Pravilno je pritožbeno zatrjevanje tožeče stranke, da v predmetnem sporu, ne uveljavlja odškodnine, temveč le priznanje pravice do pokojnine. Slednje je razvidno tako iz opredelitve tožbenega zahtevka v tožbi kot tudi iz pritožnikovega zatrjevanja. Res je, da je iz obširne trditvene podlage tožeče stranke razbrati tudi dejstvo, da tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek, zaradi neupravičene obsodbe, vendar ne v tem, temveč v drugih postopkih. Zato je stališče sodišča, da tožnik v predmetnem sporu uveljavlja odškodnino za škodo zaradi neupravičene obsodbe v kazenskem postopku, napačno.
Druga alineja 1. točke tar. št. 39 OT opredeljuje storitev odvetnika, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah (ker gre za samostojno storitev) in daje odvetniku upravičenost do samostojnega plačila, " posveti, nasveti in mnenja za pripravo ter udeležbo na konferencah in sestankih." Torej kot storitev posveta, nasveta in mnenja, ki ga nudi odvetnik stranki za njeno udeležbo na konferencah in sestankih. Takšno razlago, potrjuje tudi Obvezna razlaga 1. alineje 1. točke iste tarifne številke, ki jo je sprejel Upravni odbor OZS na seji 9. 2. 2016, ko opredeljuje vsebino določila 1. alineje 1. točke 39. tarifne številke OT kot določila, ki določa vrednost odvetnikove storitve posveta s stranko.
Enakost pred zakonom po 14. členu Ustave RS zahteva enako obravnavanje enakih položajev. Položaja pooblaščenca nasprotnega udeleženca in izvedenca v predmetnem nepravdnem postopku sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih nista niti enaka niti primerljiva. Zato tudi njuno upravičenost do plačila urejajo različni predpisi.
Po določilih 61. in 68. člena ZDZdr spada delovanje odvetnikov v postopkih sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, v okvir obveznega zastopanja zadržanih oseb in se financira iz sredstev proračuna (sodišč). Po določilu petega odstavka 17. člena ZOdv pa je odvetnik, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Navedena zakonska ureditev zmanjšane upravičenosti odvetnikovega plačila pritožbenemu sodišču ne vzbuja pomislekov v njeno nasprotnost z določbami Ustave RS, ki jih in kot jih izpostavlja v pritožbi pritožnik.
Tarifa Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov (2005) člen 3, 3-1, 3-2, 3-3.
kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivne organizacije - radiodifuzna organizacija - javna priobčitev fonogramov - javna priobčitev komercialnih fonogramov - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - višina nadomestila - razlaga tarife
Jezikovna razlaga besedila 3. točke 3. člena Tarife Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov po prepričanju pritožbenega sodišča ne omogoča sklepa, da se t. i. "minimalno nadomestilo" nanaša tudi na izdajatelje televizijskega programa. Jezikovna razlaga predstavlja zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Pravno besedilo je izhodišče in jezikovni okvir, v katerem se razlagalec giblje. V nasprotnem primeru bi šlo za ustvarjanje pravnih pravil, ki so v pristojnosti zakonodajalca oziroma drugega postavodajalca.
Delodajalec je poskušal tožnici zagovor omogočiti, vendar mu to zaradi razlogov na strani tožnice (dopusta) ni uspelo. To pa ne pomeni, da ni ravnal skladno z določili 85. člena ZDR-1. V konkretnem primeru gre namreč za okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Tožena stranka zaradi tožničinega dopusta z njo ni uspela opraviti razgovora. Ovire za podajo odpovedi na delavčevi strani ne morejo preprečiti, da bi delodajalec lahko podal odpoved do izteka zakonskih rokov.
KZ člen 254, 254/3. KZ-1 člen 7, 249, 249/1, 249/2.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - zatajitev finančnih obveznosti - uporaba milejšega predpisa - zakonski znaki kaznivega dejanja - velika premoženjska korist
Pritrditi je pritožnici, da je uporaba KZ za obtoženko v obravnavanem primeru milejša. Po starem KZ je namreč kaznivo dejanje po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena podano, če je bila dosežena velika premoženjska korist in je storilcu šlo za to, da doseže takšno premoženjsko korist. Poleg zakonskega znaka pridobitve velike premoženjske koristi je torej kot zakonski znak določen tudi posebni namen storilca. Novela KZ-1B pa tega zakonskega znaka, ki opredeljuje subjektiven odnos storilca, več ne določa in tako za obstoj kaznivega dejanja zadostuje že zgolj pridobitev velike premoženjske koristi.
Tožilstvo, ki je obtoženki očitalo kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po drugem in tretjem odstavku 254. člena KZ, je torej podalo pravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja, vendar pa je nadalje ugotoviti, da v opis očitanega dejanja ni navedlo vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je v celoti izostal zakonski znak, da je storilcu šlo za to, da doseže veliko premoženjsko korist.
Iz podanega izvedenskega mnenja prepričljivo izhaja ugotovitev, da pristojni organ (invalidska komisija) ni ustrezno ugotovila dejanskega stanja, torej ali je glede na tožnikovo zdravstveno stanje utemeljeno pričakovati, da bo tožnik uspešno opravil poklicno rehabilitacijo. V takem primeru, kot je predmetni, nikakor ni mogoče od tožnika, ki je že takrat imel psihične težave pričakovati, da bo sam realno ocenil, kakšne so njegove zmožnosti za opravo poklicne rehabilitacije. Tudi če se sam strinja oziroma celo predlaga poklicno rehabilitacijo, kot to v pritožbi navaja tožena stranka, to invalidske komisije nikakor ne odvezuje, da ugotovi, kakšne so realne možnosti za uspešno končanje poklicne rehabilitacije. Omenjeno pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo ustrezno razčiščeno, kar pomeni, da je bila odločitev sprejeta na podlagi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo zavarovanca.
obnova postopka - nov dokaz - kazenska oprostilna sodba
Pravnomočna sodba kazenskega sodišča, s katero je bil tožnik oproščen obtožbe, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, ni novo dejstvo ali nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Tak razlog predstavlja le tisti dokaz oziroma dejstvo, ki je obstajalo v času prvotnega postopka, pa stranka zanj ni vedela do takrat, ko bi ga lahko še uveljavljala v okviru postopka.
Prav tako ni podan niti obnovitveni razlog iz 11. točke 394. člena ZPP, po kateri se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Iz te določbe jasno izhaja, da se nanaša le na obsodilno sodbo, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Tako sodišče na pravnomočno oprostilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, ni vezano.
ZPSto-1 člen 42, 42/1.. ZPP člen 133, 133/1, 139, 139/3, 142, 142/1, 142/4, 142/5, 142/6, 318, 318/1.. ZGD-1 člen 48, 48/1.. ZDSS-1 člen 42, 42/2.. ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 27.
zamudna sodba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročitev tožbe v odgovor - pravna oseba
Neupoštevno je pritožbeno zatrjevanje, da je toženka pošti naročila, naj se ji pisanja vročajo na drug naslov. Nad takšnim naslovnikovim naročilom oziroma kakršnim koli drugim dogovorom med uporabnikom in izvajalcem poštnih storitev prevladajo določbe ZPP o vročanju, kot je določeno v drugem odstavku 42. člena ZPSto-2.
Sodišče prve stopnje je tožbo v odgovor toženki na podlagi tretjega odstavka 139. člena ZPP pravilno vročalo na naslov, vpisan v registru, pri čemer je, kot določa prvi odstavek 133. člena ZPP, vročitev izvedlo na način, da je pisanje izročilo delavcu v pisani oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Kdaj je ta delavec pošto posredoval naprej v okviru toženke, za ugotavljanje datuma vročitve ni bistveno. Vročitev je bila opravljena, kot je bila delavcu poštna pošiljka vročena.
Pritožbe se vsebinsko obravnavajo le, če so pravočasne, popolne in dovoljene. V nasprotnem primeru, torej če pritožba ni pravočasna, popolna in dovoljena, pa se pritožba že iz formalnih razlogov zavrže. V takem primeru se nobena dokumentacija, ki bi smiselno predstavljala vsebinsko obravnavanje zadeve, ne more upoštevati in je posledično za samo rešitev pritožbe povsem irelevantna, ne glede na njeno vsebino ali vztrajanje pritožnika, da bi jo sodišče moralo upoštevati.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - obseg nepremoženjske škode - kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja
Zatrjevane tožnikove kasnejše težave z desnim ramenom po zaključenem zdravljenju poškodb v škodnem dogodku niso v vzročni povezavi z obravnavanim škodnim dogodkom. Zato pri ugotavljanju obsega škode pri posameznih oblikah nepremoženjske škode kot posledice obravnavanega škodnega dogodka utemeljeno ni moglo upoštevati po tožniku zatrjevanih kasnejših težav z desnim ramenom.
pravična denarna odškodnina - nepremoženjska škoda
Glede na v točki 15 in 16 ugotovljena dejstva o obsegu tožnikovega prikrajšanja in omejitev zaradi trajnih posledic poškodbe na telesnem in psihičnem področju, na katera se pritožbeno sodišče sklicuje in jih v izogib ponavljanju ne povzema, je pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe delno zmotno uporabilo materialno pravo (179. in 182. člen OZ) in je določilo nekoliko prenizko denarno odškodnino za tožnikovo škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker je nekoliko premalo ovrednotilo duševne bolečine, ki jih trpi tožnik zaradi ugotovljenih tudi psihičnih prikrajšanj, ki bodo skupaj z duševnimi bolečinami zaradi fizičnih omejitev trajale glede na tožnikovo starost 46 let ob poškodovanju vse do statistično verjetne pričakovane starosti tožnika (verjetno še okoli 30 let).
Za odločitev v tem sporu je pomemben prvi odstavek 10. člena pogodbe o štipendiranju, s katerim se je toženka zavezala, da se bo po zaključenem izobraževanju zaposlila pri delodajalcu vsaj toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo oziroma se je dolžna zaposliti tam, kamor jo je organizacija, ki jo je štipendirala, odredila za delo. V kolikor zapusti delodajalca po lastni volji že prej, mora vrniti revalorizirano vrednost vseh izplačanih sredstev, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Iz navedene določbe izhaja ključno pravno vprašanje spora - ali toženkina vloga, označena kot "Prekinitev delovnega razmerja", naslovljena na stransko intervenientko, kaže na to, da je delodajalca zapustila po lastni volji. V tej vlogi je namreč toženka navedla, da daje z določenim dnem odpoved delovnega razmerja in prosi za sporazumno prekinitev pogodbe o zaposlitvi.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 47, 47/4, 51.
izvedenina - zelo zahtevno izvedensko mnenje
Po sodni praksi je za zelo zahtevna pisna izvedenska mnenja mogoče šteti le tista, pri katerih je zadana naloga tako zahtevna, da narekuje dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, morebitna posvetovanja z drugimi strokovnjaki, uporabo najzahtevnejše literature itd.
Po 4. odstavku 94. člena ZPIZ-2 se lahko zavarovanca pozove na kontrolni pregled, na katerem se ponovno ugotovi stanje invalidnosti. Četudi invalidska komisija v postopku ugotavljanja invalidnosti ugotovi, da kontrolni pregled ni potreben, to ne pomeni, da invalida ni mogoče več pozvati na kontrolni pregled, na katerem bi se ponovno ugotavljalo stanje invalidnosti. Ker se na podlagi 4. odstavka 126. člena ZPIZ-2 uživalcu invalidske pokojnine, ki se mu je zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da je po mnenju invalidske komisije postal znova zmožen za delo, invalidska pokojnina izplačuje, dokler mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, če se v 30-ih dneh po prejemu odločbe o prenehanju pravice prijavi pri zavodu za zaposlovanje, ne gre za poseg v pridobljene pravice.
neupravičena obogatitev - vračilo preveč izplačanih sredstev - voznik tovornega vozila
Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da si toženec ni prisvojil dela akontacije, ki mu ga je tožeča stranka izplačala zaradi predvidenih stroškov, ki bodo nastali na vožnji, sploh ni podan pravni položaj, ko bi bilo mogoče porabiti določbe OZ, ki se nanašajo na neupravičeno pridobitev, zato tudi ni odločilno stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s 191. členom OZ tožeča stranka nima pravice zahtevati nazaj. Ker toženec ni zadržal nekaj, kar bi mu plačala tožeča stranka, ne gre za primer, ko bi tožeča stranka plačala nekaj, za kar bi vedela, da tega ni dolžna, pa bi si pridržala pravico zahtevati nazaj ali če bi plačala, da bi se izognila sili.
Naloga izvedenca je zagotovitev sodniku znanja, ki jih ta nima in brez katerih odločitev o sporu ni mogoča. Izvedenec je na sodnikova navodila vezan, saj je strokovni pomočnik sodišča. Potrebno pa se je izogniti pretiranemu in nekritičnemu zatekanju k izvedencem, saj se lahko zgodi, da sodni izvedenec prevzame vlogo sodnika in v svojih izvedenskih mnenjih podaja odgovore tudi na pravna vprašanja. Bistvena značilnost dokaza z izvedencem je, da sodniku posreduje abstraktna pravila znanosti ali stroke, ki so znana določenemu krogu strokovnjakov. Sodišče označi izvedencu objekt izvedovanja, mu postavlja vprašanja in po potrebi zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Mnenje je posledica, ki jo izvedenec z uporabo znanja potegne iz določenih dejstev in ga posreduje sodišču. V končni fazi pa je sodišče tisto, ki naredi določen zaključek in ekspertizo skladno z 8. členom ZPP prosto presodi.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00034107
ZDR-1 člen 177, 177/1.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - voznik tovornega vozila - huda malomarnost - poklicni voznik
Od poklicnih voznikov se res zahteva večja skrbnost pri vožnji, vendar pa je potrebno upoštevati tudi okoliščine posameznega primera, in sicer je toženec vozil po neznani poti (tožnica ni zatrjevala okoliščin, da mu je bila pot znana), da je uporabljal navigacijo, da je bil prometni znak postavljen v križišču in ne pred križiščem ter da je do nezgode prišlo zaradi prekratke varnostne razdalje francoskega voznika. Zaradi teh okoliščin pa tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00033003
ZASP člen 130, 168. OZ člen 190, 198, 299, 299/2, 346. ZPP člen 214, 214/2.
nadomestilo za uporabo fonogramov - nadomestilo za uporabo fonograma v radijskem programu - pravna podlaga - neupravičena obogatitev - civilna kazen - trditveno in dokazno breme - zastaranje
Obogatitev tožene stranke predstavlja ohranitev premoženja zaradi neplačila nadomestila za uporabo fonogramov v svojem radijskem programu. Prikrajšanje tožeče stranke pa je izguba plačila nadomestila za uporabo fonogramov v radijskem programu tožene stranke zaradi neplačila. Zato je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno temeljilo tožbeni zahtevek na pravilih o neupravičeni obogatitvi.
Za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni petletni zastaralni rok.
Tožena stranka bi se lahko izognila plačilu civilne kazni le, če bi za vtoževano obdobje plačala nesporni del nadomestila. Ker tega ni storila, je pravilna odločitev sodišče prve stopnje, da je dolžna plačati prisojeno civilno kazen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00033184
ZPP člen 436, 436/2. OZ člen 435, 435/1. ZIZ člen 62, 62/2.
izrek sodbe - razveljavitev sklepa o izvršbi in nadaljevanje postopka v pravdi
Izrek prvostopenjske sodbe ni nepravilen. Mogoče ga je preizkusiti, izvršiti in ne nasprotuje drugemu odstavku 436. člena ZPP. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine 20. 10. 2017, torej v času, v katerem je že veljal z novelo ZPP-E spremenjeni 436. člen ZPP. V času, ko je o dolžnikovem ugovoru odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani (17. 11. 2017), je vsekakor še veljal nespremenjeni 1. stavek drugega odstavka 62. člena ZIZ. Okrajno sodišče je odločilo v skladu s takrat veljavnim besedilom 1. stavka drugega odstavka 62. člena ZIZ. Ta stavek je bil spremenjen šele z novelo ZIZ-L (Ur. l. RS, št. 11/2018). Okrajno sodišče v Ljubljani je sklep razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba.
Ker se postopek niti ni začel s plačilnim nalogom, Okrožno sodišče v Ljubljani ni imelo pravnega temelja za uporabo (spremenjenega) drugega odstavka 436. člena ZPP. Ta se je namreč po spremembi besedila nanašal le še na postopke v zvezi s plačilnim nalogom, ki so se od samega začetka začeli kot takšni. Ko je okrožno sodišče v pravdnem postopku odločalo o zahtevku tožeče stranke, je torej lahko odločalo o 1. in 3. točki izreka Okrajnega sodišča v Ljubljani.
neupravičena obogatitev - vračilo preveč izplačanih sredstev - voznik tovornega vozila
Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da si toženec ni prisvojil dela akontacije, ki mu ga je tožeča stranka izplačala zaradi predvidenih stroškov, ki bodo nastali na vožnji, ni podan pravni položaj, ko bi bilo mogoče porabiti določbe OZ, ki se nanašajo na neupravičeno pridobitev, zato tudi ni odločilno stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s 191. členom OZ tožeča stranka nima pravice zahtevati nazaj.