umik tožbe – povrnitev stroškov – zahteva za povrnitev stroškov – pravočasnost zahteve - prekluziven rok
Če se redni postopek na prvi stopnji ne odvija tako, kot predvidevajo določbe ZPP, in kljub temu pride do zaključka zunaj obravnave, mora stranka zahtevo za povrnitev stroškov podati najkasneje 15 dni po prejemu sklepa o ustavitvi postopka, ne glede na to, da je stroške morda že priglasila. Če ta rok zamudi, izgubi pravico do povrnitve stroškov.
Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP, ker tožeča stranka ni doplačala takse za tožbo, ne pa na podlagi umika tožbe.
Četudi sodišče prve stopnje o stroških postopka ni odločalo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, bi moralo v takšni situaciji upoštevati določilo prvega odstavka 156. člena ZPP, saj je tožeča stranka izvršbo vložila, ker tožena stranka terjatve ni plačala.
OZ člen 335, 335/1, 357, 357/1, 364, 364/2, 369, 369/2.
pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - delno plačilo - tek zastaralnega roka po pretrganju zastaranja - zastaranje terjatve zavarovalnice - terjatve na podlagi kasko zavarovanja
Ker gre za specialno pravilo o teku roka po pretrganju, je treba upoštevati to pravilo in ne splošno, ki določa začetek teka roka za posamezno vrsto terjatve.
Stiki pod nadzorom, ki jih ureja peti odstavek 106. člena ZZZDR, SO izjema od pravila, da ima drugi od staršev, ki mu otroka nista dodeljena, pravico do stikov brez nadzora tretje osebe in izjeme je potrebno razlagati restriktivno.
(ne)sporno dejansko stanje - izvedba dokaznega postopka - priznana dejstva - nasprotujoče si trditve
O nespornosti relevantnega dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati, je mogoče govoriti samo od takrat, ko je stranka izrecno priznala zatrjevana dejstva s strani nasprotne stranke. Kot priznana pa je mogoče šteti tudi tista dejstva, ki jih je zatrjevala ena stranka, pa jih nasprotna stranka ni zanikala ali jih je zanikala brez navajanja razlogov.
Do izdaje dokončne odločbe zbrana medicinska in delovna dokumentacija ne dokazuje zmanjšanja delovne zmožnosti oz. ne daje podlage za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti, ki je po drugem odstavku 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Zavrnilni odločbi tožene stranke sta zato pravilni in zakoniti.
ZOFVI člen 53.a, 53.a/10. ZZ člen 36, 36/1. ZIntPK člen 27.
sklep o imenovanju ravnatelja - javni zavod - osnovna šola - župan - postopek za imenovanje ravnatelja - preprečevanje korupcije - prepoved članstva in dejavnosti
Postopek za razpis in imenovanje ravnatelja tožene stranke (osnovne šole) se je končal s sklepom sveta o imenovanju določene kandidatke za ravnateljico tožene stranke. Postopek je bil kršen, ker je oseba, pri kateri je bilo zaradi članstva in kandidature podano nasprotje interesov, kot članica sveta sodelovala na seji sveta, ko so se odpirale vloge kandidatov, kot tudi na seji, na kateri se je odločalo o izbiri kandidatov, izločila se je samo iz postopka glasovanja o izbiri. V času izvedbe postopka izbire in imenovanja je bil član sveta tudi podžupan. Ob upoštevanju 27. člena ZIntPK podžupan občine, ki je ustanoviteljica tožene stranke, ne sme biti član sveta zavoda, ki je eden izmed organov zavoda. Svet zavoda je bil torej nepravilno sestavljen, ta kršitev pa je bistveno vplivala na odločitev o izbiri.
invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije - izvedensko mnenje - izvedenec - zavrnitev dokaznega predloga - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka v predsodnem postopku ni ustrezno razčistila dejanskega stanja glede uvrstitve tožnice (invalidke III. kategorije) v I. kategorijo invalidnosti. Z namenom, da se razčisti dejansko stanje, je tožnica sprožila sodni spor in s tem v zvezi predlagala tudi izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca, specialista psihiatra. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, temveč se je oprlo na mnenji invalidskih komisij, ki pa nista prepričljivi in torej na podlagi le-teh ni mogoče napraviti zaključka, da pri tožnici ni prišlo do takih zdravstvenih sprememb, ki bi narekovale razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, je bilo potrebno izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - DAVKI - USTAVNO PRAVO
VSL0069072
URS člen 14, 22, 23, 33. ZIZ člen 87, 88, 197, 197/1, 197/1-3, 197/3, 198. SPZ člen 70, 70/5, 70/6. ZDavP-2 člen 145, 145/2, 145/2-9.
prodaja nepremičnine - sklep o poplačilu - prednostne terjatve - lastninska pravica v pričakovanju - sklep o delitvi solastnine - varstvo hipotekarnega upnika - poseg v ustavne pravice - neustavnost zakonske določbe - pravica do sodnega varstva
V primeru delitve solastnine z izplačilom preostalih solastnikov imajo solastniki zgolj klasično denarno terjatev, nimajo pa več nobene pričakovalne pravice do pridobitve lastnine oziroma solastnine.
Samo dejstvo, da je upnica privilegiranih terjatev v predmetni zadevi država, še ne pomeni, da gre že v osnovi za prevlado javnih interesov nad zasebnimi. Ker mora hipotekarni upnik vedno računati s prednostnim poplačilom privilegiranih terjatev iz 197. člena ZIZ, je zakonodajalec za izenačitev in varstvo njegovega položaja poskrbel s tem, da je poplačilo vseh zakonsko določenih privilegiranih terjatev omejeno na zadnje leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine. Pri tem že zakon jasno določa, da imajo te privilegirane terjatve pri poplačilu prednost pred terjatvami ostalih upnikov ne glede na dobro vero ali vrstni red pridobitve zastavne pravice, tudi pred tistimi z zastavno pravico v najboljšem vrstnem redu, kar praktično pomeni, da so te terjatve zavarovane s posebno obliko zakonite zastavne pravice, publiciteto pa zagotavlja že sama zakonska norma.
Pravica do sodnega varstva ne zajema tudi pravice do ugodne odločitve oziroma uspešnega izida postopka. Določbe o prednostnem poplačilu privilegiranih terjatev prvi upnici dokončno ne odrekajo pravice do poplačila v rednem izvršilnem postopku, s tem pa je zadoščeno tudi pravici do sodnega varstva.
Čas enega leta iz tretjega odstavka 197. člena ZIZ se šteje nazaj od dneva, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremične kupcu, in ne od dneva razdelitvenega naroka.
Že po pravilni ugotovitvi izvršljivosti sodbe nastala nova dejstva ne morejo biti razlog za razveljavitev klavzule izvršljivosti, ker ima dolžnik za to na voljo druga ustrezna pravna sredstva,, ki se jih bo lahko poslužil v primeru, če upnik v predlogu za izvršbo učinkov in pogojev sklenjene prisilne poravnave ne bi upošteval.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
neenaka obravnava - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodnina
Tožena stranka je tožnici v spornem obdobju večkrat odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je pogodbe o zaposlitvi odpovedala iz razloga racionalizacije poslovanja ali pa iz razloga reorganizacije poslovanja. Tožnica teh odpovedi ni nikoli izpodbijala. Tožena stranka zaradi tega nad tožnico ni izvajala mobbinga, ampak ji je s tem le poskušala ohraniti delovno mesto oziroma delovno razmerje. Tožnica ni bila neenako obravnavana v zvezi z obdaritvijo s pršuti, pri izplačilu regresa in in plačilom stimulativnega dela plače in dodatkov. Prav tako tožnica ni bila večkrat kot ostale sodelavke razporejena na čiščenje prostorov. V ravnanju tožene stranke tako ni mogoče ugotoviti elementov mobinga in diskriminacije, zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar
Ker je pri tožnici ugotovljeno, da ima dve telesni okvari, vsako v višini 30 %, je skupaj ugotovljena telesna okvara 40 %. Ker sta obe telesni okvari posledica bolezni, tožnici ne gre pravica do invalidnine za telesno okvaro.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4. ZDAVP-2 člen 36. Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku člen 23.a.
sodna taksa - oprostitev plačila - individualni delovni spor - pravna oseba
Prvotožena stranka kot pravna oseba še posluje, saj transakcijskih računov nima zaprtih, zato bi zmogla plačilo sodne takse, vendar teh sredstev, v posledici blokade transakcijskih računov, ki je izkazana v evidencah AJPES tudi na dan odločanja pritožbenega sodišča, prvotožena stranka ni zmožna poravnati takoj. Če ima dolžnik blokirane transakcijske račune, preko katerih bi moral opraviti plačilo, je jasno, da tega ne more izvesti. Ker v obravnavani zadevi tudi ni izkazano, da bi prvotožena stranka razpolagala z gotovino, da bi lahko z njo plačala sodno takso, je pritožbeno sodišče odložilo plačilo sodne takse do izdaje odločbe pritožbenega sodišča.
ZŠtip člen 2, 5, 5/1, 24, 24/1, 24/1-4, 48, 48/1, 48/1-1, 48/1-3, 48/2, 95, 95/1, 95/1-6. URS člen 14, 2, 53, 53/3, 54. ZVis člen 70.
mirovanje štipendijskega razmerja - Zoisova štipendija - mirovanje pravice - načelo enakosti - starši s statusom študenta
Prednostno obravnavanje določene skupine (staršev) pri mirovanju štipendijskega razmerja, kot je to v primeru ureditve v prvi alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip, sodi na polje proste presoje zakonodajalca, ki je pri uresničevanju načela socialne države precej široko. Kljub temu pa zakonodajalec ne sme razlikovati samovoljno, brez razumnega in iz narave stvari izhajajočega (stvarnega) razloga. Razlog za tako razlikovanje glede mirovanja štipendijskega razmerja med starši s statusom študenta, ki ponavljajo letnik, in tistimi študenti, ki kljub starševstvu letnik sicer opravijo, a z nižjo oceno od zahtevane, iz zakonodajnega gradiva ni razviden. Ureditev, ki izhaja iz prve in tretje alineje prvega odstavka 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZŠtip, tako pomeni, da je eden od staršev s statusom študenta, ki prejema starševski dodatek, kljub izobraževanju oziroma uspešno zaključenem letniku v bistveno slabšem položaju, kot bi bil, če bi ponavljal letnik. Določbo prvega odstavka 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZŠtip je zato treba ustavno skladno razlagati tako, da Zoisova štipendija ne miruje in se izplačuje materi s statusom študentke, ki prejema starševski dodatek, kljub nedoseganju zahtevane povprečne ocene.
Pogodbeni stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da mora delavec v primeru, da po prenehanju pogodbe o zaposlitvi delodajalcu prevzame kupce, torej če opravlja konkurenčno dejavnost, delodajalcu plačati pogodbeno kazen in koristi iz sklenjenih poslov s prevzetimi kupci. S tem sta stranki določili konkurenčno klavzulo, saj ta določba pogodbe tožencu omejuje svobodno gospodarsko pobudo po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki.
Konkurenčna klavzula ne velja, ker v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZDR v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Dogovor, ki zavezuje le eno pogodbeno stranko, zaradi česar je kršeno načelo enake vrednosti vzajemnih terjatev, je ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, v smislu določbe prvega odstavka 86. člena OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.
Ker je za prevzem kupcev določena pogodbena kazen, toženec pa v primeru, če ne konkurira in tožeči stranki ne prevzame kupcev, ne prejme ustreznega denarnega nadomestila, takšne konkurenčne klavzule ni mogoče upoštevati pri odločanju o zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi kršenja konkurenčne klavzule.
Tožnik si po pravnomočnosti odločbe, ki je bila izdana po tem, ko je Ustavno sodišče RS toženki naložilo, da izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi protiustavnih zakonskih določb (143. člena ZUJF) in s katero je toženka odločila, da starostna pokojnina tožnika znaša toliko kot je pred neustavnim znižanjem, in da tožniku pripada izplačilo razlike plače, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja v tem sporu (v katerem tožnik zahteva odpravo dokončne odločbe o znižanju njegove pokojnine in da se naloži toženki, da mu izplača celoten neizplačan del njegove pokojnine in zatem zagotovi redno plačevanje polne pokojnine). Ker tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje socialnega spora, je potrebno njegovo tožbo zavreči.
Tožeča stranka je zahtevala plačilo posredniške provizije in je torej ona tista, ki bi morala postaviti določne trditve, da si je prizadevala najti in spraviti v stik z naročiteljem podjetje P. in tudi, da je naročnika obvestila o vseh za nameravani posel pomembnih okoliščinah.
Po splošnem pravilu iz 1. odstavka 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Skladno s 1. odst. istega člena OZ nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. V obravnavani zadevi je delavka (sedaj toženka) zaradi neupravičene pridobitve dolžna prejeto vrniti delodajalcu (sedaj tožeči stranki), ker je odpadla pravna podlaga (pravnomočna sodba, na podlagi katere so bila sporna izplačila izvršena). Ker gre za neupravičeno pridobitev, se dolžnost vračanja prejetega ne presoja po pravilih o odškodninski odgovornosti, temveč je odločilna le ugotovitev, da je bil prejemnik obogaten na škodo drugega.
Ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke (univerze), ki ga je podala tožena stranka, ni utemeljen. Univerza je pravna oseba in le ona ima pravdno sposobnost v postopku pred državnimi organi in sodišči. Zaradi navedenega ni pomembno, da je izplačilo toženki izvršila določena fakulteta, ki ni samostojna pravna oseba, saj je le članica univerze in sama pred sodiščem ne more nastopati.
odgovornost proizvajalca stvari z napako - navodila za uporabo - trditveno in dokazno breme - soprispevek oškodovanca
Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 155. člena OZ (odgovornost proizvajalca stvari z napako). Gre za objektivno odgovornost (odgovornost po načelu vzročnosti) proizvajalca stvari, ki da v promet stvar z napako. Izhajajoč iz citirane določbe 155. člena OZ je breme tožeče stranke kot oškodovanke, da zatrjuje in dokazuje dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo) - da je tožena stranka (proizvajalec stvari) dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo. Če je domnevna baza izkazana, se obstoj vzročne zveze domneva (povzeto iz OZ s komentarjem, 1. knjiga, stran 849).
Ker je tožnica uspela izkazati domnevno bazo (da je toženka, proizvajalec stvari, dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo), se obstoj vzročne zveze domneva. Objektivno odgovoren proizvajalec stvari z napako pa se lahko odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja (krivda načeloma ni odločilna) oškodovanca (možna je seveda tudi delna razbremenitev odgovornosti), ker stvari ni uporabljal na običajen in primeren način ali se ni ravnal po navodilih, protokolih (povzeto iz OZ s komentarjem, prva knjiga, str. 898).