mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - dokazno breme
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - istovetnost - dvom - nevarnost pobega - utemeljena nevarnost
Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe, lahko pa pomeni dvom, če se prosilec predstavlja z različnimi osebnimi podatki. Ne glede na navedeno pa v konkretnem primeru to ni več relevantno, saj po presoji sodišča ta razlog za pridržanje ne obstaja več, ker je tožnik k tožbi priložil tazkiro, iz katere je dovolj jasno razvidna njegova istovetnost.
Materialno pravna podlaga za ukrep pridržanja je podana v drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, nevarnost pobega pa je definirana v 31. točki 2. člena ZMZ-1, kjer je opredeljeno, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.
Ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera postavljeno vprašanje o jasnosti in predvidljivosti določb ZMZ-1 glede "utemeljene nevarnosti pobega" pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - zavrženje ponovne vloge - nova dejstva in dokazi - trditveno in dokazno breme - izjava stranke - svetovalec za begunce
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Na prosilcu je dokazno breme, da izkaže, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Glede na navedeno prosilčevo dolžnost zatrjevana kršitev pravil postopka, da tožniku v okviru postopka o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka niso bila postavljena podrobnejša vprašanja, v obravnavani zadevi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, še posebej zato, ker s tem povezani tožbeni ugovor izhaja iz nepravilnega izhodišča, da je tožnik izkazal, da za nepravočasno uveljavljanje ni kriv.
Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II.
ZMZ člen 15, 16, 16a, 21, 22, 23 27, 27/1, 27/1-4. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16, 25, 25/5, 46, 46/2, 46/3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47.
mednarodna zaščita - prosilec iz Afganistana - status begunca - načelo zaslišanja strank - razlogi preganjanja - pripadnost posebni družbeni skupini - glavna obravnava - prosilčeva starost - učinkovito pravno sredstvo - največja korist otroka - dokazni standard - dokazna ocena
Če gre po interpretaciji Sodišča EU za dva različna statusa in za dva različna režima in ne za eno »pravico do mednarodne zaščite«, je razumljivo, upoštevajoč nenazadnje tudi ZUP, da je treba odločati o vsakem statusu posebej. Mednarodna zaščita torej ni ena pravica, ki ima dve obliki, ampak gre v teh zadevah za to, da obstaja ena prošnja za mednarodno zaščito, ki ima (običajno) dejansko dva zahtevka, ki si v smislu časovnega poteka odločanja v postopku sledita en za drugim.
Če v upravnem sporu ne gre za situacijo, ko tožnik upravičeno navaja nova in relevantna dejstva in dokaze, ki bi jih bilo treba izvajati na glavni obravnavi, potem velja, da določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki ima neposredni učinek, pomeni, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank.
Toženi stranki sicer ni treba, da pred izdajo odločbe v vsakem primeru predoči končno dokazno oceno, zato da bi se prosilec lahko učinkovito branil pred izdajo odločbe, z izjemo v primerih, kadar državljan tretje države ni mogel razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana, ali kadar je bil objektivno v takem položaju, da nanje ni mogel odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil. Vendar pa če ta dokazna ocena temelji na določenih nekonsistentnostih v izjavah ali predloženih listinah (originalni tazkiri in kopiji potnega lista) in na uporabi informacij o stanju v izvorni državi, potem tožena stranka, mora dati možnost prosilcu, da se izreče o nekonsistentnostih in informacijah o izvorni državi, ki jih je pridobila tožena stranka in mora njegova pojasnila, kot je že bilo pojasnjeno z navedbo pravno-relevantnih virov, vključiti v dokazno oceno, tako da upošteva pripombe, ki jih prosilec poda v zvezi z zatrjevanimi nekonsistentnostmi, sicer je omenjena pravica do izjave in obrambe zagotovljena le navidezno.
S tem, ko je tožena stranka dokazno oceno oprla izključno na pomislek o zunanji nekonsistentnosti tožnikovih navedb, in je štela, da je predložena tazkira nepristna na podlagi pridobljene kopije potnega lista tožnika in informacij o stanju v izvirni državi, je imela obveznost, da te informacije v luči omenjenega dokaznega pomisleka o nekonsistentnosti predoči tožniku, da se do njih opredeli pred izdajo odločbe, česar pa ni storila.
V postopkih mednarodne zaščite je sicer pravno relevantna starost prosilca v času podaje prošnje oziroma registracije prosilca za mednarodno zaščito in ne v času izdaje pravne odločbe, kar ima lahko pomen tako za procesne kot tudi materialne vidike spora.
Zaradi nezanesljivosti znanstvenega ugotavljanja starosti pri tako majhnih razlikah z vidika načela varovanja otrokovih koristi, ne dovolj natančno ugotovljena starost v konkretnih okoliščinah zatrjevanega preganjanja ne more imeti vpliva na izpolnjevanje materialnih pogojev za status begunca. Kadar namreč razlogi za preganjanje niso neposredno ali posredno vezani na to, da je prosilec posebej ranljiv zaradi mladosti oziroma mladoletnosti, ker tožnik tega ne zatrjuje in ker to tudi ne izhaja iz podatkov v upravnem in sodnem spisu, potem mladoletnost ne dodaja nič bistvenega stopnji tveganja. Zato v tem konkretnem primeru navedene napake pri ugotavljanju starosti tožnika v upravnem postopku niso imele vpliva na odločitev o izpolnjevanju pogojev za status begunca.
V zvezi s konkretnimi okoliščinami, ki se nanašajo na tožnika, torej z okoliščinami, ki naj bi tožnika neposredno silile, da je zapustil Afganistan, tožnik ni podal opravičljivega razloga za izrazita neskladja znotraj njegove izpovedbe in to v bistvenih elementih. Tožnik je bil preveč neprepričljiv v trditvah, da je iz Afganistana pobegnil, ker ga je bilo strah že izraženih in nanj usmerjenih dejanj preganjanja v izvorni državi. Tožnik za čas 6 let po izginotju oziroma zatrjevanem umoru očeta tudi ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem na podlagi pripisanega političnega prepričanja v prihodnosti v primeru vrnitve v izvorno državo.
V obravnavanem sporu gre najprej za ugotavljanje konkretnega historičnega dogodka, ki naj bi se po trditvah tožnika že zgodil, in šele potem tudi za oceno prihodnjega tveganja. V elementu preteklega preganjanja po mnenju Upravnega sodišča velja višji dokazni standard in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka tožniku naložila preveliko dokazno breme, saj bi očitno moral tožnik z vso gotovostjo izkazati nevarnost preganjanja, ki se deloma povezuje s preteklimi dogodki, vendar pa ta napaka ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker jo je popravilo Upravno sodišče v tem postopku.
mednarodna zaščita - ekonomski razlog - resna škoda - utemeljen strah - očitno neutemeljena prošnja - trditveno breme - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev
Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod pravni okvir subsidiarne škode.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - politično prepričanje kot razlog preganjanja - narodna pripadnost - pomanjkljiva obrazložitev
V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je lahko preganjan zaradi narodne pripadnosti in političnega prepričanja so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je v tem delu ne da preizkusiti.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije
Tožnik v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, dejstev, ki bi lahko bila pravno pomembna glede njegove subjektivne ogroženosti, ki bi mu lahko grozila ob vrnitvi v Alžirijo, ni konkretno in podrobno navajal. Zato tožena stranka dejanskega stanja glede novačenja skrajnežev, kar je tožnik povedal zelo skopo (tožnik ni navedel niti katerih skrajnežev), ob upoštevanju stališča, da je Alžirija skladno z vladnim Odlokom razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem poročil o izvorni državi.
Tožnik je šele v tožbi (dopolnitvi) zatrjeval, da je zapustil državo pred potekom 3 let od prenehanja vojaške službe, zato mu ob vrnitvi v Alžirijo grozi zaporna kazen. Pri tem ni navedel razlogov, zakaj navedenega ni mogel predhodno navesti. V postopku pred toženo stranko je navajal le, da obstaja zakon, ki prepoveduje nekdanjim vojaškim uslužbencem zapustitev Alžirije pred potekom tega roka. Posledic ni navajal, niti ni zatrdil, da bi to storil in da bi mu zaradi navedenega ob vrnitvi grozila subjektivna ogroženost.
mednarodna zaščita - status begunca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - nekonsistentnost izjav - nedržavni subjekt - zaščita v izvorni državi - prosilec iz Afganistana
Sodišče po zaslišanju glede ključnih vprašanj ugotavlja, da se tožnikove izjave bistveno ne razlikujejo od izjav v upravnem postopku, zato meni, da je tožnik notranje konsistentno in dovolj prepričljivo opisal razloge, ki so bili podlaga za zapustitev izvorne države. Njegove navedbe so tudi podprte s predloženimi dokumenti.
Zgolj iz razloga, ker je policija tožniku obljubila pomoč, še ni mogoče sklepati, da bi mu bila dejansko zmožna pomagati, saj sicer ne bi prišlo po prvem tudi do drugega napada. Lastnostni preganjanja so bile pri tožniku dovolj resne narave in ponavljajoče se, saj so talibani dvakrat streljali nanj in je dobil več grozilnih pisem. Tako vrsto preganjanja je mogoče v skladu z drugim odstavkom 26. člena ZMZ-1 šteti kot dejanja fizičnega in psihičnega nasilja.
ZTuj-2 člen 76, 78, 78/2, 81, 81/1, 81/3, 85. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 15, 15/1, 15/2. ZUP člen 214.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - nevarnost pobega - nujnost in sorazmernost ukrepa - obrazloženost - istovetnost
V odločbi, s katero je odrejeno pridržanje (kar predstavlja tudi nastanitev v Center), morajo biti konkretno obrazloženi dejanski in pravni razlogi za pridržanje, uporaba takšnega ukrepa za namen odstranitve pa mora biti omejena, pri tem se mora upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve in le, če ni možno uporabiti drugih milejših prisilnih ukrepov. Glede na navedeno mora policija že pri omejevanju svobode gibanja vedno opraviti tudi presojo, ali bi bilo zasledovani cilj mogoče doseči z milejšim ukrepom oziroma vedno utemeljiti, zakaj je za dosego legitimnega cilja nujno pridržanje. Obveznost policije, da presodi možnost uporabe milejšega ukrepa, se ne nanaša le na nadaljnji tek izvrševanja ukrepa, temveč že na trenutek odreditve ukrepa omejitve gibanja. Takšna presoja mora biti torej narejena in obrazložena že v odločbi, kot je izpodbijana, v kateri mora biti tudi sicer jasno obrazloženo, katere dejanske okoliščine konkretnega primera in, katere pravne določbe so podlaga za sprejeto odločitev (kot to zahteva tudi prvi odstavek 214. člena ZUP).
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - objektivni kriterij
Pridržanje preneha, če prenehajo razlogi za omejitev gibanja, to pa so: ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki je brez ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, ter obstoj nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Čim le eden od teh dveh pogojev za omejitev gibanja preneha, mora prenehati tudi omejitev gibanja, kar pomeni, da preneha tudi takrat, ko so dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ugotovljena.
Jasnost in predvidljivost določb ZMZ-1 glede „utemeljene nevarnosti pobega“ pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna.
ZMZ-1 člen 26, 28, 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52-1, 52-2.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - diskriminacija - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Iz navedb tožnika ne izhaja, da naj bi zatrjevana diskriminatorna dejanja imela zadostno intenzivnost, s katero bi tožniku onemogočila uresničevanje človekovih pravic, da bi to predstavljalo hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1 oz. 28. člena ZMZ-1. Ni vsako diskriminatorno dejanje tudi diskriminacija v smislu preganjanja ali resne škode.
Ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo standardom preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 (oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1).
ZMZ-1 člen 24, 24-3, 28, 28-2, 32, 32-1, 49, 49/1, 49/1-5,. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Če tožnik pri policiji niti ni iskal pomoči, čeravno je trdil, da je koruptivna (vendar pa ni povedal, da bi s policijo predhodno imel takšno izkušnjo), potem ne more zatrjevati, da mu ni zmožna ali mu ni hotela nuditi zaščite.
Drži, da se dejanja resne škode lahko izvajajo tudi preko kršitev 3. člena EKČP, vendar pa mora iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države. Tožnik je sicer pojasnil, da v Pakistanu ni državnega podpornega sistema za siromašne, vendar dejstvo, da država tožniku ne bi pomagala, četudi bi družina umirala od lakote, velja ne le za tožnikovo družino, temveč enako za vse prebivalce Pakistana; ne gre le za namerno odtegnitev državne pomoči tožniku, pač pa za splošno značilnost ureditve družbeno-ekonomskega oziroma javnega sistema v Pakistanu.
Določba 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma 4. člena Listine EU, ki ustreza določbi druge alineje 28. člena ZMZ-1, bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-b.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - identiteta - dvom - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nevarnost pobega
Tožena stranka bi glede na specifične okoliščine posameznega primera v skladu s prosto presojo dokazov (10. člen ZUP) morala utemeljiti, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Tega pa ni storila, ampak je na podlagi ugotovitve, da tožnik nima osebne izkaznice, le posplošeno sklepala, da je želel namerno prikriti svojo pravo identiteto. Razlogi izpodbijanega sklepa so v tem delu tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti.
Tožnik je, potem ko je v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil nastanjen v azilnem domu, Slovenijo zapustil, ne da bi počakal na zaključek postopka. Tako je tudi po presoji sodišča mogoče utemeljeno sklepati, da bo tožnik pobegnil.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Tožnik je dne 1. 10. 2020 samovoljno zapustil Azilni dom in se do 6. 10. 2020 vanj ni več vrnil. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3(d).
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za pridržanje - odvzem osebne svobode - objektivni kriterij - postopek odstranitve - zadržanje izvršitve
Domnevo, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, se lahko utemelji na podlagi objektivnih meril. Ker Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v uvodnem delu izrecno določa, da se sme pridržanje izvesti le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, morajo biti kriteriji za domnevo, da je nekdo vložil prošnjo samo zaradi oviranja odstranitve, dovolj določeno opredeljeni v zakonu. Takih objektivnih meril pa ZMZ-1 ne vsebuje. Ker torej zakonodajalec objektivnih meril ni vnesel v ZMZ-1, do ustrezne spremembe ZMZ-1 ni možno omejiti gibanja na tej pravni podlagi.
Očitno je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Poleg tega tožnik tudi ni zatrjeval utemeljenega strahu zaradi resne škode, ki bi mu grozila ob vrnitvi v državo (28. člen ZMZ-1) zaradi namerne odtegnitve določenih socialnih ali drugih temeljnih storitev oziroma dobrin. Trditveno breme v zvezi s tem pa je na tožniku. Drži, da se dejanja resne škode lahko izvajajo tudi preko kršitev 3. člena EKČP, vendar pa mora iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države.
Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov bodisi subsidiarne škode ali zgolj prepovedi vračanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice oziroma Sodišča EU. Tožnik je podal elemente, ki so preveč oddaljeni od zgoraj opredeljenih relevantnih okoliščin glede nečloveškega ravnanja. Tožnik torej ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“) glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V takih okoliščinah tožena stranka tudi nima obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi
Upoštevajoč celoten opis dogodkov, kot ga je podal tožnik, in njegova samovoljna ravnanja nesodelovanja v postopku, vodi sodišče do zaključka, da je tožnikova neprepričljivost v opisovanju dogajanja v izvorni državi vseeno tako visoka, da ne opravičuje ponovnega začetka postopka za odločanje o mednarodni zaščiti.
Tožena stranka je, ob tem, ko se je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka skliceval poleg razlogov, ki jih je navedel že ob podaji prvotne prošnje, tudi na elemente, ki jih po svoji krivdi predhodno v prvotnem postopku ni navajal oziroma predložil oziroma je na podlagi vseh podatkov v spisu premalo verjetno, da sploh obstajajo, ravnala pravilno.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje identitete
Tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko in je celo navajal drugačen datum rojstva, kot v postopku pred toženo stranko, ugotovljene razlike s svojimi predhodnimi izjavami pa ni z ničemer pojasnil, zato so podane okoliščine, ki vzbujajo očiten dvom v tožnikovo istovetnost.
Tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 kot objektivno merilo določa, da je prosilec že imel možnost začeti azilni postopek. Druga objektivna merila v ZMZ-1 niso določena, vendar se tožena stranka sklicuje ravno na navedeno (edino) objektivno merilo.
mednarodna zaščita - dejanje preganjanja - prosilec iz Alžirije - resna škoda - diskriminacija
Tožnik je kot razlog za priznanje mednarodne zaščite uveljavljal splošno diskriminacijo Berberov v Alžiriji, vendar je hkrati izpovedal tudi, da v Alžiriji kot Berber ni bil nikoli ogrožen ali omejen v svobodi, temveč je navajal zgolj, da je zaradi oddaljenosti šole od doma moral stanovati pri stricu, da je lahko hodil v šolo, v kateri so govorili arabsko, on pa ima berberski dialekt in zato v šoli ni imel prijateljev ter se ni počutil sprejet. Takšna ravnanja pa tudi po presoji sodišča ne dosegajo niti praga standarda glede teže kršitve človekovih pravic, poleg tega za presojo utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oz. bodočo škodo pravno niti niso relevantna. Navedene tožnikove zatrjevane težave torej ne predstavljajo (hude) kršitve človekovih pravic in tako tudi ne morejo predstavljati dejanj preganjanja.
Ob upoštevanju določbe 26. člena ZMZ-1 dejanja diskriminacije lahko predstavljajo dejanje preganjanja, če imajo lastnosti kot jih opredeljuje prvi odstavek te določbe, in sicer, če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali pa če predstavljajo zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Tožnik pa dejanj diskriminacije, kot jih je navajal (odsotnost šole v domačem kraju, kjer sicer žive tako Arabci kot Berberi ter da so vsi na položajih Arabci) že na trditveni ravni ni opisal tako, da bi jih sodišče lahko opredelilo kot preganjanje v smislu ZMZ-1.
Tožena stranka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 oziroma resni škodi iz druge alineje 28. člena ZMZ-1.
Po mnenju sodišča tožnik ne izkazuje resne življenjske ogroženosti, niti dejstva, da ga policija ni sposobna zaščititi, zlasti zato, ker mu tudi sodišče težko sledi v teh navedbah, ki so bile izredno skope in pavšalne.