ZDOdv člen 36. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 42. ZPP člen 19.
odmera odvetniških stroškov - stroški predhodnega postopka - predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora - postopek sklepanja sporazuma s skladom kmetijskih zemljišč in gozdov rs - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS - analogna uporaba pravil - po krivdi ali naključju nastali stroški postopka - vrednost spornega predmeta - sprememba vrednosti predmeta postopka - soglasje strank - osnova za odmero stroškov
36. člen ZDOdv določa: "Vsaka stranka nosi svoje stroške predhodnega postopka ter stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo." Toženka utemeljeno navaja, da po analogni uporabi tega člena, ni odločilna okoliščina, da je tožnica predlagala mirno rešitev spora pri Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, s tem, da predhodnega postopka pri Državnem odvetništvu ni predlagala. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno priznalo tožnici stroške predpravdnega postopka, s tem, da v konkretnem primeru toženka ni eden izmed subjektov iz 42. tarifne številke Odvetniške tarife.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00078942
OZ člen 131, 179, 180. ZD člen 142. ZPP člen 14, 212, 214.
denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - odškodninska odgovornost civilna odgovornost - kazenska odgovornost - domneva nedolžnosti - odgovornost za zapustnikove dolgove - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kazenske krivdne odgovornosti pravnega prednika tožencev, temveč zgolj izpolnitev predpostavk odškodninske predpostavk po določbah OZ, do kršitve domneve nedolžnosti ni moglo priti.
Sodišče prve stopnje je prav tako ustrezno upoštevalo objektivni kriterij pri določanju odškodnin (primerljivost višine odškodnine s podobnimi primeri), saj tožnici odmerjena odškodnina v višini 15.000,00 EUR predstavlja dobrih 10 povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kar je na spodnji meji prisojenih odškodnin staršem zaradi duševnih bolečin v primeru smrti njihovih otrok.
stroški zdravljenja v tujini - pritožba na ESČP - prekinitev postopka
Iz stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 30/2020 izhaja, da se po določbi drugega odstavka 44.a člena ZZVZZ zavarovani osebi lahko povrnejo le tisti stroški zdravljenja v tujini, ki so ji nastali. Presodilo je, da tožniku ti stroški niso nastali, ker so bili kriti iz donatorskih sredstev in mu jih je toženec izplačal pomotoma, zato jih je upravičen zahtevati nazaj.
Pritožbeno sodišče ne more poseči v presojo Vrhovnega sodišča RS in je na odločitev, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov zdravljenja v tujini, vezano. Podlaga zaradi katere so bila sredstva za zdravljenje v tujini tožniku izplačana, je s stališčem Vrhovnega sodišča RS, odpadla. Relevantno je lahko le še vprašanje, ali je matematični izračun, ki ga je v zvezi z vračilom sredstev napravil toženec, pravilen. Sodišče prve stopnje je izračun višine dolga tožnika, ki je skladen z izračunom toženca v izpodbijanih odločbah, ustrezno pojasnilo. Znesek dolga v višini 14.371,13 EUR je obrazložen in preverljiv.
Kljub vloženi pritožbi na ESČP v zvezi s sodbo VIII Ips 30/2020, ni podlage za prekinitev postopka po ZPP, zato tožniku ni kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 40, 49, 49/2, 49/3.
nagrada izvedenca - nagrada izvedencu za opravljeno delo - materialni stroški izvedenca - geodetska izmera
Geodetski posnetek terena je bil ne le podlaga, temveč tudi nujni pogoj za izvedbo naloge, ki jo je izvedencu naložilo sodišče prve stopnje (ugotovitev poteka najverjetnejše katastrske meje). Strošek za opravljeno geodetsko storitev predstavlja materialni strošek iz drugega odstavka 49. člena Pravilnika.
ZDZdr člen 39, 39/1. URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - poseg v ustavne pravice posameznika - paranoidna shizofrenija - uživanje alkohola - zmožnost presoje realnosti - psihotično dojemanje realnosti - ogrožanje lastnega zdravja - izvedensko mnenje - nadzorovana obravnava - čas zdravljenja
Milejše oblike zdravljenja niso možne, ker udeleženec v nadzorovani obravnavi, ki je potekala zadnje leto, ne sodeluje. Večkrat ob obiskih koordinatorjev ni dosegljiv ali pa obiska noče sprejeti, med trajanjem nadzorovane obravnave je sedaj že četrtič hospitaliziran. Po mnenju izvedenca je zadržanje za čas enega meseca potrebno zaradi ponovne uvedbe zdravil in stabilizacije stanja, zaradi kronificiranega stanja pa bo udeleženca najverjetneje treba namestiti v SVZ.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 118. ZPP člen 337, 337/1, 360, 360/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - sodna razveza - neutemeljen odpovedni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo - datum sodne razveze
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo zaradi prekoračitev odmorov za malico dne 18. 12. 2023 tožnici utemeljeno podano pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). V pisnem opozorilu ji je bilo očitano tudi koriščenje dveh dni dopusta, ne da bi o tem poprej obvestila nadrejenega, vendar te kršitve sodišče prve stopnje ni štelo za dokazano. Ker za utemeljenost pisnega opozorila zadošča že ugotovljena kršitev, niso odločilnega pomena navedbe, s katerimi pritožba izpodbija prvostopenjsko dokazno oceno glede kršitve, očitane v zvezi z neutemeljenim koriščenjem letnega dopusta. Pritožbeno sodišče se zato do teh navedb ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga. Za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženki (30. 1. 2024), pa do dneva odločitve sodišča prve stopnje, na katerega je pogodbo o zaposlitvi med strankama sodno razvezalo (30. 5. 2024), je tožnici utemeljeno priznalo delovno razmerje pri toženki z vsemi pravicami, ki so ji pripadale po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2023, vključno z nadomestilom plače v višini 1.000,00 EUR neto mesečno.
ZPP člen 18, 274, 275, 288, 365, 365-2. ZUJIPK člen 45. KPJS člen 39, 39/1, 39/1-11, 39/2. ZJU člen 5, 24. ZDR-1 člen 200, 200/4.
dodatek za delo v rizičnih razmerah - zavrženje tožbe - čista denarna terjatev - predhodno varstvo pravic pri delodajalcu - dodatek za nevarnost in posebne obremenitve
Tožnik s prikazovanjem uveljavljane terjatve kot čiste denarne terjatve ne more uspeti. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo z dne 27. 5. 2022 zahteval plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, ki ta dodatek kot obliko dodatka za nevarnost in posebne obremenitve predvideva za delo v rizičnih razmerah: območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek pripada javnemu uslužbencu samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami (drugi odstavek 39. člena KPJS). Glede na tako dikcijo KPJS je nepravilno pritožbeno stališče, da naj bi bil dodatek za delo v rizičnih razmerah v tej kolektivni pogodbi že povsem jasno in enoznačno določen tako glede njegove višine (65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca) kakor tudi glede obdobja, za katero javnemu uslužbencu dodatek pripada (za ves čas, saj naj bi, tako pritožba, delo v rizičnih razmerah epidemije opravljal ves čas vtoževanega obdobja, ko je bila razglašena epidemija).
ZDR-1 člen 34, 35, 37, 87, 87/1, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 314, 314/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - izguba medsebojnega zaupanja
Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v prostoru, kjer se je odvijala službena zabava, nosil nenabito pištolo, neposredno po izhodu iz zgradbe, po zaključku službene zabave, pa je vstavil v pištolo nabojnik in pred zgradbo nabito pištolo usmeril v zrak ter sprožil tri strele, s čimer je ogrozil življenje ljudi, s tem pa izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 (povzročitev splošne nevarnosti). Prav tako je pravilno ugotovilo, da med praznjenjem prireditvenega prostora ni spoštoval navodil varnostne službe glede izpraznitve prireditvenega prostora in je z varnostniki neprimerno komuniciral. Na podlagi teh ugotovitev je pravilno zaključilo, da sta za izredno odpoved podana utemeljena razloga po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožnik v pritožbi vztraja pri tem, da njegovega ravnanja ni mogoče šteti kot neizpolnjevanje delovnih obveznosti, ker ga je storil na javnem kraju, izven kraja pod oblastjo toženke in izven delovnega časa. Pritožbeno sodišče te navedbe zavrača, saj soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo za dogodek v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki. Med strankama ni bilo sporno, da je službeno novoletno zabavo organizirala in plačala toženka, namenjena je bila zaposlenim in pogodbenim partnerjem toženke. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje se je tožnik v spornem času in kraju dogodka nahajal izključno zaradi svoje vključenosti v delovni proces pri toženi stranki in je bil torej tudi na tem dogodku, ki je bil v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki, dolžan spoštovati vse obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi nadalje pravilno pojasnilo, da ob navedenem, tožnika ne razbremenjuje dejstvo, da je do streljanja prišlo med praznjenjem prireditvenega prostora in na javni površini, ki se nahaja neposredno ob stavbi, kjer se je nahajalo še cca 100 ljudi, zaposlenih in pogodbenih sodelavcev toženke. Če je torej ravnanje storjeno v okviru dogodka, ki ga organizira delodajalec in na katerem sodelujejo zaposleni pri delodajalcu ter njegovi pogodbeni partnerji, je treba skleniti, da gre za dogodek, povezan z delom in delovnim razmerjem med tožnikom in toženko, s tem pa tudi za kršitve, povezane z delom.
Ob ugotovljeni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je glede na vse okoliščine in interese obeh strank pogodbe o zaposlitvi, izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Na podlagi izpovedi prič je pravilno ugotovilo, da so bili tako udeleženci zabave, kot tudi ostali zaposleni, ki so za dogodek izvedeli kasneje, po dogodku prestrašeni, zgroženi, niso se počutili varne v tožnikovi bližini.
ZDR-1 člen 87, 87/1, 110, 110/1, 100/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 217, 217/1. ZPP člen 7, 355, 355/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje prikrivanja - dejanski razlog za odpoved - obrazložitev
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek toženke, da je tožnik storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, posledično je zavrnilo trditev toženke, da je podan razlog iz 1. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je materialnopravno zmotno ugotovilo obstoj kršitve, ki tožniku v izredni odpovedi ni bila očitana, ni presojalo, ali je tožnik storil v izredni odpovedi navedeno kršitev in ali je ta kršitev utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, v zvezi s katerim nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do poteka odpovednega roka. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi in izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079136
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 7, 7/1, 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - varovanje državne meje - straža - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Zaključek, da varovanje državne meje ni izredni dogodek v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19, je sodišče prve stopnje oprlo na ustrezne dejanske in pravne razloge, zato pritožba zmotno navaja, da te presoje ni obrazložilo. Sprejelo je pravilno stališče, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru dolgoletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izjavami tožnika in prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C 742/19 konkretiziralo Sodišče EU. Tega stališča ne omaja niti pritožbena navedba, da je intenziteta migracij v 2019 presegla meje običajnega.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže ni podana nobena okoliščina, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
prenos lastninske pravice - hipoteka - obremenjena nepremičnina
Dolžnik se je pri nepremičnini v zemljiški knjigi vpisal naknadno. Zato je pridobil (s hipoteko) obremenjeno nepremičnino. Zastavni upnik lahko v takšnem primeru predlaga neposredno izvršbo proti kasneje vpisanemu lastniku zastavljene nepremičnine, čeprav se neposredno izvršljiv notarski zapis na dolžnika ne glasi oziroma se dolžnik ni neposredno zavezal k izpolnitvi dolga, saj do pravnega nasledstva v primeru vknjižene hipoteke pride že na podlagi samega zakona, ob prehodu lastninske pravice na obremenjeni nepremičnini na novega solastnika, ki s pridobitvijo s hipoteko obremenjene nepremičnine pridobi tudi položaj hipotekarnega dolžnika.
ZPIZ-2 člen 109, 109/1, 133, 134, 143, 143/1, 178. ZPIZ-1 člen 207, 207/2. ZPIZ člen 229, 229/2. URS člen 2, 14, 22, 50. ZPP člen 213, 213/2, 353, 365, 365-2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 9, 9-13. ZDSS-1 člen 63.
starostna pokojnina - invalidska pokojnina - nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu - pokojninska doba - neplačevanje prispevkov - obračun prispevkov - zavrženje tožbe - predhodni postopek - vštevanje v pokojninsko dobo
Bistvo spora je vprašanje, ali bi se moralo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga je tožnik prejemal od 13. 6. 1998 do 18. 5. 2022, upoštevati v pokojninsko osnovo, in posledično čas prejemanja v pokojninsko dobo tožnika. Ker se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ne šteje v pokojninsko dobo tožnika, tožnik ni diskriminiran napram tistim zavarovancem, ki so bili v delovnem razmerju in so bili obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani. Nadomestilo plače ne predstavlja plače, kot skuša to zmotno uveljaviti pritožnik. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo 134. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Tudi glede na že sprejeta stališča Ustavnega sodišča RS, posledično niso podane zatrjevane kršitve temeljne ustavne določbe o socialni državi (2. člen Ustave), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do enakosti (14. člena Ustave), niti ne Evropske socialne listine.
Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, da se tožniku prizna invalidska pokojnina, ker ta ni predmet izpodbijanih odločb, utemeljeno zavrglo. Predmet sodne presoje sta lahko le v presodnem postopku izdani izpodbijani odločbi o priznanju pravice do starostne pokojnine (63. člen ZDSS-1). Priznanje invalidske pokojnine mora tožnik sprva uveljaviti pri tožencu z novo vlogo (178. člen ZPIZ-2). Šele v predhodno izpeljanem predsodnem postopku izdana dokončna odločba bo lahko predmet morebitnega sodnega varstva. ZPIZ-2 namreč ne določa, da ni možna izbira med starostno in invalidsko pokojnino. Pogoj je, da so ob izbiri izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do obeh pokojnin (prvi odstavek 109. člena ZPIZ-2). Pri tožniku se tako kljub temu, da je uživalec starostne pokojnine, lahko ponovno ocenjuje njegova invalidnost, da bi se morebiti realizirala izbirna pravica med starostno in invalidsko pokojnino.
ZDR-1 člen 7, 7/1, 7/4, 13, 13/1, 14, 83, 83/5. OZ člen 45. ZPP člen 8, 353.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - grožnja - trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - odškodninska odgovornost delodajalca
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da toženka v zvezi s tožničino prijavo trpinčenja ni sprožila nobenega postopka. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, da je toženka oziroma zanjo G. G. pričel obravnavati tožničino prijavo in tako pridobil pojasnila A. A. in ostalih sodelavcev, razen tožnice, ki je bila z dela odsotna, nato pa je podala odpoved. Četudi toženka postopka nato ni zaključila, pa to ne vpliva na odločitev v tej zadevi, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v tožničinem primeru ni šlo za trpinčenje na delovnem mestu oziroma za drugo protipravno ravnanje tožničinega sodelavca dne 7. 7. 2023. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženki ni naložilo, da predloži notranje akte, ki urejajo obravnavo prijav trpinčenja, saj to, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, za odločitev v zadevi ni bilo relevantno.
Tudi če je tožnica opisano grajanje napake doživela kot stisko, ki je negativno vplivala na njeno zdravstveno stanje, kar poudarja v pritožbi, toženka ni odškodninsko odgovorna, saj ni podano njeno protipravno ravnanje oziroma protipravno ravnanje njenega zaposlenega. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca psihologa ali psihiatra, ki bi ocenil stopnjo in trajanje tožničinih duševnih bolečin, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju.
DELOVNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00079181
Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/1, 4/2, 4/3. ZMZPP člen 30, 30/1, 30/2. ZDR-1 člen 45, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 19. OZ člen 131, 131/1, 179, 299, 299/2. URS člen 22, 23, 66. ZPP člen 335, 335-3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
poškodba delavca - delo v tujini - uporaba domačega prava - Uredba (ES) št. 864/2007 (Rim II) - dejanski delodajalec - odločba Ustavnega sodišča
Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela v tujini, kar pomeni, da gre pri odškodninskem zahtevku za razmerje z mednarodnim elementom, vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu moralo na podlagi uredb Bruselj I in Rim I (pravilno Rim II) uporabiti nemško pravo, ker je do delovne nezgode prišlo na gradbišču pri naročniku v Zvezni republiki Nemčiji. Čeprav uporabe prava ni presojalo na podlagi določb Uredbe Rim II, temveč na podlagi določb ZMZPP, je odločitev, da je treba za rešitev spornega razmerja uporabiti slovensko materialno pravo, kljub temu pravilna. Prvi odstavek 30. člena ZMZPP sicer določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, vendar je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka istega člena, da se v primeru, če pravo, določeno po prvem odstavku nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, uporabi to pravo. Tudi Vrhovno sodišče je v zvezi s to določbo že zavzelo stališče, da jo je treba razlagati v tem smislu, da naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez. Takšna ureditev izhaja tudi iz Uredbe Rim II. Ta v prvem odstavku 4. člena kot temeljno določa pravilo uporabe prava države, v kateri je škoda nastala, v nadaljevanju pa je to pravilo korigirano z uporabo prava države, v kateri imata običajno prebivališče tako oškodovanec kot tisti, za katerega se zatrjuje, da je odgovoren za škodo (drugi odstavek 4. člena) in s pravilom o najtesnejši zvezi (tretji odstavek 4. člena). Slednji določa, da se, kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje očitno v tesnejši zvezi z drugo državo, kot državo iz prvega in drugega odstavka, uporablja pravo te druge države.
Tožniku ni mogoče nalagati bremena za opis, kako natančno bi moralo biti delovno mesto zavarovano, da ne bi prišlo do poškodbe, saj to ni pogoj za sklepčnost zahtevka.
Pravilnost prvostopenjske odločitve o odškodninski odgovornosti tožene stranke potrjuje ustavna odločba opr. št. Up-1514/22-18 z dne 18. 4. 2024, v kateri je Ustavno sodišče stališče dotedanje sodne prakse (med drugim tudi iz sklepa VIII Ips 12/2019, na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka), da je za presojo odškodninske odgovornosti (tudi) formalnega delodajalca bistvena njegova fizična prisotnost na delovišču, spoznalo za neskladno z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave. Omogočalo je namreč, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten, v celoti izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu. Glede na navedeno pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita arbitraren in neargumentiran odstop od sodne prakse v primerljivih zadevah ter kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave.
ZD člen 29, 174, 174/1, 210, 212, 213. URS člen 22.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - napotitev na pravdo - neodplačno razpolaganje - darilo - brezplačna uporaba stanovanja - odpoved pravici - vračunanje daril v dedni delež - dokazno breme - manj verjetna pravica - sodna praksa
V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru listinskih dokazov, ko se dokazno breme prevali na nasprotno stranko. Darilo ne pomeni le prenosa lastninske ali kakšne druge pravice na določeni stvari, ampak se za darilo šteje tudi odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje (29. člen ZD). Bistveno torej je, da zaradi te naklonitve dobijo sodediči iz zapuščine efektivno manj kot v primeru, da darila ne bi bilo. Le ob takšnih pogojih, ki jih mora izkazati tisti, ki zahteva vračunavanje, bi se lahko tudi brezplačna uporaba stanovanja oziroma garaže štela za darilo, ki se dediču všteje v njegov dedni delež.
izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine - ugovor zoper sklep o izvršbi - solastniški delež - dosmrtni užitkar - varstvo solastnika - najemno razmerje - nadaljevanje najemnega razmerja
V postopku izvršbe je bil prodan ter domaknjen in izročen kupcu solastniški delež nepremičnin, zaradi česar dolžnik ni več solastnik teh nepremičnin in nima več nobene pravne podlage za uporabo oziroma za bivanje v tej nepremičnini. Upnik - kupec je lastninsko pravico na prodanih solastninskih deležih namreč pridobil originarno, že s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi. Ne drži, da se 192. člen ZIZ lahko uporablja le pri izpraznitvi cele nepremičnine, ne bi pa tudi bilo narobe, če bi sodišče odločilo, naj dolžnik izprazni nepremičnino kot celoto, saj nobenega njenega dela nima več pravice zasedati.
Dolžnik zmotno meni, da nepremičnino zaseda na podlagi upravičene pravne podlage - dosmrtnega užitka, ki je bil v zemljiško knjigo vpisan 3. 1. 2019. S prodajo nepremičnine namreč ne ugasnejo le osebne služnosti, stvarna bremena in stavbne pravice, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi pred pravicami zastavnih upnikov oziroma upnika, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo ter upniki zemljiškega dolga (drugi odstavek 174. člena ZIZ). V tej zadevi je bil že 30. 9. 2022 izdan celo izvršilni naslov na izselitev, še toliko prej je upnik pridobil hipoteko, zato šele dne 3. 1. 2019 ustanovljeni dosmrtni užitek ne vpliva na dolžnost dolžnika, da izprazni nepremičnino. Tudi sicer pa bi navedeno dolžnik moral uveljavljati že v postopku izdaje izvršilnega naslova.
Prav tako ovira za dani izvršilni postopek ni to, da sta nepremični v solasti še drugih solastnikov. Treba je namreč upoštevati, da ima v skladu s 100. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, kar pomeni, da lahko eden od solastnikov s tožbo dobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v izvršilnem postopku doseže toženčevo (dolžnikovo) prisilno izselitev, in torej smiselno enako velja v izvršilnem postopku za kupca, ki postane solastnik prodane nepremičnine, pri izdaji sklepa po 192. členu ZIZ, za katerega je v zakonu izrecno določeno, da predstavlja izvršilni naslov.
Pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je nepremičnine oddal najemniku in je najemno razmerje še vedno v veljavi, o čemer bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, on pa zato ne more izprazniti in izročiti nepremičnin kupcu. Dolžnikova obveznost je v tem, da mora nepremičnino izprazniti vseh svojih premičnih stvari in jo izročiti v posest novemu lastniku, medtem ko najemna razmerja s prodajo nepremičnine ne prenehajo (175. člen ZIZ) in kupec vstopi v pravice in obveznosti najemodajalca, torej dolžnika, nadaljevanje najemnega razmerja pa je stvar dogovorov med kupcem kot novim lastnikom in najemnikom.
škodni dogodek - prometna nesreča - splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb - traktor - vmesna sodba - dokazna ocena - prekoračitev trditvene podlage - nestrinjanje z dokazno oceno - izpodbijanje dejanskega stanja - zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus - nezgoda pri uporabi traktorja
Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval, da je v tem dogodku utrpel škodo (zasuk kolena) in da je podana vzročna zveza med tožnikovim ravnanjem, ko je poskušal sestopiti s premikajočega se traktorja, ki je imel obe pnevmatiki v skrajni legi, in poškodbo tožnikovega desnega kolena zaradi rotacije, ko sta mu pnevmatiki zgrabili desno nogo (stopalo) na stopalki. Toženka zgolj s splošnim in nekonkretiziranim pritožbenim očitkom, da tožnik ni dokazal nastanka vzročne zveze, pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o podani vzročni zvezi ne more izpodbiti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, je torej pravilna.
zastaranje pregona - relativno zastaranje - pretrganje zastaranja
Razlogi sodišča prve stopnje, da je pregon v zvezi s predmetnim prekrškom zoper pravno in odgovorno osebo relativno zastaral dne 1. 1. 2023, ker je bil prekršek storjen dne 1. 1. 2021, zadnje procesno dejanje pa opravljeno dne 15. 11. 2023, so nejasni in nerazumljivi. Prav tako ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje pri ugotovljenem (iz)teku relativnega zastaralnega roka dejanj prekrškovnega organa, ki merijo na pregon obdolženca, ne upošteva kot dejanj, ki pretrgajo zastaranje.
vožnja pod vplivom alkohola - prištevnost - krivda - actio libera in causa
Ko torej iz razlogov sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca stroke izhaja, da se je obdolženec, preden je bil kot voznik udeležen v cestnem prometu, sam spravil v vinjeno stanje, zato ni dvoma v njegovo prištevnost, iz razlogov glede subjektivnih znakov prekrška pa, da sodišče tekom postopka ni podvomilo v obdolženčevo prištevnost, saj se je zagotovo zavedal, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana, pa se je kljub temu odločil, da bo kot voznik udeležen v cestnem prometu, so razlogi glede obdolženčeve prištevnosti (in posledično njegove krivde) nerazumljivi.
Prekrškovni organ v pritožbi tudi pravilno izpostavlja, da je z več dejanji, ki so merila na pregon storilke, relativni zastaralni rok bil pretrgan. Prekrška, zaradi katerih je bila storilki izdana odločba, naj bi storilka storila 2. 7. 2021 in 20. 12. 2021, prekrškovni organ pa je storilki 6. 9. 2022 poslal obvestilo, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, nato je 8. 12. 2022 izdal izpodbijano odločbo o prekršku, 24. 2. 2023 na podlagi napovedi zahteve za sodno varstvo izdelal odločbo o prekršku z obrazložitvijo, nato pa 24. 3. 2023 sodišču poslal zahtevo za sodno varstvo v reševanje.