SZ-1 člen 94, 103. ZPP člen 123, 123/2, 124, 124/4, 213, 321, 328.
odpoved najemne pogodbe – krivdni odpovedni razlogi – neplačevanje najemnine – izpraznitev stanovanja – vsebina zapisnika o glavni obravnavi – ugovori strank – izdaja in razglasitev sodbe – očitna pisna pomota – datum izdaje sodbe
Ker je neplačevanje najemnine po 103. členu SZ-1 krivdni odpovedni razlog, se toženka ne more uspešno upirati odpovedi najemne pogodbe in tožničini zahtevi za izselitev ter izpraznitev stanovanja in njegovo vrnitev, niti zahtevi za plačilo zapadle neplačane najemnine.
postopek osebnega stečaja – predlog za odpust obveznosti – pravnomočna zavrnitev predloga – pravni interes za ponovno izvedbo postopka osebnega stečaja – namen izvedbe postopka osebnega stečaja
Namen izvedbe postopka osebnega stečaja je enakomerno in istočasno poplačilo upnikov stečajnega dolžnika z navadnimi terjatvami. V okviru začetega postopka osebnega stečaja pa je dolžniku omogočena sanacija njegovega insolventnega stanja z izvedbo postopka za odpust obveznosti ob predpostavki, da dolžnik resno in odgovorno ter aktivno deluje v prizadevanju pridobitve sredstev za poplačilo njegovih upnikov v času trajanja preizkusne dobe. Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da dolžnik ne more predlagati odpusta obveznosti za tiste terjatve, glede katerih je bil dolžnikov predlog že pravnomočno zavrnjen. O odpustu teh obveznosti je bilo torej že pravnomočno odločeno, dolžnica pa je zapravila zakonsko možnost odpusta obveznosti za vse tiste terjatve, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja. Drugačno stališče bi dopuščalo možnost izigravanja instituta odpusta obveznosti stečajnega dolžnika.
Ker pritožnica ni izpodbijala ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se pretežni del njenih obveznosti nanaša na terjatve, glede katerih je sodišče že v postopku St 1507/2010 zavrnilo njen predlog za odpust obveznosti in da nima nobenega premoženja, pritožnica ne bo mogla doseči zgoraj opisanega namena izvedbe postopka osebnega stečaja (niti delnega poplačila upnikov niti odprave insolventnosti). To pa pomeni, da nima pravnega interesa za (ponovno) izvedbo postopka osebnega stečaja.
Ker so preživninske zmožnosti toženca precej večje od preživninskih zmožnosti tožničine matere, pri kateri tožnica tudi živi, je sodišče prve stopnje neutemeljeno razporedilo preživninsko breme med preživninska zavezanca tako, da je toženec dolžan kriti 60% tožničinih potreb, tožničina mati pa 40%.
Odgovor na vprašanje, ali gre res za spremembo tožbe, je odvisen od presoje, ali gre dejansko za naknadno eventuelno kumulacijo tožbenih zahtevkov, ali pa gre samo za navidezno kumuliranje. Če gre za navidezno uveljavljenje dveh zahtevkov, potem ni spremembe tožbe. Zanjo niti ne bi šlo v primeru, če tako imenovani podrejeni tožbeni zahtevek pomeni zmanjšanje glavnega tožbenega zahtevka. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče pri naknadnem eventuelnem kumuliranju tožbenih zahtevkov, da gre za navidezno kumuliranje in posledično, da ne gre za spremembo tožbe.
Tožeča stranka je tožbeni zahtevek le popravila znotraj enega samega tožbenega zahtevka, takšna poprava pa je pravočasna, saj ni šlo za objektivno spremembo tožbe, ki bi sicer nase vezala vse pravne posledice vložitve tožbe. Pravilna formulacija istega zahtevka ni sprememba tožbe. V nasprotnem primeru bi sodišče odreklo stranki pravno varstvo samo zaradi formalno nepravilno oblikovanega tožbenega zahtevka, pri čemer je bila tožba, katere cilj je udeležba (manjšinskih) delničarjev na dobičku, pravočasno vložena. Tako gre le za en tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica po spremembi sodne prakse o oblikovanju zahtevkov v skladu z določbo 399. člena ZGD-1 med samim postopkom zgolj popravila.
Lahko da je bila primerna in koristna odločitev (in po presoji skrbnega gospodarstvenika celo nujna), da družba ne bo delila vsega razpoložljivega dobička zaradi zatrjevanih pogajanj z bankami upnicami. Vendar pa se tudi nujni ukrepi načelno lahko opravijo brez posega v pravico delničarjev, da bodo prikrajšani za zakonsko določeni minimum pravice do udeležbe na dobičku.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 257.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - policist - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradih pravic
Tožnik (kriminalist) je preiskoval kaznivo dejanje tatvine osebnega avtomobila. Toženi stranki je zamolčal del informacij in sodeloval pri odkupu ukradenega vozila oz. dogovarjanju v zvezi s tem. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
podjemna pogodba – izdelava dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja – učinki razvezane pogodbe – povračilo škode zaradi odstopa od pogodbe
Pogodba, s katero se stranka zaveže neodplačno (brez pravice do plačila) opraviti določen posel, nima značilnosti podjemne pogodbe, zato zaključek sodišča o obstoju dveh podjemnih pogodb ni pravilen.
V skladu z določilom 1. odstavka 111. člena OZ sta stranki v primeru razveze pogodbe prosti svojih obveznosti. S prenehanjem pogodbe je pravna podlaga za pridobitev toženčeve koristi (plačila) tako odpadla, zato je utemeljen tožničin zahtevek na vračilo tožencu plačanega zneska za delo po podjemni pogodbi ter stroške upravne takse, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Odlog izvršbe, s katerim je sodišče prve stopnje sledilo dolžnikovemu smiselnemu predlogu v tej smeri, je dolžniku v korist. Dolžniku zato ni mogoče priznavati pravnega interesa za pritožbo zoper zanj ugodno sodno odločbo zgolj zaradi tega, ker si smiselno prizadeva za še ugodnejšo odločitev (odpis dolga), ki niti ni v pristojnosti izvršilnega sodišča.
V skladu s prvim in drugim odstavkom 178. člena ZIZ lahko sodišče na podlagi cenitve sodnih cenilcev vrednost nepremičnine ugotovi še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, kar pomeni, da je lahko (oz. mora biti) že v tej fazi postopka postavljen tudi sodni cenilec, na podlagi cenitve katerega se ugotavlja vrednost nepremičnine.
posojilna pogodba – izpolnitev pogodbe – razlaga pogodbe – pogodbeno razmerje – relativno razmerje
Sklicevanje na dejstvo, da družba prodajalka, ki ima še vedno odprto terjatev do tožnice iz naslova neplačane kupnine za stanovanje, slednjo na podlagi neupravičene obogatitve vtožuje od toženke, na obravnavano razmerje med tožnico in toženko nima vpliva. Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Za presojo pogodbenih obveznosti med pravdnima strankama je zato relevantno le razmerje po njuni medsebojni posojilni pogodbi. Slednje pa je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ostalo s strani tožene stranke neizpolnjeno. Posojilojemalec mora namreč v dogovorjenem roku posojilo vrniti.
odgovornost imetnika domače živali – ugriz psa – dolžno nadzorstvo – pravična denarna odškodnina
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo, kar se kaže v tem, da se je pes v konkretnem primeru ob napadu nahajal zunaj ograjenega dvorišča tožene stranke.
Tožnik kot nov dokaz v predlogu za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP neutemeljeno uveljavlja zaslišanje določene priče. Že v prejšnjem postopku dokazni predlog ni bil ustrezno postavljen, prav tako tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde tega dokaza ni mogel predlagati že prej. Pavšalna, z ničemer izkazana navedba predloga, da je tožnik tega kontrolorja iskal skoraj tri leta in da ga je končno našel šele pred vložitvijo predloga za obnovo postopka, ne izkazuje tega, da tožnik tega dokaza brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v prejšnjem postopku.
Najem je nujno odplačen, saj je njegov gospodarski namen (kavza) odplačno zagotavljanje možnosti rabe stvari. Zato je (poleg določitve predmeta najema) določitev višine najemnine bistvena sestavina vsake najemne pogodbe.
Dejstva, ki jih stranka ne zanika, se štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni treba dokazovati. Sodišču prve stopnje tako v zvezi s trditvijo, da cena ni bila določena, dokazov ni bilo potrebno izvajati. To pa pomeni, da mu v zvezi s tem ni bilo potrebno vpogledati v spletno prijavnico. Četudi bi iz nje izhajalo, da je cena najema bila določena, namreč to ne bi moglo nadomestiti tožnikove pomanjkljive trditvene podlage.
OZ člen 56. ZDR člen 126, 129, 130. ZEPDSV člen 12.
neizrabljen letni dopust - nadomestilo - nadurno delo
Sodišče prve stopnje je na podlagi stanja fonda ur za zaposlene za sporno obdobje ugodilo tožbenemu zahtevku za izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust in za izplačilo plačila za nadurno delo. Na podlagi 12. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti je delodajalec dolžan voditi evidence o izrabi delovnega časa, torej tudi o izrabi letnega dopusta in nadurnem delu. Delodajalec je tisti, ki mora dokazati, kdaj in koliko je delavec delal in nosi dokazno breme o delavčevi izrabi letnega dopusta in opravljanju nadurnega dela. Ker tožena stranka drugega dokazila o tožnikovi izrabi letnega dopusta v času zaposlitve pri toženi stranki in o obsegu nadur (z izjemo sporazuma o dogovorjenem stanju v fondu ur) ni predložila, je zaključek sodišča prve stopnje pravilen.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZTP člen 3.
tajni podatki - sodba - obrazložitev - ustavna odločba - pravica do sodnega varstva - bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - preizkus sodbe
Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Podana je kršitev iz 8. točke 339. člena ZPP (pravdnim strankam z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem) in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti), ker je del obrazložitve sodbe označilo kot „interno“ in ga ni vročilo strankam. Sodišče prve stopnje je obravnavalo določene podatke, ki jih je tožena stranka na podlagi ZTP obravnavala kot tajne podatke s stopnjo „interno“, pri čemer podatek določi za tajnega ob pogojih in na način, določen s tem zakonom, pooblaščena oseba. Sodnik ima v zvezi z opravljanjem svoje funkcije dostop do tajnih podatkov, vendar tajnih podatkov ne določa, kot je to v predmetni zadevi storilo sodišče prve stopnje in postopek vodilo na način, da je strankam odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, pri čemer sta sodba in sklep v celoti označena s stopnjo „INTERNO“ in vložena v zapečateno kuverto. ZPP določa, kaj mora vsebovati sodba in ne določa izjeme, v skladu s katero bi pisni odpravek sodbe ne vseboval obrazložitve.
Sodišče prve stopnje bi moralo voditi postopek s pravilnim upoštevanjem tajnosti podatkov in zagotavljanjem sodnega varstva pravic strank. Način obravnavanja sodišča prve stopnje je bil prekomeren. Sodišče prve stopnje bi lahko podatke, ki so označeni s stopnjo „INTERNO“, obravnavalo na način, da bi v sodbi obrazložilo na primer: formacija št. 1, formacija št. 2, formacija št. 3 in na primer kraj A, kraj B, kraj C ali podobno, s čemer bi v zadostni meri varovalo tajne podatke, na sami glavni obravnavi pa bi z obema strankama razčistilo, ali so podatki označeni s stopnjo „INTERNO“ sporni, glede na predloženo ostalo listinsko dokumentacijo, ki ni označena s stopnjo tajnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo izključiti javnost in senat in stranke opozoriti, da gre za tajne podatke, katere morajo vsi, ki so seznanjeni z njimi, kot takšne varovati.
vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga - zavrženje tožbe - materialni prekluzivni rok - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Rok 30 dni za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je materialni prekluzivni rok. Instituta vrnitve v prejšnje stanje v primeru zamude materialnega roka ni mogoče uporabiti. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je možen le v primeru zamude procesnega roka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je skladno s prvim odstavkom 120. člena ZPP predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot nedovoljen zavrglo, pravilna.
postopek za ureditev meje – predhodno vprašanje – prekinitev postopka – ustavitev postopka – mejni spor – spor o lastninski pravici
Kadar si določeno nepremičnino v celoti lasti eden od udeležencev, glede te nepremičnine ne gre za mejni spor, ampak za spor o lastninski pravici, za katerega je pristojno pravdno sodišče.
DENACIONALIZACIJA – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0057294
ZPVAS člen 10. ZDen člen 16, 16/3, 32.
ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti – vrnitev podržavljenega premoženja članom agrarne skupnosti - zahtevek za plačilo odškodnine v denarju – zahtevek za plačilo odškodnine v obveznicah – plačilo odškodnine kot oblika denacionalizacije – splošna pravila odškodninskega prava
ZPVAS je denacionalizacijski postopek, saj gre za plačilo odškodnine kot oblike denacionalizacije s strani zavezanca upravičencem, če premoženja niso dobili vrnjenega v naravi. ZPVAS je namreč vsebinsko denacionalizacijski predpis. Pri odločanju o določitvi odškodnine po 10. členu ZPVAS tako ne gre za klasični odškodninski spor, v katerem bi sodišče ugotavljalo vse elemente odškodninske odgovornosti. Odškodnino po denacionalizacijskih predpisih pa je dolžan in to v obliki obveznic izplačati Slovenski državni holding – torej tožena stranka.
Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede člen 5, 5/1, 5/2.
plačilo razlike plače - razvrstitev v plačni razred - položajni dodatek - vojak
Tožnik je v vtoževanem obdobju opravljal delo formacijske dolžnosti, na katero je bil razporejen. Do spremembe formacijske dolžnosti tožnika je prišlo zato, ker se je specializirana formacijska dolžnost, na katero je bil razporejen pred spornim ukazom oziroma odločbo, ukinila. Za novo formacijsko dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen, je bil določen 32. začetni plačni razred, 35. plačni razred pa mu je bil z odločbo določen ob upoštevanju napredovanj. Ker je bil tožniku z izpodbijano odločbo določen pravilni plačni razred, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na odpravo odločb tožene stranke o določitvi njegovega plačnega razreda in na obračun ter izplačilo razlik v plači med 35. in 36. plačnim razredom.
Tožnik ni spadal med pripadnike Slovenske vojske, ki so bili upravičeni do položajnega dodatka na podlagi člena 5/1 Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede, saj v spornem obdobju ni bil razporejen na položajno dolžnost poveljnika ene od enot, opredeljenih v tej določbi. Tožnik do položajnega dodatka ni upravičen niti na podlagi člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi, saj v vtoževanem obdobju ni izpolnjeval pogojev, ki jih za pridobitev tega položajnega dodatka določba predvideva. Tožnik je imel v enoti, katere načelnik je bil, manj kot pet pripadnikov Slovenske vojske, ta enota pa tudi ni bila oblikovana kot delovna, začasna, bojna ali operativna enota, kar je bil pogoj za priznanje položajnega dodatka po drugem stavku člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi. Zato tožnik do položajnega dodatka ni bil upravičen.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka je dokazala, da zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu (iz tožbenih navedb izhaja, da naj bi tožnico direktor ignoriral in se izogibal sestankov z njo,...) ni bilo. Zato tožničin odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Iz prijave terjatev izhaja, da je tožnica v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila vtoževane terjatve (terjatev iz naslova plače, regresa za sporno leto in odpravnino), vendar iz končnega seznama preizkušenih terjatev izhaja, da je bila terjatev tožnice v celoti prerekana. Tožnica bi morala v skladu s tretjim odstavkom 301. člena ZFPPIPP v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje prekinjenega postopka v predmetni zadevi. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje na podlagi sedmega odstavka 301. člena ZFPPIPP pravilno ugotovilo, da je prenehala terjatev tožeče stranke v razmerju do tožene stranke (stečajnega dolžnika), zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.
Tožnik je pripravljalno vlogo z dne 11. 3. 2013 poslal sodišču dovolj zgodaj, da jo je bilo mogoče pred narokom vročiti nasprotni stranki. Ker je pripravljalna vloga kratka in po vsebini ni zelo zahtevna, pa bi bilo možno nanjo odgovoriti tudi na naroku dne 20. 3. 2013 ali vsaj do naslednjega naroka, ki je bil preložen iz drugih razlogov in se je vršil dne 22. 5. 2013 (naslednji pa 10. 7. 2013), iz česar je mogoče sklepati, da dopustitev vloge ne bi zavlekla spora. Zato je sodišče prve stopnje s sprejemom sklepa, da ne bo sprejelo nobene pisne pripravljalne vloge, zlasti pa s tem, da sporne pisne vloge tožnika ni upoštevalo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni pravilno uporabilo določbe 4. in 5. odstavka 286. a člena ZPP.
Po določbi 2. odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da so dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala v svojih obsežnih pripravljalnih vlogah, s strani tožene stranke neprerekana oziroma priznana. Iz poteka celotnega postopka, odgovora na tožbo, pripravljalne vloge in navedb tožene stranke na narokih za glavno obravnavo, izhaja, da je tožena stranka bodisi izrecno bodisi konkludentno oporekala zlasti tožnikovim trditvam o šikani, diskriminaciji in mobingu oziroma o razlogih za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Glede dejstev, o katerih se tožena stranka ni izrecno izjavljala, pa je mogoče ugotoviti, da namen zanikanja teh dejstev izhaja iz njenih siceršnjih navedb, zato jih ni mogoče šteti za priznana.