ureditev meje - javno dobro - kataster - potek meje po podatkih zemljiškega katastra - določitev meje po obstoječem dejanskem stanju
V primeru, ko meje med javnim dobrom in zemljiščem v zasebni lasti zaradi napak ali pomanjkljivosti v katastru ni mogoče določiti po stanju, kot ga izkazuje kataster, je treba mejo določiti po obstoječem dejanskem stanju.
Tožena stranka sicer pravilno navaja, da sodna praksa dopušča, da delodajalec v sodnem sporu dopolnjuje razloge, na katerih temelji izpodbijana ocena, a se tudi te možnosti ni učinkovito poslužila. Zlasti pa je bila neuspešna pri dokazovanju, kar je posledica predvsem tega, da je umaknila bistveni dokazni predlog, in sicer dokazni predlog za zaslišanje priče (tožniku nadrejenega), ki je podal sporno oceno. Ravno izpoved ocenjevalca je namreč ključni dokaz v tovrstnih sporih, saj je (logično) ocenjevalec tisti, ki lahko najbolj jasno predoči konkretno uporabo kriterijev ocenjevanja, naredi npr. primerjavo tožnika z boljše ocenjenimi delavci, pojasni, kaj se od delavcev pričakuje.
Za jasen in pravilen izrek zadostuje že zgolj razveljavitev sklepa komisije, ni potrebna še odločitev o tem, da se zadeva vrača toženi stranki v ponovno odločanje.
ZPP člen 105, 105/1, 105/3, 78, 78/1. ZGD-1 člen člen 515, 515/1.
podpis ugovora - zastopanje pravne osebe - podpis pravne osebe - poziv k dopolnitvi vloge
Ker je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravno sredstvo, velja zanj zahteva po podpisu vložnika. Vložnik ugovora - dolžnik je pravna oseba d.o.o. in sama nima pravdne sposobnosti, zato jo zastopa njen zakoniti zastopnik. Dolžnik v ugovoru ni navedel imena in priimka svojega zakonitega zastopnika, temveč se je zgolj naslovil kot dolžnik in na koncu odtisnil štampiljko ter dodal nečitljiv podpis - parafo. Iz tega sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti kdo je podpisal ugovor in ne preveriti ali je ta oseba zakoniti zastopnik - direktor družbe.
ZZZDR člen 78, 78/1, 78/2, 123, 131c. ZPP člen 78b, 357.
določitev preživnine - dolžnost preživljanja otrok - preživninska obveznost staršev - zapadlost preživninske obveznosti - vložitev zahteve - trenutek vložitve tožbe - odločitev po uradni dolžnosti - izdaja sodbe - trenutek izdaje sodbe - prekoračitev tožbenega zahtevka
Za čas pred izdajo sodbe se sme preživnina prisoditi le na zahtevo iz tožbe ali nasprotne tožbe, in sicer od dneva vložitve zahteve; če sodišče o tem odloči po uradni dolžnosti, pa od dneva izdaje sodbe.
Ker je tožnik v tožbenem zahtevku predlagal, da se mu določi preživninska obveznost od izdaje sodbe dalje, je pravica toženke, da terja preživnino pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, vezana na datum, ko je vložila nasprotno tožbo. Tožbenega zahtevka glede preživninske obveznosti tožnika do otrok za čas od vložitve njegove tožbe do vložitve nasprotne tožbe, pa ni, zato je sodišče odločilo prek zahtevka.
stiki - vsebina predloga za izvršbo - popolnost predloga za izvršbo - dopolnjevanje trditev tekom postopka - odgovor na ugovor - določitev stikov med počitnicami - pravica izbire
Navajanje novot in predlaganje novih dokazov v izvršilnem postopku načeloma ni dopustno (šele) po vložitvi ugovora oziroma odgovora na ugovor. Dolžnik mora v ugovoru navesti vsa dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predloži dokaze zanje (drugi odstavek 53. člena ZIZ), upnik pa ima enako dolžnost ob vložitvi odgovora na ugovor (tretji dostavek 58. člena ZIZ), in torej ne že v predlogu za izvršbo.
Zgolj dejstvo, da je dolžnica prva izbrala svoj termin poletnega dopusta, ni odločilno, saj izvršilni naslov ne določa, da bi imel pravico izbire (prvi) upnik, niti da mora dolžnica vsak njegov predlog sprejeti (potem to ne bi bil več dogovor), temveč da se morata o izrabi poletnih počitnic stranki dogovoriti.
ZKP člen 149b, 149b/1, 149b/3. URS člen 37. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
tajnost občil - komunikacijska zasebnost - pridobivanje podatkov - podatki o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - podatki o lastniku ali uporabniku komunikacijskega sredstva - IP-naslov - dinamični IP naslov - statični IP naslov - pridobitev ip naslova - pravno varstvo IP - naslova
Pri ugotavljanju uporabnika dinamičnega IP naslova se s pregledovanjem posameznih dostopov do interneta posega v njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti ter s tem v pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja po 8. členu EKČP in v pravico do tajnosti občil po 37. členu URS. Predmet varstva komunikacijske zasebnosti so vsi prometni podatki kot sestavni del komunikacije posameznika. Posamezni dostop do interneta preko dinamičnega IP naslova predstavlja podatek o "prometu" in je kot tak sestavni del komunikacije ter zato spada v okvir varstva po navedenih določbah. Zato se za razkritje podatkov o naročniku določenega dinamičnega IP naslova zahteva odredba sodišča po prvem odstavku 149.b člena ZKP in jih ni mogoče pridobiti z enostavno pisno zahtevo policije.
Uporabniki statičnih IP naslovov niso javni (oziroma javno objavljani npr. na internetni strani, v naročniškem imeniku ...). Vendar pa podatek o imetniku statičnega IP lahko operater ugotovi tudi brez pregledovanja njegovega komunikacijskega udejstvovanja v svetovnem spletu, t.j. brez pregledovanja ustavno varovanih podatkov o "prometu". Ker so statični IP naslovi "stalni" oziroma posameznemu imetniku dodeljeni (brez spreminjanja) za daljše časovno obdobje, za njegovo identificiranje ni potrebno pregledovanje podatkov o prometu, temveč operater iz svojih evidenc ugotovi le, kdo je imetnik naslova. Ta postopek pa ne predstavlja posega v ustavno varovano tajnost občil po 37. členu URS. Za pridobitev podatka o imetniku statičnega IP naslova zato ni potrebna odredba sodišča (prvi odstavek 149.b člena ZKP), temveč ga lahko po tretjem odstavku 149.b člena ZKP pridobi tudi policija neposredno od operaterja.
OZ člen 82, 204, 349, 349/1, 776, 776/1. ZPP člen 7.
pogodba o naročilu - povrnitev stroškov - zapadlost obveznosti - prepovedana gestija - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - sklicevanje na priloge - zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb - zastaralni rok - obrazložitev ugovora zastaranja - dokazna ocena - razlaga jasnih pogodbenih določil - plačilo DDV
Med stroške, ki so v zvezi z opravljanjem posla, in do povrnitve katerih je mandatar upravičen na podlagi prvega odstavka 776. člena OZ, spadajo tudi zneski, ki jih je mandatar plačal svojemu sopogodbeniku na podlagi posla, ki ga je sklenil (v svojem imenu in) za račun naročnika. Torej tudi obratovalni stroški, ki jih je za račun naročitelja plačal dobavitelju blaga oziroma storitve.
Toženka je od mandatne pogodbe odstopila, zaradi česar je pogodba s potekom odpovednega roka prenehala. Od takrat dalje tožnica za plačevanje obratovalnih stroškov za toženko ni imela nobene podlage. Kar jih je plačala, jih je plačala kljub izrecni (odpovedi) prepovedi toženke in že zato iz teh poslov, skladno z določbo 204. člena OZ, ni pridobila nobenih pravic poslovodje brez naročila.
Dokazi (računi dobaviteljev in izpiski prometa na računu) ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage glede stroškov, ki naj bi jih tožnica v posameznem mesecu plačala za toženko. To, da bi med dokazi iskalo in izbiralo pomembna dejstva, tudi ni naloga sodišča.
Trditev, da tožena stranka kredita ni poplačala, pomeni zatrjevanje negativnih dejstev in v pravdnem postopku velja, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Tožena stranka je torej tista, na kateri je bilo dokazno breme, da je kredit poplačala, takoj ko ga je prejela in na toženi stranki je bilo dokazno breme, da dokaže tudi to, da se je zatrjevano poplačilo nanašalo na njeno kreditno obveznost in da je bilo izvedeno v korist kreditodajalca.
Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se sodišču pripeti tedaj, če bi sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino dokazne listine v tehničnem smislu (napačno povzemanje zapisanega), ne pa tedaj, ko vsebino listine dokazno oceni.
Tožeča stranka kot subrogacijski upravičenec je skladno z določbo 275. člena OZ utemeljeno zahtevala poplačilo vtoževane terjatev in zato je sodišče pravilno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.
pozneje najdeno premoženje zapustnika - dodatni sklep o dedovanju - dodatna zapuščina - pravni interes udeležencev postopka - dedni dogovor - zapuščinska obravnava - dvom v procesno sposobnost stranke - veljavnost pooblastila - nujne sestavine pritožbe - stroški zapuščinskega postopka
Zapuščinsko sodišče mora opraviti presojo o tem, kakšna je bila volja dedičev do kasneje najdenega premoženja že ob izdaji prvotnega sklepa o dedovanju, če so dediči tedaj sklenili dedni dogovor.
Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) člen 5, 9, 12, 12/2, 13, 13/1, 13/1-b.
odvzem otroka - mednarodni protipraven odvzem otroka - uporaba mednarodne konvencije - postopek po haaški konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok - zahteva za vrnitev otroka - listispendenca - ugovor litispendence - otrokovo običajno prebivališče - otrokova korist - resna nevarnost
Dolžnica ni zmogla dokaznega bremena glede obstoja resne nevarnosti, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali da bi bil kako drugače pripeljan v neugoden položaj (točka b prvega odstavka 13. člena Haaške konvencije). Uporaba te klavzule je pogojena z neobičajno težkimi okoliščinami, ki bi lahko ogrozile otrokovo korist ter bi na primer bil otrok lahko deležen resnega zlorabljanja ali zanemarjanja. Izvedeni dokazi tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne dajejo podlage, da bi bil upnik nasilen do štiriletne deklice. Zatrjevano, nedokazano vlečenje za ušesa in tepež po riti ne zadostita standardu resne nevarnosti. Prav tako dolžnica niti ne navaja, da organi države Belgije (policija, skrbstveni organ, sodišče) nimajo vzpostavljenih mehanizmov, ki bi zagotovili ustrezno in primerno zaščito deklice po njeni vrnitvi.
Ker pravdno dejanje stranskega intervenienta nasprotuje pravdnemu dejanju stranke same, vložena pritožba ne more imeti pravnega učinka in je posledično nedovoljena (četrti odstavek 201. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vprašanje, ali ima tožeča stranka veljavno koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti, v predmetnem postopku predstavlja predhodno vprašanje.
Ker je Ustavno sodišče sprejelo odločitev o zadržanju odločitve Vrhovnega sodišča in ker sta tudi po oceni pritožbenega sodišča vprašanji (veljavnost koncesije in vprašanje veljavnosti koncesijske pogodbe) povezani, je sodišče prve stopnje pravilno prekinilo predmetni postopek do rešitve ustavne pritožbe.
O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Čeprav gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, to ne pomeni, da se delavcu lahko odreče pravica do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.
ZPP člen 249, 337. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 41, 41/5, 47, 47/1, 47/4, 48, 48/1, 48/1-2, 50, 50/1, 50/1-2, 50/3, 51, 51/1, 51/1-3, 54.
nagrada izvedenca - zahtevnost mnenja - prepozno navajanje dejstev
Pritrditi je treba izvedencu, da sodišče ne razpolaga s strokovni znanji in da ZPP zato predvideva izvedbo dokaza s strokovnjakom, ki je izvedenec. Tega istega argumenta pa ni mogoče uporabiti, ko gre za nalogo, ki jo ima sodišče, ko odmerja izvedenčevo nagrado.
Tožeča stranka utemeljeno navaja, da ni šlo za spremembo tožbe, saj uveljavlja en tožbeni zahtevek na plačilo, res da iz različnih pravnih podlag
Tožeča stranka uveljavlja v okviru istega historičnega dogodka en tožbeni zahtevek na plačilo istega denarja. Če je spremenila ali dodala pravno podlago tožbenega zahtevka ni spremenila tožbe.
Sodišče prve stopnje je razsodilo na podlagi obtožbe, potem ko jo je državna tožilka, po ponovnem zaslišanju obdolžencev in prič, v nebistvenem spremenila, in ko sta obdolženca spremenjeni obtožni predlog prejela ter na glavni obravnavi izjavila, da ga razumeta, da v svoj zagovor ničesar več ne dodajata in da vztrajata pri podanih zagovorih. Tega, da je v ponovljenem postopku dovolilo spremembo obtožbe in kako jo ocenjuje, v sodbi ni bilo dolžno pojasnjevati. Iz okoliščine, da je takšni obtožbi sledilo in obdolženko spoznalo za krivo, je razvidno, da je ocenilo, da je sprememba dopustna in da ji ni v škodo, saj sicer na njeni podlagi ne bi razsodilo.
Neutemeljena je pritožba tudi, ko navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ko kljub dejstvu, da so podani vsi zakonski znaki silobrana po 22. členu KZ-1, te določbe ni uporabilo in obdolženke ni oprostilo. Kršitev kazenskega zakona ni podana, saj je sodišče prve stopnje presodilo, da obdolženka ni ravnala v silobranu, sicer pa pritožba tudi s to trditvijo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitve kazenskega zakona.
Pogojna obsodba je bila vpisana v kazensko evidenco in sodišče prve stopnje bo moralo odrediti njen izbris (kar bi sicer moralo storiti že ob razveljavitvi sodbe) ter odrediti vpis nove pogojne obsodbe. Navedena situacija pa ne pomeni, da je obdolženka kazen prestala, kot trdi pritožba. Vpisa v kazensko evidenco ni mogoče enačiti s prestajanjem nepogojne zaporne kazni, zaradi poteka preizkusne dobe po prvi sodbi pa tudi ni sprejemljiva pritožbena razlaga, da je obdolženka izrečeno kazen prestala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - SODNE TAKSE
VDS00023187
ZPP člen 11, 154, 154/1, 155.. ZOdv člen 17.
predlog za obnovo postopka - odločitev o pravdnih stroških - sodna taksa
Tožena stranka bo v vsakem primeru dolgovano sodno takso (za predlog za obnovo postopka) morala poravnati prostovoljno ali v postopku izvršbe (ki je očitno že v teku), stališče sodišča prve stopnje, da ji ti stroški dejansko niso nastali, je napačno. Stroški sodne takse spadajo med za pravdo potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP. Tožena stranka je, glede na to, da je s predlogom za obnovo postopka uspela, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena ne le do povračila stroškov zastopanja, ampak tudi do povračila vseh stroškov sodne takse po odmeri sodišča, čeprav sodne takse dejansko še ni v celoti plačala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00021554
ZPP člen 8, 243. ZVEtL-1 člen 43, 43/1. ZNP člen 37.
pripadajoče zemljišče - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - izvedensko mnenje - obseg pripadajočega zemljišča
Nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice, niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine. Izpodbijani sklep tako ne pomeni razlastitve nasprotne udeleženke, ampak se z njim le ugotavlja dejanski pravni položaj nepremičnine in varuje po zakonu pridobljena lastninska pravica predlagateljev.
predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - nekonkretizirana nevarnost - neizkazanost pogoja
Zgolj dejstvo likvidacije družbe, samo po sebi, ne more predstavljati odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.
Stroški policije v zvezi s privedbo obsojenca iz Republike Kosovo v ZPKZ L. so nastali po krivdi obsojenca, zato jih je na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP dolžan plačati on sam. Podatki spisa kažejo, da je obsojenec brez dvoma vedel za potek predmetnega kazenskega postopka, znano mu je bilo tudi, da se bo po pravnomočni obtožnici pričelo sojenje, a je, ne da bi sodišču prve stopnje sporočil spremembo svojega prebivališča, odšel iz Slovenije in bil v nadaljevanju za sodišče nedosegljiv.
Temeljno vodilo in hkrati cilj, ki ga je prvi toženec zasledoval s pogodbo, je bil izogniti se pravnomočnemu plačilu odškodninske obveznosti, zato je želel s hčerko skleniti darilno pogodbo, sklenil pa je izročilno pogodbo. Njegovo ravnanje je bilo v celoti nemoralno. Druga toženka za prvotni motiv/nagib prvega toženca res ni vedela, a tudi zanjo drži, da je sklenila izročilno pogodbo, zavedajoč se, da ni vzpostavljeno razmerje med njeno obveznostjo in med obveznostjo prvega toženca ter da je ekvivalentnost terjatev ustvarjena le navidezno. Če je imela v mislih drugačno kavzo pogodbe od tiste, ki jo je imel v mislih sopogodbenik, potem je kot na dlani, da skupne dopustne kavze pogodba očitno sploh ni imela. Taka pogodba pa je lahko samo nična oziroma celo neobstoječa.