storilec kaznivega dejanja - prepovedana posledica
Formalni položaj delodajalca ni pogoj za storitev obravnavanega kaznivega dejanja, ampak je to lahko storjeno tudi po drugi osebi, ki je o pravicah delavcev iz zgornje zakonske določbe pri delodajalcu dejansko odločala. Izhodišče temelji na več odločbah Vrhovnega sodišča, ki jih nižji sodišči v razlogih sodb pravilno navajata in na katere se, zaradi primerljivosti odločilnih dejstev upravičeno sklicujeta. Ker je bil torej obsojenec po opisu dejanja v izreku pravnomočne sodbe takšna-druga oseba, nadaljnja konkretizacija njegovega dejanskega položaja pri delodajalcu, dodajanje zakonsko ne-opisanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja ter obsojenčev popolni prevzem ravnanj v primeru delodajalčeve nezmožnosti, glede na opisano vsebino opuščenega ravnanja niso nujni. Dovolj je povezava med dejanskim položajem in ravnanjem, po kateri je obsojenčeva osebna storitev kaznivega dejanja iz prvega odstavka 20. člena KZ-1 v celoti izkazana, posredno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pa je po ugotovljenem neutemeljena.
Ponarejenost listine se pri posebni obliki iz 3. točke prvega odstavka 252. člena KZ-1 kaže v tem, da v listini storilec označi, da je ta izdana po pooblastilu neke osebe, pa pooblastila ni.
Presoja, kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je s posameznim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima lahko določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.
Zaščita (mladoletnega) oškodovanca je lahko opravičljiv razlog za opustitev njegovega neposrednega zaslišanja. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje mladoletnega oškodovanca sta nižji sodišči dali prednost oškodovančevi koristi, kar je tudi bistvo inkriminacije kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe in predstavlja opravičljiv razlog za zavrnitev dokaznega predloga.
Za zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe gre, ko storilec zasleduje cilj, da se izvršljiva odločba ne uresniči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00064790
KZ-1 člen 74, 75, 76, 240, 240/1, 240/2, 245, 245/1, 245/2, 245/3. ZKP člen 100, 100/1, 104, 104/1, 105, 105/2. ZGD člen 240, 241, 244. ZGD-1 člen 247, 248, 251. ZPP člen 306, 306/2, 308, 339, 339/2, 339/2-12. OZ člen 87.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - pridobivanje lastnih delnic - nični pravni posli - pranje denarja - navidezni idealni stek - dvojna kaznivost - predikatno kaznivo dejanje - realni stek - opis kaznivega dejanja - premoženjskopravni zahtevek - adhezijski postopek - sodna poravnava - res transacta - pravnomočno razsojena stvar - zavarovana pravna dobrina - nekaznivost naknadnega kaznivega dejanja - zakrivanje dejanskega izvora nakazanih sredstev
V nasprotju z bistvom inkriminacije 240. člena KZ-1 je teza, da gospodarski družbi, ki je bila zaradi ravnanj vodstvenega kadra udeležena v pravnih poslih, za katere zakon določa ničnostno sankcijo, v zvezi s temi posli pa ji je zaradi zmanjšanja premoženja nastala premoženjska škoda, ne bi bilo mogoče priznati statusa oškodovanca v kazenskem postopku.
Iz zakonskega besedila drugega odstavka 245. člena KZ-1 jasno izhaja t. i. dvojna kaznivost, saj storilec oziroma udeleženec pri t. i. predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar ali premoženje, v realnem steku odgovarja za kaznivo dejanje pranja denarja, če tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja. Pri pranju denarja ne gre le za varstvo premoženja kot pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1, temveč za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema.
Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja. Prav tako je ničkolikokrat presodilo, da pri opisovanju subjektivnega odnosa storilca zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejanja, medtem ko sodijo okoliščine, s katerimi se subjektivni odnos dokazuje, v obrazložitev sodbe. Storilčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1 se ugotavlja na dveh ravneh. Poleg zavedanja, da denar izvira iz kaznivega dejanja, se mora storilec zavedati prikrivanja izvora denarja, istočasno pa hoteti (pristati), da posledica (prikrivanje) nastane.
Kazensko sodišče pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku v adhezijskem postopku, ki je po svoji vsebini pritegnitev pravdnega postopka h kazenskem postopku, zahtevku oškodovanca ne more ugoditi, če oškodovanec niti v pravdi ne bi mogel uspeti. Kolikor ravna drugače, je odločba o premoženjskopravnem zahtevku nezakonita. Med istima pravdnima strankama sklenjena sodna poravnava (res transacta) o istem (odškodninskem) zahtevku, ima učinek pravnomočno razsojene stvari (res iudicata).
Čeprav morajo izvoljeni predstavniki ljudstva trpeti intenzivnejše posege v svojo čast in dobro ime in je šteti, da je kaznivo dejanje razžalitve javne osebe izvršeno le v primerih, ko se storilec o tej osebi izjavi še posebej grobo, napadalno oziroma žaljivo, iz besed, kot jih je pod javno objavo na omrežju facebook zapisal obsojenec, izhaja, da niso podane v resni kritiki ravnanja zasebnega tožilca kot župana ali le kot pretirane izjave v javni politični razpravi z namenom kritike dela funkcionarja. Namen zapisa je izključno napad na osebnost in zaničevanje zasebnega tožilca z žaljivimi izjavami, brez izkazanega interesa po zaščiti javnega interesa ali vzpodbujanju javne razprave v zadevi javnega pomena, zato ni mogoče pritrditi zavzemanju za presojo ravnanja po tretjem odstavku 158. člena KZ-1.
dokazi, ki so jih pridobili tuji organi - zavrnitev dokaznega predloga obrambe - in dubio pro reo - indici - procesna sposobnost - argument teleološke redukcije - izrek enotne kazni za dejanja v steku - umor na zahrbten način - dejanska vzajemnost
V novejši sodni praksi je bila zahrbtnost kot kvalifikatorna oziroma razmejitvena ločnica med umorom in ubojem prepoznana v odnosu zaupanja med storilcem in oškodovancem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku kaznivega dejanja, poleg tega je šlo za dogodke v zasebnem prostoru, kjer sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo enega ali drugega. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej časovno in prostorsko neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev. V konkretnem primeru je gotovo, da med obtožencem in oškodovancem v času storitve dejanja ali neposredno pred tem ni obstajal nikakršen odnos zaupanja ali celo garantna dolžnost obtoženca, tako da obtoženi s svojim ravnanjem ni mogel zlorabiti zaupanja oškodovanca, do dejanja je prišlo na prostem in to na razdalji skoraj 50 metrov, ko se oškodovanec prisotnosti obtoženca sploh ni zavedal. Glede na to, pa čeprav sta se obtoženi in oškodovanec sicer poznala, da se je obtoženec dobro pripravil na storitev kaznivega dejanja in da je šlo za hladnokrvno eksekucijo oškodovanca, ob navedenem ne moremo govoriti o zahrbtnosti kot kvalifikatornem znaku kaznivega dejanja umora. Prikritje ravnanja in hiter pobeg s kraja dogodka pa samo po sebi tudi ne opredeljuje zakonskega znaka zahrbtnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00065174
KZ-1 člen 240, 54,.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - nadaljevano kaznivo dejanje - zastaranje kazenskega pregona - eno kaznivo dejanje
Kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1, kakor je bilo inkriminirano v času, ko sta obsojenca storila očitani jima kaznivi dejanji, je naklepni delikt, ki ga je bilo mogoče izvršiti le s tako imenovanim obarvanim naklepom (dolus coloratus). Za obstoj tega kaznivega dejanja je torej potreben specifičen storilčev subjektivni odnos do izvršitvenega ravnanja oziroma prepovedane posledice, ki ga mora v njegovi psihični sferi spremljati tudi poseben koristoljubni oziroma oškodovalni namen. Za obstoj pomoči kot kaznive akcesorne oblike udeležbe pri tem kaznivem dejanju, ni nujen obstoj neposrednega ali odločilnega prispevka pri izvršitvi kaznivega dejanja, temveč zadošča, da pomagač storilca pri tem kaznivem dejanju podpre tako, da mu s tem objektivno olajša njegovo izvršitev. Za kaznivost pomoči se zato ne zahteva pomagačeva celovita seznanjenost z izvršitvenimi ravnanji storilca, temveč zadošča, da je mogoče pomagačevo ravnanje oceniti kot takšno, ki je storilcu objektivno olajšalo izvršitev posameznega kaznivega dejanja. Pri tem se mora pomagač zavedati, da s svojim ravnanjem storilcu nudi pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja ter to tudi hoteti.
Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V takšnem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) mora obstajati ne samo več povezovalnih okoliščin, ampak mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenosti njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka, kot tudi smislu materialnih kazenskih določb. Uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi določbe 54. člena KZ-1 je subsidiarne narave. V poštev pride v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kadar ni mogoče pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa kraj, način ali druge okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre za vrednotenje skupnega neprava, ki se razteza na vsa dejanja, ki izhajajo iz enotnega naklepa in, ki v časovnem obdobju, določenem v izreku, predstavljajo isti historični dogodek. Ko sodišče ugotovi obstoj povezovalnih elementov in obdolženca obsodi za nadaljevano kaznivo dejanje, ga obsodi za eno kaznivo dejanje. Združevani elementi v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja morajo biti tako prepleteni in povezani, da pomenijo naravno celoto, sestavljeno iz sicer več posameznih kaznivih dejanj, kar vse predstavlja isti historični dogodek.
V zvezi z zastaranjem kazenskega pregona pri nadaljevanem kaznivem dejanju je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati pri vsakem dejanju (razen, če gre za nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 54. člena KZ-1) in da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00065114
ZKP člen 427, 421/1. KZ-1 člen 204, 204/1.
precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - kaznivo dejanje tatvine - obseg preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti
Pooblastilo iz 427. člena ZKP je izključno namenjeno Vrhovnemu sodišču, pri katerem vzporedno z odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočno sodbi in nikoli zato, ker so upravičenci za vložitev zahteve iz prvega odstavka 421. člena ZKP takšen dvom uveljavljali.
Kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 je t.i. splošno kaznivo dejanje (delictum commune), ki po zakonskem opisu ni odvisno od storilčevih lastnosti ali drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno. Nasprotno, kot je v navedenem odstavku opisano, to kaznivo dejanje zajema največji možni nabor življenjskih primerov z razlikami, ki so stvar dokazovanja v posameznem kazenskem postopku in ne pravne opredelitve (kvalifikacije), ki je kljub razlikam ves čas enaka.
odvzem premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - izračun premoženjske koristi - metoda izračuna
Stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja, se ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati.
Bruto metoda se izkaže kot pravilna in pravična ravno v primerih, kot je obravnavani, kjer narava stroškov oziroma izdatkov predstavlja del biti neprava, obsojencu pa je nakup droge predstavljal strošek kot vložek v storitev kaznivega dejanja za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Navedeni institut ima zato dvojno naravo, tako restitutivno kot preventivno in ne pomeni "dodatnega" oziroma dvojnega kaznovanja.
Trditve o izvoru odvzetega denarja niso upoštevne, saj bi lahko sodišče naložilo obsojencu tudi plačilo zneska premoženjske koristi, odmerjenega po prostem preudarku od višine prejetega denarja od prodaje droge. Glede zaseženega denarja pa v postopku ni bilo nobenega dvoma, da gre za obsojenčev denar.
Vložnik utemeljeno opozarja, da situacijo, ko sporna, resnična dejstva ali vrednostne sodbe poda novinar pri opravljanju časnikarskega poklica, ureja specialna določba tretjega odstavka 158. člena KZ-1. Navedena določba izključuje protipravnost ravnanja osebe, ki se o kom žaljivo izrazi pri izpolnjevanju časnikarskega poklica, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Tisku se ne sme nalagati prevelikih odgovornosti, zaradi katerih bi bilo onemogočeno opravljanje njegove vloge varuha javnega interesa, zato smejo biti proti novinarjem kazenske sankcije izrečene le izjemoma, ko za to obstaja pereča družbena potreba. Hkrati pa tudi tisk ne sme prestopiti meja delovanja v javnem interesu, zato so izjave novinarjev varovane le, dokler delujejo v dobri veri, na podlagi točnih informacij in ko dejansko podajajo zanesljive in natančne informacije, v skladu s poklicno etiko. Poročanje, ki je namenjeno samo zabavanju ljudi in čistemu senzacionalizmu, ne more biti deležno enako močne zaščite svobode izražanja kot poročanje o dejstvih v javnem interesu.
Vrhovno sodišče je v zvezi z določbo tretjega odstavka 158. člena KZ- 1 presodilo, da je nekaznivost žaljivih izjav, podanih v okviru opravljanja novinarskega poklica, določena kot pravilo, od katerega je mogoče odstopiti le izjemoma, kadar je mogoče dokazati, da je novinar žaljive izjave podal z namenom zaničevanja in ne z namenom uresničevanja ustavno zagotovljene pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS. Takšne izjave, podane z izključnim namenom zaničevanja, namreč pomenijo zlorabo pravice do svobode izražanja in zato ne uživajo zaščite.18 Zagotovljeno je širše varstvo pred resničnimi izjavami, kot pred neresničnimi, saj so z vidika javne razprave relevantna le resnična dejstva, medtem ko neresnice same po sebi ne morejo prispevati k obveščenosti ljudi.
V primeru, ko ima pred seboj očitek, da naj bi novinar pri opravljanju svojega poklica podal neko žaljivo izjavo, mora tako sodišče vselej na podlagi določbe tretjega odstavka 158. člena KZ-1 presojati, ali so izpolnjeni pogoji za kaznivost takšnega ravnanja, torej ali je storilec deloval z zaničevalnim namenom.
kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - nezakonito posredovanje - uradno dejanje
Ob pravilni razlagi drugega odstavka 263. člena KZ-1 ni pomembno, ali uradna oseba, pri kateri se posreduje, uradno dejanje tudi opusti. Pomembno je, ali je posredovanje usmerjeno v uradno dejanje, ki sodi v polje nalog, ki jih je (bila) uradna oseba pristojna opraviti. Zato je za izpolnjenost biti inkriminacije po drugem odstavku 263. člena KZ-1 in torej kaznivost posredovanja še manj pomembno, ali je uradno dejanje, ki ga uradna oseba (v nasprotju s prizadevanji storilca) tudi dejansko opravi, prosto pravnih in dejanskih napak.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - pravna opredelitev - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Če se spolni napadi ponavljajo v daljšem časovnem obdobju zoper isto osebo z različnimi izvršitvenimi dejanji, se dejanje storilca pravno opredeli po najtežji obliki kaznivega dejanja.
Zloraba se kaže v izkoriščanju odnosa nadrejenosti, v dajanju ali obljubljanju materialnih ali drugačnih koristi ali v grožnjah s poslabšanjem položaja v primeru, da oškodovanec ne pristane na spolno občevanje ali drugo spolno dejanje.
sostorilstvo - odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja - preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi
S tem, ko so bili z ravnanji ostalih sostorilcev izpolnjeni vsi znaki očitanega kaznivega dejanja, je mogoče pristopiti tudi k vrednotenju odločilnosti prispevka obsojenca.
prisiljenje - znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - resna grožnja - disciplinski postopek
Izhodišče za presojo, ali pomeni obdolžencu očitano dejanje kaznivo dejanje, predstavlja opis dejanja, kot je zajet v izreku izpodbijanega sklepa. Po ustaljeni sodni praksi namreč velja, da morajo biti v izreku sodbe (smiselno pa tudi v izreku sklepa o sodnem opominu) konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ki jasno razmejujejo kaznivo ravnanje od nekaznivega.
Prvi odstavek 132. člena KZ-1 ne prepoveduje vsakršnega vplivanja na voljo in ravnanje drugih oseb, temveč prepoveduje in sankcionira samo tista ravnanja, ki za usmerjanje ravnanja druge osebe uporabljajo silo ali resno grožnjo.
Opis dejanja v konkretnem primeru v ničemer ne razmejuje med dopustnim (nekaznivim in običajnim) ukazom v vojski, s katerim nadrejeni vplivajo na voljo in ravnanje podrejenih vojaških oseb, ter ukazom, ki bi lahko pomenil kaznivo dejanje prisiljenja v smislu prvega odstavka 132. člena KZ-1.
napeljevanje - napeljevanje h kaznivemu dejanju - internetna komunikacija
Za napeljevanje ni ključen način komunikacije, temveč njegov učinek, tj. da je zmožno izzvati odločitev bodočega storilca za izvršitev kaznivega dejanja.
vštevanje pripora v izrečeno kazen - vštevanje časa pridržanja - odvzem prostosti - znaki kaznivega dejanja
Ker so še vedno obstajali priporni razlogi, so se policisti PP Celje v času obsojenčeve zdravniške oskrbe nahajali na hodniku SB Celje in izvajali občasne kontrole, z namenom, da obsojencu ponovno odvzamejo prostost, če bi hotel pobegniti ter mu s tem preprečiti dokončanje ali izvršitev kaznivega dejanja, s katerim je grozil. Glede na navedeno je bila obsojencu tudi v tem času dejansko odvzeta prostost s policijskim pridržanjem, ki očitno ni bilo prekinjeno. Še posebej navedeno potrjuje izrecna navedba v uradnem zaznamku PP Celje, da bi policisti obsojenčevo zapustitev bolnišnice smatrali kot pobeg. Sodišče prve stopnje bi zato moralo obsojencu v izrečeno kazen zapora všteti tudi čas odvzema prostosti, ko se je nahajal v zdravniški oskrbi v SB Celje.
Obsojenec oškodovanke ni spustil na prostost, še preden je bila izpolnjena njegova zahteva, temveč šele po oškodovankini privolitvi v izpolnitev njegove zahteve s prenosom lastništva na nepremičninah. Ravno tako njegove zahteve med samim trajanjem ugrabitve niti ni bilo mogoče izpolniti, zato je obsojenec od oškodovanke po izpustitvi zahteval garancijo (otroka za talca) ter zagrozil, da gre za zadnji opomin, preden bo ubil njo in njene otroke. Šele po nadaljnji grožnji je torej prerezal trakove, s katerimi je bila privezana na stol ter jo odpeljal v Celje.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni znaki kaznivega dejanja - pridobitev premoženjske koristi - nastanek škode - ločenost premoženja družbe in družbenika
Ne drži, da direktor, ki je hkrati delni družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, ne more izvršiti kaznivega dejanja zlorabe položaja na škodo družbe. Zaradi ločenosti premoženja družbe od premoženja njenih družbenikov kaznivega dejanja ni izvršil v škodo svojega premoženja, pač pa premoženja družbe.
Kasnejše vračilo škode ali priznanje terjatve v stečajnem postopku na obstoj že končanega kaznivega dejanja ne moreta vplivati.
Listina je ponarejena, če ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, pri čemer ni relevantno, ali je vsebina ponarejene listine resnična ali ne (materialna falsifikacija). Gre torej za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine. Brez dvoma ponareditev listine predstavlja (lastnoročen) podpis druge osebe oziroma ponareditev tega podpisa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00064012
ZKP člen 385. KZ-1 člen 70, 70a, 70b.
varnostni ukrepi - prepoved spremembe na slabše - odvzem predmetov
Vrhovno sodišče uvodoma pritrjuje vložniku glede že uresničene nevarnosti in glede nevarnosti, ki bi šele utegnila biti uresničena. Gre za enotno podlago iz prvega in tretjega odstavka 70. člena KZ-1, po kateri se neprištevnim storilcem protipravnih dejanj izrekata varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu po 70.a členu KZ-1 in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1. Kljub enotni podlagi, pa to še ne pomeni, da imamo pri navedenih varnostnih ukrepih opraviti zgolj z različicama ali modalitetama enega in istega varnostnega ukrepa, kot to izhaja iz povzete obrazložitve zahteve in kar bi po vložniku v teh primerih opravičevalo ožji obseg uporabe prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, kot v primerih, ko je krivim storilcem kaznivih dejanj izrečena kazenska sankcija.
Različno kot odvzem predmetov po 73. členu KZ-1, obvezen odvzem predmetov pri posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu Kazenskega zakonika ni pogojen z omenjenim načelom sorazmernosti iz drugega odstavka 70. člena KZ-1, odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pa je zaradi drugačnega izhodišča, določenega v prvem odstavku 74. člena KZ-1 ter zaradi njegove posebne (sui generis) narave s katerim koli varnostnim ukrepom dejansko neprimerljiv.
Sodna poravnava je lahko en od načinov storilčevega preslepitvenega ravnanja pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, vendar le, ko je posredi pogodba, s katero pogodbenika urejata prihodnja medsebojna razmerja.