zamudna sodba - vročanje tožbe v odgovor - vročilnica - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Po petem odstavku 149. člena ZPP mora vročevalec na vročilnici, kadar pisanje izroči nekomu drugemu in ne tistemu, na katerega je naslovljeno, navesti njuno medsebojno razmerje. Vročilnica oziroma potrdilo o vročitvi je javna listina, ki dokazuje vročitev. Kljub temu pa lahko zainteresirana stranka v postopku, v obravnavanem primeru toženec, dokazuje, da osebna vročitev ni bila opravljena, oziroma da dejstva o vročitvi kot izhajajo iz vročilnice niso resnična. Iz toženčevih navedb izhaja, da mu tožba ni bila osebno vročena in v ta namen predlaga izvedbo dokazov.
Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno ugotovilo, da je bila vročitev tožbe tožencu opravljena v skladu z zakonom in da je izkazan pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 47, 47/4, 51.
izvedenina - zelo zahtevno izvedensko mnenje
Po sodni praksi je za zelo zahtevna pisna izvedenska mnenja mogoče šteti le tista, pri katerih je zadana naloga tako zahtevna, da narekuje dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, morebitna posvetovanja z drugimi strokovnjaki, uporabo najzahtevnejše literature itd.
Po 4. odstavku 94. člena ZPIZ-2 se lahko zavarovanca pozove na kontrolni pregled, na katerem se ponovno ugotovi stanje invalidnosti. Četudi invalidska komisija v postopku ugotavljanja invalidnosti ugotovi, da kontrolni pregled ni potreben, to ne pomeni, da invalida ni mogoče več pozvati na kontrolni pregled, na katerem bi se ponovno ugotavljalo stanje invalidnosti. Ker se na podlagi 4. odstavka 126. člena ZPIZ-2 uživalcu invalidske pokojnine, ki se mu je zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da je po mnenju invalidske komisije postal znova zmožen za delo, invalidska pokojnina izplačuje, dokler mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, če se v 30-ih dneh po prejemu odločbe o prenehanju pravice prijavi pri zavodu za zaposlovanje, ne gre za poseg v pridobljene pravice.
neupravičena obogatitev - vračilo preveč izplačanih sredstev - voznik tovornega vozila
Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da si toženec ni prisvojil dela akontacije, ki mu ga je tožeča stranka izplačala zaradi predvidenih stroškov, ki bodo nastali na vožnji, sploh ni podan pravni položaj, ko bi bilo mogoče porabiti določbe OZ, ki se nanašajo na neupravičeno pridobitev, zato tudi ni odločilno stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s 191. členom OZ tožeča stranka nima pravice zahtevati nazaj. Ker toženec ni zadržal nekaj, kar bi mu plačala tožeča stranka, ne gre za primer, ko bi tožeča stranka plačala nekaj, za kar bi vedela, da tega ni dolžna, pa bi si pridržala pravico zahtevati nazaj ali če bi plačala, da bi se izognila sili.
Za odločitev v tem sporu je pomemben prvi odstavek 10. člena pogodbe o štipendiranju, s katerim se je toženka zavezala, da se bo po zaključenem izobraževanju zaposlila pri delodajalcu vsaj toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo oziroma se je dolžna zaposliti tam, kamor jo je organizacija, ki jo je štipendirala, odredila za delo. V kolikor zapusti delodajalca po lastni volji že prej, mora vrniti revalorizirano vrednost vseh izplačanih sredstev, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Iz navedene določbe izhaja ključno pravno vprašanje spora - ali toženkina vloga, označena kot "Prekinitev delovnega razmerja", naslovljena na stransko intervenientko, kaže na to, da je delodajalca zapustila po lastni volji. V tej vlogi je namreč toženka navedla, da daje z določenim dnem odpoved delovnega razmerja in prosi za sporazumno prekinitev pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče je zavzelo zmotno stališče, da bi moral tožnik v tožbenem zahtevku zahtevati obstoj delovnega razmerja, pri čemer je v tožbi navedel, da sta se stranki spornega dne ustno dogovorili, da bosta tudi formalno sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zidar za določen čas, pri tem pa je tožnik tudi priložil osnutek pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo morali podpisati, pa jo formalno nista nikoli, tožnik pa je za toženo stranko dejansko opravljal delo po ustnem dogovoru glede pravic iz delovnega razmerja (plača, stroški prehrane, stroški prevoza na delo, regres za letni dopust). Torej tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja ni potreben, zaradi pasivnega priznavanja dejanskih navedb tožnika v tožbi. ZDR-1 v četrtem odstavku 17. člena določa, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Zato bi moralo sodišče šteti, da je obstajalo delovno razmerje, tožnik pa posledično pravočasno, ne pa prepozno, zahteva izplačilo različnih denarnih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja (plača, sorazmerni del regresa, stroške prehrane, stroške prevoza na delo). Zahtevek za obstoj delovnega razmerja ni bil potreben, ker tudi ni bil sporen.
odškodninska odgovornost poslovodstva - bivši direktor - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - veriženje pogodb - najem letala - nelikvidnost - poslovna odločitev - davek na dodano vrednost (DDV) - davčna optimizacija - predlog za postavitev novega izvedenca - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Zgolj nestrinjanje tožnice z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Ker sodišče samo nima strokovnega mnenja, se mora po opravljenem preizkusu popolnosti in skladnosti mnenja izvedenca v določeni meri zanesti zanj.
Ob ugotovitvi, da tožnica kredita kljub trudu ni dobila, da je imela likvidnostne težave in da hčerinska družba Y. AG tožnice iz istih razlogov ni mogla podpreti, zaradi česar je posel speljala z angažiranjem vmesne družbe X., je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi tožnica lahko posel s praktično enakim učinkom davčne optimizacije speljala brez te družbe, torej le z leasingodajalcem preko družbe Y. AG. Prav zato, da se je izognila nelikvidnosti, do katere bi pripeljal neposredni najem letala (ali pa zgolj preko Y. AG), je tožnica celoten posel speljala ob vključitvi družbe X. Dejstvo, da je tožničino poroštvo lesingodajalec sprejel, pa ne pomeni, da je tožnica imela tudi dovolj sredstev, da posel izpelje drugače, kot ga je.
ZDR člen 161.. ZDR-1 člen 43, 44, 131, 131/1, 131/4, 138, 138/2, 148, 161, 161/1.. OZ člen 86, 86/1, 88, 88/1, 190, 190/3, 375, 381.
regres za letni dopust - vračilo preveč izplačanih sredstev - sprememba zakona - ničnost - zakonske zamudne obresti - odpadla pravna podlaga - neupravičena obogatitev - plača - poseganje v pridobljene pravice - pogodbene obresti
Ker je tožencu delovno razmerje pri tožnici prenehalo 16. 7. 2013, je bil od tožnice upravičen le do plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, in sicer do 6/12, torej do bruto zneska 400,00 EUR. Ker je zaradi toženčevega prenehanja delovnega razmerja pri tožniku med koledarskim letom odpadla pravna podlaga za izplačilo celotnega regresa za letni dopust za leto 2013, je dolžan toženec tožniku povrniti preveč izplačani regres, saj bi bil toženec sicer za ta znesek neupravičeno obogaten (tretji odstavek 190. člena OZ).
Glede na to, da se je toženec v Dogovoru zavezal dolgovani znesek regresa povrniti do 31. 3. 2014, tožnik od neto zneska regresa (glede na bruto znesek 400,00 EUR) utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 17. 4. 2014 dalje do plačila. Zmotno pa tožnik zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega datuma dalje tudi od glavnici pripadajočega zneska pogodbenih obresti. Skladno s 381. členom OZ (v zvezi s prvim odstavkom 375. člena OZ) je namreč od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Zato lahko tožnik utemeljeno vtožuje zakonske zamudne obresti od zneska pogodbenih obresti šele od vložitve predloga za izvršbo dne 31. 3. 2017 dalje.
Delavec ima pravico do plače oziroma nadomestila plače tudi v primerih, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Tudi, če ni šlo za čakanje na delo, kot zatrjuje pritožba, pač pa za začasno prerazporejen delovni čas (148. člen ZDR-1), je bil delodajalec dolžan tožencu za čas, ko ni delal, ker mu ta ni zagotavljal dela oziroma mu ga ni mogel zagotoviti, izplačati nadomestilo plače. Če delodajalec z organizacijo dela in delovnega časa po referenčnem obdobju ne more zagotoviti izravnave ur na polni delovni čas oziroma ne more zagotoviti dela, mora posledice nositi sam in jih ne more prelagati na delavce s prenosom manjka ur v naslednje referenčno obdobje ali celo z zahtevkom za vračilo plače, kot je to storil tožnik v obravnavanem primeru.
Pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo so izpolnjeni, če je pri upokojencu podan dejanski stan in prvega ali drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2. Torej, da je pri upokojencu podano takšno (trajno) zdravstveno stanje, da zaradi njega kljub osebnemu prizadevanju in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, ne more opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb, naštetih v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi s tožnikovim prikrajšanjem v vtoževnem obdobju iz naslova regresa za letni dopust, dnevnic in potnih stroškov utemeljeno oprlo na izračun sodne izvedenke za ekonomsko stroko in podano izvedensko mnenje z dopolnitvijo pravilno ocenilo kot strokovno, razumljivo in preverljivo. Sodna izvedenka je svoje mnenje podala tudi ustno in prepričljivo odgovorila na pripombe pravdnih strank. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v celoti slediti le dopolnitvi izvedenskega mnenja, so neutemeljene. Sodišče mora izvedensko mnenje presoditi kritično tudi glede na ostalo procesno dokazno gradivo in splošno izkustveno znanje. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, kateri izračun izvedenke je upoštevalo in zakaj.
pravni interes za pritožbo - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je torej v korist pritožnika, zato pritožbeno sodišče pritožniku ni priznalo pravnega interesa za pritožbo, saj zase s pritožbo ne bi mogel doseči ugodnejšega položaja, kot ga ima glede na izpodbijani sklep sodišča prve stopnje
pravica delničarja do obveščenosti - zloraba pravice
Delničarjeva pravica do obveščenosti je omejena na postavljanje vprašanj na skupščini in to vprašanj o zadevah družbe, če so potrebne za presojo dnevnega reda. V tem smislu pravica do (sodnega uveljavljanja) informacij ni neomejena. Taka ureditev je glede na razporeditev pristojnosti med posameznimi organi družbe logična. Namen omejitve je preprečiti situacije, ko bi se na skupščinah postavljalo neomejeno število vprašanj, odgovori na katere ne bi imeli nobenega vpliva na izvajanje pristojnosti skupščine.
Tožeča stranka ni predložila niti dokončne odločbe, ki jo izpodbija niti ni konkretizirala za katero odločbo sploh gre. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino odločilno. Pomeni namreč, da vloga ni bila ustrezno dopolnjena zato je ni dopustno vsebinsko obravnavati.
izdaja sklepa o nadaljevanju postopka - procesni sklep
Sklep o nadaljevanju postopka ni način, s katerim bi lahko tožnica predlagala ponovno prekinitev postopka oziroma združitev zadev. Če bo pri tem predlogu vztrajala, bo to lahko storila v samem pravdnem postopku, ki se nadaljuje z dnem 8. 3. 2019.
motenje posesti - posestno varstvo - pravočasnost motenjske tožbe - rok za vložitev motenjske tožbe - soposest - javno dobro
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka s prvimi posegi na sporni nepremičnini res začela že 10. 12. 2019, torej 31 dni pred vložitvijo tožbe, kar obsežno izpostavlja v pritožbi. A prvi del posegov je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavljal sanacijo temeljev in parkirišča kot takega (odstranitev asfalta in nasip ustreznega gradbenega materiala), ki tožnikov ni motil in mu nista nasprotovala. 13. 12. 2018 je poseg dajal videz zaključevanja z deli; naslednji dan pa je prišlo do izkopa temeljev za škarpi. Tega dne sta toženca izvedela za načrtovano postavitev škarp (in prav to predstavlja motilno ravnanje), ne pa še za mesto, kjer naj bi bili postavljeni. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje je tožba, vložena 10. 11. 2019, nedvomno pravočasna.
nadurno delo - obrnjeno dokazno breme - mobilni delavci - delovni čas
V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je konkretni spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, konkretno v ZEPDSV ter ZDCOPMD niti v ZDR-1, ki določa obrnjeno dokazno breme le v primeru zatrjevane diskriminacije (šesti odstavek 6. člena) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi (84. člen). Prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec.
V delovni čas voznika ne sodi le čas nakladov in razkladov, ampak tudi čas, ki ga porabi za posamezno delo v povezavi z nakladi in razkladi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00034549
ZDR-1 člen 24, 79, 116.. ZSSloV člen 61.. ZPP člen 115, 116, 116/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - vojak - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - upravičen vzrok - zdravniško opravičilo - bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo - zamuda naroka - vrnitev v prejšnje stanje
Tožnik poudarja, da je bil na podlagi odločbe ZZZS začasno nezmožen za delo do 31. 10. 2018, kar zajema tudi čas izteka pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa zaradi tega ni možno šteti, da je ostal na delu po izteku pogodbe o zaposlitvi oziroma, da mu delovno razmerje s 6. 10. 2018 ni moglo prenehati. Bolniška odsotnost delavca prepreči prenehanje delovnega razmerja le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti (116. člen ZDR-1).
izvršilno sredstvo - opustitev - izterjava nedenarne terjatve - ius cogens - dovolitev izvršbe
Za opravo izvršbe, če je dolžnikova obveznost opustitev, pa ZIZ določa način, kot je določen v 227. členu v zvezi s prvim do tretjim in petim odstavkom 226. člena. Sodišče prve stopnje mora ob odločanju o predlogu za izvršbo po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, kamor sodi tudi vprašanje pravilne uporabe 227. člena oziroma 226. člena ZIZ. Izvršilna sredstva so ius cogens in njihova izbira pri izterjavi nedenarnih terjatev ni v dispoziciji strank. Upnica torej v tem delu ni predlagala pravega sredstva izvršbe in tako niso izpolnjene materialne predpostavke za dovolitev izvršbe, zato je v obravnavanem delu odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno nepravilna.
Pravno neupoštevne so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dolžnosti in odgovornosti upravljalca smučišča, na dolžnosti in odgovornosti smučarja pri neorganiziranem rekreaktivnem amaterskem smučanju na smučišču in navedbe o tem, da je kljub ogromnemu številu tekmovalcev zdrsnil s smučišča in se poškodoval le tožnik. Organizator tekmovanja ima po določbah ZVSmuč posebne dolžnosti, ki pa niso enake dolžnostim upravljalca smučišča. Pritožbeno izpostavljene odločbe VS RS II Ips 246/2007, II Ips 267/2005 in II Ips 143/2006 obravnavajo primere, v katerih se obravnava odgovornost upravljalca smučišča v razmerju do oškodovancev rekreativnih smučarjev in čeprav so to otroci, po presoji pritožbenega sodišča te izpostavljene zadeve niso primerljive z obravnavano.