ZOR člen 156, 156/3, 200, 360, 360/3, 156, 156/3, 200, 360, 360/3. URS člen 72, 72. ZPP člen 286, 286. OZ člen 299, 378, 299, 378.
pravica do zdravega življenjskega okolja - pravica do zdravega življenjskega okolja - odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - škoda, ki presega normalne meje - ugovor zastaranja - paricijski rok
Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavnopravno
zagotovljena in varovana pravica (72. člen Ustave RS). Kot vrsti
osebnostne pravice ji je treba nuditi pravno varstvo, kot ga pravni
red nudi takšnim pravicam. Če je do posega v osebnostno pravico že
prišlo, ima prizadeti pravico zahtevati povrnitev nastale škode (3.
odstavek 72. člena Ustave RS, 156. člen in 200. člen ZOR ter 9. člen
prej veljavnega ZVO, kot tudi novega ZVO-1). Tudi intenziven in
trajen smrad bistveno vpliva na življenjske pogoje v določenem okolju
in lahko predstavlja resno motnjo, ki vpliva na kvaliteto življenja,
lahko pa ogroža tudi zdravje prizadetega. Zato je mogoče zahtevati
tudi varstvo pred škodo zaradi smradu. Dejstvo, da Republika
Slovenija (še) nima predpisov o emisijskih koncentracijah vonjav, ne
pomeni, da zato tožena stranka lahko neomejeno obremenjuje okolje
oziroma lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami, pač pa je
zato treba najprej kot predhodno vprašanje ugotoviti, kakšna je
normalna obremenitev in kakšna je čezmerna obremenitev. Za
ugotavljanje teh pa se je mogoče opreti na že oblikovane standarde
držav, ki prav tako kot Republika Slovenija ščitijo pravico do
zdravega življenjskega okolja. Tožeča stranka zahteva odškodnino za
duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti (200. člen ZOR).
Zato ni ustrezna primerjava višine odškodnine s tistimi, ki jih
sodišča priznavajo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske
aktivnosti. Za odmero višine odškodnine je namreč primerljiva tista
sodna praksa, ki priznava odškodnino za duševne bolečine zaradi
kršitve osebnostnih pravic (sicer drugih, kot pa je obravnavana tu).
Za zaključek, da ima pravico do odškodnine le tisti, ki ima zaradi
posegov v osebnostne pravice posledice na zdravju, v zakonu ni
podlage, pač pa je pojem duševnih bolečin treba razlagati široko
tako, da obsega vsako psihično neugodje. Ugovor zastaranja je ugovor
materialnega prava. Če stranka, ki tak ugovor uveljavlja, pravočasno
(v smislu 286. člena ZPP) navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze,
potrebne za presojo njegove utemeljenosti, ga je mogoče upoštevati
tudi, če ga uveljavlja po prvem naroku za glavno obravnavo. Od
pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče priznalo zamudne obresti od
prvega dne po poteku paricijskega roka. Paricijski rok je namreč rok
za prostovoljno izpolnitev obveznosti in šele s potekom tega pride
stranka v zamudo (299. člen ZOR), od nje pa tečejo zamudne obresti
(378. člen OZ). Čeprav sodna praksa občasno še priznava zamudne
obresti od pravdnih stroškov že od izdaje sodne odločbe dalje,
pritožbeno sodišče sodi, da za takšno priznavanje ni pravne podlage
in da se je takšna sodna praksa oblikovala na podlagi predpisov, ki
ne veljajo več (20.a člen prej veljavnega Zakona o izvršilnem
postopku; takšne določbe pa sedaj veljavni Zakon o izvršbi in
Sklad kot upnik ima pravico, da se odloči, ali bo dolžniku odpisal dolg, nikakor pa ta upnikova pravica ne predstavlja ugovornega razloga za dolžnika, ki ni ne zatrjeval ne izkazal, da bi z upnikom sklenil takšen dogovor o (delnem ali celotnem) odpisu dolga.
Pritožbeno sodišče se strinja s tem, da vloga za preložitev glavne obravnave, ki jo je obdolženčev zagovornik poslal le malo pred pričetkom le-te, ne more predstavljati opravičljivega razloga, zakaj zagovornik na glavno obravnavo ni pristopil. Kot razlog za preložitev glavne obravnave in za svoj nepristop nanjo zagovornik v tej vlogi navaja, da je mnenja, da ni pogojev za opravo glavne obravnave. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je ocena pogojev za to, ali je glavno obravnavo moč opraviti ali ne, v pristojnosti sodišča, ne pa morebiti strank, ki pa so se po drugi strani vabilu sodišča dolžne odzvati, kakor hitro so pravilno vabljene, ali pa v nasprotnem primeru sprejeti posledice, ki jih nepristop na glavno obravnavo pač prinaša.
Sodišče je ugotovilo, da je pred lokalom najprej tožnik toženca odrinil, da je ta padel, sledilo je medsebojno prerivanje, zatem pa je toženec iz žepa potegnil izvijač in tožnika zabodel v stegno leve noge.
Izvedeni dokazni postopek pa ni potrdil tega, da naj bi se tožnik pred tožencem umaknil iz lokala z namenom dokončanja konflikta, temveč nasprotno, da je tudi sam privolil v njegovo nadaljevanje. Pritožbeno sodišče zato sprejema kot pravilno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnik v deležu 40% soodgovoren za utrpelo škodo.