odprava razlastitvene odločbe - izločitev posameznega dela kompleksa
Kadar gre za določen kompleks in so bila na njegovem delu že izvedena pripravljalna dela v skladu z namenom, zaradi katerega je bila parcela razlaščena, posameznega dela kompleksa ni mogoče izločiti z uporabo določbe 2. odst. 26. člena Zakona o razlastitvi (odprava pravnomočne odločbe o razlastitvi).
začasna odredba - odprava pravnomočne odločbe o razlastitvi - verjetna izkazanost potrebe po začasni ureditvi stanja
Ker se sporno pravno razmerje ne nanaša na vrnitev lastninske pravice na razlaščenem zemljišču, ampak na zavrnitev predloga, da se izreče za nično odločba o zavrnitvi tožničine zahteve za odpravo razlastitvene odločbe, ni mogoče uspeti z začasno odredbo, s katero je predlagano, da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu ne bi smelo razpolagati s predmetno nepremičnino. Sporno pravno razmerje mora biti namreč neposredno povezano z aktom, ki je izpodbijan v upravnem sporu.
Pogoj za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi je podan le v primeru, če razlastitveni upravičenec na razlaščenem zemljišču ne opravi nobenih del, niti pripravljalnih. Tudi če so se začela izvajati pripravljalna dela le na delu razlaščenega zemljišča, ni podlage za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi po določbi 26. člena Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini.
vrnitev stavbnega zemljišča, na katerem je prenehala lastninska pravica - pogoji
Ni podlage za vrnitev zemljišča pod pogoji, ki jih določa 2. odstavek 26. člena ZRPPN, ker je bilo tožniku zemljišče odvzeto na podlagi predpisa ki, zaradi načina prenehanja lastninske pravice ne predvideva možnosti odprave pravnomočne odločbe o prenehanju lastninske pravice.
Zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev člen 1, 3, 15. ZRPPN člen 26. ZUS člen 73.
vrnitev stavbnega zemljišča
Če razlastitveni upravičenec ne opravi del v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena v Zakonu o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, ni pravne podlage za vrnitev zemljišča prejšnjemu lastniku.
ZSZ člen 18, 19, 20, 22, 22/2, 23, 24, 24/1.ZKZ člen 6, 11.ZVRS člen 4, 14.
razlastitev - odškodnina - kmetijsko zemljišče - javna korist - država kot razlastitveni upravičenec - določitev tržne vrednosti razlaščene nepremičnine
Ob razlastitvi kmetijskega zemljišča se razlaščencu v zameno lahko ponudi le drugo kmetijsko zemljišče, če je to na razpolago. Za določitev drugega enakovrednega zemljišča in njegov status je namreč bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta, s katerim je bil njen status spremenjen zaradi predvidene gradnje infrastukture. Če pa se razlaščencu izplača odškodnina, se ta izračuna glede na tržno vrednost, ki bi jo bilo mogoče doseči s prodajo kmetijskega zemljišča.
razlastitev - status razlaščene nepremičnine - merila za opredelitev nepremičnine kot stavbnega zemljišča - kmetijsko zemljišče - odškodnina
Uporabiti je treba določbe ZRPPN, ki ima lastna merila za to, kaj se šteje kot stavbno zemljišče (39. člen). Zato bo mogoče ob določanju odškodnine za razlaščeno zemljišče šteti, da je bilo razlaščeno zemljišče, ki se šteje za stavbno zemljišče, le v primeru, če so izpolnjeni v ZRPPN povsem jasno določeni kriteriji za to, kaj se šteje za stavbno zemljišče (39. člen ZRPPN). V primeru pa, da kriteriji iz 39. člena ZRPPN niso izpolnjeni, pripada prejšnjemu lastniku odškodnina za razlaščeno kmetijsko zemljišče na način in pod pogoji, ki so določeni v 38. členu ZRPPN.
vrnitev razlaščenega zemljišča - dedovanje pravice
Iz določbe 2. odstavka 26. člena ZRPPN izhaja, da ima pravico zahtevati vrnitev zemljišča, ki je bilo odvzeto, pa ne uporabljeno v razlastitvene namene, tudi pravni naslednik razlaščenca.
S sklenitvijo pravnega posla - kupne pogodbe med tožečo in prizadeto stranko je bilo pretrgana povezava z upravnim postopkom. Zato morebitne kršitve Zakona o upravnem postopku niso pravno relevantne glede veljavnosti pravnega posla.
Zakon o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v RS člen 8, 8/1, 8/2. ZRPPN člen 16.ZSZ člen 53.
razlastitev zaradi splošnega interesa - gradnja avtoceste - predhodni postopek za pridobitev zemljišča
Če se v šestih mesecih od dneva, ko je lastniku zemljišča, potrebnega za graditev avtoceste, vročena pismena ponudba za sklenitev pogodbe za odkup zemljišča oz. nadomestitve nepremičnine z ustrezno drugo nepremičnino, ne doseže sporazum, se lahko uvede postopek za razlastitev.
RAZLASTITEV - DENACIONALIZACIJA - UPRAVNI POSTOPEK
VS13044
ZDen člen 2, 2/1, 4, 9, 9/1, 32, 32/3. Zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev člen 7, 21.ZUP člen 125, 125/2, 261.
vrnitev premoženja - vrnitev stvari - upravičenci - zahteva prevzemnika pravice uporabe
Pri izročitvi zemljišča občini po odločbi na podlagi določb 7. in 21. člena ZPLPDP ne gre za primer iz 4. člena ZDen. Tudi po določbi 3. odst. 32. čl. ZDen je po mnenju sodišča mogoča vrnitev podržavljenega nezazidanega stavbnega zemljišča le upravičencu, ki mu je bilo zemljišče podržavljeno, ne pa tistemu, ki je pravico uživanja oz. pravico uporabe kupil ali kako drugače pridobil od prejšnjega lastnika, ki jo je z odtujitvijo tudi izgubil (21. člen ZPLPDP).
ZSZ člen 22, 22/2, 24, 24/1, 25, 25/1.ZKZ člen 6, 11.
razlastitev kmetijskega zemljišča - status zemljišča - javna korist - zagotovitev druge enakovredne nepremičnine - plačilo odškodnine
Za odvzem nepremičnine mora razlastitveni upravičenec lastniku zagotoviti drugo enakovredno zemljišče ali plačati odškodnino.
Zagotovitev drugega enakovrednega zemljišča je sicer primarna dolžnost upravičenca razlastitve, vendar le, če je tako zemljišče na razpolago. Če ga ni, mora plačati odškodnino.
izročitev nepremičnine pred pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi - razlastitveni postopek
Pogoji, ki jih določa zakon za tako izjemno odločitev Vlade RS o izročitvi nepremičnine pred pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi so:
obstoj še nepravnomočne odločbe pristojnega upravnega organa o razlastitvi, zahteva razlastitvenega upravičenca in nujnost primera ali odvrnitev občutnejše škode - tožena stranka je ugotovila obstoj vseh navedenih pogojev.
Vprašanje, kdo ima lastnost stranke v upravnem postopku dovolitve priprav za razlastitev se presoja po določbah 13. in 14. člena tedaj veljavnega ZRPPN. Iz teh določb izhaja, da teče upravni postopek zaradi dovolitve priprav za razlastitev proti lastniku nepremičnine in že po naravi stvari se v tem postopku ne odloča o nobenih obveznostih, pravicah ali pravnih koristih tožečih strank, ne glede na to, če so stvarnopravni služnostni upravičenci ali ne.
Pravna podlaga odškodninskega tožbenega zahtevka tožeče stranke pa bi lahko bila v določbi 34. člena takrat veljavnega zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/80 - v nadaljevanju ZR), ki je določal, da je dolžan razlastitveni upravičenec na željo kmeta kot prejšnjega lastnika, le temu preskrbeti prvenstveno druga ustrezna zemljišča približno enake katastrske kulture in približno enake lege v primerni oddaljenosti. Pri tem je bila dolžna razlastitvenemu upravičencu pomagati tudi zemljiška skupnost. ZR je tedaj nalagal razlastitvenemu upravičencu dolžnost, da v sodelovanju s kmetijsko zemljiško skupnostjo prvenstveno preskrbi prejšnjemu lastniku, ki je to želel, druga ustrezna zemljišča. Odgovor na vprašanje, ali je v obravnavanem primeru podana odškodninska odgovornost tožene stranke je zato odvisen od odgovora na nadaljnje vprašanje in sicer: Ali je v obravnavanem primeru tožena stranka ravnala tako, kot je bilo predpisano v 34. členu ZR in s tem izpolnila svojo zakonsko dolžnost, zaradi česar škode, ki naj bi nastala zaradi izpada dohodka tožeči stranki, ni mogoče opredeliti kot škodo, ki je posledica nedopustnega (protipravnega) ravnanja tožene stranke? Ob upoštevanju v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev pa je tudi po presoji revizijskega sodišča odgovor na zastavljeno vprašanje pritrdilen. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč izhaja, da je tožena stranka storila celo vrsto ukrepov z namenom, da bi tožeči stranki zagotovila nadomestna zemljišča. Z drugimi lastniki je sklenila vrsto dogovorov na podlagi katerih naj bi se pridobila zemljišča, ki bi bila dodeljena tožeči stranki kot nadomestna zemljišča. Prvemu in drugemu tožniku so bila nadomestna zemljišča ponujena celo pred odvzemom razlaščenih zemljišč iz posesti. Tožeča stranka je dodelitev kakršnihkoli nadomestnih zemljišč že načeloma odklanjala, saj je trdila, da razlastitev ni utemeljena in da zato dodelitev nadomestnih zemljišč sploh ni potrebna. Vsi v razlogih druge in prve stopnje opisani številni ukrepi, ki so bili izvedeni tudi ob pomoči zemljiške skupnosti, in v razlogih obeh sodb ugotovljeno odločno nasprotovanje tožeče stranke, da bi se ji dodelila nadomestna zemljišča, brez dvoma potrjujejo presojo sodišč druge in prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati ravnanja, ki bi bilo v nasprotju z določbo 34. člena ZR in zato kot nedopustno (protipravno) ravnanje tožene stranke podlaga njene odškodninske odgovornosti.
pogodba namesto razlastitve - začasna prepoved prometa z nepremičninami 1990
Sporna menjalna pogodba je bila sklenjena dne 16.5.1990, ker obveznost njene predložitve javnemu pravobranilcu ni odlagala njenega nastanka (veljavnosti njene sklenitve). Tudi po razlastitvenem zakonu namreč javni pravobranilec ni odobril pogodbe, sklenjene namesto razlastitve, ampak je imel le pooblastilo za njeno izpodbijanje (2. odstavek 59. člena). Že zato tožene stranke s sporno pogodbo niso niti mogle kršiti šele pozneje predpisane začasne prepovedi prometa z nepremičninami, s katerimi so razpolagale družbenopolitične skupnosti - to je tiste prepovedi, na katero se je v tožbi sklicevala tožeča stranka in ki je bila predpisana z 2. odstavkom 1. člena Zakona o začasni prepovedi sečnje itd. (Ur. l. RS 26/90). Ta zakon je začel veljati 7.7.1990, potem ko je bila sporna pogodba (dne 16.5.1990) že sklenjena.
V tem primeru je pravna podlaga za vse premoženjske premike med pravdnima strankama odpadla zaradi odprave upravne odločbe o razlastitvi sporne nepremičnine tožnikov (kar pomeni, da to velja tudi za morebitne dajatve toženke nasproti tožnikom in tako ne pride v poštev, čeprav le iz razloga smotrnosti, uporaba določila 42. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini - naprej ZR - kot sta to menili sodišči nižjih stopenj). Korist, ki jo je toženka prejela od tožnikov leta 1983 to je vrednost hiše po cenitvenih razmerah 31.3.1994 v višini 3.148.400,88 SIT ni sporna (okolnost, kaj je toženka s to hišo pozneje počela, ni pravno pomembna). Tožniki so bili solastniki sporne hiše do določenih deležev. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi iz premoženjske sfere toženke prešla kakšna korist v premoženjsko sfero 1. tožnika in 3. tožnice, je po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna odločitev sodišč druge in prve stopnje, da mora toženka tema dvema tožnikoma plačati 1.180.650,00 SIT oziroma 787.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1994 dalje.
Iz premoženjske sfere 2. tožnika kot solastnika 3/8 sporne hiše je prešla v korist toženke po cenitvenih razmerah 31.3.1994 vrednost 1.180.650,00 SIT. Toženka je temu tožniku leta 1983 dodelila drugo primerno najemno stanovanje (v smislu določb prvega odstavka 42. člena ZR). Drugi tožnik je z dodelitvijo stanovanja dobil položaj imetnika stanovanjske pravice po takrat veljavnih določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) in je po uveljavitvi stanovanjskega zakona (SZ) in že po tem, ko je bila pred tem odpravljena razlastitvena odločba, odkupil stanovanje od toženke. Kakor koli se že ocenjuje pogoje za odkup stanovanj po določbah SZ in tudi 2. tožniku dodeljenega, je 2. tožnik (torej ne glede na stvarno višino kupnine) v celoti odplačno pridobil lastninsko pravico na tem stanovanju. Položaj toženke v razmerju do 2. tožnika glede stanovanja ni bilo v ničemer drugačno kot v vseh primerih, ko je stanovanje v družbeni lastnini dodelila drugim imetnikom stanovanjske pravice in ki so ta stanovanja od nje po uveljavitvi SZ tudi odkupili (pri čemer je zmanjšanje kupnine za 30% po določilu prvega odstavka 42. člena ZR mogoče primerjati s plačilom lastne udeležbe po določilih 47. in 48. člena tedaj veljavnega ZSR, ki se je ob odkupih stanovanja vračunala v kupnino).
Določba 14. člena ZRPPN, po kateri mora upravni organ paziti na to, da priprav, če je to mogoče, ne dovoli v času, ki bi bil neprimeren za lastnika nepremičnine, ne pomeni, da je na ta pogoj upravni organ brezpogojno vezan, temveč pomeni, da mora ob določitvi roka upoštevati navedene okoliščine.