umik tožbe – povrnitev stroškov – zahteva za povrnitev stroškov – pravočasnost zahteve - prekluziven rok
Če se redni postopek na prvi stopnji ne odvija tako, kot predvidevajo določbe ZPP, in kljub temu pride do zaključka zunaj obravnave, mora stranka zahtevo za povrnitev stroškov podati najkasneje 15 dni po prejemu sklepa o ustavitvi postopka, ne glede na to, da je stroške morda že priglasila. Če ta rok zamudi, izgubi pravico do povrnitve stroškov.
OZ člen 335, 335/1, 357, 357/1, 364, 364/2, 369, 369/2.
pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - delno plačilo - tek zastaralnega roka po pretrganju zastaranja - zastaranje terjatve zavarovalnice - terjatve na podlagi kasko zavarovanja
Ker gre za specialno pravilo o teku roka po pretrganju, je treba upoštevati to pravilo in ne splošno, ki določa začetek teka roka za posamezno vrsto terjatve.
Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP, ker tožeča stranka ni doplačala takse za tožbo, ne pa na podlagi umika tožbe.
Četudi sodišče prve stopnje o stroških postopka ni odločalo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, bi moralo v takšni situaciji upoštevati določilo prvega odstavka 156. člena ZPP, saj je tožeča stranka izvršbo vložila, ker tožena stranka terjatve ni plačala.
ZŠtip člen 2, 5, 5/1, 24, 24/1, 24/1-4, 48, 48/1, 48/1-1, 48/1-3, 48/2, 95, 95/1, 95/1-6. URS člen 14, 2, 53, 53/3, 54. ZVis člen 70.
mirovanje štipendijskega razmerja - Zoisova štipendija - mirovanje pravice - načelo enakosti - starši s statusom študenta
Prednostno obravnavanje določene skupine (staršev) pri mirovanju štipendijskega razmerja, kot je to v primeru ureditve v prvi alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip, sodi na polje proste presoje zakonodajalca, ki je pri uresničevanju načela socialne države precej široko. Kljub temu pa zakonodajalec ne sme razlikovati samovoljno, brez razumnega in iz narave stvari izhajajočega (stvarnega) razloga. Razlog za tako razlikovanje glede mirovanja štipendijskega razmerja med starši s statusom študenta, ki ponavljajo letnik, in tistimi študenti, ki kljub starševstvu letnik sicer opravijo, a z nižjo oceno od zahtevane, iz zakonodajnega gradiva ni razviden. Ureditev, ki izhaja iz prve in tretje alineje prvega odstavka 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZŠtip, tako pomeni, da je eden od staršev s statusom študenta, ki prejema starševski dodatek, kljub izobraževanju oziroma uspešno zaključenem letniku v bistveno slabšem položaju, kot bi bil, če bi ponavljal letnik. Določbo prvega odstavka 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZŠtip je zato treba ustavno skladno razlagati tako, da Zoisova štipendija ne miruje in se izplačuje materi s statusom študentke, ki prejema starševski dodatek, kljub nedoseganju zahtevane povprečne ocene.
ZOFVI člen 53.a, 53.a/10. ZZ člen 36, 36/1. ZIntPK člen 27.
sklep o imenovanju ravnatelja - javni zavod - osnovna šola - župan - postopek za imenovanje ravnatelja - preprečevanje korupcije - prepoved članstva in dejavnosti
Postopek za razpis in imenovanje ravnatelja tožene stranke (osnovne šole) se je končal s sklepom sveta o imenovanju določene kandidatke za ravnateljico tožene stranke. Postopek je bil kršen, ker je oseba, pri kateri je bilo zaradi članstva in kandidature podano nasprotje interesov, kot članica sveta sodelovala na seji sveta, ko so se odpirale vloge kandidatov, kot tudi na seji, na kateri se je odločalo o izbiri kandidatov, izločila se je samo iz postopka glasovanja o izbiri. V času izvedbe postopka izbire in imenovanja je bil član sveta tudi podžupan. Ob upoštevanju 27. člena ZIntPK podžupan občine, ki je ustanoviteljica tožene stranke, ne sme biti član sveta zavoda, ki je eden izmed organov zavoda. Svet zavoda je bil torej nepravilno sestavljen, ta kršitev pa je bistveno vplivala na odločitev o izbiri.
ZPIZ-1 člen 188, 188/2, 397, 397/1, 446. ZDSS-1 člen 81, 81/2.
starostna pokojnina - samozaposleni zavarovanec - invalid II. kategorije - polni delovni čas - delna invalidska pokojnina - predhodno vprašanje
Po prvem odstavku 397. čl. ZPIZ-1 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. čl. tega zakona, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Tožnik ni pridobil niti užival denarnega nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti, zato pravic po ZPIZ/92 na podlagi navedene določbe ni mogel obdržati in bi lahko pridobil le katero od pravic iz ZPIZ-1.
Ker v obravnavanem primeru iz dokaznega postopka izhaja, da še ni pravnomočno odločeno o tem, ali ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine in od kdaj, ni mogoče odločiti o tem, ali ima tožnik pravico do starostne pokojnine.
Pravdne stroške je treba povrniti za tista nujna procesna dejanja, ki stranki še zagotavljajo učinkovito sodno varstvo. Ob vložitvi tožbe je bila že objavljena odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-162/12-5, Up-626/12-5 z dne 12. 7. 2012, v kateri je bilo pojasnjeno, da se mora o znižanju pokojnine odločiti z upravno odločbo v predpisanem postopku pri toženi stranki. Pri odločanju o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, med katere sodi tudi odločanje o odmeri pokojnine in njenem znižanju, pa se sodno varstvo zoper upravne akte zagotavlja v socialnem sporu. V takem sporu ni stvarno pristojno upravno sodišče, kjer je tožnik prvotno vložil tožbo, temveč socialno sodišče, kjer se sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1). Stroški sodnih taks, ki so nastali z vložitvijo tožbe pred stvarno nepristojnim sodiščem, zato ne zadostijo kriteriju smotrnosti in jih kot nepotrebne nasprotna stranka ni dolžna povrniti tožniku.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
dodatek za pomoč in postrežbo - upokojenci - nepokretni zavarovanci
Tožnik, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 %, ni zaposlen primerno svojim delovnim zmožnostim, zato niso izpolnjeni pogoji iz 138. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivnemu zavarovancu. Tožnik nekatere od osnovnih življenjskih potreb še opravlja samostojno, pa čeprav s težavo in z dodatnimi napori, zato v predmetni zadevi ne gre za stanje po 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1. Navedeno pomeni, da tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo lahko pridobi skladno z določbo 2. odstavka 139. člena ZPIZ-1 za večino osnovnih življenjskih potreb ter skladno z določbo 137. člena ZPIZ-1 od dne, ko je pridobil status invalidskega upokojenca.
neenaka obravnava - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodnina
Tožena stranka je tožnici v spornem obdobju večkrat odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je pogodbe o zaposlitvi odpovedala iz razloga racionalizacije poslovanja ali pa iz razloga reorganizacije poslovanja. Tožnica teh odpovedi ni nikoli izpodbijala. Tožena stranka zaradi tega nad tožnico ni izvajala mobbinga, ampak ji je s tem le poskušala ohraniti delovno mesto oziroma delovno razmerje. Tožnica ni bila neenako obravnavana v zvezi z obdaritvijo s pršuti, pri izplačilu regresa in in plačilom stimulativnega dela plače in dodatkov. Prav tako tožnica ni bila večkrat kot ostale sodelavke razporejena na čiščenje prostorov. V ravnanju tožene stranke tako ni mogoče ugotoviti elementov mobinga in diskriminacije, zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov predsodnega postopka, ker je pogoj za sodno varstvo predhodno uveljavljeno pravno varstvo pri delodajalcu (24. člen ZJU). Tožniku so bili zato utemeljeno priznani stroški zahtevka za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja.
Pogodbeni stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da mora delavec v primeru, da po prenehanju pogodbe o zaposlitvi delodajalcu prevzame kupce, torej če opravlja konkurenčno dejavnost, delodajalcu plačati pogodbeno kazen in koristi iz sklenjenih poslov s prevzetimi kupci. S tem sta stranki določili konkurenčno klavzulo, saj ta določba pogodbe tožencu omejuje svobodno gospodarsko pobudo po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki.
Konkurenčna klavzula ne velja, ker v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZDR v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Dogovor, ki zavezuje le eno pogodbeno stranko, zaradi česar je kršeno načelo enake vrednosti vzajemnih terjatev, je ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, v smislu določbe prvega odstavka 86. člena OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.
Ker je za prevzem kupcev določena pogodbena kazen, toženec pa v primeru, če ne konkurira in tožeči stranki ne prevzame kupcev, ne prejme ustreznega denarnega nadomestila, takšne konkurenčne klavzule ni mogoče upoštevati pri odločanju o zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi kršenja konkurenčne klavzule.
Že po pravilni ugotovitvi izvršljivosti sodbe nastala nova dejstva ne morejo biti razlog za razveljavitev klavzule izvršljivosti, ker ima dolžnik za to na voljo druga ustrezna pravna sredstva,, ki se jih bo lahko poslužil v primeru, če upnik v predlogu za izvršbo učinkov in pogojev sklenjene prisilne poravnave ne bi upošteval.
Pravdni stranki sta sklenili poravnavo in aneks k poravnavi o vrnitvi neupravičeno izplačane štipendije. Iz zadnjega aneksa izhaja, koliko znaša dolg toženca in da ga bo toženec poravnal v 18-ih mesečnih obrokih. Ker toženec zahtevanega zneska tožeči stranki ni vrnil, tožeča stranka od toženca utemeljeno terja vtoževani znesek.
Zahtevo za priznanje delne invalidske pokojnine je tožnik vložil v času veljavnosti ZPIZ-1. O tej pravici tožena stranka do izdaje izpodbijanih odločb ni odločala. V času vložitve zahteve se določbe ZPIZ/92 niti po prehodnih določbah ZPIZ-1 niso več uporabljale, zato določbe ZPIZ/92 ne morejo biti pravna podlaga za odločanje o navedeni pravici iz invalidskega zavarovanja.
Tožnik je pridobil pravico do delne invalidske pokojnine. Ugotovljena (preostala) delovna zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela s polovičnim delovnim časom je dejanska okoliščina, ki je bila podlaga za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti, tej pa vsebinsko ustreza zmanjšana delovna zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti po ZPIZ-1. V takem primeru ima tožnik (samozaposleni) pravico do delne invalidske pokojnine.
Tožnik si po pravnomočnosti odločbe, ki je bila izdana po tem, ko je Ustavno sodišče RS toženki naložilo, da izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi protiustavnih zakonskih določb (143. člena ZUJF) in s katero je toženka odločila, da starostna pokojnina tožnika znaša toliko kot je pred neustavnim znižanjem, in da tožniku pripada izplačilo razlike plače, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja v tem sporu (v katerem tožnik zahteva odpravo dokončne odločbe o znižanju njegove pokojnine in da se naloži toženki, da mu izplača celoten neizplačan del njegove pokojnine in zatem zagotovi redno plačevanje polne pokojnine). Ker tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje socialnega spora, je potrebno njegovo tožbo zavreči.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 239, 241. ZZVZZ člen 82.
bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo
V obravnavanem primeru je bila zdravstvena komisija glede bolniškega staleža tožnika drugačnega mnenja kot imenovani zdravnik. Zdravstvena komisija je o začasni nezmožnosti za delo delavca tožeče stranke odločila za nazaj, od dneva, ki je bil določen v odločbi imenovanega zdravnika, kar je skladno z določbo 241. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato je izpodbijana dokončna odločba zdravstvene komisije pravilna.
ZSPJS člen 16, 16/1, 16/3. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 1, 1/3, 5, 5/3.
napredovanje - javni uslužbenci - izredno napredovanje - redno napredovanje
Tožena stranka je pravilno ugotavljala pogoje za napredovanje tožnika po postopku iz določbe 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede in pravilno upoštevala, da je tožnik, na podlagi dosežene ocene 14. točk iz zadnjega tri letnega obdobja, napredoval za en plačilni razred. Za napredovanje za dva plačilna razreda (izredno napredovanje) bi namreč tožnik moral v skladu z določbo tretjega odstavka 5. člena Uredbe zbrati 15 točk.
hipotekarni dolžnik - ugovor hipotekarnega dolžnika
Ker zastavna pravica (pridobljena z zaznambo sklepa o izvršbi) učinkuje zoper vsakokratnega poznejšega lastnika nepremičnine (drugi odstavek 170. člena ZIZ), vstopi novi imetnik predmeta izvršbe v izvršbo namesto prejšnjega že po samem zakonu v smislu določila četrtega odstavka 24. člena ZIZ in pridobi položaj novega dolžnika namesto prvotnega dolžnika.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4. ZDAVP-2 člen 36. Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku člen 23.a.
sodna taksa - oprostitev plačila - individualni delovni spor - pravna oseba - odlog plačila
Prvotožena stranka kot pravna oseba še posluje, saj transakcijskih računov nima zaprtih, zato bi zmogla plačilo sodne takse, vendar teh sredstev, v posledici blokade transakcijskih računov, ki je izkazana v evidencah AJPES tudi na dan odločanja pritožbenega sodišča, prvotožena stranka ni zmožna poravnati takoj. Če ima dolžnik blokirane transakcijske račune, preko katerih bi moral opraviti plačilo, je jasno, da tega ne more izvesti. Ker v obravnavani zadevi tudi ni izkazano, da bi prvotožena stranka razpolagala z gotovino, da bi lahko z njo plačala sodno takso, je pritožbeno sodišče odložilo plačilo sodne takse do izdaje odločbe pritožbenega sodišča.