendar pa ima kršitev tega načela za posledico ničnost pogodbe šele, če do nje pride v sklenitveni fazi pogodbe. Ker sta bili kreditni pogodbi sklenjeni v tuji valuti, je z vidika načela enake vrednosti dajatev ključna presoja, koliko CHF morajo tožniki vrniti, in ne, koliko to znaša v EUR. Po presoji sodišča v trenutku sklepanja med obveznostjo toženke in tožnikov zato ni bilo znatnega neravnotežja oziroma ga ti ne pojasnijo. Znatno neravnotežje v smislu večjega bremena za tožnike, ker je anuiteta v CHF zanje zaradi padca evra postala dražja, je nastopilo šele kasneje in ni bilo predvidljivo v takšnem obsegu.
Tožniki bi se kot povprečno preudarni in pozorni potrošniki morali zavedati in bi se tudi lahko zavedali (ali so v resnici se, je v vsakem primeru zunanjemu svetu nedostopno dejstvo), da lahko pride do nihanja tečaja, tudi do večjega, in s tem spremembe vrednosti obroka v EUR. To oceno samo po sebi podpira dejstvo dolgoročne izpostavljenosti valutnemu tveganju, saj je bil kredit najet za dobo 20 let. Vsakemu povprečno razumnemu in preudarnemu človeku mora biti jasno, da v tako dolgem času lahko pride med vrednostjo valut tudi do večjih sprememb, ne le minimalnih. Ker je bilo to odvisno ravno od kvantitete teh sprememb in je bilo to negotovo tudi za toženko, pogodba v času sklepanja ni ustvarjala znatnega neravnovesja med strankama, kar podpira tudi dejstvo, da se je nekaj časa tečaj CHF proti evru za vpliv na tožnikove anuitete obrokov gibal ugodno, nato je začel sprva padati postopoma, vse to pa se je dogajalo v razponu več let.
odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja postopka - ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja - razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna ocena - kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa
Takšna stopnja alkoholiziranosti pa po določbah Zakona o pravilih cestnega prometa - ZPrCP in Zakona o prekrških - ZP-1 predstavlja pogoje za takojšnje prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
ZŠtip-1 člen 16.. ZUPJS člen 9, 12, 15, 15/2, 53b.. ZDoh-2 člen 15, 15/1, 15/2.
upoštevanje dohodka - štipendija - dohodek
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je dohodek tožnikovega očeta v višini 431,84 EUR, pa čeprav predstavlja razliko v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev za čas od 1. 10. 2010 do 31. 5. 2012, ker je tožnikov oče to razliko v višini 431,84 EUR prejel januarja 2015, pravilno, skladno s prvim v zvezi s petim odstavkom 15. člena ZDoh-2 in 15. členom ZUPJS, vštelo med dohodke, prejete v letu 2015.
plačilo vrtca - dohodek družine - osebni avtomobil
Ker družino sestavljajo tri osebe, znese povprečni mesečni dohodek na osebo na podlagi 20. člena ZUPJS 869,60 EUR, oziroma 87,71 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji, ki je v letu 2012 znašala 991,44 EUR. To pa pomeni, da je bila tožnica na podlagi 24. člena ZUPJS zakonito razvrščena v 8 dohodkovni razred, za katerega je določeno 66 % plačilo staršev od cene programa vrtca, ko znaša povprečni mesečni dohodek na osebo nad 82 do 99 % neto povprečne plače.
Zgolj pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na njenem računu še ne pomeni, da je zapustnica pooblaščenemu dediču sredstva na svojem računu s tem tudi že podarila, niti, da mu jih je podarila v poljubnem obsegu, kot je lahko ta denar dvigoval oz. ga nakazoval na druge račune.
invalidnost - vzrok invalidnosti - bolezen - poklicna bolezen - III. kategorija invalidnosti
Pogoji, da se obolenje šteje za poklicno bolezen so, da je zavarovanec delal na delovnem mestu, za katerega je v posebnem seznamu določeno, da se na tem delovnem mestu pojavlja takšna bolezen kot poklicna bolezen, da je zavarovanec obolel za takšno boleznijo, oziroma da izpolnjuje pogoje, da se pri njem šteje takšno obolenje za poklicno bolezen, da je kot taka določena v seznamu poklicnih bolezni, in da obstaja vzročna zveza med daljšim neposrednim vplivom škodljivih agensov na določenem delovnem mestu in boleznijo zavarovanca.
Ker je bila torej nasprotna tožba vložena v pravdi, v kateri je imela (dotedanja) tožeča stranka svojega pooblaščenca, bi prvostopenjsko sodišče ne smelo pri vročanju nasprotne tožbe tega dejstva zaobiti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - visokošolski učitelj
Tožničino stališče, da je mogoče zagrešiti kršitev iz 37. člena ZDR-1 le z aktivnim ravnanjem, ni pravilno, saj lahko delavec (potencialno) škoduje interesom delodajalca tudi z opustitvami dolžnega ravnanja (denimo neizvajanjem izpita na razpisani termin, neodzivanjem na izrecna navodila delodajalca ipd.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni ravnala skladno z izrecnimi navodili delodajalca ter da je kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kot se ji očita v pisnem opozorilu in odpovedi, je jasno, da gre za dejanja in opustitve, s katerimi lahko nastane škoda toženi stranki, saj gre za kršitve, povezane s študenti, ki jim je tožena stranka dolžna zagotavljati ustrezen študijski program in vse, kar je z njim povezano, odrazijo pa se lahko tudi na ugledu tožene stranke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00010274
ZKP-UPB8 člen 371, 371/1-11, 371/2.. KZ-1-UPB2 člen 45, 45/2, 74, 75, 76, 230, 230/1.
razlogi o odločilnih dejstvih - zmotna in nepopolna ugotovitve dejanskega stanja - dokazi in dokazna ocena - dokazni predlogi - zavrnitev dokaznih predlogov - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - preslepitev pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - zakonski znaki - gospodarska dejavnost - odločba o odvzemu premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek - stranska denarna kazen - koristoljubnost
Iz 2. člena Zakona o delnem povračilu nadomestila plač (ZDPNP) izhaja, da pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo lahko uveljavlja gospodarska družba. Da je to pravica delodajalca je izrecno navedeno v „naslovu“ 8. člena zakona (uveljavljanje pravice delodajalca do delnega povračila nadomestil plač in uveljavljanje povračila stroškov usposabljanja) in samega teksta tega člena. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je o tem tudi že zavzelo stališče v sodbi opr. št. I Ips 9824/2010 z dne 12.9.2013, ko je med drugim navedlo, da sklepanje pogodb za pridobitev nepovratnih sredstev družbe (subvencija za nadomestitev dela plače za delavce) spada v okvir opravljanja gospodarske dejavnosti, saj gre le za enega od načinov pridobitve finančnih virov, namenjenih poslovanju družbe (finančno poslovanje).
Po KZ-1 je izrek denarne kazni kot stranske kazni na podlagi drugega odstavka 45. člena izjema od pravila, da se storilcu kaznivega dejanja izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje (prvi odstavek 45. člena KZ-1), zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni dopustno pojma koristoljubnosti tolmačiti širše ter v škodo obdolžencu. Tolmačenje v škodo je torej tisto, da je koristoljubnost podana tudi tedaj, kadar storilec zadrži kaznivo dejanje zato, da bi komu drugemu pridobil (premoženjsko) korist. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče poseglo v izpodbijano sodbo tako, je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo besedilo „iz koristoljubnosti“ in v odločbi o kazenski sankciji (glede denarne kazni), ko je odločilo, da se denarni kazni ne izrečeta. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v kazenski zadevi pod opr. št. II Kp 2875172017 z dne 23.11.2017.
Pri navideznih pogodbah gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani za izjavo volje navzven. Dokazno breme za dokazovanje navideznosti je na strani tožeče stranke.
močnejša pravica - priposestvovanje - dokončna ureditev meje
Sodišče prve stopnje je moralo za zaključek, da je za določitev meje izpolnjen kriterij močnejše pravice, ugotoviti, ali je predlagateljica dokazala trditve o nemoteni dobroverni lastniški posesti svojih pravnih prednikov na spornem mejnem prostoru na zatrjevan način: z dovozi z živino in za dostop do gospodarskega objekta po obstoječi poljski cesti, z odlagališčem gnoja, čiščenjem in košnjo, ker je nasprotni udeleženec zatrjevan način izvajanja posesti in dobrovernost pravnih prednikov predlagateljice argumentirano prerekal.
Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dobrovernosti predlagateljičinega pravnega prednika - očeta, čeprav je to bilo sporno dejstvo in tudi pravno odločilno v tem nepravdnem postopku za presojo obstoja okoliščin za določitev meje po kriteriju močnejše pravice. Dopis s skico (B2, B19) pa dokazuje najmanj dvom predlagateljičinega pravnega prednika o tem, da je lastnik spornega mejnega prostora.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 198, 198/1, 200, 299, 299/2, 300, 300/1, 302, 302/1, 352.
neupravičena obogatitev - privolitev v prikrajšanje - uporaba tuje stvari v svojo korist - uporabnina - neposlovna odškodninska odgovornost - zastaranje - sodelovalna dolžnost - zamuda upnika - položitev stvari pri sodišču
Po splošnih pravilih je imela tožeča stranka položaj upnika, tožena stranka pa položaj dolžnika, čeprav nista bili v nobenem poslovnem razmerju. Tožeča stranka kot upnik ni pozivala tožene stranke, da ji omogoči prevzem vmesnikov, ampak je bilo dejansko stanje, kot je bilo povzeto ravno obratno. Tožena stranka kot dolžnik je pozivala tožečo stranko naj prevzame vmesnike. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da je bila pozvana na prevzem vmesnikov šele 17. 12. 2013. Zmotno je torej sklicevanje tožeče stranke na drugi odstavek 299. člena OZ.
Pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka ravnati v skladu z 299. do 306. člena OZ, ni utemeljen. Položitev stvari pri sodišču je določena v prvem odstavku 302. člena OZ. Ta določa, da če je upnik v zamudi ali je neznan, ali če se ne ve zanesljivo kdo ali kje je ali če je upnik poslovno nesposoben, nima pa zastopnika, sme dolžnik položiti zanj dolgovano stvar pri sodišču. Vendar dolžniku vmesnikov ni treba položiti pri sodišču. Lahko jih je obdržal pri sebi, njegov interes pa je varovan, ker je bila tožeča stranka kot upnik v zamudi.
nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - poziv za dopolnitev predloga - izjava o premoženjskem stanju - novela zakona o sodnih taksah - rok za dopolnitev nepopolnega predloga - tek roka - upoštevanje praznikov
Ni naloga sodišča, da strankam sestavlja vloge v postopku taksne oprostitve.
regulacijska začasna odredba - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda
Trditve o ″večjih stroških kot potrebnih″ sicer lahko predstavljajo in izkazujejo zgolj premoženjsko škodo, ne pa tudi ″nenadomestljive oziroma težko nadomestljive″ škode, izkazanost katere je kot pogoj določen v 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.
ZDR-1 člen 20, 20/1, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 20, 20/2, 241, 241/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - sostorilstvo - rok za podajo odpovedi - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - nedovoljeno sprejemanje daril
Za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka do 110. člena ZDR delodajalcu ni potrebno kazensko pravno pravilno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb KZ-1, mora pa kršitve navesti oz. opredeliti tako, da bo mogoča presoja o tem, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja. Da odpoved vzdrži presojo zakonitosti izredne odpovedi v sodnem postopku, torej ni potrebno ugotavljati kazenske odgovornosti delavca, temveč le, da iz opredelitev dejstev oziroma opisa dejanja izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Rok za podajo izredne odpovedi začne teči z dne, ko za razlog za odpoved izve zakoniti zastopnik delodajalca oziroma od njega pooblaščena oseba.
Sklep o dovolitvi obročnega plačila denarne kazni, torej da je obsojenec izrečeno denarno kazen dolžan plačati v roku dveh let in sicer po enakih mesečnih obrokih, predstavlja oviro, ki preprečuje izvršitev sodbe, s katero je bilo obsojencu to plačilo naloženo. Končna izvršitev stranske denarne kazni, na način kot je bila izrečena s pravnomočno obsodilno sodbo, je torej mogoča šele takrat, ko zapadejo vsi obroki dovoljenega obročnega odplačila, in se denarna kazen bodisi prisilno izterja, bodisi spremeni v zaporno kazen. Prav to pa je okoliščina, ki po drugem odstavku 94. člena KZ-1 povzroči prekinitev zastaranja.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00011209
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 270, 272.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - direktor - izstavitev pogodbe o zaposlitvi - ničnost - sklep o imenovanju
Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da na podlagi podatkov (zbranih do odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe) še ni mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je bil tožnik od spornega dne imenovan za direktorja tožene stranke, zaradi česar posledično nima zahtevka za izstavitev pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče je pravilno. Pritožnik ni z verjetnostjo izkazal, da je v času odločanja sodišča o predlogu za začasno odredbo imenovan za direktorja tožene stranke in kot tak vpisan v sodni register.