OZ člen 335, 335/1, 357, 357/1, 364, 364/2, 369, 369/2.
pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - delno plačilo - tek zastaralnega roka po pretrganju zastaranja - zastaranje terjatve zavarovalnice - terjatve na podlagi kasko zavarovanja
Ker gre za specialno pravilo o teku roka po pretrganju, je treba upoštevati to pravilo in ne splošno, ki določa začetek teka roka za posamezno vrsto terjatve.
Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP, ker tožeča stranka ni doplačala takse za tožbo, ne pa na podlagi umika tožbe.
Četudi sodišče prve stopnje o stroških postopka ni odločalo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, bi moralo v takšni situaciji upoštevati določilo prvega odstavka 156. člena ZPP, saj je tožeča stranka izvršbo vložila, ker tožena stranka terjatve ni plačala.
umik tožbe – povrnitev stroškov – zahteva za povrnitev stroškov – pravočasnost zahteve - prekluziven rok
Če se redni postopek na prvi stopnji ne odvija tako, kot predvidevajo določbe ZPP, in kljub temu pride do zaključka zunaj obravnave, mora stranka zahtevo za povrnitev stroškov podati najkasneje 15 dni po prejemu sklepa o ustavitvi postopka, ne glede na to, da je stroške morda že priglasila. Če ta rok zamudi, izgubi pravico do povrnitve stroškov.
Po splošnem pravilu iz 1. odstavka 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Skladno s 1. odst. istega člena OZ nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. V obravnavani zadevi je delavka (sedaj toženka) zaradi neupravičene pridobitve dolžna prejeto vrniti delodajalcu (sedaj tožeči stranki), ker je odpadla pravna podlaga (pravnomočna sodba, na podlagi katere so bila sporna izplačila izvršena). Ker gre za neupravičeno pridobitev, se dolžnost vračanja prejetega ne presoja po pravilih o odškodninski odgovornosti, temveč je odločilna le ugotovitev, da je bil prejemnik obogaten na škodo drugega.
Ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke (univerze), ki ga je podala tožena stranka, ni utemeljen. Univerza je pravna oseba in le ona ima pravdno sposobnost v postopku pred državnimi organi in sodišči. Zaradi navedenega ni pomembno, da je izplačilo toženki izvršila določena fakulteta, ki ni samostojna pravna oseba, saj je le članica univerze in sama pred sodiščem ne more nastopati.
Pravdne stroške je treba povrniti za tista nujna procesna dejanja, ki stranki še zagotavljajo učinkovito sodno varstvo. Ob vložitvi tožbe je bila že objavljena odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-162/12-5, Up-626/12-5 z dne 12. 7. 2012, v kateri je bilo pojasnjeno, da se mora o znižanju pokojnine odločiti z upravno odločbo v predpisanem postopku pri toženi stranki. Pri odločanju o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, med katere sodi tudi odločanje o odmeri pokojnine in njenem znižanju, pa se sodno varstvo zoper upravne akte zagotavlja v socialnem sporu. V takem sporu ni stvarno pristojno upravno sodišče, kjer je tožnik prvotno vložil tožbo, temveč socialno sodišče, kjer se sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1). Stroški sodnih taks, ki so nastali z vložitvijo tožbe pred stvarno nepristojnim sodiščem, zato ne zadostijo kriteriju smotrnosti in jih kot nepotrebne nasprotna stranka ni dolžna povrniti tožniku.
neenaka obravnava - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodnina
Tožena stranka je tožnici v spornem obdobju večkrat odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je pogodbe o zaposlitvi odpovedala iz razloga racionalizacije poslovanja ali pa iz razloga reorganizacije poslovanja. Tožnica teh odpovedi ni nikoli izpodbijala. Tožena stranka zaradi tega nad tožnico ni izvajala mobbinga, ampak ji je s tem le poskušala ohraniti delovno mesto oziroma delovno razmerje. Tožnica ni bila neenako obravnavana v zvezi z obdaritvijo s pršuti, pri izplačilu regresa in in plačilom stimulativnega dela plače in dodatkov. Prav tako tožnica ni bila večkrat kot ostale sodelavke razporejena na čiščenje prostorov. V ravnanju tožene stranke tako ni mogoče ugotoviti elementov mobinga in diskriminacije, zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 89, 141, 143. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 55, 55/3.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nadure - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - članstvo v sindikatu - diskriminacija - večje število delavcev - uporaba kriterijev
Tožena stranka je obrazložila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z navedbami, da je v okviru delovnega procesa prenehala potreba po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ker je zaradi spremenjenih razmer na trgu poslovanja, upada števila gostov kot glavnega vira dohodka in prometa, utrpela bistveno zmanjšan obseg prihodka, da se je število gostov v zadnjih štirih mesecih pred odpovedjo v razmerju na poslovanje družbe bistveno znižalo in da upad števila gostov v času največje kumulacije obiskanosti gostov pri toženi stranki narekuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih ter da zaradi bistveno zmanjšanega obsega gostov v času največje kumulacije gostov (v petek in soboto od 21. ure naprej ter v nedeljo popoldne), v primerjavi z preteklim letom in zmanjšanega števila naročil, tožnikom ni mogoče zagotoviti dela. Tako opredeljen odpovedni razlog v rednih odpovedih pogodb o zaposlitvi daje podlago za zaključek o utemeljenosti odpovednega razloga v smislu 88. člena ZDR.
Ker so morali tožniki v skladu z določbo 143. člena ZDR v zvezi s 141. členom ZDR, ki določa delovni čas, delati preko polnega delovnega časa, so upravičeni do plačila za opravljeno delo, v skladu s takrat veljavno določbo 3. alineje točke b) tretjega odstavka 55. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 239, 241. ZZVZZ člen 82.
bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo
V obravnavanem primeru je bila zdravstvena komisija glede bolniškega staleža tožnika drugačnega mnenja kot imenovani zdravnik. Zdravstvena komisija je o začasni nezmožnosti za delo delavca tožeče stranke odločila za nazaj, od dneva, ki je bil določen v odločbi imenovanega zdravnika, kar je skladno z določbo 241. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato je izpodbijana dokončna odločba zdravstvene komisije pravilna.
hipotekarni dolžnik - ugovor hipotekarnega dolžnika
Ker zastavna pravica (pridobljena z zaznambo sklepa o izvršbi) učinkuje zoper vsakokratnega poznejšega lastnika nepremičnine (drugi odstavek 170. člena ZIZ), vstopi novi imetnik predmeta izvršbe v izvršbo namesto prejšnjega že po samem zakonu v smislu določila četrtega odstavka 24. člena ZIZ in pridobi položaj novega dolžnika namesto prvotnega dolžnika.
Tožeča stranka je zahtevala plačilo posredniške provizije in je torej ona tista, ki bi morala postaviti določne trditve, da si je prizadevala najti in spraviti v stik z naročiteljem podjetje P. in tudi, da je naročnika obvestila o vseh za nameravani posel pomembnih okoliščinah.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - zamudna sodba - presoja pogojev za izdajo zamudne sodbe
Tožeča stranka je v tožbi zadostno konkretizirala tako tveganje kot intenziteto telesnih bolečin in strahu ter za te navedbe predložila listinske dokaze ter predlagala dokaz z zaslišanjem izvedenca in pravdnih strank (oz. svoje zaslišanje). Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s temi dokazi.
V skladu z določbo 102. člena ZIZ sodišče ne sme dovoliti izvršbe za poplačilo denarne terjatve iz dolžnikove plače preko zneska v višini zajamčene plače, vendar pa dejstvo, da dolžnik prejema pokojnino, ki je nižja od minimalne plače, ni razlog za ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti.
OZ člen 10, 132. ZPP člen 151, 242, 242/3, 249, 249/2.
stroški postopka - stroški ob subjektivni spremembi tožbe
Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo razširila tožbo še na K.L., d.o.o., ki bi bila petotožena stranka. Sodišče prve stopnje je slednji vročilo vlogo in jo pozvalo, naj v roku 15 dni sodišču pisno sporoči ali podaja privolitev, da vstopi v pravdo poleg ostalih toženih strank. Čeprav se molk ne more šteti za privolitev v subjektivno spremembo tožbe, je naslovnica lahko soglasje tudi izrecno zavrnila, še posebej, ker je bila k izjavi pozvana po sodišču. S tem so ji nastali izdatki, ki jih je povzročila tožeča stranka. Njihove povrnitve ji ni mogoče zavrniti z razlago, da ni stranka v pravdnem postopku.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
Pogodbeni stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da mora delavec v primeru, da po prenehanju pogodbe o zaposlitvi delodajalcu prevzame kupce, torej če opravlja konkurenčno dejavnost, delodajalcu plačati pogodbeno kazen in koristi iz sklenjenih poslov s prevzetimi kupci. S tem sta stranki določili konkurenčno klavzulo, saj ta določba pogodbe tožencu omejuje svobodno gospodarsko pobudo po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki.
Konkurenčna klavzula ne velja, ker v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZDR v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Dogovor, ki zavezuje le eno pogodbeno stranko, zaradi česar je kršeno načelo enake vrednosti vzajemnih terjatev, je ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, v smislu določbe prvega odstavka 86. člena OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.
Ker je za prevzem kupcev določena pogodbena kazen, toženec pa v primeru, če ne konkurira in tožeči stranki ne prevzame kupcev, ne prejme ustreznega denarnega nadomestila, takšne konkurenčne klavzule ni mogoče upoštevati pri odločanju o zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi kršenja konkurenčne klavzule.
ZPIZ-1 člen 36, 177, 177/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 22, 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - pravica do sorazmernega dela pokojnine po mednarodnem sporazumu - mednarodni sporazum o socialni varnosti
Sporazum z BiH posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic (20. člen) in določa poseben postopek in pravila za ponovno odmero pokojnin po uradni dolžnosti (37. člen), zato je v obravnavani zadevi izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici.
Tožniku je bila v BIH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja, kar posledično pomeni, da ne izpolnjuje pogoja iz 21. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino za priznanje samostojne dajatve oziroma starostne pokojnine. Ker je bila tožniku invalidska pokojnina v BIH priznana na podlagi seštevka zavarovalnih obdobjih, dopolnjenih v BIH in v Sloveniji že pred uveljavitvijo Sporazuma (od 1. 11. 1998 dalje), bi v tem primeru prišla v poštev zgolj ponovna odmera pokojnine na podlagi 37. člena ZPIZ-1. Glede na pravnomočno odločbo tožene stranke, iz katere izhaja, da tožnik pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine in s tem do sorazmernega dela invalidske pokojnine ne izpolnjuje, to pomeni, da obveznost izplačevanja pokojnine na podlagi tako slovenske kot tudi tuje pokojninske dobe, ostane še naprej obveznost organa, ki je prvi priznal invalidsko pokojnino, v tem primeru nosilca zavarovanja v BIH, medtem ko tožnik na podlagi iste zavarovalne dobe ne more pridobiti druge pokojnine (v konkretnem primeru starostne pokojnine oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine).
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar
Ker je pri tožnici ugotovljeno, da ima dve telesni okvari, vsako v višini 30 %, je skupaj ugotovljena telesna okvara 40 %. Ker sta obe telesni okvari posledica bolezni, tožnici ne gre pravica do invalidnine za telesno okvaro.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4. ZDAVP-2 člen 36. Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku člen 23.a.
sodna taksa - oprostitev plačila - individualni delovni spor - pravna oseba - odlog plačila
Prvotožena stranka kot pravna oseba še posluje, saj transakcijskih računov nima zaprtih, zato bi zmogla plačilo sodne takse, vendar teh sredstev, v posledici blokade transakcijskih računov, ki je izkazana v evidencah AJPES tudi na dan odločanja pritožbenega sodišča, prvotožena stranka ni zmožna poravnati takoj. Če ima dolžnik blokirane transakcijske račune, preko katerih bi moral opraviti plačilo, je jasno, da tega ne more izvesti. Ker v obravnavani zadevi tudi ni izkazano, da bi prvotožena stranka razpolagala z gotovino, da bi lahko z njo plačala sodno takso, je pritožbeno sodišče odložilo plačilo sodne takse do izdaje odločbe pritožbenega sodišča.
Kadar stroški nastanejo zaradi naključja, ki se je primerilo stranki, le-ta sama nosi svoje stroške, nasprotna stranka pa je od nje upravičena zahtevati povrnitev stroškov po prvem odstavku 156. člena ZPP.