ZDen člen 44, 44/1, 65, 65/2, 69, 69/1, 69/3, 85, 85/1, 85/3. ZUP(1986) člen 8, 134, 134/5, 143. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 3, 4, 4/1, 5, 5/2, 5/3, 8. Uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja člen 1.
dovoljena revizija - denacionalizacija - vračanje podjetja - metoda neto aktive - poravnava v denacionalizacijskem postopku - metoda vrednotenja v denacionalizaciji - metoda vrednotenja ob vzpostavitvi lastninskega deleža na premoženju zavezanca - načelo zaslišanja - vrednotenje premičnin - verodostojne listine po določbah Navodila - obseg podržavljenja
Vrednost z denacionalizacijo vrnjenega podjetja (v naravi in odškodnini) pa ne sme preseči vrednosti neto aktive podjetja ob podržavljenju, vrednotene po predpisih, izdanih na podlagi ZDen. Ker je bil del premoženja podržavljenega podjetja B. upravičencu že vrnjen v obliki odškodnine, je tožena stranka o utemeljenosti preostalega dela denacionalizacijskega zahtevka pravilno odločala tako, da je najprej izračunala vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, saj je od razlike med vrednostjo že vrnjenega dela premoženja in vrednostjo neto aktive odvisno, ali oziroma v kolikšnem obsegu je prejšnji lastnik podjetja še upravičen do denacionalizacije tega podjetja. Tožena stranka je pravilno ravnala na naveden način, kljub temu da je bilo o že vrnjenemu delu premoženja podjetja sklenjena poravnava, ki je bila na podlagi 69. člena ZDen vključena v odločbo o denacionalizaciji.
Uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja ne more biti podlaga za ugotavljanje vrednosti podržavljenega podjetja, ki je predmet vračanja v denacionalizaciji in ki se ugotavlja po metodi neto aktive po odločbah Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - zelo hude posledice niso izkazane
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Revident pomembnega pravnega vprašanja ni navedel. Samo navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve, pa za dovoljenost revizije ne zadošča. Zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.
V postopkih denacionalizacije gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja in zato samo sklicevanje na nevračilo premoženja za izkazanost zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - ovire za vračilo v naravi - sporna oblika vračanja - vrednostni kriterij ni izkazan - pomembno pravno vprašanje - vprašanje pravilnosti upravnega postopka - navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja - splošno vprašanje - zelo hude posledice niso izkazane
V obravnavani zadevi je sicer pravica stranke do denacionalizacije v izpodbijanem aktu izražena v denarju, saj naj bi za podržavljeno premoženje prejela odškodnino, ki presega 20.000,00 EUR. Vendar revidentka ne izpodbija višine odškodnine. Izpodbija pravilnost ugotovitve obstoja ovir za vračilo nepremičnine v naravi. Ker pa pravica do vračila v naravi ni pravica stranke, izražena v denarni vrednosti, ni podana dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1.
Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne presoja pravilnosti (upravnega) postopka izdaje izpodbijanega akta in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (prvi in drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato vprašanji, ki se nanašata na pravilnost upravnega postopka in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, nista vprašanji, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.
Vprašanje, ali se obstoj ovir v smislu 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen razlaga široko ali restriktivno, je splošno in nekonkretizirano. Vprašanje je abstraktno in ni konkretizirano na konkretne v tej zadevi odločilne okoliščine, zato tudi to vprašanje ni vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.
Ker gre v postopkih denacionalizacije za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, samo sklicevanje na nevračilo premoženja oziroma priznanje odškodnine namesto vračila v naravi za izkazanost zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - ovire za vračilo v naravi - zazidano zemljišče - pomembno pravno vprašanje - stanje v času vračanja podržavljenega premoženja - že rešeno vprašanje
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na ravidentu.
Ker o vprašanju, ki ga revident navaja, že obstaja obsežna in ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, po kateri je za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen odločilno stanje v času vračanja podržavljenega premoženja, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - vrednostni kriterij ni izkazan - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Revident vrednosti premoženja, ki jo navaja, ni izkazal. Iz upravnih odločb in izpodbijane sodbe (ki so del sodnega spisa) ta znesek ni razviden. Njegovo sklicevanje na cenitev v upravnem spisu pa za dovoljenost revizije ne zadošča. O dovoljenosti revizije odloča Vrhovno sodišče samo na podlagi revizijskih navedb in reviziji priloženih dokazov ob upoštevanju vsebine izpodbijane sodbe in izpodbijanih aktov, ki so del reviziji priloženega sodnega spisa. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je na strani revidenta, mora zato revident v reviziji konkretizirati in izkazati vse navedbe, s katerimi utemeljuje njeno dovoljenost. Tega revident ni storil, zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.
Revident ni navedel konkretnega pravnega vprašanja v zvezi z izpolnjevanjem pogoja (oziroma pogojev) za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije po določbah FIP, navedel je le, da je sporno stališče upravnih organov, da bi prejšnji lastnik podržavljenega premoženja izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, ki so določeni v FIP, in na njeni podlagi sprejetih predpisov, zato ni izkazal izpolnjevanja uveljavljenega pogoja za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Zelo hude posledice niso izkazane zgolj s sklicevanjem na veliko vrednost premoženja, ki naj bi bilo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. V denacionalizacijskih postopkih gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zato nevračilo ni zelo huda posledica.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - ovire za vračilo v naravi - sporna oblika vračanja - vrednostni kriterij ni izkazan - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - zelo hude posledice niso izkazane
V obravnavani zadevi je pravica stranke do denacionalizacije izražena v denarju, saj naj bi za podržavljeno premoženje prejela odškodnino, vendar ta ne presega 20.000,00 EUR. Revidenta pa ne izpodbijata višine odškodnine, temveč obliko vračanja premoženja, saj zahtevata vračilo v naravi. Zato navedba vrednosti spora v uvodu revizije (ki je bistveno višja kot je določena denarna odškodnina) ni razlog, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Revidenta vprašanja, ki naj bi bilo bistveno za odločitev v tej zadevi, sploh nista izpostavila. Zato tudi pogoj iz 2. točke drugega odstavka ZUS-1 ni izkazan.
Ker gre v postopkih denacionalizacije za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, samo sklicevanje na nevračilo premoženja oz. na priznanje odškodnine namesto vračila v naravi za izkazanost zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - vrednostni kriterij ni izkazan - pomembno pravno vprašanje - vprašanje ni konkretizirano - vprašanje ni postavljeno na zahtevan način
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Revident vrednosti premoženja, ki jo navaja, ni izkazal. Iz upravnih odločb in izpodbijane sodbe (ki so del sodnega spisa) ta znesek ni razviden. Njegovo sklicevanje na cenitev v upravnem spisu pa za dovoljenost revizije ne zadošča. O njeni dovoljenosti odloča Vrhovno sodišče samo na podlagi revizijskih navedb in reviziji priloženih dokazov ob upoštevanju vsebine izpodbijane sodbe in izpodbijanih aktov, ki so del reviziji priloženega sodnega spisa. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je na strani revidenta, mora zato revident v reviziji konkretizirati in izkazati vse navedbe, s katerimi utemeljuje njeno dovoljenost. Tega revident ni storil, zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.
Revident ni navedel konkretnega pravnega vprašanja v zvezi z izpolnjevanjem pogoja (oziroma pogojev) za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije po določbah FIP, navedel je le, da je sporno stališče upravnih organov, da bi prejšnji lastnik podržavljenega premoženja izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, ki so določeni v FIP, in na njeni podlagi sprejetih predpisov, zato ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-2, 83/2-3. ZDen člen 10, 10/2. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 2, 267.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - bilateralna pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo (finančna in izravnalna pogodba, FIP) - vrednostni kriterij - pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti - pomembno pravno vprašanje - že rešeno pravno vprašanje - vprašanje za predhodno odločanje SEU - zelo hude posledice - trditveno in dokazno breme - zavrženje revizije
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidentke, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.
Ker revidentka, ki nosi trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije, ni izkazala, kolikšna je vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki je izražen v denarni vrednosti (odškodnina), niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Vrhovno sodišče je o pravnem vprašanju, ki ga uveljavlja revidentka, tj. pomenu bilateralnih pogodb, sklenjenih med dvema tujima državama (konkretno FIP), pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala, za razlago določbe drugega odstavka 10. člena ZDen že sprejelo stališča. Revidentka pa ne trdi, da izpodbijana odločitev odstopa od teh stališč.
Upoštevaje, da gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), revidentka zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ne more utemeljiti z dolgotrajnostjo postopka in finančnim bremenom, ki ga tak postopek predstavlja, niti s sklicevanjem na moralno dimenzijo denacionalizacije (poprava krivic).
ZUS-1 člen 22, 22/1, 51, 59, 93. ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-10, ZDen člen 44, 44/1. ZS člen 3. Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije člen 4, 5, 5/2.
dovoljena revizija - denacionalizacija - vrednostni kriterij - nezazidana stavbna zemljišča - izvedba glavne obravnave - vrednotenje podržavljenih zemljišč - izhodiščna vrednost - pravica do izjave - bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu
Po uveljavljeni in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je kot nezazidana stavbna zemljišča mogoče vrednotiti le tista zemljišča, sicer podržavljena kot kmetijska zemljišča, ki so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena.
Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer navaja, da tožnika teh podatkov, ki so jima bili posredovani z odgovorom stranke z interesom na njuno tožbo, nista prerekala, spregleda pa, da sta tožnika v tožbi predlagala izvedbo glavne obravnave in da sta zato upravičeno pričakovala, da bodo dejstva, od katerih je odvisna zakonitost
sporne določbe Odloka (v zvezi s čimer sta predlagala tudi dokazovanje z izvedencem)
, predmet obravnavanja na glavni obravnavi. V drugem odstavku 5. člena Odloka urejeno spremljanje in korekcija izhodiščne vrednosti iz 4. člena Odloka sicer spada v normodajno funkcijo ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, kar pa ne izključuje strankine pravice, da v kontradiktornem postopku dokazuje nezakonitost določbe podzakonskega predpisa (exceptio illegalis). Tožnika zato v zvezi s tem v reviziji utemeljeno uveljavljata, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji iz 59. člena ZUS-1 za odločanje na seji.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZUP (1986) člen 208. ZDen člen 62, 63. EKČP člen 6.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - pomembno pravno vprašanje - jasne določbe zakona
Če je na zastavljeno pravno vprašanje odgovor jasen že na podlagi zakonskih določb, ki ne terjajo posebne razlage, ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
denacionalizacija - dovoljena revizija - odškodnina tuje države - pravica do odškodnine na podlagi bilateralne pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo (finančna in izravnalna pogodba, FIP) - odločanje upravnega organa o pravici do odškodnine tuje države - obseg tuje odškodnine - razlika med tujo odškodnino in odškodnino po ZDen - možnost pridobiti tujo odškodnino - vrsta nacionaliziranega premoženja - dohodkovni cenzus za tujo odškodnino - (ne)vezanost domačega upravnega organa na mnenje tujega pravnega organa glede tuje odškodnine
Določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru finančna izravnalna pogodba, FIP) pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala.
denacionalizacija - dovoljena revizija - odškodnina tuje države - pravica do odškodnine na podlagi bilateralne pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo (finančna in izravnalna pogodba, FIP) - odločanje upravnega organa o pravici do odškodnine tuje države - obseg tuje odškodnine - razlika med tujo odškodnino in odškodnino po ZDen - možnost pridobiti tujo odškodnino - vrsta nacionaliziranega premoženja - dohodkovni cenzus za tujo odškodnino - (ne)vezanost domačega upravnega organa na mnenje tujega pravnega organa glede tuje odškodnine
Določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru finančna izravnalna pogodba, FIP), pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala.
ZPP člen 98, 98/5. ZDen člen 15, 32, 88. ZLPP člen 15. ZOR člen 103, 103/1, 107.
denacionalizacija - izbrisna tožba - ničnost pogodbe - prepoved razpolaganja z nepremičninami, za katere obstaja dolžnost vrnitve - začasna odredba - dobra vera
Dobra vera pridobiteljev za presojo utemeljenosti obravnavane izbrisne tožbe ni pravno odločilna.
V konkretnem primeru prepoved razpolaganja z nepremičninami, glede katerih po ZDen obstaja dolžnost vrnitve, ne pomeni kršitve manjšega pomena, zmotno pa je tudi revizijsko naziranje, da je konkretna pogodba zgolj izpodbojna.
DENACIONALIZACIJA - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0017637
ZIKS člen 145č, 145č/1, 145č/2. ZPP člen 339, 339/2-8. ZNP člen 4, 37.
vrnitev zaplenjenega premoženja - podlaga prehoda premoženja v državno last - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku - seznanitev stranke z vsebino pripravljalne vloge - pravica do informacije
Iz zapisnika o naroku izhaja, da sta predlagatelja na naroku prejela pet vlog, in sicer vloge drugega, četrtega, petega, desetega in enajstega nasprotnega udeleženca s prilogami. Ob takem številu prejetih vlog in prilog pa po presoji revizijskega sodišča predlagatelja v reviziji utemeljeno uveljavljata, da jima v okviru naroka, vključno z njegovo prekinitvijo, ni bilo omogočeno, da se z njimi primerno seznanita in učinkovito izjavita.
DAVKI - DENACIONALIZACIJA - DEDNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS1015110
ZDen člen 78, 78/1, 78/2. ZDDD člen 8, 9, 9/1, 9/2.
davki - davek na dediščine in darila - dovoljena revizija - dedovanje denacionaliziranega premoženja - prvi dedni red - oprostitev plačila davka - krog dedičev - trenutek prehoda premoženja
Ker je dedinja denacionalizacijskih upravičencev umrla pred pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb, denacionalizirano premoženje kot zapuščina na njo ni nikoli prešlo, ampak je v letu 2005 prešlo neposredno od denacionalizacijskih upravičencev na revidenta kot zakonitega dediča dedinje denacionalizacijskih upravičencev, zato ne gre za prvi dedni red in je treba davek na dediščine in darila plačati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - DENACIONALIZACIJA
VS4002722
ZGD-1 člen 263. ZSKZ člen 14, 17, 17/2, 20. ZDen člen 60.
povrnitev škode - odškodnina - povrnitev vlaganj v podržavljeno nepremičnino - povečanje vrednosti premoženja - denacionalizacijski postopek - upravičenec - kmetijska in gozdna zemljišča - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov
Predpogoj za uveljavljanje odškodnine zaradi povečanja vrednosti nepremičnine, ki je bila podržavljena, je postavitev zahtevka v denacionalizacijskem postopku, vendar pa to v primeru kmetijskih in gozdnih zemljišč od denacionalizacijskega upravičenca lahko zahteva le denacionalizacijski zavezanec in to le v denacionalizacijskem postopku. V obravnavanem primeru je bil denacionalizacijski zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov(prvi odstavek 20. člena ZSKZ), ki je po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje zahtevek za povrnitev vlaganj uveljavljal od denacionalizacijskega upravičenca.
Edino Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je tisti, ki lahko od denacionalizacijskega upravičenca uveljavlja zahtevek za povračilo vlaganj v nepremičnino.
Smisel denacionalizacijskega postopka je ureditev razmerja med denacionalizacijskim upravičencem in denacionalizacijskim zavezancem. Razmerja med upravičencem ali zavezancem ter tretjimi osebami niso predmet postopka o denacionalizaciji.
denacionalizacija - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja - pasivna legitimacija - denacionalizacijskih zavezanec - višina odškodnine - korist, ki bi jo dosegel upravičenec
Pasivno legitimiran za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen je tisti, ki mora premoženje (od katerega je imel koristi) vrniti, to pa je tisti, ki je določen v odločbi o denacionalizaciji kot denacionalizacijski zavezanec.
Ker za določitev odškodnine niso pomembne okoliščine, ki so vezane na poseben položaj zavezanca, temveč le korist, ki bi jo lahko dosegel upravičenec, toženčevi ugovori, ki izhajajo iz specifičnosti njegovega položaja pri upravljanju z gozdovi, ne utemeljujejo drugačne obravnave, ko gre za nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja gozdov.
Tožeča stranka je z navedbami v tožbi zadostila svojemu trditvenemu bremenu, saj je opredelila, za kakšne nepremičnine gre, njihovo površino in zakupnino, ki bi jo dobila z njihovim oddajanjem. Potreba po nadaljnji specifikaciji trditev v smeri (možne) uporabe vrnjenih nepremičnin se je pokazala šele po izdelavi izvedenskega mnenja in po ugovoru višini zakupnine.
V sodni praksi se je uveljavilo ugotavljanje koristi na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen s hipotetično najemnino, ki bi jo upravičenec v pravnopomembnem obdobju lahko dosegel z oddajanjem nepremičnine v najem. Za takšno metodo sta se v okviru ponujenega procesnega gradiva odločili tudi sodišči prve in druge stopnje, izbira konkretnih meril za izračun koristi pa je odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZDen člen 10, 10/2. ZUP (1986) člen 8, 143.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina tuje države - FIP - že rešeno vprašanje - dokazovanje v upravnem postopku - splošno vprašanje - jasne zakonske določbe
Vrhovno sodišče je v odločbah X Ips 85/2013, X Ips 267/2013 in X Ips 103/2013 že odgovorilo na vprašanja v zvezi z uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen, ki jih revidenti navajajo (ali je FIP akt na podlagi katerega so imele osebe pravico oziroma možnost pridobiti odškodnino, tako tudi za podržavljeno nepremično premoženje in ali se kot dokaz upošteva potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije), zato ta vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Že na podlagi načela zaslišanja strank, kot ga določa 8. člen ZUP/86 in določbe 143. člena ZUP/86, ki vsebinsko konkretizira to načelo, je jasno, da lahko stranka v postopku denacionalizacije dokazuje dejstva in okoliščine, ki so odločilne za presojo obstoja okoliščin po prvem stavku drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato to sicer splošno vprašanje dokazovanja dejstev in okoliščin ni pomembno pravno vprašanje.
ZUS-1 člen 83, 83/2. ZDen člen 6, 10, 10/2. ZUP/86 člen 8, 143.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - že rešeno vprašanje - dokazovanje dejstev - splošno vprašanje
Ker je na vprašanja, ki jih revident navaja, Vrhovno sodišče že odgovorilo v odločbah X Ips 85/2013, X Ips 267/2013 in X Ips 103/2013, vprašanje ni pomembno pravno vprašanje. V citiranih odločbah je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je tudi FIP lahko podlaga za „izključitev osebe iz denacionalizacije“ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je na podlagi te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno v Sloveniji, torej če je izpolnjevala v FIP in njenih prilogah določene pogoje glede državljanstva, bivanja, izgube bivališča v povezavi z dogodki 2. svetovne vojne in pogoj pregnanske škode. Pojasnilo je tudi vsebino in namen odškodnine po ZDen in opozorilo na ustaljeno sodno prakso, po kateri pravica dobiti odškodnino od tuje države (v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen) ni vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja. Zato tudi pri presoji izpolnjevanja pogoja po drugem odstavku 10. člena ZDen ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačati odškodnine. Navedlo je tudi razloge, zaradi katerih upravni organ, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo, ni vezan na potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance o tem, ali je določena oseba imela pravico do odškodnine oziroma prejela odškodnino od Avstrije.
Na vprašanje možnosti dokazovanja dejstev in okoliščin, odločilnih za obstoj ovire po drugem odstavku 10. člena ZDen, daje odgovor že načelo zaslišanja strank v upravnem postopku, kot ga določa 8. člen ZUP/86, in določba 143. člena ZUP/86, ki vsebinsko konkretizira to načelo, zato tudi to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje.