ZDR-1 člen 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 8, 353.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - obveščanje delodajalca o bistvenih okoliščinah - neupravičeno pridobljeni potni stroški - seznanitev - zasebni detektiv
Tožnik se v pritožbi zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsako posamezno kršitev najprej ugotoviti, kdaj je bila toženka z njo seznanjena, da bi lahko presojalo pravočasnost odpovedi. Pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno štelo, da rok za izredno odpoved začne teči od seznanitve toženke s poročilom detektiva z dne, tožnik pa v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da je bilo to 29. 5. 2023, ko je detektiv poročilo po elektronski pošti poslal toženki. Ni mogoče šteti, da se je toženka s kršitvami, storjenimi 22. 5., 23. 5., 24. 5. in 25. 5. 2023, seznanila že v trenutku, ko jih je zaznal zasebni detektiv.
Nesporočanje sprememb naslova in posledično prejeti previsoki stroški za prevoz na delo in z dela predstavljajo hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je skladno s stopnjevitostjo delovnopravnih sankcij lahko podlaga za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik v zvezi s tem ravnal najmanj hudo malomarno, saj je opustil dolžno skrbnost, ki se pričakuje od povprečenega delavca na podobnem delovnem mestu, pri čemer je bila ena od tožnikovih delovnih obveznosti prav obračun potnih stroškov za sodelavce.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO
VSL00079079
URS člen 18. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami člen 5, 8, 8/1. ZSKZDČEU-1 člen 10, 11, 23, 23/4.
evropski nalog za prijetje in predajo - predaja, izročitev slovenskega državljana drugi državi članici EU - predaja osebe brez soglasja - ponovna odreditev pripora - postopek za prijetje in predajo med državami članicami - sklep o dovolitvi predaje osebe drugi državi - pravica do izjave v postopku - predhodni postopek - bivalne razmere v zaporu - poizvedbe sodišča - seznanitev z ugotovitvami postopka - razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - načelo vzajemnega priznavanja
Pravica do izjave zahtevane osebe in njegove obrambe po vsebini ni bila kršena in s tem tudi ne ustavne pravice zahtevane osebe. Pregled spisovnega gradiva izkazuje, da rezultat poizvedb zahtevani osebi in njegovi obrambi res ni bil posebej vročan, s posebno odredbo v seznanitev, vendar je vsebina navedenega odgovora v celoti, z enakim tekstom povzeta v predlogu preiskovalne sodnice, posredovanem izvenobravnavnemu senatu. Tako sestavljen predlog preiskovalne sodnice pa je bil zahtevani osebi in zagovornici tudi posredovan s pozivom, da v roku treh dni na naveden predlog podata morebitne pripombe. Naveden predlog je zahtevana oseba prejela 1. 7. 2024, njegova zagovornica 14. 6. 2024, vendar nihče od njiju v zvezi s posredovanim jima predlogom preiskovalne sodnice ni podal nikakršnih pripomb ali zahtev v smeri oprave dodatnih pojasnil, kar bi gotovo lahko storila, glede na to, da je o zadevi prvostopenjsko sodišče odločilo 11. 7. 2024. Tako se izkaže, da sta zahtevana oseba in njegova zagovornica imela dejansko možnost izjaviti se tudi o vsebini pridobljenih podatkov, pa tega nista storila, zato se na zatrjevano kršitev ne moreta uspešno sklicevati in je tudi pravilno razlogovanje prvostopenjskega sodišča o tem.
začasna odredba v zavarovanje terjatve - prepoved odtujitve in obremenitve premičnin - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - pogoji za izdajo začasne odredbe - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - obstoj nevarnosti za uveljavitev terjatve - neznatna škoda - meje preizkusa po uradni dolžnosti
Ker je sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi v sklepu o začasni odredbi ugotovilo, da sta izpolnjena že pogoja iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ, česar toženec v ugovoru ni prerekal, se glede na določbo 270. člena ZIZ izkaže kot pravno nepomembno, ali je verjetno izkazan tudi pogoj neznatne škode iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. To namreč niti ni potrebno, saj, kot rečeno, za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve poleg pogoja verjetnega izkaza obstoja terjatve zadošča že verjetni izkaz enega od pogojev iz drugega ali tretjega odstavka 270. člena ZIZ.
obstoj utemeljenega suma - priporni razlog - begosumnost - preizkus razlogov za pripor - sprememba sodbe - sprememba pravne kvalifikacije
Utemeljen sum, da sta obtoženca storila očitano kaznivo dejanje izhaja iz nepravnomočne obsodilne sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje v krivdoreku spremenilo le glede pravne kvalifikacije kaznivega dejanja in v izrečenih zapornih in denarnih kazni. Čeprav se sprememba nanaša na milejšo pravno kvalifikacijo obravnavanega kaznivega dejanja in je zaradi tega prišlo do nižje izrečene kazni zapora, je zaporna kazen še vedno relativno visoka, zato priporni razlog begosumnosti pri obtožencih še vedno obstoji v enaki meri, saj se okoliščine, ki jih je nazadnje ugotovilo sodišče prve stopnje po izreku sodbe, niso v ničemer spremenile.
utemeljen sum - preizkus obtožnega predloga - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - kriva izpovedba
Glede na izvedene dokaze v pravdnem postopku in ob odsotnosti konkretnih dokazov, ki bi potrjevali interpretacijo obdolženčevega ravnanja v pravdnem postopku, kot jo ponuja oškodovanec kot tožilec, ni nobenega dokaza, ki bi sodišče prepričal v to, da je verjetnost, da je obdolženec v pravdnem postopku krivo izpovedal, večja od verjetnosti, da je govoril po resnici.
sklep o disciplinskem kaznovanju zagovornika - denarna kazen za zagovornika - zavlačevanje postopka - predlog za izločitev dokazov - objektivna in subjektivna predpostavka - namen - okoliščine konkretnega primera - merila za napolnitev pravnega standarda - malomarno ravnanje
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ugotovljene okoliščine kažejo na to, da je odvetnica s podanim predlogom za izločitev dokazov očitno merila izključno na zavlačevanje kazenskega postopka. Za disciplinsko sankcioniranje v skladu s 140. členom ZKP ni dovolj, da oseba v objektivnem smislu zlorabi svojo pravico in s tem zavlačuje postopek. Izkazati je treba tudi subjektivno komponento, ki je zajeta v disciplinskem prestopku - da kršitelj (očitno) meri na zavlačevanje kazenskega postopka. Tako je treba izkazati tudi namen udeleženca za zavlačevanje postopka. To pomeni, da zloraba (procesne) pravice in zavlačevanje kazenskega postopka iz malomarnosti ne smeta biti razlog za disciplinsko denarno kaznovanje zagovornika in drugih udeležencev
Neutemeljene so obsežne pritožbene navedbe, ki so usmerjene v izpodbijanje prvostopenjskega zaključka o nezakonitem poslovnem modelu toženke. V povezavi s tem pritožba nasprotuje pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča RS, ki je v sporih, v bistvenem podobnih obravnavanemu (kot toženka je tudi nastopala ista pravna oseba kot v tem sporu), ugotovitev o zlorabi poslovnega modela navezalo na okoliščine, značilne tudi za ta spor (nezakonito delovanje IPS, odvisnost IPS od toženke, nepretrganost dela tožnika pri toženki, vključenost v njen organiziran delovni proces itd.). Vendar pa toženka s pritožbenim nestrinjanjem s stališči Vrhovnega sodišča RS, ki so pravilno upoštevana tudi pri sojenju v tem sporu, ne more biti uspešna. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen URS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Glede na to so neutemeljene tudi vse kršitve (zlasti poseg v 2. in 74. člen URS), ki jih pritožba zatrjuje v zvezi z izpodbijanjem stališč revizijskega sodišča.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00079447
KZ-1 člen 86, 86/9.
delo v splošno korist - smotrnost
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojenki ne bi bila smotrna, ker ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti v smeri resocializacije obsojenke in je ne bi odvrnila od ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj, saj se očitno raje kot s poštenim delom preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo tudi, da mora kazen zapora ohraniti tudi svoje bistvo - povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja tj. neodobravanja kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene.
SPZ člen 99, 212. ZIZ člen 3, 272, 272/1, 272/2-2.
izdaja regulacijske začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - kumulativno izpolnjevanje pogojev - prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - služnostna pravica hoje in vožnje - varstvo služnosti - protipravno vznemirjanje lastnika - prenehanje vznemirjanja - prepoved parkiranja - postopek meritve površine - prekrivanje vsebine s tožbenim zahtevkom - negatorna tožba - obseg zavarovanja - načelo sorazmernosti - pravica do zasebne lastnine - prekomeren poseg v lastninsko pravico - pasivna legitimacija - posredni motilec posesti - trditveno breme - nezadostna trditvena podlaga - pravica do izjave v postopku - navedbe v odgovoru na pritožbo - odločanje v ponovljenem postopku - sklep presenečenja
Začasna odredba je le provizorično pravno varstvo, izjema od pravila, da sodišče zagotavlja sodno varstvo v rednem sodnem postopku z vsemi zagotovljenimi procesnimi jamstvi. Navedeno še toliko bolj velja za regulacijske začasne odredbe, pri katerih se začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom.
Za nedopustno odločbo presenečenja gre lahko le takrat, ko stranka kljub vsej potrebni skrbnosti z določenim pravnim stališčem sodišča ni mogla računati. V konkretnem primeru iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo kakšna takšna stališča sodišča, ki jih tožnika (ki ju zastopa kvalificirana pravna pooblaščenka) ob zadostni skrbnosti že pred izdajo izpodbijanega sklepa ne bi mogla vzeti v zakup.
Zgolj dejstvo, da sta izkazana oba kumulativno predpisana pogoja za izdajo začasne odredbe, še ne pomeni, da je ta nujno utemeljena.
odločba o kazenski sankciji - povratništvo - okoliščine iz družinskega življenja
Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ni prav nobene podlage za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije ter je obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazensko sankcijo. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde, okoliščine, v katerih so bila kazniva dejanja storjena, kakor tudi osebnost obdolženca, njegovo prejšnje življenje ter vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije in je obdolžencu določilo povsem primerne posamične in izreklo primerno enotno zaporno kazen. Pri odmeri posameznih in enotne kazni so v zadostni meri prišle do izraza tudi vse olajševalne okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženčeva zagovornica, tudi obdolženčevo priznanje krivde. Prvostopno sodišče pa pri odmeri kazni utemeljeno ni moglo prezreti obteževalnih okoliščin, ki so prav tako izpostavljene v izpodbijani sodbi. Obdolženec je namreč specialni povratnik, že predkaznovan tudi za istovrstna kazniva dejanja, pa več kot očitno do sedaj izrečene kazenske sankcije niso nanj imele prav nobenega vpliva. Obdolženec je tako tokrat obravnavana kazniva dejanja izvrševal v času preizkusne dobe, določene v drugi pravnomočni sodbi, navedeni v izpodbijani sodbi. Več kot očitno je torej, da obdolženca od izvrševanja kaznivih dejanj do sedaj izrečene sankcije niso odvrnile. Od izvrševanja vedno novih kaznivih dejanj zoper premoženje obdolženca niso odvrnile niti njegove družinske razmere, ki jih v pritožbi izpostavlja njegova zagovornica. Skrb za otroka s posebnimi potrebami in nosečo ženo obdolženca namreč nista odvrnila od izvrševanja vedno novih kaznivih dejanj, tako da navedeno tudi ne more biti razlog za znižanje kazni obdolžencu, kot to v pritožbi predlaga njegova zagovornica.
ZIZ člen 20a, 20a/5. ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-1.
začetek stečajnega postopka - domneva insolventnosti - zapadlost terjatve - neposredno izvršljiv notarski zapis - izjava upnika o zapadlosti terjatve - vročitev pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbo petega odstavka 20.a člena ZIZ, ko je navedlo, da priporočeno pošiljanje pošte ne zahteva hkrati tudi nujnega osebnega prevzema oziroma da bi bila vročitev dokazana s podpisano povratnico, ker da bi s tem lahko upniku odvzeli pravno varstvo v primeru, ko se dolžnik izogiba prejemu poštne pošiljke in pričakuje, da ne bo prišlo do posledic zaradi kršitev pogodbenih določil, praviloma neplačila obveznosti. V sodni praksi je bilo oblikovano stališče, da je namen določbe petega odstavka 20.a člena ZIZ, čeprav je v njem predvideno, da se pisna izjava vroča priporočeno po pošti, da upnik pridobi dokaz o vročitvi, ali pa (v primerih izogibanja vročitvi) vsaj dokaz o poskušani vročitvi, tudi če do dejanske vročitve ni prišlo.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost toženke po prvem odstavku 131. člena OZ. Obstoj krivdne odgovornosti toženke je utemeljilo z argumenti: (1) da ni zagotovila praktične usposobljenosti tožnika glede varnostnega protokola na formarskem stroju, zato tožnik ni izvedel potrebnih varnostnih ukrepov - ničelno stanje stroja, odstranitev ključev in postavitev opozorilne table; (2) da v navodilih in v praksi ni jasno razmejila, katere so obveznosti operaterja in vzdrževalca v zvezi z varnostnim protokolom; (3) da ni nadzirala dela tožnika v obdobju, ko še ni bil praktično usposobljen za opravo varnostnega protokola v zvezi s podmazovanjem, posledično pa ni korigirala njegovih napak in (4) da je dopuščala nespoštovanje varnostnega protokola ob izvajanju vzdrževalnih del na stroju.
Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je glede povišanega dela tožbenega zahtevka za plačilo 3.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (zaradi posttravmatske stresne motnje) nastopilo zastaranje, ker je tožbo razširil več kot pet let po nastanku škode. Začetek teka objektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas nastanka škode (drugi odstavek 352. člena OZ). Vendar pravno priznana nepremoženjska škoda ni že v postavljeni diagnozi, pač pa šele v tem, da oškodovanec do določene stopnje in določen čas trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je že v tožbi postavil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter v zvezi s tem podal ustrezno trditveno podlago. Pri povišanju tožbenega zahtevka z vlogo z dne 31. 8. 2023 je šlo za nepravo spremembo tožbe, saj je predmet tožbe ostal isti, le višina tožbenega zahtevka se je uskladila z ugotovitvijo izvedenca psihiatrične stroke glede posttravmatske stresne motnje (prim. sklep VS RS II Ips 221/2016, sodba VS RS II Ips 53/2020, sodba VSL I Cp 167/2017). Po ustaljeni sodni praksi je treba zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primerih, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela pretrgano že z vložitvijo tožbe. Glede na navedeno je treba tudi v obravnavanem primeru na podlagi 365. člena OZ šteti, da je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi glede povišanega dela tožbenega zahtevka, nasprotno stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno.
Sodišče prve stopnje je upoštevaje pravilo o deljeni vzročnosti iz prvega odstavka 171. člena OZ in 185. člena OZ pravilno štelo, da tožnikov soprispevek znaša 10 %. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik, ki je bil predhodno teoretično usposobljen o pravilnem izvajanju varnostnega protokola, z opustitvijo obešanja opozorilne table (ki se je po izpovedi tožnika nahajala v delavnici) prispeval k nastanku škodnega dogodka. S tem neskrbnim ravnanjem je kršil določbo drugega odstavka 12. člena ZVZD-1.
ZPP člen 8, 353, 360, 360/1. ZDR-1 člen 87, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - obrazložitev odpovedi - kršitev v odpovednem roku
Zmerjanje navzočih na prireditvi delodajalca ob prisotnosti zaposlenih in njihovih družinskih članov, vključno z otroki, z izrazi, kot jih je uporabila tožnica, ne more biti dopustno vedenje delavca. Gre za hudo kršitev, po naravi stvari storjeno namenoma. Tudi v primeru, da bi se dejansko izkazalo, da je toženka vabilo na sejo nadzornega sveta vročala na navedeni prireditvi zato, da bi jo sprovocirala, bi tožničino ravnanje pomenilo neopravičljivo grobo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Skladno z določbo drugega odstavka 87. člena ZDR-1 mora v odpovedi delodajalec pisno obrazložiti le dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 lahko zatrjuje in dokazuje v individualnem delovnem sporu za ugotovitev zakonitosti izredne odpovedi. Tudi sicer je toženka že v izredni odpovedi navedla, da je njeno zaupanje v razmerju do tožnice porušeno in zato nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, kar ne glede na izostanek pristavka "do izteka odpovednega roka" ustreza pogoju iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno štelo odpoved za ustrezno obrazloženo in jo je presojalo po vsebini.
Zavrniti je treba tudi pritožbeno vztrajanje, da ravnanja in vedenja tožnice 13. in 15. 12. 2022 ni mogoče šteti za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja zato, ker tedaj v prostorih toženke ni bila prisotna kot njena zaposlena, temveč kot članica nadzornega sveta oziroma večja delničarka. Zmotno je stališče pritožbe, da udeležba na družabnem dogodku toženke v času odpovednega roka, ko tožnica ni več hodila na delo, ne more pomeniti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ustaljena sodna praksa je, da dolžnosti in delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec in opustitev katerih povzroči kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti, niso vezane le na delovni proces oziroma delo v organiziranem delovnem procesu. Tožničino ravnanje 13. 12. 2022, ko je prišla v prostore toženke in njene zaposlene prepričevala, naj ji takoj izplačajo odpravnino, je bilo nedvomno storjeno v povezavi z delovnim procesom pri toženki, saj je bila tam med delovnikom, s pristojnimi delavci toženke pa je komunicirala o svoji pravici iz delovnega razmerja, ki je še trajalo.
ZEPDSV člen 8. ZPP člen 227, 227/5, 339, 339/2, 339/2-14, 353.
nadure - voznik - evidenca o izrabi delovnega časa
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožnik opravil nadure, katerih plačilo zahteva. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva ter skladna z 8. členom ZPP.
Dodaten argument, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo trditvam in izpovedbi tožnika o opravljanju nadur, pa je, da toženka, kljub dvakratnemu pozivu sodišča prve stopnje (ki ga je opravilo na predlog tožnika), ni predložila izpisov tahografov (kljub navedbam, da jih hrani), potnih nalogov, seznamov razkladov, nakladov in voženj za tožnika. Toženka ni predložila niti evidence o izrabi delovnega časa za tožnika, čeprav jo je bila kot delodajalec dolžna voditi skladno z 18. členom ZEPDSV. Točno in pravilno vodenje evidenc delovnega časa je namreč dolžnost delodajalca in ne delavca. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik pri toženki opravljal nadure (peti odstavek 227. člena ZPP).
Tako je sicer res, da so predmeti, ki sta jih B. B. in C. C. izročila na poziv policistov, fizični dokazi, ki so obstajali neodvisno od njune volje in za katere so policisti utemeljeno domnevali, da jih imata pri sebi. Vendar glede na to, da je obstajal osredotočen sum, da sta B. B. in C. C. storila kaznivo dejanje ali vsaj prekršek, bi morala pred pozivom za izročitev predmetov po drugem odstavku 52. člena ZNPPol biti poučena o privilegiju zoper samoobtožbo v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, izročitev teh predmetov pa nedvomno predstavlja testemonialni dokaz in se nikakor ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da izročeni predmeti v kontekstu izročitve niso imeli lastne sporočilne vrednosti.
Zakonitost izvajanja pooblastil policije iz 52. člena ZNPPol je namreč odvisna od tega, ali je zoper obtoženca v trenutku pozivanja na izročitev predmetov sum že osredotočen. Če je že pred pozivom policista na izročitev predmetov obstajal osredotočen sum, da je oseba, ki jo obravnavajo policisti, storila bodisi prekršek, bodisi kaznivo dejanje, opustitve dolžnosti policista, da osebi poda pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ni mogoče opravičiti s sklicevanjem na četrti odstavek 52. člena ZNPPol.
oškodovančev prevzem kazenskega pregona - zahteva upravičenega tožilca - zavrženje obtožnega predloga - opis dejanja v obtožnem aktu - ovadba oškodovanca
Po oceni sodišča druge stopnje vse v ovadbi naznanjene okoliščine predstavljajo obravnavani historični dogodek in zato ravnanje tožilstva, ki se ob zavrženju kazenske ovadbe do vseh dejstev ni opredelilo, ne sme imeti škodljivih posledic za oškodovanca kot tožilca na način, da bi bil zaradi tega onemogočen v uveljavljanju svoje pravice do nadaljevanja kazenskega pregona.
Poleg tega pa velja v konkretnem primeru opozoriti tudi na določbo 433. člena ZKP, po kateri lahko oškodovanec, če državni tožilec v roku enega meseca po prejemu ovadbe ne vloži obtožnega predloga in ne obvesti oškodovanca, da je zavrgel ovadbo ali odložil kazenski pregon, sam začne pregon s tem, da poda na sodišču obtožni predlog. Gre za izjemo od splošnega pravila, vsebovanega v 60. členu ZKP, saj oškodovancu omogoča prevzem pregona tudi v primeru neaktivnosti državnega tožilca.
V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik obdolženega zaključke o obstoju ponoitivene nevarnosti izpodbija zgolj na načelni ravni, s tem da navaja zgolj, da ponovitvena nevarnost ni podana oziroma pripor zoper njega ni nujen ukrep.
izvršba na nepremičnino - solastni del - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino
Glede nepremičnin del stavbe 14 in del stavbe 15 bi moralo sodišče prve stopnje slediti pravnomočni sodbi in tretjima omogočiti izbris hipoteke v idealnem deležu 580/1000 celote, kot se glasi. Drugače bi bila pravnomočna sodba v tem delu neizvršljiva.
Ni razloga, da ne bi mogla legitimirana oseba (tretji) doseči prisilno utesnitev hipoteke s sodbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, kot v obravnavanem primeru. V nasprotnem tretji ne bi imel učinkovitega pravnega varstva z omenjeno tožbo.
izvršba na nepremičnino - omejitev izvršbe - vrednost nepremičnin
Dolžnik ves čas postopka navaja, da je dolžan plačati manj kot 10.000,00 EUR. To oceno dolžnika je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane odločitve o omejitvi izvršbe.
Sodišče prve stopnje je iz javnih podatkov GURS ugotovilo orientacijske vrednosti vseh treh parcel 342/1 15.473,00 EUR, parc. št. 482/4 iste k.o. 216,00 EUR, parc. št. 740/2 iste k.o. pa 41.428,00 EUR ter da je na parc. št. 342/1 kot prvi hipotekarni upnik vpisana Zavarovalnica Sava d.d. za zavarovanje terjatve 912,02 EUR s pripadki (9. stran sklepa). Vse to pritožbeno ni sporno. Dolžnik utemeljeno navaja, da bo glede na do sedaj opravljeno izvršbo z že dovoljenima sredstvoma druga nepremičnina parc. št. 342/1 zadoščala za poplačilo. Njena prodaja bo predstavljala najmanjši možni poseg v premoženje dolžnika in hkratno realno možnost poplačila upnika. Poseg na to nepremičnino je najbolj racionalen tudi zato, ker je na njej že vpisana hipoteka drugega upnika 912,02 EUR s pripadki in je velika verjetnost, da bo sodišče s prodajo ene nepremičnine poplačalo oba upnika.
brezplačna pravna pomoč - izjemna brezplačna pravna pomoč - oprostitev plačila stroškov postopka - oprostitev plačila predujma za stroške izvedenca - plačilo predujma za izvedenca - odmera stroškov izvedenca - vložitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - rok za plačilo predujma
Povedano drugače, tožeča stranka do sedaj še ni imela, ker s stroški ni bila niti seznanjena, možnosti, da v primernem roku vloži prošnjo za brezplačno pravno pomoč za oprostitev plačila stroškov izvedenca in da poskuša doseči njihovo oprostitev.
Če bi pritožbeno sodišče izpodbijani sklep, ker ustrezna oblika brezplačne pravne pomoči tožeči stranki še ni bila odobrena, enostavno potrdilo, bi zaradi velike višine stroškov lahko prišlo do posega v pritožnikove ustavne pravice (na primer 33. člen Ustave), in sicer v pravice pritožnika, ki je šibkega premoženjskega stanja. Rok za plačilo predujma bi se namreč lahko iztekel prezgodaj ali pa bi pa organ za brezplačno pravno pomoč štel, da je do tega že prišlo.