Primaren način vročanja odpovedi je osebno vročanje v prostorih delodajalca, pri čemer zakon vročevalcu ne nalaga, da mora pisanje pustiti na kraju vročanja ali na delovnem mestu. Za presojo pravilnosti takega vročanja in nastop fikcije vročitve v primeru odklonitve vročitve je odločilno, da vročevalec naslovniku omogoči dejansko seznanitev z odpovedjo.
Če referenčno obdobje traja 12 mesecev, potem je obdobje za prenos, ki prav tako traja 12 mesecev enako in torej ne „bistveno daljše“ od referenčnega obdobja. Tudi obdobje 12 mesecev in 8 dni, kolikor je bil tožnik po zaključku referenčnega obdobja dejansko odsoten zaradi bolezni, bistveno ne presega referenčnega obdobja.
Ker ima 7. člen Direktive neposredni učinek, in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posameznikom in državo, ki nastopa kot delodajalec, sodišče ne sme uporabiti četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je v nasprotju s 7. členom Direktive, pač pa neposredno ta člen Direktive.
Iz navedenega izhaja, da je toženka ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža z 8. 1. 2019 oziroma že s 1. 1. 2019 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta iz 2017. Toženka se svoje odgovornosti za škodo ne more razbremeniti s trditvijo, da je ravnala v skladu z zakonom, s katerim je sama kot država nepravilno prenesla določbo Direktive. Država ne sme imeti koristi od kršitve prava Unije na škodo delavca. Ravnanje toženke je bilo zato protipravno, čeprav je bilo v skladu z njeno zakonodajo.
Toženčeva sprememba stalnega prebivališča med postopkom po oceni Vrhovnega sodišča ne utemeljuje predlagane delegacije pristojnosti iz razloga smotrnosti. Glede na stalna prebivališča tožnikov (Lendava, Maribor in Turnišče) ter predlaganih prič (Murska Sobota in Dobrovnik), ki jih bo vse (poleg toženca) treba zaslišati, se namreč obravnavani postopek, gledano kot celota, ne bo lažje (t. j. hitreje in z manjšimi stroški) izvedel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.
Zaradi izjemne narave ukrepa iz 67. člena ZPP je treba okoliščine, ki naj bi ga utemeljile, presojati strogo, in sicer tudi v tem smislu, da določitev drugega sodišča ne pride v poštev, kadar za uresničitev pravnih interesov procesnih udeležencev obstajajo drugi pravni instituti. Odpravi dvoma v procesno in materialnopravno pravilnost sodniških odločitev so namenjena redna in izredna pravna sredstva, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Prav tako dejstvo, da je toženec zoper dve sodnici pristojnega sodišča podal kazenske ovadbe, ne utemeljuje delegacije pristojnosti.