razmerja z mednarodnim elementom - spor o škodi iz prometne nesreče v tujini - pravo, ki ga je treba uporabiti - pravo kraja prometne nesreče - povrnitev nepremoženjske škode - denarna odškodnina
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo hrvaško materialno pravo. Civilni oddelek Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške je na seji dne 29.11.2001 sprejel orientacijske kriterije in višino za določanje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ti kriteriji pa ne predstavljajo matematične formule, na podlagi katere bi se avtomatično izračunavala pravična denarna odškodnina, temveč je treba tudi po hrvaškem pravu pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.
prenos pristojnosti v zadevi razveze zakonske zveze - korist otroka - sprememba pravnomočne začasne odredbe
1. 15.čl. Uredbe sveta (ES) št. 2201/03 z dne 27.11.2003. Med strankama je v Italiji v teku razvezni postopek, cit. Uredba pa ne ureja prenosa pristojnosti v primeru razveznega postopka.
2. V obravnavani zadevi je podana izjema od uporabe prava običajnega prebivališča otroka, gre za primer razširitve pristojnosti sodišča, ki je pristojno za razvezo otrokovih staršev, ta pristojnost pa preneha takoj, ko postane odločba o razvezi zakonske zveze pravnomočna, ali če se postopek konča drugače.
3. Pravnomočne začasne odredbe ni mogoče spreminjati, možna je le vložitev novega predloga za odvzem pravice do stikov oz. za omejitev stikov.
spor z mednarodnim elementom - sodna pristojnost slovenskega sodišča
Ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in da je tožena stranka tuja pravna oseba s sedežem v L., podružnice v Republiki Sloveniji pa tudi nima ter da se je delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, opravljalo v tujini, utemeljujejo odločitev, da ni podana sodna pristojnost slovenskega sodišča.
varščina za pravdne stroške - pravočasnost zahteve za varščino - prvi narok za glavno obravnavo
Skladno z 2. odst. 90. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), je možnost toženca, da zahteva od tožnika varščino za pravdne stroške, časovno omejena, in sicer lahko toženec takšno zahtevo poda najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari.
Narok za glavno obravnavo je časovno in krajevno opredeljen sestanek sodišča in strank, namenjen opravljanju procesnih dejanj. Pri vprašanju, kdaj gre za prvi narok za glavno obravnavo, gre za objektivno dejstvo, ki ga ne more spremeniti niti okoliščina, da ga pač sodišče prve stopnje iz določenih razlogov ni štelo kot takšnega.
ZPP člen 95, 115, 95, 115. ZMZPP člen 8, 12, 20, 27, 8, 12, 20, 27.
uporaba tujega prava - odvetniški stroški - pooblastilo odvetnika - zamudne obresti
Za sprejem prisojenih stroškov je odvetnik upravičen že na podlagi splošnega pooblastila za pravdo (95. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Za sprejem s sodbo prisojenega zneska pa mora, ker gre za posel materialnega prava, imeti odvetnik pooblastilo kot izpolnitveni upravičenec.
posojilna pogodba - darilna pogodba - uporaba tujega prava - pomoč prava nevešči stranki - procesno vodstvo glavne obravnave - načelo kontradiktornosti - alternativna obveznost
V obravnavanem primeru pravdni stranki nista zatrjevali, da sta se
dogovorili o uporabi prava, niti to ne izhaja iz drugih okoliščin
primera. Če pogodbeni stranki nista izbrali prava, se po določbi 20.
člena ZMZPP uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano,
če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se šteje,
da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka,
ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev,
stalno prebivališče oziroma sedež. Ker v obravnavanem primeru ni
posebnih okoliščin, ki bi odkazovale na najtesnejšo zvezo z drugim
pravom, je treba izhajati iz domnevane najtesnejše zveze. Pri
posojilni pogodbi je karakteristična izpolnitev posojilodajalčeva.
Ker ima tožnica stalno prebivališče v Angliji je treba v tej zadevi
uporaba tujega prava - povrnitev negmotne škode - odmera odškodnine
Glede na načelo pravne kontinuitete veljavnosti mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo (3. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije), se glede presoje, katero pravo je treba uporabiti v obravnavanem
primeru, upošteva določila Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče. To konvencijo je ratificirala nekdanja SFRJ, RS pa jo je z aktom o ratifikaciji nasledstva prevzela. Tudi Republika Hrvaška je pridobila status države pogodbenice te konvencije. Konvencijo je treba uporabiti glede na določilo 4. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 3. členu Zakona o ureditvi
kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, za katerega pritožba navaja, da velja v Republiki Hrvaški. To določilo uveljavlja načelo primata mednarodnih pogodb nad pravili notranjega prava. Konvencija pa v 3. členu odkazuje na uporabo prava države, v kateri se je pripetila nesreča, torej v konkretnem primeru na uporabo hrvaškega prava. V primeru, ko slovensko sodišče v sporu iz razmerja z mednarodnim elementom, uporabi tuje pravo, na katerega odkazuje
kolizijsko pravilo, ga mora uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Osnovni namen odškodnine za nematerialno škodo tudi po hrvaškem pravu je satisfakcija. Pritožbeno sodišče sodi, da učinek uporabe tega tujega prava ni v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, saj ta namen odmerjena odškodnina dosega tudi po slovenskem pravnem redu.