V zvezi z zagovorničinimi navedbami glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo ob preizkusu obtožnega predloga le tega pod točko 1 zavreči zaradi tega, ker obdolženec kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno dne 09.10.2007 po zakonski določbi 251. člena KZ-1, ki je pričel veljati pozneje, sploh nebi mogel storiti, je potrebno povedati, da sodišče nikakršne nepravilnosti ni zagrešilo. Sodišče namreč na pravno označbo kaznivega dejanja ni vezano, pritožnica pa sama v svoji pritožbi tudi ne pove, na podlagi katerega razloga iz prvega odstavka 277. člena ZKP bi moralo sodišče obtožni predlog delno zavreči. Ti razlogi, na podlagi katerih bi lahko sodnik skladno z določbo 437. člena ZKP obtožni predlog zavrgel so v določbi prvega odstavka 277. člena ZKP namreč našteti taksativno, med nje pa presoja pravne označbe kaznivega dejanja ne sodi, saj kakor že povedano zgoraj, sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano.
Pritožnica nadalje navaja, da nepravilno sprejetega statuta Š. (pri čemer sama to tudi implicitno priznava, pač na podlagi pričevanja M. Č.) iz leta 2007 nikoli nihče ni izpodbijal in da je zaradi tega tudi konvalidiral, kar naj bi izhajalo tudi iz pravnega mnenja prof. dr. G. T. z Inštituta za upravno pravo. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni strokovnjak, v svojem mnenju navaja, da v kolikor spremenjenega statuta v roku enega leta, t.j. do 05.10.2008, pri čemer ima v mislih predvsem vse člane Š., nihče ni izpodbijal, je z dnem 05.10.2008 statut konvalidiral, s čimer naj bi bile odpravljene tudi vse postopkovne nepravilnosti pri njegovem sprejemanju, pri čemer se dr. T. sklicuje na tedaj veljavni Zakon o društvih. Kazensko odgovornost sodišča ugotavljajo „tempore criminis“ oz. v času, ko naj bi bili očitani kaznivi dejanji storjeni. Ker ni nikakršnega dvoma o tem, da je obdolženec vedel, da spremembe statuta oz. statut na korespondenčni seji dne 05.10.2007 ni bil nikoli sprejet, saj sta o tem vedela samo on in priča M. Č., ki ga je o tem obvestila, pa je dne 09.10.2007 vseeno odredil objavo statuta na spletni strani Š. in pozneje na podlagi tako neveljavno sprejetega statuta dne 24.11.2007 sklenil pogodbo o poslovodenju, je na dlani, da je obdolženca pri takem ravnanju vodilo prav slednje, t.j. nameravana sklenitev pogodbe o poslovodenju, do česar je v končni posledici tudi prišlo, pri čemer o subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja ni nikakršnega dvoma in da tudi okoliščina, da se je ta statut uporabljal vse do sprejetja novega, t.j. do dne 21.10.2014 na kazensko odgovornost obdolženca ne more imeti nikakršnega učinka.
Iz odredbe za hišno preiskavo je sicer res videti, da je bila odredba za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav izdana v smeri kazenskega pregona za druga kazniva dejanja, pri čemer pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 217. člena ZKP, ki določa, da če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo.
Ker je tožeča stranka s stopnjo prepričanja dokazala, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, se je dokazno breme, ki ga je po pravilih o materialnem dokaznem bremenu nosila tožeča stranka, procesno prevalilo na toženca, ki bi moral z nasprotnim dokazom dokazati, da je bil prejeti znesek v višini 6.000,00 EUR namenjen za plačilo dela, ki ga je toženec opravil za tožečo stranko. Vendar pa toženec tega bremena ni zmogel.
pravočasen dokazni predlog - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo policije - opustitev dolžnega ravnanja - neznani storilec - opustitev dolžne preiskave domnevnega kaznivega dejanja - vzročna zveza - solidarna odgovornost - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - primarni strah - poškodbe glave in možganov
V tej zadevi je bilo ugotovljeno, (1) da z osebo, za katero je bilo policiji hitro znano, da bi lahko imela motiv za kaznivo dejanje zoper pritožnika oziroma za napeljevanje k njemu, sploh ni bil opravljen pogovor, (2) da policija ni opravila nobenih drugih preiskovalnih dejanj razen ogleda kraja dogodka, pogovorov z določenimi osebami in poligrafskih testiranj dveh oseb, in (3) da je bilo opuščeno iskanje morebitnih sledi iz kombija, v katerem je bil prepeljan pretepen in okrvavljen pritožnik. Izkustveno prepričljiv je zaključek, da bi izvedba teh preiskovalnih dejanj znatno povečala možnosti za identifikacijo storilca(ev). Zato je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da toženka odgovarja tudi za škodo zaradi telesnih poškodb, ki jih je utrpel v neraziskanem napadu nanj.
predhodna odredba - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - blokada računa - odprti sodni postopki - finančno in likvidnostno stanje - koeficient likvidnosti
Iz predloženih dokazil izhaja, da vsi sodni postopki (četudi je teh kar pet), ki naj bi po mnenju tožeče stranke vzbujali objektivno nevarnost, da bo uveljavitev vtoževane terjatve onemogočena ali znatno otežena, še niso zaključeni (na prvi stopnji) in ni mogoče predvideti, ali bodo zaključeni v korist ali škodo tožene stranke. Še zlasti, ker ima tudi tožena stranka nasprotne zahtevke do svojih nasprotnikov. Poleg tega je toženka oblikovala rezervacije pod postavko dolgoročnih časovnih pasivnih razmejitev v višini 256.275,00 EUR, ki je namenjen prav za poplačilo morebitnih obveznosti iz sodnih postopkov. Ne nazadnje pa z ozirom na dejstvo, da tožeča stranka že razpolaga s prvostopenjsko sodbo, plačila njene terjatve praviloma ne morejo ogroziti kasnejše sodbe, saj je razumno pričakovati, da bo tožeča stranka prej prišla do izvršilnega naslova kot tožniki-upniki tožene stranke v zadevah, na katere se sklicuje.
ZASP člen 81, 130, 130/1, 146, 147, 156, 156/4. ZASP-B člen 26, 26/4. - člen 3, 3/1. ZDDV-1 člen 33, 33/6, 40, 81.
nadomestilo za uporabo fonogramov - skupni sporazum o višini nadomestil - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - začasna tarifa - tarifa zavoda ipf - primerno denarno nadomestilo - nedoločen pravni pojem - nadomestilo za neupravičeno uporabo fonograma - plačilo davka na dodano vrednost od nadomestila za uporabo fonogramov - obdavčljivi dogodek
Od uveljavitve ZASP-B tožeča stranka tarife za uporabo fonogramov ne more enostransko določati. S četrtim dostavkom 156. čl. ZASP je - izključno za primer, da tarifa še ni bila določena - predvideno, da tožeča stranka (tudi po uveljavitvi ZASP-B) lahko določi začasno tarifo.
Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo, da po prenehanju veljavnosti Skupnega sporazuma in med pravdnima strankama sklenjene pogodbe materialna podlaga za določitev nadomestila za uporabo fonogramov v komercialnih radijskih programih ne obstaja. Začasna tarifa, ki se je uporabljala pred sklenitvijo Skupnega sporazuma (objavljena v Uradnem listu 53/2005), s sklenitvijo Skupnega sporazuma ni prenehala veljati. Zgolj uporabljala se v času, ko je bilo razmerje urejeno s Skupnim sporazumom (2. odstavek prvega člena Tarife), ni.
Že sodišče prve stopnje se je izreklo, da se z argumentom, da se je na radijskih valovih in po internetu istočasno predvajala ista glasba, tožena stranka plačilu za internetno predvajanje ne more uspešno upreti. Gre za drugo sredstvo priobčevanja fonogramov (pritožnik internetno predvajanje opredeljuje za sekundarno retransmisijo), drug in širši krog poslušalcev kot pri radiodifuznem oddajanju. Ni pomembno, da tožena stranka glasbo, ki je objavljena v dveh medijih (radiodifuzno in internetno oddajanje) predvaja le enkrat, z enim fonogramom. Bistven je krog poslušalcev, ki mu je sredstvo, s katerim je glasba predvajana, dosegljivo in poslušanost ter promet, ki ga s tem doseže.
odškodninska odgovornost države za delo sodišča - zavrženje predloga za obnovo postopka - prepozen predlog za obnovo postopka - pomanjkanje postulacijske sposobnosti
Tožnik je obstoj toženkine odškodninske odgovornosti utemeljeval s trditvami o nedopustnem ravnanju sodišča, ki je zavrglo predlog za obnovo postopka zaradi zamude roka oziroma zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti. Ker pristojno delovno sodišče iz razlogov na strani tožnika ni presojalo, ali je podan uveljavljeni obnovitveni razlog (tj. kaznivo dejanje izvedenke in sodnice), morebitne pomanjkljivosti v ravnanju tožilstva niso mogle vplivati na pravilnost sodne odločitve.
opravičena korist - trditveno breme - nedovoljene pritožbene novote - pravni interes - pravni interes za pregled spisa - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - vpogled v spis - stranska intervencija
S tem ko je sodišče v celoti zavrnilo predlagateljičin predlog za pregled spisa, je zavrnilo tudi njen predlog za prepis spisa, saj je prepisovanje spisa smiselno pogojeno s predhodno dovolitvijo pregleda spisa in ga brez slednje niti ni mogoče opraviti.
Brez izkazane opravičene koristi tudi njen naknadni predlog za pregled in kopiranje spisa ni utemeljen.
Oseba, ki prosi za pregled spisa, mora že v vlogi navesti in utemeljiti dejstva in okoliščine, ki izkazujejo njeno opravičeno korist za vpogled v spis in prepis listin ter ta dejstva in okoliščine tudi izkazati z ustreznimi dokazi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00003829
OZ člen 3, 86, 87, 88, 112, 112/2. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. ZVPot člen 22, 23. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2.
kredit v CHF - potrošniški kredit - varstvo potrošnika - nepošteni pogodbeni pogoji - ničnost pogodbe - oderuška pogodba - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - pojasnilna dolžnost organizacije za plačilni promet - kreditna pogodba - tuja valuta - običajno tveganje - pojasnilna dolžnost - tveganje - vsebina pojasnilne dolžnosti
Pozitivni predpisi sklenitve kreditnih pogodb v tuji valuti ne prepovedujejo, zato je v skladu z načelom prostega urejanja pogodbenih razmerij (3. člen OZ) sklenitev tovrstnih pogodb dopustna. V primeru potrošniških kreditnih pogodb je pomemben 23. člen ZVPot, ki podjetju prepoveduje postavljanje pogodbenih pogojev, ki so do potrošnika nepošteni. Kot sankcija je predvidena ničnost takšnih pogodbenih pogojev. Po stališču Sodišča EU je tudi pogoj, ki predstavlja glavni predmet pogodbe, mogoče izreči za nedovoljen, če ni zapisan v jasnem in razumljivem jeziku, pri čemer te zahteve ni mogoče zožiti zgolj na formalno in slovnično razumljivost, temveč mora biti v pogodbi pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, tako da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih meril presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki iz tega izhajajo zanj.
Namen predpisovanja pojasnilne dolžnosti banke je v zaščiti nasprotne pogodbene stranke, ki ji na ta način pravo zagotavlja bolj enakovreden informacijski položaj. Pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ne dvomi, da je tožnik teoretično vedel, kaj predstavlja valutno tveganje in da se je zavedal, da imajo spremembe v tečajih lahko vpliv na odplačevanje njegove kreditne obveznosti. Vprašanje pa je, ali se je zavedal vseh tveganj, ki so bile bankam ob sklepanju kreditnih pogodb znane oziroma jim bi morale biti znane. Banka Slovenije je namreč že leta 2005 komercialne banke opozarjala, da je izpostavljenost komitentov tečajnemu tveganju lahko zelo velika, saj je švicarski frank na relativno nizkih ravneh, zato je v prihodnosti pričakovati njegovo apreciacijo, zato je v konkretnem primeru bistveno ugotoviti, ali je bil tožnik s tovrstnimi tveganji seznanjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00002967
ZPP člen 242, 242/2, 249, 254, 286, 286/4.
odškodninska odgovornost delodajalca - padec po stopnicah - vzrok padca - trditveno breme - izvedensko mnenje - prekluzija - tožbena podlaga - dopustno navajanje novih dejstev - pravočasno navajanje novih dejstev - ponovitev dokaza z izvedencem
Tožnici ni mogoče očitati, da pred pridobitvijo izvedeniškega mnenja ni navedla pravilnega razloga za svoj padec, temveč je tega pripisala vlažnosti stopnišča kot posledici mokrote kuhinjskih tal v neposredni bližini. Sam razlog za padec je tožnica videla v stopnišču in tudi očitala delodajalcu, da ni poskrbel za ustrezno organizacijo delovnega procesa, ker ni zagotovil uporabe pravilnega postopka odnašanja živil v spodnje prostore, ki bi omogočal bolj pazljivo hojo brez nošenja bremen. Po oceni pritožbenega sodišča je s tem zadostila svojemu začetnemu trditvenemu bremenu v postopku, ki pa ga je naknadno še dodatno konkretizirala s prejemom izvedeniškega mnenja s strani izvedenca s področja varstva pri delu. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica glede navedb o resničnem vzroku za padec prekludirana, je procesno pravno zgrešeno, saj njene kasnejše trditve predstavljajo del dopustne (razširjene) tožbene podlage, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sistema prekluzij, kot ga ureja 286. člen ZPP, sodišče ne sme razlagati tako togo, da bi njegova uporaba ogrozila vsebinsko odločanje v zadevi. Po določilu četrtega odstavka 286. člena ZPP ima namreč stranka možnost, da še tudi kasneje, po prvem naroku, navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze pod pogojem, da tega ni mogla pravočasno storiti brez svoje krivde. Vsak konkretni primer pa pri tem terja iskanje ustreznega ravnovesja, saj so procesni položaji, ko stranka pridobi možnost navajanja novih dejstev in dokazov, zelo pestri in različni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00003290
ZPSPP člen 14. ZOR člen 145. ZPP člen 30, 30/2, 30/2-3, 339, 339/2, 339/2-4, 339/2-14, 339/2-15.
povrnitev vlaganj v poslovni prostor - relativnost pogodbenega razmerja - najemna pogodba - podnajem
Tožnik od pravnega naslednika lastnice hiše zahteva povračilo vlaganj v poslovni prostor. Pri tem se ni izkazal z najemno pogodbo, ampak je kot podnajemnik imel trgovino v prostorih, kar je najela najemnica. Ker ne uveljavlja obogatitvenega zahtevka, na podlagi pogodbe z najemnico ne more dobiti zatrjevanih dogovorjenih revaloriziranih vlaganj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00003120
ZIZ člen 175. ZPP člen 337. SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-4, 103/3, 112.
najemna pogodba - pisna najemna pogodba - ustni dogovor - odpoved najemne pogodbe - tožba na izselitev in izpraznitev nepremičnine - plačilo najemnine - nedovoljene pritožbene novote - dokazni predlog za zaslišanje strank - zaslišanje strank kot dokazno sredstvo - pravica stranke do izjave v postopku - pomanjkljiva trditvena podlaga
Določila pogodbe (glede obveznosti tožene stranke in glede možnosti odpovedi najemnega razmerja) so bila jasna in nedvoumna, navedba tožene stranke glede ustnega dogovora s pravnim prednikom tožeče stranke, da bo toženo stranko pustil na miru, pri čemer niti ni navedla konkretnih trditev o vsebini ustnega dogovora oziroma ni pojasnila, kako naj bi takšen dogovor vplival na njeno obveznost plačevanja najemnine, pa povsem pavšalna in neupoštevna. Glede na navedeno in upoštevajoč 175. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju je tožeča stranka kot kupec vstopila v pravice in obveznosti najemodajalca (pravnega prednika) iz sklenjene (pisne) najemne pogodbe, ne pa v morebitne drugačne (ustne) dogovore od tistih, ki izhajajo iz najemne pogodbe.
Že dejstvo, da tožnik prejema invalidsko pokojnino v višini 396,00 EUR, ob ugotovljenih mesečnih stroških v višini 380,00 EUR (stanovanjski stroški v višini 180,00 EUR mesečno, dodatno zavarovanje v višini 29,00 EUR mesečno, stroški za hrano v višini 150,00 EUR in telefon v višini 20,00 EUR), tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za njegovo preživljanje, zato že iz tega razloga ni podana nepreskrbljenost zakonca kot pravni standard in pogoj za pravico do preživnine. Pritožnik je tudi, kljub svoji invalidnosti in starosti (56 let), še vedno sposoben poiskati delo, ki ga je zmožen opravljati, kar je dokazal z lastno izpovedbo ter z nespornim dejstvom, da je dobil zaposlitev za določen čas od 1. 12. 2016 do 31. 3. 2017 z možnostjo podaljšanja, za kar prejema mesečno okrog 350,00 EUR dohodka.
Razmerje med tožečo in toženo stranko je samostojno pravno razmerje. Tožeča stranka je dolžna pridobiti samo evidenco uporabnikov, ki koristijo pitno vodo ter količino porabljene pitne vode. Plačilo računov za vodarino ne pomeni pripoznave dolga za plačilo komunalnih storitev, saj se pripoznava lahko nanaša le na stranke iz istega obligacijskega razmerja.
Dokazno breme je bilo na toženi stranki, saj je bila zavezana izpolniti terjatev iz naslova komunalnih storitev tožeči stranki. Tožeča stranka jo je celo pozvala naj to dokaže, tožena stranka pa je uspela zgolj dokazati, da je poravnala obveznosti družbi M., ni pa uspela dokazati, da so bile obveznosti poravnane tožeči stranki.
Sodišča so vezana na trditveno podlago in dokaze, ki jih predlaga stranka, ki morajo biti ustrezno substancirani.
Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da so bili prispevki posameznega zakonca pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja približno enaki.
motenje posesti - motilno ravnanje - fotografija - posest - poseg v obstoječe posestno stanje - dokazi in dokazovanje
Po mnenju sodišča prve stopnje je motilno dejanje lahko le tisto, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti in da tudi morebitna hoja po zemljišču v lasti tožeče stranke in fotografiranje njenih zemljišč tožeči stranki nista preprečevala ali oteževala izvrševanja posesti na njenih nepremičninah. Pritožbeno sodišče opisanemu stališču pritrjuje. Da bi bilo dejanje motilno, mora priti vsaj do minimalne spremembe dotedanjega izvrševanja posesti oziroma obstoječega posestnega stanja.
navidezna (simulirana) pogodba - načelo dobre vere in poštenja
Navidezna - simulirana pogodba sodi v kategorijo poslov, pri katerih volja ni resnična. Stranki hočeta, da posel nastane le navidez, na zunaj. Za stranki posel ne velja. Običajno je navidezna pogodba zoper načela dobre vere in poštenja. Bistveno za navidezen posel je, da se pogodbeni stranki strinjata glede njene navideznosti, kar pomeni, da obstaja zavestno razhajanje med voljo in izjavo pri obeh pogodbenih strankah. Takšnega razhajanja sodišče prve stopnje iz izvedenih dokazov ni ugotovilo in tega tudi iz trditev tožene stranke ni zaključiti.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00004162
KZ-1 člen 7, 87, 87/1, 92, 92-5, 93, 93/1, 94.
denarna kazen - stranska denarna kazen - pretrganje teka zastaralnega roka - uporaba milejšega zakona
Obsojenec v pritožbi pod "prvič" napačno ugotavlja, da mu je bila s sodbo I K 2093/2015 z dne 3. 3. 2015, ko je postala pravnomočna, izrečena razen kazni zapora še stranska denarna kazen. Obsojenec je namreč s citirano sodbo bil obsojen razen na kazen zapora še na denarno kazen in ne stransko denarno kazen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1, zaradi česar glede zastaranja velja določba 92. člena KZ-1 in ne prvega odstavka 93. člena KZ-1, na katerega se sklicuje pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe KZ-1, saj so za obsojenca milejše kot pa določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Tako je 5. točka 92. člena KZ-1 določala, da se izrečena kazen zapora do enega leta ali na denarno kazen ne sme več izvršiti, ko so potekla tri leta od pravnomočnosti sodbe. Obsojencu izrečena denarna kazen (in ne stranska) v višini 1.925,00 EUR, ki je postala pravnomočna s sodbo I K 2093/2015 dne 3. 3. 2015, se ne bi smela več izvršiti po 3. 3. 2018. Glede na obrazloženo je torej sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo z dne 14. 7. 2017 pravilno odločilo, da se izrečena in neplačana denarna kazen v celoti izvrši tako, da se obsojencu po določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1 določi 82 dni zapora.
skrbnost dobrega strokovnjaka - kreditna pogodba - podjemna pogodba - odgovornost za napake - pravočasno uveljavljanje kršitev - prekluzivni rok - neposlovna škoda - zastaralni rok - odškodninska odgovornost za škodo - predpostavke odškodninske odgovornosti - cenilec - zavarovanje kredita - hipoteka - rok za tožbo - škoda zaradi zaupanja - pravna praznina - jamčevalni roki kot prekluzivni roki
Prekluzivni roki za jamčevalne zahtevke za škodo zaradi zaupanja zaradi kršitve podjemne pogodbe veljajo za pogodbene stranke, pritožbeno sodišče pa je že pojasnilo razloge, zaradi katerih šteje, da je pogodba (med naročnikom in cenilcem) vzpostavila varstveni učinek, iz katerega tretja oseba črpa svoje pravice in obveznosti, zato je zaradi načela enakosti tudi tretja oseba vezana na prekluzivne roke, kot veljajo za naročnika, pri uveljavljanju pravice do povrnitve škode zaradi zaupanja.
sodba na podlagi pripoznave - dopustni pritožbeni razlog - zmota - odločanje v mejah postavljenega zahtevka
Tožbeni zahtevek se je glasil na plačilo 5.844,04 EUR in tožena stranka je pripoznala tožbeni zahtevek v višini 2.991,81 EUR. Sodišče prve stopnje mora odločati v okviru postavljenih zahtevkov, slednji pa je bil postavljen kot zahtevek na plačilo. S pripoznavo je priznala, da je tožeči stranki dolžna plačati pripoznani znesek, sodišče prve stopnje pa se ni bilo dolžno ukvarjati s tem, ali je med strankami obstajal dogovor o drugačnemu načinu izpolnitve obveznosti.
Sklicevanje na napako volje mora biti argumentirano in konkretizirano, sicer izjave o pripoznavi ni mogoče izpodbiti.