KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00078892
KZ-1 člen 45a, 49, 73, 73/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema predmetov - nujnost in sorazmernost ukrepa - stopnja ponovitvene nevarnosti - ukrepi za odpravo ponovitvene nevarnosti - obteževalne in olajševalne okoliščine - uporaba omilitvenih določil
Po oceni sodišča druge stopnje odvzem telefona, ob ugotovljeni visoki stopnji nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja na strani obtoženca in pomenu telefona kot sredstva za storitev kaznivega dejanja, kar oboje je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, pomeni nujen ukrep, glede na splošno znano vrednost telefona pa tudi sorazmeren ukrep.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - TUJCI
VSK00081488
KZ-1 člen 7, 51, 51/2, 69, 70, 73, 73/2, 308, 308/3. ZKP člen 285c, 285c/1, 285.c/6, 370, 370/2. ZTuj-2 člen 15, 146.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - pridobitev premoženjske koristi - priznanje krivde - obrazložitev sodbe - nedovoljen pritožbeni razlog - omilitev kazni - posebne olajševalne okoliščine - uporaba kazenskega zakona - varnostni ukrep odvzema predmetov
Za izpolnitev zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zadostuje že enkraten prevoz tujcev, če ga storilec opravi z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar je razlikovalni znak, ki to izvršitveno obliko ločuje od oblik ukvarjanja z nezakonitimi prevozi in inkriminacija v obravnavani izvršitveni obliki ni kolektivna. V konkretnem primeru opis kaznivega dejanja vsebuje navedbo, da sta obtožena tujce prevažala z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar v celoti ustreza zasnovi abstraktnega dejanskega stanu po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.
Izbiro in odmero kazenske sankcije so narekovale tako osebne okoliščine obtoženih kot okoliščine samega dejanja, sodišče pa je pri odmeri kazni upoštevalo tudi omilitvena določila iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, po katerem sme sodišče storilcu, ki prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Izrek takšne omiljene kazni je na predobravnavnem naroku oziroma naroku za izrek kazenske sankcije predlagalo že samo tožilstvo, sodišče pa v tem primeru glede na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP ne more izreči strožje kazenske sankcije kot jo je predlagal državni tožilec.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnika izpodbijano sodbo z ostalimi primerjata le glede izrečene kazni in števila prepeljanih tujcev, kar pa ne predstavlja odločilne okoliščine. Pritožnika bi za ugotovitev kršitve načela enakosti namreč morala izkazati, da je glede na vse pravno relevantne okoliščine primera sodišče brez utemeljenega razloga odločilo drugače, kot sodišča sicer odločajo v primerljivih zadevah.
Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je bila novela KZ-1G, ki je začela veljati dne 11. 7. 2020 in ki je bila podlaga za obsodbo tudi v konkretnem primeru, sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo na njeno ozemlje lahko vstopi.
V predmetni zadevi je odvzem predmetov fakultativen, saj za obravnavano kaznivo dejanje ni izrecno predpisan v posebnem delu kazenskega zakonika. Pri odločitvi o tem mora sodišče tako po načelu sorazmernosti upoštevati težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa. Vrhovno sodišče RS je v več odločbah poudarilo, da mora sodišče za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov presoditi tako preventivni učinek odvzema kot tudi sorazmernost in nujnost ukrepa ter da zgolj ugotovitev uporabe ali namenjenosti za kaznivo dejanje oziroma nastanka s kaznivim dejanjem (drugi odstavek 73. člena KZ-1) ne zadošča.
uporaba zvočnih naprav - zakonski znaki prekrška - cestni promet
Uporaba telefona, ki zmanjšuje vidno in slušno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila, ne pomeni zgolj glasovnega oziroma tekstovnega komuniciranja. Ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da je storilec mobilni telefon držal v roki na volanu, pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo uporabe mobilnega telefona niso utemeljeni.
Tudi pritožbenim trditvam, da sodišče prve stopnje ni z ničemer pojasnilo, da naj bi držanje telefon v roki zmanjševalo vidno in slušno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila, ni mogoče pritrditi, saj je zaključek o tem sodišče prve stopnje napravilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ne glede na to, da je sicer res bolj skopo obrazložen, pa ob dejstvu, da gre glede na dikcijo prvega odstavka 35. člena ZPrCP1 za nižji dokazni standard, zadošča za zaključek o obstoju tudi tega zakonskega znaka prekrška po petem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP
Sodišče prve stopnje je upoštevaje prepričljivo izpovedbo policista A. A., ki je kritičnega dne vodil postopek s storilcem, zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca grafološke in forenzične stroke z razlogi, da je policist na zaslišanju v razpravni dvorani storilca kot voznika neposredno prepoznal.
Ob tem, ko po določbi tretjega odstavka 41. člena ZNPPol lahko policisti, če dvomijo o pristnosti javne listine ali je oseba nima ali identitete ni možno z gotovostjo ugotoviti, ugotavljajo identiteto z razgovorom, v katerem preverjajo podatke o identiteti s pomočjo podatkov iz evidenc po tem zakonu, uradnih evidenc in drugih zbirk podatkov, drugih listin, s pomočjo drugih oseb ali na drugem kraju ali na način, ki ga predlaga oseba, če je varen in razumen, po določbi prvega odstavka 112. člena ZNPPol pa policisti zaradi opravljanja policijskih nalog zbirajo in obdelujejo osebne in druge podatke, vključno s podatki o biometričnih značilnostih oseb in podatki iz zaupnih razmerij oziroma poklicnih skrivnosti, pri čemer smejo podatke o biometričnih značilnostih oseb obdelovati pri identifikacijskem postopku, pritožbeno sodišče zaključuje, da kljub zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca forenzične stroške ni bil kršen 68. člen ZP-1.
ZPrCP člen 35, 35/5. ZP-1 člen 57, 57/1, 57/3, 66, 66/2
uporaba mobilnega telefona med vožnjo - plačilni nalog - konkretizacija prekrška
Plačilni nalog v predmetnem postopku je bil izdan na podlagi prvega odstavka 57. člena ZP-1 in vsebuje vse sestavine, ki jih kot bistvene določa tretji odstavek 57. člena ZP-1, prav tako pa je iz njega razvidno, da so bili prekršek in dokazi zanj storilcu predstavljeni na kraju prekrška. V tem primeru (ko se PN vroči storilcu na kraju prekrška) prekrškovni organ naknadno izda opis dejanskega stanja, ki je sestavni del PN.
hitri postopek o prekršku - vezanost na dejansko stanje ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje - dovoljeni pritožbeni razlogi
Sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek tako ni podvomilo v to, da je bila hitrost izmerjena storilčevemu vozilu ter da je bil postopek preizkusa alkoholiziransoti izveden zakonito, saj sta navedeno skladno potrdila oba zaslišana policista, njune izpovedbe pa so skladne z drugimi dokazi v spisu. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano.
Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da je v postopku preizkusa alkoholiziranosti bil vprašan, ali je pred 15 minutami pil alkoholne pijače. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.
Glede na opis kaznivega dejanja, kjer se je obdolžencu očitala kršitev pravic delavcev v obdobju več kot sedmih let, bi bilo treba njegovo ravnanje kvalificirati po drugem odstavku 196. člena KZ-1E, za katerega je predpisana kazen zapora petih let in denarna kazen. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP pa so za sojenje o teh kaznivih dejanjih stvarno pristojna okrožna sodišča in ne okrajna sodišča. S tem, ko je obdolžencu za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča sodilo okrajno sodišče, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).
zahteva za sodno varstvo - upravičenci - dopustnost zahteve
Glede na to, da se sklep oziroma odločitev prekrškovnega organa z dne 14. 6. 2023 nanaša na odločitev o vlogi (konkretno ugovoru) A. A. ter da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom (z dne 24. 4. 2024) odločalo o zahtevi za sodno varstvo A. A. zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o njegovi vlogi oziroma ugovoru, je zaključek sodišče prve stopnje, da je navedena ZSV nedovoljena, ker vlagatelj ni kršitelj po izdanem plačilnem nalogu z dne 26. 1. 2023, nepravilen, saj posega v vlagateljevo pravico do sodnega varstva in do pravnega sredstva iz 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenje (URS).
Osebi, na kateri se nanaša sklep o zavrženje njene vloge mora biti namreč zagotovljeno sodno varstvo oziroma pravno sredstvo zoper tako odločitev, kar pomeni, da je njegovo izpodbijanje zaključka o nedopustnosti njegove vloge potrebno obravnavati vsebinsko
hitri postopek o prekršku - razbremenilni dokazi - zaslišanje priče - instrukcijska maksima
Pritožbeni očitki o podani kršitvi po drugem odstavku 155. člena v zvezi z 68. členom ZP-1 izkažejo za utemeljene, saj ob nepotrjenem zaključku o izmikanju priče A. A. ni mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje enako skrbno kot okoliščine, ki so storilki v korist, razčistilo tudi okoliščine, ki storilko obremenjujejo.
goljufija - zakonski znaki - opis dejanja - preslepitveni namen - dokončanje kaznivega dejanja - spravljanje v zmoto - lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin
Obljube, da in do katerega roka bo denar obdolženka oškodovancu vrnila, so sestavni del vsakega posojilnega razmerja ter ne povedo ničesar o tem, katere dejanske okoliščine (ki bi očitan preslepitveni namen konkretizirale nad ravnijo neizpolnitve civilnopravne obveznosti, opisane z dejstvom, da denarja naposled ni vrnila) naj bi obdolženka lažnivo prikazovala, zato tudi sklic na "prvotni namen, ko ji je šlo le za to, da si pridobi denar", izzveni v prazno.
Ker je kaznivo dejanje goljufije dokočano, ko oškodovanec ravna v škodo svojega premoženja, z naknadnimi ravnanji obdolženke oškodovanca nista mogla biti spravljena v zmoto.
vročilnica kot javna listina - trditveno in dokazno breme - zavrnitev pritožbe
Vročilnica je institut, na podlagi katerega sodišče ugotavlja dejstva o vročitvi. Ima lastnost javne listine in potrjuje za normalen potek postopka dve procesno odločilni dejstvi. Prvič, da je bilo določeno pisanje naslovniku vročeno in drugič, kdaj se je to zgodilo. Pravilno izpolnjena vročilnica zato dokazuje tako samo vročitev, kot tudi datum vročitve. Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, če se ne dokaže nasprotno. Dovoljeno je torej dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar je ta dokaz mogoče ovreči samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke. Na obsojencu je bilo torej dokazno breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079292
KZ-1 člen 7, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - uporaba milejšega zakona - opis kaznivega dejanja - razlogi o odločilnih dejstvih - odločilna dejstva - pravila podjetniške presoje - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - direktni naklep obarvan s posebnim namenom - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Presoja, kateri zakon je za storilca milejši, se navezuje na okoliščine konkretnega primera, katere v obravnavani situaciji določa trditev, da je obtoženi A. A. v inkriminiranem obdobju, in sicer v času od 22. 4. 2010 do 10. 5. 2010 deloval kot direktor Poslovnega centra X. pri Banki d. d., nato pa v času do 21. 9. 2012 kot namestnik direktorja Poslovnega centra Y. pri Banki d. d. s posebnimi pooblastili direktorja D. D. z dne 16. 2. 2012 in 30. 8. 2012; tako zatrjevanje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ustreza subsumpciji pod abstraktni del kazenskopravne določbe v obliki, kot je veljala pred 15. 5. 2012, ter v obliki, kot je veljala po 15. 5. 2012, saj implicira ne le očitek izvršitvenega ravnanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti v celotnem inkriminiranem obdobju, pač pa tudi očitek, da je celotno inkriminirano obdobje, glede na položaj direktorja centra oziroma njegovega namestnika, izvršitveno deloval pri njenem vodenju oziroma nadzorstvu na način, kot je opredeljeno pri posamičnih očitkih.
V obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, posebej upoštevaje ugotovitev, da se je večina odobrenih kreditov preko družbe I. vrnila v sistem Banke d. d., torej za poplačilo kreditov te družbe, je v ključnem prepoznati le razloge za ugotovitev, da je obtoženi A. A. s kreditojemalcem družbo E. v obravnavanih primerih sklenil ekonomsko neupravičen posel, kar pa v ničemer ne pojasni prvostopenjskega zaključka, da je tudi zlorabil svoj položaj z namenom pridobitve premoženjske koristi.
V takšni obrazložitvi prvostopenjskega sodišča ni najti razlogov za zaključek, da je s svojim ravnanjem obtoženi A. A. tudi zlorabil svoj položaj z namenom pridobitve premoženjske koristi družbi G., posebej upoštevaje, da so se kreditne sredstva, kar za sodišče prve stopnje očitno ni sporno, porabila za nakup nepremičnin, ki so ne glede na upravičenost ali neupravičenost izvedenčevih zaključkov o realnosti prevrednotenja predstavljale povečanje premoženja kreditojemalca in, v končni fazi, omogočile vzpostavitev hipoteke v korist banke.
Na podlagi jasnih stališč do izpostavljenih okoliščin bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali so z gotovostjo izkazani zakonski znaki in elementi obtoženemu A. A. in B. B. očitanih (kaznivih) dejanj; torej, ali so zanesljivo podana dejstva in okoliščine, ki terjajo ugotovitev, da je bilo podano nasprotje interesov med obtoženim A. A. in banko ter da pri odobritvi kreditov ni ravnal v dobri veri v korist banke in, upoštevaje takrat aktualne gospodarske razmere, na primerni informacijski podlagi. In dodatno, ali so zanesljivo podana dejstva in okoliščine, ki obtoženčevo ravnanje jasno določajo kot posebej obarvano z inkriminiranim namenom in s tem razločujejo od njegovega morebiti ne dovolj skrbnega ravnanja.
nadomestna vročitev - vročanje na delovnem mestu - izločitev sodnika - odklonitveni razlogi - videz nepristranskosti - procesno vodstvo
Kadar se sodno pisanje na delovnem mestu naslovnika izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, je taka nadomestna vročitev procesno veljavna, ne glede na to, ali je oseba pisanje dejansko predala naslovniku ali ne.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079129
KZ-1 člen 49, 308, 308/3. ZKP člen 304a, 304a/1, 304a/1-1, 370, 370/2.
priznanje krivde - kazenska sankcija - odmera kazni - okoliščine za odmero kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - narava in teža kaznivega dejanja - individualizacija kazenske sankcije - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji
V predmetni zadevi ni prišlo do neenakega kaznovanja, ko naj bi bila obtožencu izrečena nerazumno višja kazen od kazni, ki jih sodišča izrekajo v primerljivih primerih. S citiranjem opravilne številke zadeve, označbo okrožnega sodišča, ki je izdalo odločbo in (v preteženem delu) z navedbo višine izrečene kazni, se pritožniki sklicujejo na večje število judikatov, ki pa po prepričanju pritožbenega sodišča, ob izostali natančni in kritični presoji narave in teže posameznih kaznivih dejanj ter upoštevanih obteževalnih in olajševalnih okoliščin in njihovi primerjavi z naravo in težo očitanega kaznivega dejanja in z odmernimi okoliščinami ugotovljenimi v predmetni zadevi, z vidika očitane neenakosti obravnavanja niso relevantni. Torej v tem smislu, da bi bilo zgolj na podlagi tako selektivno/pomanjkljivo/necelovito predstavljenih podatkov moč zaključiti, da v obravnavani zadevi izrečena kazen (ki je bila odmerjena pod zakonsko določen minimum) pomeni neenako obravnavanje obtoženca, v primerjavi z ostalimi storilci kaznivih dejanj in da je iz tega naslova podana kršitev 14. člena Ustave RS, kar pa sodišče druge stopnje glede na razloge izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje udejanilo načelo individualizacije kazenske sankcije, zavrača.
utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - neogibnost pripora - sorazmernost pripora - preizkus obstoja pripornih razlogov po 207. členu ZKP
Sklep o podaljšanju pripora, ki ga izda senat po vloženi obtožnici je po svoji naravi tudi ugotovitvena odločba, s katero se ugotavlja, da so pogoji in razlogi za pripor še vedno podani.
utemeljen sum - doktrina prima facie - ugotavljanje nezakonitosti dokaza - begosumnost - podaljšanje pripora
Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo vsebino dokazov in podalo jasne, celovite ter prepričljive razloge o obstoju utemeljenega suma obdolženima očitanega kaznivega dejanja. Zato tudi pritožbeno očitana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Iz enakih razlogov obstoja utemeljenega suma ne morejo omajati pritožbena prizadevanja zagovornice obdolženega A. A., da so ugotovitve izvedenskega mnenja glede načina izvršitve kaznivega dejanja povsem nemerodajne, saj naprava naj ne bi bila najdena v vozilu.
Tako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ne more sprejeti teze o očitni nezakonitosti dokazov, na katerih temelji zaključek o utemeljenosti suma.
Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna, pri čemer je potrebno tudi v fazi izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventiven (vplivanje na storilca) in generalno preventiven (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni.
Pri kaznivem dejanju goljufije mora biti storilcu dokazano, da je ravnal z goljufivim namenom že ob sklenitvi posla. V opisu dejanja morajo biti navedene konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da je imel storilec ob sklenitvi posla goljufivi namen. Teh okoliščin ni mogoče nadomestiti zgolj z navajanjem okoliščin, ki so nastopile kasneje, saj te za presojo obstoja goljufivega namena ob sklenitvi posla niso ključne. Navedbe, kot na primer "že plačanega blaga ni dobavil; niti delno ni vrnil prejetega denarja; je postal nedosegljiv", lahko sicer dodatno utrjujejo goljufivi namen storilca, ne morejo pa te okoliščine nadomestiti okoliščin, ki morajo biti ugotovljene v času sklenitve posla in biti v izreku sodbe v opisu dejanja jasno navedene. Šele v takšnem primeru lahko gre za kaznivo dejanje goljufije in ne zgolj za neizpolnitev civilnopravne zaveze.
KZ-1 člen 262, 262/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje dajanja podkupnine - posredovanje pri podkupovanju - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - subjektivni element sostorilstva - sostorilstvo - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Obtožencu se očita (tako v obtožnici kot v izreku prvostopenjske sodbe), da sta skupaj s L. L. v zvezi s tehničnim pregledom vozila uradnima osebama tehničnima preglednikoma D. D. in E. E. izročila denar kot nagrado v znesku 10 EUR in sicer na način, da je L. L. na predlog B. B. denar vložila v prometno dovoljenje, ki ga je slednji nato izročil D. D. zato, da sta tehnična preglednika opravila tehnični pregled na način, da sta namenoma spregledala taksativno naštete napake, prav tako vozila nista pregledala v celoti, česar v zapisnik o tehničnem pregledu nista vpisala ali nista pravilno vpisala, nato pa v zapisniku o tehničnem pregledu potrdila, da je vozilo tehnično brezhibno, čeprav ni bilo in zato ne bi moglo in smelo uspešno opraviti tehničnega pregleda, prejeto nagrado pa sta si tehnična preglednika tudi razdelila. Glede na takšen opis sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da se obtožencu očita, da je tehničnemu pregledniku dejansko izročil (dal) denar (nagrado, korist) z namenom, da tehnična preglednika (uradni osebi) tehničnega pregleda vozila L. L. (uradnega dejanja) ne opravita po predpisih, temveč vozilo kot brezhibno "spustita čez tehnični pregled" in so s takšnim opisanim ravnanjem konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja dajanja podkupnine. Obtoženi je namreč glede na opis dejanja podkupnino izročil neposredno v roke tehničnemu pregledniku D. D. in je torej opisano sostorilstvo in ne zgolj pomoč.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078943
URS člen 20, 20/1, 22, 23, 25, 29. ZKP člen 2, 5, 16, 17, 184, 184/1, 184/2, 184/3, 201, 201/1, 201/1-3, 272, 272/2. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3.
podaljšanje pripora - ponovitvena nevarnost - pravica do obrambe - obtožnica - nezakonito pridobljen dokaz - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog
Preiskava se ne konča s sodno odločbo, temveč z dopisom, s katerim preiskovalni sodnik pošlje sodni spis državnemu tožilcu. Slednje praviloma stori po spoznanju, da je dejansko stanje zadeve v zadostni meri razjasnjeno, da tožilcu omogoča odločitev o nadaljevanju postopka z vložitvijo obtožnice oziroma z odstopom od pregona. Vendar pa je preiskovalni sodnik izrecno omejen z drugim stavkom prvega odstavka 184. člena ZKP, kadar je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več dopustno podaljšati. Časovno je omejen tudi državni tožilec (tretji odstavek 184. člena ZKP), ki mora obtožnico, v kateri predlaga podaljšanje pripora, vložiti najmanj 5 dni pred iztekom pripora.
Iz pritožbenih navedb zagovornic je jasno, da ocena o domnevni nezakonitosti dokazov predpostavlja podrobno razčiščevanje okoliščin v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo, zato ni mogoče soglašati z obrambnim stališčem, da je že na prvi pogled jasna nezakonitost dokazov.
Zagovornik ne more uspeti z navedbami, da je bila hudodelska združba razbita, prepovedana droga zasežena, obdolženec pa nima ne sredstev za nadaljevanje očitanih kaznivih dejanj ne možnosti in povezav, da bi lahko ponovno nabavil prepovedano drogo, prav tako nima sredstev za njihovo nadaljnjo prodajo. Nevarnost ponovitve se namreč ne nanaša nujno na ponovitev kaznivega dejanja v točno določeni obliki, torej z istimi soobdolženci oziroma v istem izvršitvenem načinu, temveč na ponovitev istovrstnega kaznivega dejanja oziroma dejanja, ki je z obravnavanim v neki smiselni vsebinski zvezi.
Kršitve pravice do vpogleda v spis ni mogoče enačiti z neposredovanjem celotnega spisa obdolženčevi obrambi in nezmožnostjo izdelave kopij.