ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Uredba o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (2011) člen 10.
sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoj - pogoji za dodelitev sredstev - pravni interes - izboljšanje pravnega položaja
Vloge se lahko formalno dopolnjujejo, dokler niso formalno popolne, kar pa ne velja za vsebinsko „popolnost“ vlog. To izhaja tudi iz Razpisne dokumentacije, kjer je v drugem odstavku poglavja 3.6 izrecno navedeno, da dopolnitev vloge in formalna popolnost še ne pomenita, da vloga izpolnjuje vse pogoje, določene z Javnim razpisom. Iz prvega odstavka 10. člena Uredbe o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog pa tudi izhaja, da mora komisija dopustiti in omogočiti dopolnitev formalno nepopolne vloge. Po prepričanju sodišča zaprošeni znesek za sofinanciranje ne predstavlja ''zgolj'' nebistvenega dela vloge, ki je zlahka popravljiv, temveč ravno nasprotno, gre za enega od bistvenih razpisnih pogojev, katerega višine se, skladno s prvo alinejo drugega odstavka 10. točke Javnega razpisa, v dopolnitvi vloge ne sme spreminjati. Toženka zato tožnika ni bila dolžna oziroma ga niti ni smela pozivati na dopolnitev vloge v tem delu, saj ni šlo za formalno nepopolnost, poleg tega pa, kot tudi že povedano zgoraj, se tega dela vloge v dopolnitvah sploh ne sme spreminjati.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Iz prošnje za dodelitev BPP v predmetni zadevi izhaja, da je tožnik predmetno prošnjo vložil v zvezi z dodelitvijo BPP za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z vložitvijo pravnega sredstva (pritožbe) zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 614/2021-25. Sporno ni niti, da je bil navedeni sklep upravnega sodišča izdan prav tako v upravnem sporu v zvezi z dodelitvijo BPP, in sicer zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1382/2020 s 17. 6. 2020, s katero je to zavrnilo tožnikovo prošnjo s 15. 6. 2020 za dodelitev BPP za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi II P 1509/2016 s 3. 6. 2019. Takšno ravnanje tožnika, kot prosilca za BPP, tudi po presoji sodišča predstavlja tako imenovano „veriženje prošenj za BPP“, ki ga ZBPP ne dopušča.
upravni spor - tožba zaradi molka organa - procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa
V primeru, ko komisija odloča o vlogi za pristop k strokovnemu izpitu gre nedvomno za upravno odločanje.
Med strankama ni sporno, da je tožnik toženi stranki dne 5. 9. 2018 poslal vlogo naslovljeno “Prijava na strokovni izpit“. Prav tako ni sporno, da dne 14. 1. 2019 vlogo dopolnil in da je dne 9. 12. 2019 poslal pritožbo zaradi molka organa oziroma pritožbo zaradi fikcije zavrnitve njegove vloge in dne 19. 2. 2019 poziv organu druge stopnje za odločitev v nadaljnjih sedmih dneh. Zato je zahteva tožnika, da mora tožena stranka o njegovi vlogi odločiti, v skladu z določbo 28. člena ZUS–1, utemeljena.
Med strankama ni sporno, da tožnik ni oseba, ki je vložila prijavo na strokovni izpit v zvezi s čimer je vložena predmetna tožba zaradi molka organa. Tožnik obenem tudi ne zatrjuje in ne izkazuje, da mu je bil v upravnem postopku priznan status stranskega udeleženca.
Ker tožnik v obravnavanem upravnem postopku ni bil udeležen kot stranka ali kot stranski udeleženec in ker izkazuje zgolj dejanski interes za tožbo zaradi molka organa, sodišče zaključuje, da ne more biti stranka v tem upravnem sporu, zato je njegovo tožbo, na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.
koncesije - trajanje koncesije - ustavna presoja - retroaktivnost - sprememba časa trajanja koncesije - zobozdravstvena dejavnost
Tožeči stranki je bilo z izpodbijano odločbo spremenjeno obdobje trajanja koncesije za področje zobozdravstvene dejavnosti odraslih na način, da je namesto za nedoločen čas podeljena za določen čas. Sporno je pravno vprašanje, ali lahko tožena stranka svojo odločitev opre na četrti odstavek 41. člena ZZDej-K, ki je po mnenju tožeče stranke v nasprotju z več določbami Ustave. Ustavno sodišče je odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati napačne uporabe materialnega prava.
ZZDej-K člen 41, 41/4. URS člen 2, 33, 74, 155, 49.
koncesije - podelitev koncesij - pogodba o koncesiji - sprememba pogodbe - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - odločitev ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe Ustavnega sodišča obvezne.
V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno, da se pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za delavko, saj iz predložene dokumentacije izhaja, da imenovana ni bila na začasnem čakanju na delo v celoti, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa ni navedeno prav ničesar o tej odločitvi, kar predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča preizkus njegove zakonitosti.
ZG člen 47, 47/11. ZKZ člen 20, 23, 23/1, 23/2, 23/2-3. OZ člen 25, 25/1, 29.
promet z gozdovi - odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - vrstni red predkupnih upravičencev - odstop od ponudbe
Ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, je v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti. Upravni organ je tako ravnal pravilno, ko v konkretnem primeru, ko so bili vsi sprejemniki tožnikove ponudbe predkupni upravičenci po 23. členu ZKZ v zvezi s 47. členom ZG, neupoštevne izjave tožnice o tem, da od prodaje odstopa (tj. izjave, da na ponudbo ni več vezana), ni sprejel. Upravni organ je v nadaljevanju ravnal pravilno tudi, ko je v položaju, ko so imeli vsi sprejemniki ponudbe predkupno pravico enakega vrstnega reda, tožnico pozval k izbiri sprejemnika ponudbe, ker ta izbire ni opravila, pa je kupko določil sam.
pogodba o koncesiji - podelitev koncesij - sprememba pogodbe - napačna uporaba materialnega prava
V obrazložitvi odločbe je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je ZZDej-K začel veljati 17. 12. 2017, nakar je napačno v obrazložitvi navedel, da se petnajstletni rok izteče 16. 12. 2033, saj je od 17. 12. 2017 do 16. 12. 2033 šestnajst let in ne petnajst. ZZDej-K namreč v četrtem odstavku 41. člena določa, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo tega zakona podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Ker je zakon začel veljati 17. 12. 2017, se petnajstletni rok ne izteče 16. 12. 2033, ampak že eno leto prej. V izreku odločbe pa je napačno navedeno, da se tožeči stranki podeli koncesija v trajanju od 17. 12. 2018 do 16. 12. 2033, saj se skladno s četrtim odstavkom 41. člena ZZDej-K koncesije podelijo za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona (torej od 17. 12. 2017) in ne od 17. 12. 2018. Gre torej za napačno navedbo datumov tako v izreku kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Te kršitve pa ni odpravil niti drugostopenjski organ v pritožbenem postopku. Po presoji sodišča je bil tako očitno kršen materialni zakon in je sodišče iz tega razloga izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.
COVID-19 - varstvo ustavnih pravic - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - razdružitev zadeve - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da je izpodbijane akte z vidika učinkovitega varstva ustavnih pravic treba ločiti od dejanj drugotožene stranke, ki imajo drugačno pravno naravo in tudi drugačno sodno varstvo. Zato je sodišče odločilo, da bo zadevo razdružilo, ker so za to izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in ker bo na ta način v večji meri zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pravic tožeče stranke.
Akte, ki jih s tožbo izpodbija tožeča stranka, ni mogoče šteti za posamične akte, ki bi bili lahko dopusten predmet upravnega spora. Ker je za presojo abstraktnih splošnih aktov pristojno Ustavno sodišče, je sodišče tožbo zoper Vlado RS zavrglo.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost
Tožnik je predhodno vložil prošnjo v Sloveniji in na Nizozemskem, vendar je obe državi zapustil, preden je bil postopek končan, zato je pravilna tudi ocena toženke v zvezi z obstojem nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bi bilo mogoče ugotoviti določena dejstva, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo.
Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe člen 2, 2/1. ZGD-1 člen 55.
Upoštevaje dejstvo, da je imel tožnik (skupaj s povezanim podjetjem) v letu 2019 nesporno zaposlenih 429 oseb in ob upoštevanju navedene pravne podlage, je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev toženke o zavrnitvi tožnikovih predmetnih vlog, saj ni izpolnjeval vseh pogojev Javnega razpisa. Ni namreč imel statusa mikro, malega ali srednje velikega podjetja, kot ga opredeljuje Javni razpis, saj je njegovo število zaposlenih v letu 2019 presegalo število 250 oseb.
55. člen ZGD-1 izrecno določa, da se razvrščanje družb na mikro, majhne, srednje in velike opravi (zgolj) za potrebe tega zakona, natančneje zaradi uporabe pravil poglavja o poslovnih knjigah in letnem poročilu.
ZZDej-K člen 41, 41/4, 41/6. ZLD-1 člen 8, 8/2, 39, 39/4.
koncesije - zdravstvena dejavnost - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - ustavna presoja - retroaktivnost zakona
Ustavno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavzelo stališče, da ima zavezujoče učinke tudi razlaga ustavne določbe in da njegova ustavnosodna razlaga ne zavezuje le zakonodajalca, temveč tudi sodišča.V predmetni zadevi je bilo sodišče tako dolžno upoštevati razlago, zavzeto v zadevi številka U-I-193/19-14, saj prepričljivih ustavnopravnih argumentov zoper to stališče ni našlo.
tujec - nastanitev v centru za tujce - kršitev pravic - strožji policijski nadzor - pomanjkljiva obrazložitev - izrek odločbe - bistvena kršitev določb postopka
V primeru odreditve ukrepa odstranitve tujca iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter ločene nastanitve v posebej varovani sobi, kot je bil tožniku izrečen z izpodbijano odločbo, mora toženka v obrazložitvi pisne odločbe utemeljiti, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 76.c člena ZTuj-2, ter pri izbiri ukrepa upoštevati tudi tretji odstavek 76.c člena ZTuj-2 in vse to v odločbi tudi konkretno obrazložiti.
ZTuj-2 člen 76c, 76c/2, 76c/2-1, 76c/3, 77. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - nastanitev v centru za tujce - hišni red - kršitev pravil - strožji policijski nadzor - izpodbijana odločba - pomanjkljiva obrazložitev - pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja le zakonsko podlago za izrek ukrepa bivanja pod strožjim policijskim nadzorom, ne pa tudi razlogov, ki so narekovali tako odločitev, zato izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.
ZMZ-1 člen 84, 84/1-5. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
V predmetni zadevi sta relevantna predvsem kriterija begosumnosti iz druge in tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 ter v zelo majhni meri kriterij iz pete alineje tega določila. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni prišla do zaključka, da je tožnik begosumen, že ob ugotovitvi, da so izkazani kriteriji iz druge in tretje alineje, ampak je temu sledila posamična presoja vseh okoliščin skupaj s tem, ko je dovolj tehtno upoštevala vsa prosilčeva ravnanja, ko je upoštevala tožnikovo zatrjevanje, da bo zdaj počakal na konec postopka po Uredbi EU št. 604/2013, ter dejstvo in njegov poudarek, da je sam prišel v Azilni dom, a tem okoliščinam ni dala odločilne teže zaradi dovolj izkazanega splošnega vzorca ravnanja tožnika, ko je prehajal države, kot so Italija, Francija, Nizozemska Švica in Slovenija, in s čimer se sodišče lahko strinja. To namreč brez dvoma pretehta tožnikova zagotovila, da tokrat ne bo pobegnil.
Glede na ugotovljeno stopnjo begosumnosti tudi sodišče smatra, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki vključuje element nujnosti, kajti učinkovitost morebitnega ukrep pridržanja na območje Azilnega doma v konkretnem primeru ne bi bila uresničljiva.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84a. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 28, 28/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pogoji za izrek omejitve gibanja - begosumnost - predaja odgovorni državi članici
Ob upoštevanju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen.
Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo sicer res (še) ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep sicer res pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v individualnih konkretnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil izrečeni ukrep tudi nujen, kar je tožena stranka logično prepričljivo obrazloženo tudi navedla z razlogi, ki jim sodišče lahko v celoti sledi (2. odstavek 71. člena ZUS-1).
Ustno izrečena odločba in njen pisni odpravek se morata skladati, saj je pisni sklep zgolj odpravek ustnega sklepa. Razlika med njima je zgolj v njuni obličnosti, glede drugih lastnosti pa imata enake učinke in posledice. Iz Zapisnika sicer res izhaja, da večji del ustne obrazložitve izrečenega ukrepa sloni na obrazložitvi tožnikove begosumnosti, vendar pa je iz njegove tretje strani jasno razvidno, da je bilo tožniku pojasnjeno tudi, da mu je ukrep izrečen zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja.
Glede na to, da je tožnik pred tretjo prošnjo za mednarodno zaščito dvakrat prošnjo že vložil v RS (23. 4. 2019 in 11. 10. 2020) in teritorij samovoljno zapustil (1. 5. 2019 in 26. 10. 2020), zapustil pa tudi nekatere druge države EU po tem, ko je tam vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil v postopku predaje po Dublinski uredbi III (Nizozemska, Luksemburg), je po presoji sodišča pravilna ocena tožene stranke v zvezi z obstojem nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bi bilo mogoče ugotoviti določena dejstva, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo.
mednarodna zaščita - stroški zastopanja stranke - svetovalec za begunce - pravica do nagrade za opravljeno delo - vrednost točke
Iz dikcije, da se plača odvetniku storitev po tarifi „pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila“ nedvomno izhaja, da je potrebno upoštevati vrednost točke v času plačila, torej v konkretnem primeru vrednost točke v času izdaje izpodbijanega sklepa. Ker pa med strankama ni sporno, da je bil izpodbijani sklep izdan po objavi spremembi vrednosti točke, bi morala tožena stranka upoštevati vrednost točk v višini 0,60 EUR in ne 0,459 EUR.
brezplačna pravna pomoč - določitev odvetnika - pravica do izbire odvetnika - prosta izbira odvetnika - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - povečani stroški zaradi izbire odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča
Prosilec ima možnost izbrati osebo, ki mu bo v primeru ugodne prošnje nudila pravno pomoč. Le če tega svojega upravičenja ne izkoristi - ne pa tudi v drugih primerih - organ po uradni dolžnosti na predvideni način določi izvajalca BPP. Pristojni organ tako nima pooblastila za določitev odvetnika v primeru, če se ne strinja s prosilčevo izbiro oziroma nima pooblastila za zavrnitev izbranega odvetnika, saj zakon niti ne določa kriterijev, ki omejujejo prosilčevo upravičenje. ZBPP torej pri izbiri in določanju izvajalcev BPP omejuje organ, ne pa tudi prosilca.