ZMZ-1 člen 70, 70/3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5, 27, 28, 29. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 20, 20/5, 27, 28, 29.
mednarodna zaščita - odgovorna država članica - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - rok za predajo prosilca - začasna odredba
Za obravnavano zadevo je relevantno, da je bila tožba vložena dne 12. 6. 2023, skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe, ko se šestmesečni rok za predajo še ni iztekel, saj je tožena stranka od hrvaškega organa prejela odločitev, da sprejema pristojnost za obravnavo prošnje dne 2. 3. 2023. Z vložitvijo tožbe dne 12. 6. 2023 je šestmesečni rok nehal teči in bo ta isti rok za predajo znova začel teči od dneva končne sodne odločitve o predaji.
Tožnik ne izkazuje okoliščin, ki bi kazale na možnost preganjanja ali resne škode v izvorni državi v primeru morebitnega verižnega vračanja.
Tožnik je v predmetni zadevi navajal ekonomske razloge za odhod iz Maroka in ni izkazal nobene osebne okoliščine, zaradi katere bi spadal v skupino posebej ranljivih prosilcev. Njegove izkušnje z bivanjem na Hrvaškem očitno ne dosegajo ravni nečloveškega ravnanja, kot to izhaja iz sodne prakse ESČP in Sodišča EU. Navedel tudi ni nič, da bi morebitno verižno vračanje v BiH ali Srbijo tožnika spravilo v situacijo realnega tveganja za kršitev pravice iz 4. člena oziroma člena 19(2) Listine.
Tožbeni argument, da določba petega odstavka 221.b člena ZFPPIPP za "terjatve FURS, pravnomočne pred 26. 4. 2016", ne velja, po presoji sodišča ni pravilna. To določilo je bilo uveljavljeno z novelo ZFPPIPP-G, prehodna določba 32. člena novele pa je v tretjem odstavku izrecno predpisala aplikabilnost tega novega določila za postopke, uvedene po uveljavitvi ZFPPIPP-G. ZFPPIPP-G je začel veljati 26. 4. 2016, med strankama pa ni spora o tem, da je bil postopek PPP nad tožnikom uveden v letu 2018, kar je torej po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G.
pravdna stranka - izbris iz sodnega registra - procesna predpostavka
Po določbi 80. člena ZPP mora sodišče (med drugim) ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Tako je dolžno postopati tudi to sodišče, upoštevaje prvi odstavek 22. člena ZUS-1. Ob ugotovitvi, da je tožnik z izbrisom iz sodnega registra prenehal (in da zaradi zaključka stečaja nima pravnih naslednikov), je odpadla procesna predpostavka za meritorno obravnavanje vložene tožbe, zato je sodišče po petem odstavku 81. člena ZPP tožbo moralo zavreči, saj gre za pomanjkljivost, ki onemogoča nadaljnji postopek.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 20, 20/5. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - odgovorna država članica - predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje - sistemske pomanjkljivosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Status prosilca za mednarodno zaščito je lahko tožnik pridobil že s samim izkazom namere pri policiji, kljub temu da formalne prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, ampak je to storil šele v Sloveniji.
Tožnik na osebnem razgovoru pri toženi stranki v zvezi z razumevanjem dosedanjih postopkov ni navajal nobenih težav. Da se je s hrvaškimi policisti razumel, kaže tudi dejstvo, da so od njega uspeli pridobiti osebne podatke, poleg tega pa je tožnik na glavni obravnavi sam povedal, da zna malo angleško. Tudi na prošnji za mednarodno zaščito je navedel, da zna angleško.
Nevarnost, da bo kršeno načelo nevračanja, je treba presojati ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki jim bo posameznik izpostavljen ob vrnitvi v drugo državo. Tožnik v obravnavani zadevi ni zatrjeval in dokazal, da bi se mu karkoli neprijetnega zgodilo po tem, ko je na Hrvaškem pridobil status prosilca. Navedbe o grdem ravnanju oziroma pretepu hrvaških policistov na avtobusni postaji, tudi če bi bile resnične, pa ne utemeljujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje prosilcev, predanih po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
ZPP člen 76, 81, 81/5. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3.
izbris pravne osebe iz sodnega registra - sposobnost biti stranka - zavrženje tožbe
Z dnem izbrisa je tožnica kot pravna oseba prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka (76. člen ZPP). Iz navedenega razloga je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v povezavi s petim odstavkom 81. člena ZPP.
sofinanciranje iz javnih sredstev - stranski udeleženec - pravna korist
Določeno razmerje tožnika do predmeta odločanja, to je podaja soglasja k predlogu za mentorja, ki je obvezna sestavina prijave na predmetni Javni poziv, vsekakor obstaja. Brez soglasja vodje raziskovalnega programa k predlogu za mentorja prijavitelj na Javnem pozivu namreč ne more uspeti s prijavljenim programom. Vendar sta hkrati položaj vodje raziskovalnega programa in predlaganega mentorja pri prijavi in v postopku izbire v celoti odvisna od prijavitelja, to pa pomeni, da določbe Pravilnika o postopkih, ki se nanašajo na Javni poziv, tožnika kot vodje programske skupine ne zadevajo, vsaj ne neposredno, in da tožnik (zgolj) s sklicevanjem na ureditev v Pravilniku o postopkih svojega pravnega interesa ne izkazuje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - nova dejstva ali dokazi - presoja ex nunc
Za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je tožnik ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.
Tožnik v tožbi niti ne izpodbija ugotovitve toženke, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja tožnika v smislu 4. člena Listine, ampak zatrjuje, da bi morala toženka zaradi zdravstvenih težav tožnika pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje.
Glede na to, da se šteje, da je tožnik prošnjo v Republiki Hrvaški umaknil, je Republika Hrvaška na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna zagotoviti, da ima tožnik pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. Tožnik pa niti ne zatrjuje toliko manj dokaže, da te obveznosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška naj ne bi izpolnila.
denacionalizacija - oblika vračanja premoženja - vrnitev v naravi - ovire za vrnitev v naravi - odškodnina - višina odškodnine - reformatio in peius
Glede na okoliščine konkretnega primera je razlaga 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen v zvezi z nadomestitvijo nepremičnine na določenem (relevantnem) območju primerna in v skladu z namenom zakona, hkrati s to razlago ni prišlo do povratne veljave te odločbe. Odškodnina se odloča v dveh fazah: najprej se ugotovi "sedanja vrednost" po prvem odstavku 44. člena ZDen, potem pa, ker od uveljavitve ZDen do odločanja poteče določen čas je treba to vrednost po drugem odstavku 85. člena ZDen valorizirati na dan izdaje odločbe o odškodnini.
ZUreP-2 člen 192, 192/2. ZIN člen 19, 19/1, 19/1-8.
razlastitev - javna korist - nujnost in sorazmernost - inšpekcijski nadzor
Pristojni inšpektor z odvzemom vzorcev in na podlagi izvedene analize teh vzorcev ugotovi, na katerem zemljišču se uporabljajo prepovedana fitofarmacevtska sredstva, ki so prišla v vodni vir.
Tožbeni ugovor, da inšpekcijski nadzor ni učinkovit način za zavarovanje vodnega vira na območju najožjega vodovarstvenega območja, ker pristojni inšpektorat ne more identificirati zemljišča, na katerem je uporaba prepovedanih pesticidov povzročila njihovo prisotnost v vodnem viru, zaradi česar kršitelju ne more izreči globe za prekršek, zato po presoji sodišča ne vzdrži kritične presoje.
katastrski dohodek - upravni spor - tožba v upravnem sporu - nepopolna tožba - zavrženje tožbe
Sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, kateri upravni akt tožnik izpodbija in ga je zato s pozivom pozvalo k popravi tožbe tako, da bo to iz nje jasno razvidno (obenem pa tudi, da pojasni, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost), vendar tožnik tožbe ni popravil. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, zaradi katerih bi bil izpodbijani upravni akt ničen, je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - odvajanje meteornih in drugih odpadnih voda - sklep o dovolitvi izvršbe - denarna kazen - izpolnitev obveznosti
Predmet konkretnega postopka je zgolj vprašanje, ali je tožnica odrejen ukrep po izvršljivi odločbi izpolnila. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnica tega ni storila, kar je inšpekcijski organ ugotovil pri kontrolnem pregledu 20. 5. 2019, ko navaja, da je odtočni žleb iz strehe stanovanjske stavbe z naklonom proti javni poti št. ... speljan v ponikalnico neposredno ob asfaltnem vozišču, zaradi česar se deževnica izliva neposredno v območje javne poti v njen spodnji ustroj, kar negativno vpliva na stabilnost vozišča, ki se s časom deformira.
davek na motorna vozila - vračilo davka na motorna vozila - stroški postopka - stroški pritožbe - ponovljeni postopek - rok za priglasitev stroškov
Ni sporno, da tožnik stroškov postopka v postopku, v katerem so nastali, ni zahteval do izdaje odločbe niti na prvi niti na drugi stopnji. Zato je tudi po presoji sodišča glede na določbo 116. člena ZUP izgubil pravico do povrnitve teh stroškov. Stroške lahko stranka uveljavlja le v tistem postopku, v katerem so nastali. Tudi po presoji sodišča ob takem stanju stvari, ko tožnik stroškov ni pravočasno zahteval v postopku, v katerem so nastali in je po zakonu izgubil pravico do povrnitve teh stroškov, jih tožnik po izdaji odločbe ne more več uveljavljati. Glede na zakonsko dikcijo 116. člena ZUP tudi z odpravo odločbe v upravnem sporu v obravnavanem primeru tožnik ni pridobil pravice do povrnitve stroškov postopka, ki jih ni pravočasno zahteval v tistem postopku, v katerem so nastali, torej konkretno do izdaje pritožbene odločbe, saj je to pravico po samem zakonu izgubil.
davek iz dobička od kapitala - napoved za odmero dohodnine - odsvojitev vrednostnih papirjev - vrednost kapitala ob pridobitvi - vrednost kapitala ob odsvojitvi - čas odsvojitve kapitala - stečajni postopek - začetek stečajnega postopka - davčna izguba
Iz določbe 102. člena ZDoh-2 jasno izhaja, da je trenutek odsvojitve kapitala opredeljen različno za različne pravne situacije. Prenehanje gospodarske družbe ali zmanjšanje osnovnega kapitala v družbi z vidika odsvojitve kapitala je vezano na datum sklepa organa o prenehanju oz. sklepa organa o zmanjšanju osnovnega kapitala in ne na datum pravnomočnosti sklepa sodišča. V primeru stečajnega postopka z vidika določbe 102. člena ZDoh-2 velja kot trenutek odsvojitve kapitala datum pravnomočnosti sodne odločbe, na podlagi katere se stečajni postopek zaključi. Šele po izvedenem stečajnem postopku bo ugotovljeno, kakšna je dejanska vrednost družbe oziroma vrednost poslovnega deleža družbenika v družbi in ali bo sploh prišlo do izplačila družbenikov iz ugotovljene stečajne mase. Tudi določba 94. člena ZDoh-2 odsvojitev kapitala opredeljuje z vidika izplačila lastniškega deleža, ali bo do izplačila družbeniku iz naslova imetništva poslovnega deleža sploh tudi dejansko prišlo in višina izplačila, je v primeru stečaja družbe ugotovljena šele po koncu stečajnega postopka in ne ob uvedbi stečajnega postopka.
ZUS-1 člen 32. ZUP člen 9, 146. ZMZ-1 člen 82a, 84, 84/1, 84/1-4, 84/2. URS člen 19. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/3-e.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - resna grožnja za javni red ali javno varnost - odvzem prostosti - začasna odredba - skrajšani ugotovitveni postopek - pravica do izjave
Za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z utemeljevanjem neprištevnosti v smislu kazenske (ne)odgovornosti ali kot je mogoče povzeti tožbene navedbe, silobrana.
Subjektivni odnos tožnika do dogodkov in razlog za te dogodke (zatrjevani predhodni napad in kraja drugih) ne spremenita dejstva, da je tožnik s tem, da je obračunaval s prosilcem A. A. in mu grozil "boš že še videl" ter mu s silo telesa potisnil glavo v umivalnik, ker je želel od A. A. protipravno pridobiti mobitel, ogrožal varnost oseb in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
V konkretni zadevi torej ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek, zato procesne pravice, ki izhaja iz posebnega ugotovitvenega postopka, katerih kršitev uveljavlja tožnik v tožbi (146. člen ZUP), niso utemeljene. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da tožnik ni imel možnosti postavljati vprašanj pričam, saj je iz upravnega spisa razvidno, da priče niso bile zaslišane. Glede na to, da tožnik sam priznava, da je imel pravico do izjave o dejstvih in dokazih, ki so podlaga za odločitev in pravico izjaviti se o očitanih kršitvah, je tudi tožbeni ugovor o kršitvi pravice do izjave in načela zaslišanja po presoji sodišča neutemeljen.
Ni bistveno, koliko ravnanj, ki ogrožajo druge ali premoženje, je tožnik naredil, ampak je treba v vsakem primeru posebej, na podlagi konkretnih okoliščin, presojati obstoj ogroženosti osebne varnosti in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki je v konkretnem primeru nedvomno izkazana.
Sodišče je predvsem zaradi intenzitete ravnanja, ki je povzročilo strah drugih, presodilo, da je odločitev toženke za izrek strožjega ukrepa, pravilna.
Tožnik ni pridržan v Centru za tujce zato, ker naj ne bi imela milejšega ukrepa toženka na voljo, ampak zaradi intenzitete, števila ravnanj in po oceni, da se glede na vsa ravnanja tožnika v prostorih azilnega doma utemeljeno pričakuje, da bi v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval, kot to jasno izhaja iz izpodbijanega sklepa.
Ni bistveno, ali gre za hujšo ali lažjo kršitev javnega reda, ker toženka svojega ukrepa ni izdala na podlagi 82.b člena ZMZ-1, ampak na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave).
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj je toženka prosilcu dodelila izredno BPP tudi pred sodiščem II. stopnje in pred Vrhovnim sodiščem RS, za katera med strankama in prizadeto stranko ni dvoma, da se zoper prosilca (še) ne vodita.
Zastaranje je bilo zadržano za čas teka postopka osebnega stečaja, zato upoštevajoč datum izdaje sklepa o izvršbi, ki je povzročil pretrganje zastaranja po določbi drugega odstavka 126. člena ZDavP-2, zastaranje terjanega dolga ne relativno ne absolutno do izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi ni nastopilo.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - namenska raba zemljišč - dejanska raba kmetijskih zemljišč
V primeru, da je določeno zemljišče opredeljeno v prostorskih aktih kot kmetijsko v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena ZKZ, je treba, če je tako zemljišče predmet pogodbe oziroma pravnega posla, odobritev katerega se predlaga, šteti, da gre za kmetijsko zemljišče, za katero je potrebna odobritev upravnega organa, in to ne glede na njegovo dejansko rabo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 25, 29, 29/3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - začasna odredba
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, in da njegove trditve o grdem ravnanju policistov temeljijo samo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Pravilno je bilo ugotovljeno, da ga bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, pa je, kakšno je ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko imajo status prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar tožnikove izjave, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker so tam v policijskem postopku z njim grdo ravnali, ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško in poniževalno ravnali.
Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da bi se morala Slovenija razglasiti za odgovorno za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ker v roku ni prejela odgovora Republike Hrvaške. Kot izhaja iz drugega odstavka 25. člena Dublinske uredbe, je opustitev odgovora v roku dveh tednov s strani države, na katero je zahteva naslovljena, v kolikor zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema EURODAC, enakovredna sprejetju zahteve.
Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji, zato sama predaja za tožnika ne predstavlja težko popravljive škode.
ZBPP člen 14, 14/3. ZUP člen 9, 146, 237, 237/2, 237/2-3.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - zavrnitev prošnje - subjektivni pogoj - materialni položaj - vrednost premoženja - pravica do izjave
Tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnosat, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki jih je toženka ugotovila po uradni dolžnosti in so bistvenega pomena za odločitev. Tožnik smiselno navaja, da z nepremičnino ne more razpolagati, ker jo je že prodal, pri čemer pa ni po njegovi krivdi nevknjižena na novega kupca.