umik tožbe – povrnitev stroškov – zahteva za povrnitev stroškov – pravočasnost zahteve - prekluziven rok
Če se redni postopek na prvi stopnji ne odvija tako, kot predvidevajo določbe ZPP, in kljub temu pride do zaključka zunaj obravnave, mora stranka zahtevo za povrnitev stroškov podati najkasneje 15 dni po prejemu sklepa o ustavitvi postopka, ne glede na to, da je stroške morda že priglasila. Če ta rok zamudi, izgubi pravico do povrnitve stroškov.
Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP, ker tožeča stranka ni doplačala takse za tožbo, ne pa na podlagi umika tožbe.
Četudi sodišče prve stopnje o stroških postopka ni odločalo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, bi moralo v takšni situaciji upoštevati določilo prvega odstavka 156. člena ZPP, saj je tožeča stranka izvršbo vložila, ker tožena stranka terjatve ni plačala.
OZ člen 335, 335/1, 357, 357/1, 364, 364/2, 369, 369/2.
pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - delno plačilo - tek zastaralnega roka po pretrganju zastaranja - zastaranje terjatve zavarovalnice - terjatve na podlagi kasko zavarovanja
Ker gre za specialno pravilo o teku roka po pretrganju, je treba upoštevati to pravilo in ne splošno, ki določa začetek teka roka za posamezno vrsto terjatve.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 239, 241. ZZVZZ člen 82.
bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo
V obravnavanem primeru je bila zdravstvena komisija glede bolniškega staleža tožnika drugačnega mnenja kot imenovani zdravnik. Zdravstvena komisija je o začasni nezmožnosti za delo delavca tožeče stranke odločila za nazaj, od dneva, ki je bil določen v odločbi imenovanega zdravnika, kar je skladno z določbo 241. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato je izpodbijana dokončna odločba zdravstvene komisije pravilna.
Pravdne stroške je treba povrniti za tista nujna procesna dejanja, ki stranki še zagotavljajo učinkovito sodno varstvo. Ob vložitvi tožbe je bila že objavljena odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-162/12-5, Up-626/12-5 z dne 12. 7. 2012, v kateri je bilo pojasnjeno, da se mora o znižanju pokojnine odločiti z upravno odločbo v predpisanem postopku pri toženi stranki. Pri odločanju o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, med katere sodi tudi odločanje o odmeri pokojnine in njenem znižanju, pa se sodno varstvo zoper upravne akte zagotavlja v socialnem sporu. V takem sporu ni stvarno pristojno upravno sodišče, kjer je tožnik prvotno vložil tožbo, temveč socialno sodišče, kjer se sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1). Stroški sodnih taks, ki so nastali z vložitvijo tožbe pred stvarno nepristojnim sodiščem, zato ne zadostijo kriteriju smotrnosti in jih kot nepotrebne nasprotna stranka ni dolžna povrniti tožniku.
Pogodbeni stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da mora delavec v primeru, da po prenehanju pogodbe o zaposlitvi delodajalcu prevzame kupce, torej če opravlja konkurenčno dejavnost, delodajalcu plačati pogodbeno kazen in koristi iz sklenjenih poslov s prevzetimi kupci. S tem sta stranki določili konkurenčno klavzulo, saj ta določba pogodbe tožencu omejuje svobodno gospodarsko pobudo po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki.
Konkurenčna klavzula ne velja, ker v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZDR v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Dogovor, ki zavezuje le eno pogodbeno stranko, zaradi česar je kršeno načelo enake vrednosti vzajemnih terjatev, je ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, v smislu določbe prvega odstavka 86. člena OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.
Ker je za prevzem kupcev določena pogodbena kazen, toženec pa v primeru, če ne konkurira in tožeči stranki ne prevzame kupcev, ne prejme ustreznega denarnega nadomestila, takšne konkurenčne klavzule ni mogoče upoštevati pri odločanju o zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi kršenja konkurenčne klavzule.
dodatek za pomoč in postrežbo - upokojenci - nepokretni zavarovanci
Tožnik, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 %, ni zaposlen primerno svojim delovnim zmožnostim, zato niso izpolnjeni pogoji iz 138. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivnemu zavarovancu. Tožnik nekatere od osnovnih življenjskih potreb še opravlja samostojno, pa čeprav s težavo in z dodatnimi napori, zato v predmetni zadevi ne gre za stanje po 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1. Navedeno pomeni, da tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo lahko pridobi skladno z določbo 2. odstavka 139. člena ZPIZ-1 za večino osnovnih življenjskih potreb ter skladno z določbo 137. člena ZPIZ-1 od dne, ko je pridobil status invalidskega upokojenca.
Kadar stroški nastanejo zaradi naključja, ki se je primerilo stranki, le-ta sama nosi svoje stroške, nasprotna stranka pa je od nje upravičena zahtevati povrnitev stroškov po prvem odstavku 156. člena ZPP.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - DAVKI - USTAVNO PRAVO
VSL0069072
URS člen 14, 22, 23, 33. ZIZ člen 87, 88, 197, 197/1, 197/1-3, 197/3, 198. SPZ člen 70, 70/5, 70/6. ZDavP-2 člen 145, 145/2, 145/2-9.
prodaja nepremičnine - sklep o poplačilu - prednostne terjatve - lastninska pravica v pričakovanju - sklep o delitvi solastnine - varstvo hipotekarnega upnika - poseg v ustavne pravice - neustavnost zakonske določbe - pravica do sodnega varstva
V primeru delitve solastnine z izplačilom preostalih solastnikov imajo solastniki zgolj klasično denarno terjatev, nimajo pa več nobene pričakovalne pravice do pridobitve lastnine oziroma solastnine.
Samo dejstvo, da je upnica privilegiranih terjatev v predmetni zadevi država, še ne pomeni, da gre že v osnovi za prevlado javnih interesov nad zasebnimi. Ker mora hipotekarni upnik vedno računati s prednostnim poplačilom privilegiranih terjatev iz 197. člena ZIZ, je zakonodajalec za izenačitev in varstvo njegovega položaja poskrbel s tem, da je poplačilo vseh zakonsko določenih privilegiranih terjatev omejeno na zadnje leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine. Pri tem že zakon jasno določa, da imajo te privilegirane terjatve pri poplačilu prednost pred terjatvami ostalih upnikov ne glede na dobro vero ali vrstni red pridobitve zastavne pravice, tudi pred tistimi z zastavno pravico v najboljšem vrstnem redu, kar praktično pomeni, da so te terjatve zavarovane s posebno obliko zakonite zastavne pravice, publiciteto pa zagotavlja že sama zakonska norma.
Pravica do sodnega varstva ne zajema tudi pravice do ugodne odločitve oziroma uspešnega izida postopka. Določbe o prednostnem poplačilu privilegiranih terjatev prvi upnici dokončno ne odrekajo pravice do poplačila v rednem izvršilnem postopku, s tem pa je zadoščeno tudi pravici do sodnega varstva.
Čas enega leta iz tretjega odstavka 197. člena ZIZ se šteje nazaj od dneva, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremične kupcu, in ne od dneva razdelitvenega naroka.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4. ZDAVP-2 člen 36. Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku člen 23.a.
sodna taksa - oprostitev plačila - individualni delovni spor - pravna oseba - odlog plačila
Prvotožena stranka kot pravna oseba še posluje, saj transakcijskih računov nima zaprtih, zato bi zmogla plačilo sodne takse, vendar teh sredstev, v posledici blokade transakcijskih računov, ki je izkazana v evidencah AJPES tudi na dan odločanja pritožbenega sodišča, prvotožena stranka ni zmožna poravnati takoj. Če ima dolžnik blokirane transakcijske račune, preko katerih bi moral opraviti plačilo, je jasno, da tega ne more izvesti. Ker v obravnavani zadevi tudi ni izkazano, da bi prvotožena stranka razpolagala z gotovino, da bi lahko z njo plačala sodno takso, je pritožbeno sodišče odložilo plačilo sodne takse do izdaje odločbe pritožbenega sodišča.
ZPIZ-1 člen 36, 177, 177/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 22, 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - pravica do sorazmernega dela pokojnine po mednarodnem sporazumu - mednarodni sporazum o socialni varnosti
Sporazum z BiH posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic (20. člen) in določa poseben postopek in pravila za ponovno odmero pokojnin po uradni dolžnosti (37. člen), zato je v obravnavani zadevi izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici.
Tožniku je bila v BIH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja, kar posledično pomeni, da ne izpolnjuje pogoja iz 21. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino za priznanje samostojne dajatve oziroma starostne pokojnine. Ker je bila tožniku invalidska pokojnina v BIH priznana na podlagi seštevka zavarovalnih obdobjih, dopolnjenih v BIH in v Sloveniji že pred uveljavitvijo Sporazuma (od 1. 11. 1998 dalje), bi v tem primeru prišla v poštev zgolj ponovna odmera pokojnine na podlagi 37. člena ZPIZ-1. Glede na pravnomočno odločbo tožene stranke, iz katere izhaja, da tožnik pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine in s tem do sorazmernega dela invalidske pokojnine ne izpolnjuje, to pomeni, da obveznost izplačevanja pokojnine na podlagi tako slovenske kot tudi tuje pokojninske dobe, ostane še naprej obveznost organa, ki je prvi priznal invalidsko pokojnino, v tem primeru nosilca zavarovanja v BIH, medtem ko tožnik na podlagi iste zavarovalne dobe ne more pridobiti druge pokojnine (v konkretnem primeru starostne pokojnine oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine).
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
Zahtevo za priznanje delne invalidske pokojnine je tožnik vložil v času veljavnosti ZPIZ-1. O tej pravici tožena stranka do izdaje izpodbijanih odločb ni odločala. V času vložitve zahteve se določbe ZPIZ/92 niti po prehodnih določbah ZPIZ-1 niso več uporabljale, zato določbe ZPIZ/92 ne morejo biti pravna podlaga za odločanje o navedeni pravici iz invalidskega zavarovanja.
Tožnik je pridobil pravico do delne invalidske pokojnine. Ugotovljena (preostala) delovna zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela s polovičnim delovnim časom je dejanska okoliščina, ki je bila podlaga za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti, tej pa vsebinsko ustreza zmanjšana delovna zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti po ZPIZ-1. V takem primeru ima tožnik (samozaposleni) pravico do delne invalidske pokojnine.
Tožnik si po pravnomočnosti odločbe, ki je bila izdana po tem, ko je Ustavno sodišče RS toženki naložilo, da izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi protiustavnih zakonskih določb (143. člena ZUJF) in s katero je toženka odločila, da starostna pokojnina tožnika znaša toliko kot je pred neustavnim znižanjem, in da tožniku pripada izplačilo razlike plače, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja v tem sporu (v katerem tožnik zahteva odpravo dokončne odločbe o znižanju njegove pokojnine in da se naloži toženki, da mu izplača celoten neizplačan del njegove pokojnine in zatem zagotovi redno plačevanje polne pokojnine). Ker tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje socialnega spora, je potrebno njegovo tožbo zavreči.
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar
Ker je pri tožnici ugotovljeno, da ima dve telesni okvari, vsako v višini 30 %, je skupaj ugotovljena telesna okvara 40 %. Ker sta obe telesni okvari posledica bolezni, tožnici ne gre pravica do invalidnine za telesno okvaro.
Že po pravilni ugotovitvi izvršljivosti sodbe nastala nova dejstva ne morejo biti razlog za razveljavitev klavzule izvršljivosti, ker ima dolžnik za to na voljo druga ustrezna pravna sredstva,, ki se jih bo lahko poslužil v primeru, če upnik v predlogu za izvršbo učinkov in pogojev sklenjene prisilne poravnave ne bi upošteval.
stroški pravdnega postopka – stroški nastali po krivdi stranke - načelo krivde - priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave - umik tožbe
Tožeča stranka ni več imela pravnega interesa za uveljavljanje terjatve potem, ko je ta bila priznana v postopku prisilne poravnave. Od tedaj naprej je povzročala stroške po svoji krivdi – ker namreč ni umaknila tožbe, čeprav od nadaljevanja gospodarskega spora ni več imela nobene pravne koristi.
V skladu z določbo 102. člena ZIZ sodišče ne sme dovoliti izvršbe za poplačilo denarne terjatve iz dolžnikove plače preko zneska v višini zajamčene plače, vendar pa dejstvo, da dolžnik prejema pokojnino, ki je nižja od minimalne plače, ni razlog za ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti.