ZPP člen 112, 112/8, 185. ZUS-1 člen 17, 17/5, 23, 24, 30, 31, 31/2.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - pravočasnost tožbe - sprememba tožbe - tožena stranka - pravni interes - nepopolna tožba - zavrženje tožbe
V upravnem sporu je po določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Uradna oseba je (zgolj) vodila predmetni upravni postopek, ni pa v obravnavani zadevi izdal izpodbijane odločbe.
Izpodbijana odločba z dne 7. 3. 2018 se že v času vložitve tožbe ni več izvajala. Tožnik posledično ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje sodnega postopka zoper to odločbo.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - prepoved retroaktivnosti - odločitev ustavnega sodišča
Sodišče je v drugi primerljivi zadevi (I U 131/2019) vložilo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker je menilo, da je izpodbijana ureditev spremembe trajanja koncesije v neskladju s 155. in 2. členom Ustave RS. Vendar je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-1-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo RS. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču so odločbe ustavnega sodišča obvezne.
ZFPPIPP člen 21, 21/2, 408, 408/2. ZDavP-2 člen 3, 3/4.
prisilna izterjava davčnega dolga - osebni stečaj - prispevki za socialno varnost - prednostne terjatve - odpust obveznosti - sklep o odpustu obveznosti - zamudne obresti
Terjatve iz naslova OPSVZ so prednostne in da posledično zanje odpust obveznosti, do katerega je prišlo v postopku tožnikovega osebnega stečaja, v skladu z 408. členom ZFPPIPP ne učinkuje. S tem stališčem se strinja tudi sodišče. ZFPPIPP v drugem odstavku 408. člena med drugim določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz drugega odstavka 21. člena tega zakona. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti.
ZMZ-1 člen 20, 20/1, 20/2, 21, 25, 25/1, 25/1-1, 25/2.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite - subsidiarna zaščita - zdravstveno stanje prosilca - vzročna zveza - politično prepričanje kot razlog preganjanja - krvno maščevanje - razlogi preganjanja - nekonsistentnost izjav - notranja nekonsistentnost izpovedb - notranja nekonsistentnost navedb
Glede na vse nelogične in nekonsistentne izjave glede (ne)prijav dejanj preganjanja policiji, sodišče presoja, da tožnik ni uspel prepričljivo in z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da tudi če bi mu dejanja preganjanja (ali resna škoda) dejansko grozila, da mu v Albaniji ne bi bila na voljo ustrezna zaščita države (1. alineja prvega odstavka in drugi odstavek 25. člen ZMZ-1). Tožnik je imel dostop do policije in se ne more uspešno sklicevati na to, da se je bal oditi na policijo, ker temu očitno ni bilo tako. Prav tako so nekonsistentne tožnikove izjave v zvezi s samo učinkovitostjo policije.
Povratek v izvorno državo sam po sebi še ne more pomeniti, da prosilec za mednarodno zaščito nima utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj je treba v zvezi s tem upoštevati razloge in okoliščine, zaradi katerih se je prosilec vrnil. Tožnik se je lahko zavedal, da bo ali pa da je že bil zoper njega izdan nalog za aretacijo, zato zgolj okoliščina, da je tožnik v državo vstopil ilegalno v konkretnem primeru ne prepriča sodišča, da je to storil zato, da policija o tem ne bi obvestila A. A., kar naj bi utemeljilo njegov strah pred preganjanjem.
Edino, kar tožniku v izvorni državi z veliko verjetnostjo grozi, je kazenski pregon oziroma (morebitna, če ne bo prišlo do obnove postopka, kar sicer navaja tožnik v vlogi z dne 15. 3. 2021) izvršitev zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja prevare. To je sicer lahko dejanje preganjanja, vendar ne iz samih sodb ne iz tožnikovih izjav oziroma tožbenih navedb sodišče nima zadostne podlage za sklepanje, da bi bil kazenski pregon nezakonit in posledica delovanja kriminalnih združb, kakor to želi prikazati tožnik.
Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje le dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
Zakonska določba šestega odstavka 88. člena KZ-1 o izjemnem pogojnem odpustu vsebuje pravno normo z nedoločenim pravnim pojmom „če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja“, ki torej ni oblikovana striktno. Zakonodajalec uporabi v opisu abstraktnega dejanskega stanja nedoločen pojem tedaj, kadar želi z njim zajeti različne dejanske dogodke in stanja, ki imajo neko skupno pomensko vsebino. Toženka je kot take dejanske dogodke in stanja štela invalidnost ali občutno poslabšanje zdravstvenega stanja obsojenca ali njegove socialno pomembne ustvarjalne dosežke ali realno pričakovanje spremembe pravnomočno izrečene kazni. Če iščemo skupno pomensko vsebino, bi to kazalo na dogodke oziroma stanja, ki objektivno utemeljujejo prognozo, da obsojenec kaznivega dejanja ne bo ponovil. Po sodni praksi sodišče v vsebinsko opredelitev, ki jo je dal nedoločenemu pravnemu pojmu organ pri odločanju v upravni zadevi oziroma drugi javnopravni zadevi, ki se rešuje v upravnem postopku, tudi poseže le v primeru kršitve pravil razumnega in logičnega sklepanja, česar pa sodišče v obravnavanem primeru ne ugotavlja, pač pa ugotavlja nasprotno, da razumno in logično sklepanje razlagi toženke pritrjuje.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne oblike zaščite - verodostojnost prosilca - dejanje preganjanja - prijava
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so tožnikove izjave glede razlogov, zaradi katerih sta skupaj z ženo zapustila izvorno državo, medsebojno neskladne in da verodostojnost zmanjšuje tudi dejstvo, da sta se oba, ko sta enkrat že zapustila izvorno državo, vanjo tudi dvakrat vrnila. Pravilno je tudi ugotovila, da tožnik in njegova žena za mednarodno zaščito nista prosila, kakor hitro je bilo to mogoče in da dogodki, ki so se jima zgodili, ne dosegajo kriterijev preganjanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik ni bil izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju in v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Prav tako je bilo pravilno obrazloženo, zakaj tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.
Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da si tožnik in njegova soproga ne upata poiskati pomoči pri policiji, ker se je bojita, saj je tožena stranka ocenila, da zaradi kontradiktornosti ne more slediti njunim izpovedbam o tem, da so se jima dogodki sploh zgodili in je sodišče to oceno tožene stranke ocenilo kot ustrezno obrazloženo. Četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da so se jima dogodki zgodili in da sta verodostojna, pa je sodišče že pojasnilo, da dogodki ne dosegajo take intenzitete, da bi ustrezali standardu preganjanja v smislu ZMZ-1.
davek od dohodka pravnih oseb - odhodki - davčno (ne)priznani odhodki - povezane osebe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da so bile v obravnavani zadevi v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka s tem, ko tožniku ni bila dana možnost, da se v zadevi izjavi. Prvostopenjski organ je odločitev utemeljil z dejstvom, da predmetni odhodki niso bili potrebni za pridobitev obdavčljivih prihodkov tožnika, kot to določa 29. člen ZDDPO-2. Pritožbeni organ je odločitev prvostopenjskega organa sprejel kot pravilno, vendar iz drugih razlogov. S tem tožniku ni bila dana možnost, da bi se do teh ugotovitev izjasnil pred izdajo te odločbe, kar po presoji sodišča predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP).
Davčni organ bi moral stroške davčne izvršbe, med katere spadajo tudi bančni stroški prejema in obdelave sklepa o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014, tudi po presoji sodišča povrniti tožniku (upoštevaje dejstvo, da je bila izvršba na podlagi sklepa o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014 neupravičena). Davčni organ je dolžan dolžniku povrniti tudi stroške, ki jih je dolžniku zaračunala banka za izvršitev sklepa o izvršbi.
upravni postopek - vpogled v spis - stranski udeleženec - pravica do seznanitve s spisom upravne zadeve - pravni interes
Toženka v izpodbijanem sklepu ni pojasnila, katera je tista pravna korist, na podlagi katere se je tožnik udeleževal postopka, in kako je ob upoštevanju te koristi opravila preizkus utemeljenosti njegove zahteve za pregled sporazumov po prvem odstavku 82. člena ZUP.
ZDen člen 3, 9, 9/1, 10, 11, 12, 64, 64/2. ZD člen 144.
denacionalizacijski postopek - podržavljeno premoženje - upravičenci - državljanstvo
Gramatikalna in namenska razlaga določbe drugega odstavka 64. člena ZDen ne daje podlage za razlago, da zahteva stranke, ki do podržavljenega premoženja ne more izkazati statusa upravičenca oziroma pravnega naslednika upravičenca, varuje rok za upravičenega upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika.
ZDavP-2 člen 92, 92-1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
prisilna izterjava davčnega dolga - datum izdaje sklepa - plačilo dolga - ustavitev izvršbe - pravni interes
Tožnik je dolg, ki je predmet izpodbijanega sklepa, poravnal, zato je prvostopenjski organ 13. 9. 2019 izdal sklep DT 4934-129830/2019-2, s katerim je postopek davčne izvršbe, začet zoper tožnika z izpodbijanim sklepom, ustavil iz razloga plačila ter odločil, da se vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe razveljavijo. Tožnik, zoper katerega je bil postopek davčne izvršbe, ki je bil začet z izpodbijanim sklepom, ustavljen, si z odpravo izpodbijanega sklepa (kar tožnik s tožbo uveljavlja) ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
revizijsko poročilo - vpogled listin - zaupni podatki - posredovanje podatkov - nadzor nad poslovanjem
Banka Slovenije lahko razkrije zaupne informacije samo osebam in organom ter za namene, ki so določeni z zakonom (prim. določbe 15. in 16. člena ZBan-2), ne sme pa jih, niti ne smejo subjekti, ki so zaupne informacije pridobili, razkriti zaupnih informacij o posamezni banki drugi osebi ali državnemu organu, razen v petih, taksativno naštetih primerih (v četrtem odstavku 14. člena). Da bi šlo za omenjene, taksativno naštete izjeme, se v konkretnem primeru izrecno ne zatrjuje.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne oblike zaščite - verodostojnost prosilca - dejanje preganjanja
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so tožničine izjave glede razlogov, zaradi katerih sta skupaj z možem zapustila izvorno državo, medsebojno neskladne in da verodostojnost zmanjšuje tudi dejstvo, da sta se oba, ko sta enkrat že zapustila izvorno državo, vanjo tudi dvakrat vrnila. Pravilno je tudi ugotovila, da tožnica in njen mož za mednarodno zaščito nista prosila, kakor hitro je bilo to mogoče, in da dogodki, ki so se jima zgodili, ne dosegajo kriterijev preganjanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnica ni bila izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju in v njenem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Prav tako je bilo pravilno obrazloženo, zakaj tožnica tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.
Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da si tožnica in njen mož ne upata poiskati pomoči pri policiji, ker se je bojita, saj je tožena stranka ocenila, da zaradi kontradiktornosti ne more slediti njunim izpovedbam o tem, da so se jima dogodki sploh zgodili in je sodišče to oceno tožene stranke ocenilo kot ustrezno obrazloženo. Četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da so se jima dogodki zgodili in da sta verodostojna, pa je sodišče že pojasnilo, da dogodki ne dosegajo take intenzitete, da bi ustrezali standardu preganjanja v smislu ZMZ-1.
dohodnina - dobiček iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - davčna osnova - sorazmerni del
Davčni organ je v skladu s četrtim odstavkom 97. člena ZDoh-2 negativno davčno osnovo upošteval pri seštevku davčnih osnov v višini 14.162,76 EUR (od pozitivne davčne osnove v višini 30.057,56 EUR je odštel tožnikovo izgubo v višini 15.894,80 EUR). Pri tako ugotovljeni skupni davčni osnovi (v višini 14.162,76 EUR) pa je nato za posamezna obdobja (do 5 let imetništva vrednostnih papirjev in od 5 do 10 let imetništva vrednostnih papirjev) pravilno upošteval sorazmerne deleže, ugotovljene za posamezna obdobja. Za obdobje imetništva vrednostnih papirjev do 5 let je upošteval ugotovljeni sorazmerni delež 22,7% od skupne davčne osnove v višini 14.162,76EUR, ki jo je ugotovil v višini 3.216,36 EUR. Od slednje je nato v skladu s 32. členom ZDoh-2 odmeril dohodnino v višini 25%, ki znaša 804,09 EUR. Za obdobje imetništva vrednostnih papirjev od 5 do 10 let je upošteval ugotovljeni sorazmerni delež 77,3% od skupne davčne osnove v višini 14.162,76 EUR, ki jo je ugotovil v višini 10.946,40 EUR. Od slednje je nato v skladu s 32. členom ZDoh-2 odmeril dohodnino v višini 15%, ki znaša 1.641,96 EUR.
tožba v upravnem sporu - zastopanje v postopku pred višjim sodiščem - potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu - pooblaščenec - prepozna tožba
Ker je na podlagi tretjega odstavka 87. člena ZPP pooblaščenec pred višjim sodiščem lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, je sodišče z dopisom stranko pozvalo na dopolnitev tožbe. Pooblaščenec tožeče stranke se s potrdilom o opravljenem pravniškem državnem izpitu ni izkazal, se pa je tožeča stranka osebno zglasila na sodišču in lastnoročno podpisala tožbo ter s tem odobrila vložitev tožbe, vendar je tudi to dejanje opravljeno po poteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu. Glede na navedeno je tožba prepozna, zato je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - položaj stranke v postopku - stranski udeleženec - ugovori stranskega udeleženca - pravni interes - poseg v pravico ali neposredno, na zakon oprto korist
Stranski udeleženec v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (zadeve X Ips 356/2013, X Ips 329/2010, I Up 1180/2002, I Up 1435/2003 in I Up 183/2006).
tožba v upravnem sporu - pooblastilo odvetniku - dvom v pristnost pooblastila - opozorilo in poziv na odpravo pomanjkljivosti
Sodišče ugotavlja, da domnevni pooblaščenec tožeče stranke ni sledil pozivu sodišča iz dopisa in dvomov sodišča v pristnost pooblastila ni odpravil do poteka roka, ki ga je določilo sodišče, niti kasneje do izdaje tega sklepa. Pooblaščenec se s pisnim pooblastilom torej ni izkazal. Obstoj veljavnega pooblastila za tožbo je procesna predpostavka za obravnavanje tožbe, ki se upošteva po uradni dolžnosti, zato je sodišče skladno s četrtim odstavkom 98. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 31. člena2 ZUS-1, tožbo zavrglo.
razlastitev - občinska javna cesta - razlastitveni postopek - dvofazni postopek - uvedba razlastitvenega postopka - pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka - pogoji za razlastitev
Lastninska pravica je ustavno varovana pravica, njen odvzem ali omejitev (v javno korist) pa sta dopustna le pod zakonskimi pogoji. Pripravljalna dela, katerih nabor je določen v prvem odstavku 201. člena ZUreP-2, po naravi stvari predstavljajo poseg v lastninsko pravico, s čimer so – kolikor so izvršena brez pravne podlage – nedopustna. Brez pravne podlage pa so, kolikor vsebinski pogoji za razlastitev niso preizkušeni in izkazani.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - učinek ex nunc
Tožena stranka ugotovila, da je tožnik sicer navedel subjektivno novo dejstvo, za katerega je izvedel dva meseca pred vložitvijo obravnavane zahteve, to je, da je oče, za katerega so mislili, da je mrtev že 25 let, še živ. Po tožnikovih navedbah je njegovo življenje sedaj ogroženo s strani nasprotne talibanske skupine zaradi pripisanega političnega prepričanja, kot ga ima njegov oče. Sodišče se v tem delu strinja s presojo tožene stranke, da tožnik ni uspel ustrezno pojasniti, kako bi te nove okoliščine lahko vplivale na njegov položaj v izvorni državi v smislu pomembno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.
Nesorazmerna bi bila zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. To sicer ne pomeni, da je vloga tožene stranke povsem pasivna, vendar je breme na tožniku, da konkretizirano navede takšna nova dejstva in nove dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ker tožnik tega tudi po presoji sodišča ni storil, tožena stranka ni imela podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.
Skladno z izhodišči SEU je treba, kadar je to primerno, upoštevati tudi informacije (dejstva in dokaze), ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa, kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1 v tem delu. Glede na navedeno tožnik s svojimi trditvami in dokaznimi predlogi v pripravljalni vlogi ni prekludiran in jih je potrebno v predmetnem postopku upoštevati. Ker se v upravnem postopku tožena stranka v zvezi z njimi še ni opredelila in jih ni dokazno ocenila, saj se z spremenjenimi okoliščinami, kot jih uveljavlja tožnik, niti ni mogla še seznaniti, bo to morala storiti v ponovljenem postopku. Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v zvezi zatrjevanim preganjanjem tožnika ni bilo raziskano v celoti, zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogoje za uvedbo ponovnega postopka pa je glede na navedeno preuranjen.
Za odločitev o priznanju upravičenosti do povračila izplačanih nadomestil plače je bistveno le, da organ ugotovi, ali ima delodajalec na dan vložitve vloge poravnane vse zapadle obveznosti, kot določa prva alineja drugega odstavka 8. člena ZIUPDV. Ker gre za obveznosti, ki jih pobira davčni organ, se relevantno dejansko stanje ugotavlja z vpogledom v uradno evidenco tega organa.
Vendar pa mora organ v primeru, da delodajalec zatrjuje in dokazuje, da uradna evidenca davčnega organa ni pravilna, trditve in dokaze preizkusiti v smeri, ali bi delodajalec z njimi mogel izpodbiti uradne podatke. Nobena formalna dokazna pravila namreč organa pri tem ne omejujejo. Nasprotno, delodajalcu mora organ dati možnost dokazovati nepravilnost uradnih podatkov, nato pa mora uspeh dokazovanja oceniti po načelu proste presoje dokazov (10. člen ZUP).