umik tožbe – povrnitev stroškov – zahteva za povrnitev stroškov – pravočasnost zahteve - prekluziven rok
Če se redni postopek na prvi stopnji ne odvija tako, kot predvidevajo določbe ZPP, in kljub temu pride do zaključka zunaj obravnave, mora stranka zahtevo za povrnitev stroškov podati najkasneje 15 dni po prejemu sklepa o ustavitvi postopka, ne glede na to, da je stroške morda že priglasila. Če ta rok zamudi, izgubi pravico do povrnitve stroškov.
OZ člen 335, 335/1, 357, 357/1, 364, 364/2, 369, 369/2.
pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - delno plačilo - tek zastaralnega roka po pretrganju zastaranja - zastaranje terjatve zavarovalnice - terjatve na podlagi kasko zavarovanja
Ker gre za specialno pravilo o teku roka po pretrganju, je treba upoštevati to pravilo in ne splošno, ki določa začetek teka roka za posamezno vrsto terjatve.
Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP, ker tožeča stranka ni doplačala takse za tožbo, ne pa na podlagi umika tožbe.
Četudi sodišče prve stopnje o stroških postopka ni odločalo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, bi moralo v takšni situaciji upoštevati določilo prvega odstavka 156. člena ZPP, saj je tožeča stranka izvršbo vložila, ker tožena stranka terjatve ni plačala.
Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov predsodnega postopka, ker je pogoj za sodno varstvo predhodno uveljavljeno pravno varstvo pri delodajalcu (24. člen ZJU). Tožniku so bili zato utemeljeno priznani stroški zahtevka za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja.
Stiki pod nadzorom, ki jih ureja peti odstavek 106. člena ZZZDR, SO izjema od pravila, da ima drugi od staršev, ki mu otroka nista dodeljena, pravico do stikov brez nadzora tretje osebe in izjeme je potrebno razlagati restriktivno.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4. ZDAVP-2 člen 36. Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku člen 23.a.
sodna taksa - oprostitev plačila - individualni delovni spor - pravna oseba
Prvotožena stranka kot pravna oseba še posluje, saj transakcijskih računov nima zaprtih, zato bi zmogla plačilo sodne takse, vendar teh sredstev, v posledici blokade transakcijskih računov, ki je izkazana v evidencah AJPES tudi na dan odločanja pritožbenega sodišča, prvotožena stranka ni zmožna poravnati takoj. Če ima dolžnik blokirane transakcijske račune, preko katerih bi moral opraviti plačilo, je jasno, da tega ne more izvesti. Ker v obravnavani zadevi tudi ni izkazano, da bi prvotožena stranka razpolagala z gotovino, da bi lahko z njo plačala sodno takso, je pritožbeno sodišče odložilo plačilo sodne takse do izdaje odločbe pritožbenega sodišča.
dodatek za pomoč in postrežbo - upokojenci - nepokretni zavarovanci
Tožnik, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 %, ni zaposlen primerno svojim delovnim zmožnostim, zato niso izpolnjeni pogoji iz 138. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivnemu zavarovancu. Tožnik nekatere od osnovnih življenjskih potreb še opravlja samostojno, pa čeprav s težavo in z dodatnimi napori, zato v predmetni zadevi ne gre za stanje po 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1. Navedeno pomeni, da tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo lahko pridobi skladno z določbo 2. odstavka 139. člena ZPIZ-1 za večino osnovnih življenjskih potreb ter skladno z določbo 137. člena ZPIZ-1 od dne, ko je pridobil status invalidskega upokojenca.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
ZŠtip člen 2, 5, 5/1, 24, 24/1, 24/1-4, 48, 48/1, 48/1-1, 48/1-3, 48/2, 95, 95/1, 95/1-6. URS člen 14, 2, 53, 53/3, 54. ZVis člen 70.
mirovanje štipendijskega razmerja - Zoisova štipendija - mirovanje pravice - načelo enakosti - starši s statusom študenta
Prednostno obravnavanje določene skupine (staršev) pri mirovanju štipendijskega razmerja, kot je to v primeru ureditve v prvi alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip, sodi na polje proste presoje zakonodajalca, ki je pri uresničevanju načela socialne države precej široko. Kljub temu pa zakonodajalec ne sme razlikovati samovoljno, brez razumnega in iz narave stvari izhajajočega (stvarnega) razloga. Razlog za tako razlikovanje glede mirovanja štipendijskega razmerja med starši s statusom študenta, ki ponavljajo letnik, in tistimi študenti, ki kljub starševstvu letnik sicer opravijo, a z nižjo oceno od zahtevane, iz zakonodajnega gradiva ni razviden. Ureditev, ki izhaja iz prve in tretje alineje prvega odstavka 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZŠtip, tako pomeni, da je eden od staršev s statusom študenta, ki prejema starševski dodatek, kljub izobraževanju oziroma uspešno zaključenem letniku v bistveno slabšem položaju, kot bi bil, če bi ponavljal letnik. Določbo prvega odstavka 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZŠtip je zato treba ustavno skladno razlagati tako, da Zoisova štipendija ne miruje in se izplačuje materi s statusom študentke, ki prejema starševski dodatek, kljub nedoseganju zahtevane povprečne ocene.
Pogodbeni stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da mora delavec v primeru, da po prenehanju pogodbe o zaposlitvi delodajalcu prevzame kupce, torej če opravlja konkurenčno dejavnost, delodajalcu plačati pogodbeno kazen in koristi iz sklenjenih poslov s prevzetimi kupci. S tem sta stranki določili konkurenčno klavzulo, saj ta določba pogodbe tožencu omejuje svobodno gospodarsko pobudo po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki.
Konkurenčna klavzula ne velja, ker v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZDR v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Dogovor, ki zavezuje le eno pogodbeno stranko, zaradi česar je kršeno načelo enake vrednosti vzajemnih terjatev, je ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, v smislu določbe prvega odstavka 86. člena OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.
Ker je za prevzem kupcev določena pogodbena kazen, toženec pa v primeru, če ne konkurira in tožeči stranki ne prevzame kupcev, ne prejme ustreznega denarnega nadomestila, takšne konkurenčne klavzule ni mogoče upoštevati pri odločanju o zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi kršenja konkurenčne klavzule.
Že po pravilni ugotovitvi izvršljivosti sodbe nastala nova dejstva ne morejo biti razlog za razveljavitev klavzule izvršljivosti, ker ima dolžnik za to na voljo druga ustrezna pravna sredstva,, ki se jih bo lahko poslužil v primeru, če upnik v predlogu za izvršbo učinkov in pogojev sklenjene prisilne poravnave ne bi upošteval.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4. ZDAVP-2 člen 36. Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku člen 23.a.
sodna taksa - oprostitev plačila - individualni delovni spor - pravna oseba - odlog plačila
Prvotožena stranka kot pravna oseba še posluje, saj transakcijskih računov nima zaprtih, zato bi zmogla plačilo sodne takse, vendar teh sredstev, v posledici blokade transakcijskih računov, ki je izkazana v evidencah AJPES tudi na dan odločanja pritožbenega sodišča, prvotožena stranka ni zmožna poravnati takoj. Če ima dolžnik blokirane transakcijske račune, preko katerih bi moral opraviti plačilo, je jasno, da tega ne more izvesti. Ker v obravnavani zadevi tudi ni izkazano, da bi prvotožena stranka razpolagala z gotovino, da bi lahko z njo plačala sodno takso, je pritožbeno sodišče odložilo plačilo sodne takse do izdaje odločbe pritožbenega sodišča.
Zahtevo za priznanje delne invalidske pokojnine je tožnik vložil v času veljavnosti ZPIZ-1. O tej pravici tožena stranka do izdaje izpodbijanih odločb ni odločala. V času vložitve zahteve se določbe ZPIZ/92 niti po prehodnih določbah ZPIZ-1 niso več uporabljale, zato določbe ZPIZ/92 ne morejo biti pravna podlaga za odločanje o navedeni pravici iz invalidskega zavarovanja.
Tožnik je pridobil pravico do delne invalidske pokojnine. Ugotovljena (preostala) delovna zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela s polovičnim delovnim časom je dejanska okoliščina, ki je bila podlaga za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti, tej pa vsebinsko ustreza zmanjšana delovna zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti po ZPIZ-1. V takem primeru ima tožnik (samozaposleni) pravico do delne invalidske pokojnine.
ZPIZ-1 člen 36, 177, 177/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 22, 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - pravica do sorazmernega dela pokojnine po mednarodnem sporazumu - mednarodni sporazum o socialni varnosti
Sporazum z BiH posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic (20. člen) in določa poseben postopek in pravila za ponovno odmero pokojnin po uradni dolžnosti (37. člen), zato je v obravnavani zadevi izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici.
Tožniku je bila v BIH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja, kar posledično pomeni, da ne izpolnjuje pogoja iz 21. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino za priznanje samostojne dajatve oziroma starostne pokojnine. Ker je bila tožniku invalidska pokojnina v BIH priznana na podlagi seštevka zavarovalnih obdobjih, dopolnjenih v BIH in v Sloveniji že pred uveljavitvijo Sporazuma (od 1. 11. 1998 dalje), bi v tem primeru prišla v poštev zgolj ponovna odmera pokojnine na podlagi 37. člena ZPIZ-1. Glede na pravnomočno odločbo tožene stranke, iz katere izhaja, da tožnik pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine in s tem do sorazmernega dela invalidske pokojnine ne izpolnjuje, to pomeni, da obveznost izplačevanja pokojnine na podlagi tako slovenske kot tudi tuje pokojninske dobe, ostane še naprej obveznost organa, ki je prvi priznal invalidsko pokojnino, v tem primeru nosilca zavarovanja v BIH, medtem ko tožnik na podlagi iste zavarovalne dobe ne more pridobiti druge pokojnine (v konkretnem primeru starostne pokojnine oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine).
stroški pravdnega postopka – stroški nastali po krivdi stranke - načelo krivde - priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave - umik tožbe
Tožeča stranka ni več imela pravnega interesa za uveljavljanje terjatve potem, ko je ta bila priznana v postopku prisilne poravnave. Od tedaj naprej je povzročala stroške po svoji krivdi – ker namreč ni umaknila tožbe, čeprav od nadaljevanja gospodarskega spora ni več imela nobene pravne koristi.
odgovornost proizvajalca stvari z napako - navodila za uporabo - trditveno in dokazno breme - soprispevek oškodovanca
Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 155. člena OZ (odgovornost proizvajalca stvari z napako). Gre za objektivno odgovornost (odgovornost po načelu vzročnosti) proizvajalca stvari, ki da v promet stvar z napako. Izhajajoč iz citirane določbe 155. člena OZ je breme tožeče stranke kot oškodovanke, da zatrjuje in dokazuje dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo) - da je tožena stranka (proizvajalec stvari) dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo. Če je domnevna baza izkazana, se obstoj vzročne zveze domneva (povzeto iz OZ s komentarjem, 1. knjiga, stran 849).
Ker je tožnica uspela izkazati domnevno bazo (da je toženka, proizvajalec stvari, dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo), se obstoj vzročne zveze domneva. Objektivno odgovoren proizvajalec stvari z napako pa se lahko odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja (krivda načeloma ni odločilna) oškodovanca (možna je seveda tudi delna razbremenitev odgovornosti), ker stvari ni uporabljal na običajen in primeren način ali se ni ravnal po navodilih, protokolih (povzeto iz OZ s komentarjem, prva knjiga, str. 898).
Do izdaje dokončne odločbe zbrana medicinska in delovna dokumentacija ne dokazuje zmanjšanja delovne zmožnosti oz. ne daje podlage za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti, ki je po drugem odstavku 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Zavrnilni odločbi tožene stranke sta zato pravilni in zakoniti.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4. ZDAVP-2 člen 36. Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku člen 23.a.
sodna taksa - oprostitev plačila - individualni delovni spor - pravna oseba - odlog plačila
Prvotožena stranka kot pravna oseba še posluje, saj transakcijskih računov nima zaprtih, zato bi zmogla plačilo sodne takse, vendar teh sredstev, v posledici blokade transakcijskih računov, ki je izkazana v evidencah AJPES tudi na dan odločanja pritožbenega sodišča, prvotožena stranka ni zmožna poravnati takoj. Če ima dolžnik blokirane transakcijske račune, preko katerih bi moral opraviti plačilo, je jasno, da tega ne more izvesti. Ker v obravnavani zadevi tudi ni izkazano, da bi prvotožena stranka razpolagala z gotovino, da bi lahko z njo plačala sodno takso, je pritožbeno sodišče odložilo plačilo sodne takse do izdaje odločbe pritožbenega sodišča.