ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - zloraba postopka mednarodne zaščite - postopek odstranitve tujca - vračanje - pridržanje - objektivni kriterij - objektivno merilo - načelo primarnosti prava EU
Iz 8. člena določbe Recepcijske direktive je izrecno razvidno, da se lahko domneva, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, utemelji na podlagi objektivnih meril. Takih objektivnih meril pa ZMZ-1 ne vsebuje, kar pomeni, da navedeno določilo Recepcijske direktive II ni bilo v celoti implementirano v naš pravni red in se zato 8. člen Recepcijske direktive II v skladu z načelom primarnosti uporablja neposredno. Ker torej zakonodajalec objektivnih meril ni vnesel v ZMZ-1, do ustrezne spremembe ZMZ-1 ni možno omejiti gibanja na tej pravni podlagi.
Sodišče opozarja na to, da je to, da tožnik zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni vložil že prej, le eden od treh zahtevanih pogojev iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ta pogoj ni istoveten s pojmom objektivnih kriterijev, ki morajo biti določeni v povezavi z drugim pogojem, to je pogojem, da je tožnik prošnjo (v konkretnem primeru zahtevek za uvedbo ponovnega postopka) podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. To, da je prosilec imel že prej možnost zaprositi za mednarodno zaščito, je le še dodaten pogoj poleg pogoja, da je vložil prošnjo samo zato, da bi preprečil odstranitev in seveda prvega pogoja, ki se nanaša na postopek odstranitve.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - zloraba postopka - odločba o vrnitvi - objektivni kriterij
ZMZ-1 ni opredelil, kateri so tisti objektivni kriteriji, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Navedeno pravno domnevo opredeljujeta dve bistveni, med seboj povezani sestavini: podlago domneve predstavlja dejstvo, to je zveza med presojo, ali so v konkretni zadevi podane okoliščine iz objektivnih meril in presojo, ali je prosilec že imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, iz katere Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito sklepa na domnevni zaključek - da je bila prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 23. 1. 2021 in se vanj ni vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.2 Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 20/3, 24, 26, 49, 49/1, 49/1-3.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite
Razlogi, ki jih je tožnik navedel za zapustitev izvorne države, oziroma, ki jih je uveljavljal za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ne predstavljajo razlogov za priznanje statusa begunca niti subsidiarne zaščite.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 10, 10/1. ZMZ-1 člen 21, 23, 23/1, 23/1-10, 26, 27, 27/9, 30, 30/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 9. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 5, 5/3.
mednarodna zaščita - status begunca - spor polne jurisdikcije - dejanje preganjanja - prosilec iz Irana - sprememba veroizpovedi - verodostojnost prosilca - preganjanje zaradi veroizpovedi - politično prepričanje kot razlog preganjanja - nekonsistentnost izjav - informacije o izvorni državi - zatečeni begunec (sur place) - dokazna ocena - dokazni standard
Tožena stranka je dala preveliko oziroma izključno težo vprašanju obstoja preteklega preganjanja v Iranu. Po tem, ko je na podlagi ocene verodostojnosti ugotovila, da ne more verjeti tožniku, da so se dogodki v Iranu odvijali tako, kot jih je opisal, tudi ni dala nobene teže drugim navedbam in predloženim dokazom tožnika o njegovem odnosu do krščanske vere pred in po krstu v Sloveniji. V zadevi, kot je obravnavana, je bistvena nevarnost, ki tožniku grozi v primeru vrnitve v Iran in s tem povezano vprašanje, kako bi na tožnika gledala iranska oblast (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1), spričo njegovega krsta in vključenosti v protestantsko versko skupnost, če bi tožnik postal za oblast sumljiv in prepoznaven.
Kadar gre za zatrjevano spremembo vere „sur place“, je potrebno napraviti natančno in poglobljeno presojo spreobrnitve veroizpovedi, resnosti verovanj in načina njihove manifestacije v Iranu v primeru vrnitve, tudi po uradni dolžnosti. Upravno sodišče je v sodni praksi že zavzelo stališče, da kadar gre za prosilca za mednarodno zaščito, pri katerem je do spremembe vere prišlo šele po prihodu begunca iz Irana v državo, ki odloča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito („sur place“), potem je za presojo utemeljenosti strahu oziroma z vidika verodostojnosti potrebna rigorozna in natančna ocena o pristnosti spremembe vere. Verske aktivnosti, ki so same sebi namen, ne vzpostavljajo utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, če je takšno oportunistično ravnanje očitno vsakomur, vključno z organi v državi izvora.
Dokazni standard v zadevah mednarodne zaščite je po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% in da je nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima. Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo.
Tožnik je izkazal, da je vero prav gotovo spremenil po prihodu v Slovenijo, in je novo protestantsko vero nedvomno prakticiral vsaj od marca leta 2016 naprej v zasebnem in javnem življenju in od tožnika ni mogoče zahtevati, da bi se nevarnosti lahko izognil z odpovedjo verskim dejanjem, na primer, da bi jo skrival v javnosti. Zanj bi takšna prepoved izkazovanja vere predstavljala hudo kršitev pravice do svobode veroizpovedi. V zvezi z dejanji preganjanja, na katera se je tožnik skliceval, ob upoštevanju informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je v zadnjem delu izpodbijane odločbe povzela tožena stranka, pa je tožnik tudi izkazal utemeljen strah pred preganjanjem.
ZMZ-1 člen 6, 33. URS člen 62. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
mednarodna zaščita - pravica do tolmača - postopek revizije - upravna odločba - bistvena kršitev določb postopka
Pristojni organ mora v okviru postopkov po ZMZ-1 o vsaki zahtevi za zagotovitev tolmačenja, kjer gre po vsebini za odločanje o pravici prosilca do tolmačenja, odločiti z upravno odločbo.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - trditveno in dokazno breme
Tožnik je v postopku za uvedbo ponovnega postopka podal določena dodatna in v tem smislu nova dejstva, ki pa so sicer obstajala že v času prvotnega postopka. Tožnik navedenih dejstev v prvotnem postopku ni navedel, čeprav je bil s strani tožene stranke pozvan, ali ima še kaj dodati oziroma ali ima še kak razlog za zapustitev Tunizije. Razen tega tudi ni navedel, zakaj teh dejstev brez lastne krivde v prvotnem postopku ne bi mogel navesti.
ZUP člen 49, 51, 153. ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-3.
mednarodna zaščita - pravdna sposobnost - sposobnost sodelovati v postopku - mnenje izvedenca - posebna družbena skupina
Ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke potrjujejo tožnikove navedbe, da v postopku pred toženo stranko ni razumel pomena postopka. Bil je torej procesno nesposoben, kot tak pa ni mogel biti stranka. Tožena stranka kljub predlogu tožnikovega pooblaščenca ni postavila izvedenca medicinske stroke in posledično ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oz. 51. člena ZUP.
Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnik v času postopka pred toženo stranko ni bil procesno sposoben in tako ni mogel biti stranka, zakoniti oz. začasni zastopnik pa mu ni bil postavljen, je izpodbijana odločba nezakonita.
Prosilec mora izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali da je njegova duševna stiska nespremenljiva prirojena lastnost (prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1).
Tožena stranka ne more zavrniti prošnje za nastanitev na zasebnem naslovu le na podlagi dejstva, da tožnik ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-2, ampak bi morala za takšno odločitev, ob upoštevanju posebnih okoliščin obravnavane zadeve in v skladu s prosto presojo dokazov, utemeljiti, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v tožnikovo istovetnost (glede pravega imena, priimka ali izvorne države).
ZMZ-1 člen 15, 26. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3, 6, 37.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - mladoletnik brez spremstva - korist mladoletnega otroka - nova dejstva
Upoštevanje največje koristi za otroka ne pomeni, da je otrokova korist edini kriterij za presojo, je pa najpomembnejši ob tem, ko mora pristojni organ omenjeno vrednoto tehtati tudi z drugimi legitimnimi javnimi interesi. Ker se dejanja resne škode in preganjanja vežejo v veliki meri na prepoved nečloveškega in poniževalnega ravnanja, je treba ob tem tudi upoštevati, da gre v primerih otrok za posebnost, saj prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja zajema tudi komponento varstva otrokovega „razvoja“, ki je ni, ko gre za polnoletne prosilce za mednarodno zaščito.
Glede na to, da gre za mladoletnika v starosti 16 let, ki je v Slovenijo prišel nepismen iz zelo odmaknjenega oziroma ruralnega predela Alžirije, bi ga tožena stranka morala šteti za posebej ranljivo osebo, da bi na tej podlagi ustrezno uporabila določilo prvega odstavka 37. člena ZMZ-1 glede vodenja osebnega razgovora. Za spoštovanje te določbe namreč ni dovolj zgolj aktivna prisotnost zakonite zastopnice na osebnem razgovoru.
mednarodna zaščita - prosilec iz Republike Kongo - preganjanje - politično prepričanje kot razlog preganjanja - informacije o izvorni državi - status begunca
Dejansko stanje v tem smislu, ali bi bila za tožnika varna vrnitev v Kongo, ni bilo popolno ugotovljeno, kar se je dodatno izkazalo po opravljeni glavni obravnavi. Iz poročil, ki jih je predložila tožeča stranka, namreč med drugim izhaja, da so se zlorabe s strani vladnih varnostnih sil in nezakonitih oboroženih skupin še vedno dogajale in naj bi vključevale nezakonite poboje, izginotja, mučenja, uničenje zasebne lastnine ter spolno nasilje in nasilje na podlagi spola. Dogajala naj bi se izginotja posameznikov, pridržanja zaradi svojih političnih mnenj, preganjanje demonstrantov, razmere v zaporih pa so še vedno slabe, po odhodu Kabile pa so osebe, ki so bile blizu nekdanjemu šefu države, še vedno na vodilnih položajih v vojski, policiji, varnostni službi. Tudi iz zaslišanja tožnika izhaja, da ima bivši predsednik Kabila v Kongu še vedno politični vpliv. Glede na vse navedeno je po presoji sodišča preuranjena ocena tožena stranke, da ni verjetno, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo priprt in tako izpostavljen izredno slabim in življenjsko nevarnim razmeram, zato je bilo po presoji sodišča dejansko stanje glede te ocene nepopolno ugotovljeno.
Prosilci, ki samovoljno zapustijo azilni dom oziroma njegovo izpostavo ali naslov, na katerem so nastanjeni, nimajo več pravnega interesa za vodenje postopka.
mednarodna zaščita - molk organa - procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa
Podane so vse procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, zato je sodišče tožbi ugodilo. Četudi se tožena stranka sklicuje na kompleksnost zadeve in na reševanje drugih zadev, ki so še bolj prednostne, pa to ne more spremeniti dejstva, da je zakonsko določen rok za izdajo odločbe že potekel,
ZMZ-1 člen 27, 27/5, 49, 49/1, 49/1-5, 49/2, 49/2-1, 49/2-2.
mednarodna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - očitno neutemeljena prošnja - mladoletnik brez spremstva - družinski spor - grožnje - nasilje v družini
Tožnik ni izkazal, da bi imel v svoji izvorni državi težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. V tožbi opozarja na Smernice UNHCR o otroških prošnjah za azil iz leta 2009, iz katerih izhaja, da je glede na zatrjevane okoliščine mladoletnega prosilca za mednarodno zaščito (družinsko nasilje) potrebno ugotoviti tudi, ali je ta lahko pripadnik določene družbene skupine upoštevaje njegove posebne okoliščine. Glede na (podane tožnikove navedbe) spor okoli dediščine ter tožnikovo pričanje zoper strica, tudi po presoji sodišča ne gre za družinsko nasilje niti v smislu opredelitve družinskega nasilja po določilih 3. in 3. a člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini
Zlorabo postopka oziroma zavajanje organov z lažnimi informacijami glede identitete in državljanstva je treba ugotoviti na zelo prepričljiv način, kajti za takšno ravnanje je potreben naklep. Kajti če prosilec trdi, da prihaja iz države, za katero obstajajo številne informacije o notranjem oboroženem spopadu oziroma o visoki stopnji splošnega nasilja, ni dovolj, če je izkazan zgolj dvom, ali prosilec prihaja iz takšne države, v konkretnem primeru je to Libija. Za uporabo določila 3. alineje 52. člena ZMZ-1 mora biti namreč „očitno“, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Te „očitnosti“ pa tožena stranka v izpodbijanem aktu ni izkazala.
Tožnik ni očitno skopo opisal okoliščine strahu pred preganjanjem oziroma resno škodo v Tripoliju zaradi splošnega nasilja in delovanja raznih milic, ampak je govoril o tem, kako je prišlo do nastanka in razširjanja različnih milic, kakšne metode nasilja so te milice uporabljale, kako pogosti so bili njegovi kontakti z milicami. Tožena stranka bi morala te njegove navedbe o pojavnostih milic v Tripoliju preizkusiti tudi z vidika dovolj preverjenih informacij o izvorni državi, to je v Tripoliju v času njegovega odhoda in v času odločanja, kot to zahtevata določili člena 4(5)(c) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite in člen 31(8)(e) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite in bi morala to vključiti v dokazno oceno glede morebitnega zavajanja o tožnikovi izvorni državi.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva - trditveno in dokazno breme
Ni mogoče izpeljati sklepa, da bi se zaradi ravnanja srbskih organov pomembneje povečala verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito zaradi preganjanja v Srbiji na kateri izmed taksativno določenih podlag ali da bi šlo za elemente, ki bi jih bilo mogoče obravnavati v smislu nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Tožnica je sicer pavšalno v tožbi zatrdila še, da so ji bile poleg tega v Srbiji kršene še njene temeljne človekove in ustavne pravice, bila naj bi žrtev nepravičnega kaznovanja, mučenja, trpinčenja, žalitev in poniževanja, ogroženo je njeno življenje v Srbiji. Sodišče ugotavlja, da so navedene trditve nekonkretizirane, tožnica je namreč tista, ki nosi trditveno breme za zatrjevanje okoliščin preganjanja in/ali resne škode v izvorni državi poleg temeljnega dokaznega bremena.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je tudi po presoji sodišča očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Iz tožbenih trditev ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva - trditveno in dokazno breme
Za odločitev v obravnavani zadevi je bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami, da ni želel vpletati svoje družine, izkazal, da novih dejstev (grožnje njegovi družini) brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v času prvega postopka. Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje razlogom izpodbijanega sklepa, ki so povezani z navedeno presojo tožene stranke, zaradi česar sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ob takem stanju stvari navedeno novo dejstvo že zaradi svoje nepravočasnosti ne more pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega je iz razlogov izpodbijanega sklepa razvidno stališče, da navedeno novo dejstvo že samo po sebi ni tako, da bi pomembno povečevalo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - status begunca - preganjanje - pravica do izjave v postopku - bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka bi glede na tožnikove navedbe morala bistveno natančneje ugotoviti dejansko stanje tudi s pomočjo informacij o stanju v izvorni državi glede morebitnega maščevanja Talibanov, saj naj bi pakistanski vojski izdal veliko informacij o Talibanih.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na ponovnem osebnem razgovoru zaznala nove nejasnosti v tožnikovih izjavah (kot npr. glede časa bivanja v bolnišnici, časa bivanja pri sestri oziroma teti), a ga z njimi ponovno ni soočala, je pa nanje kljub temu oprla svojo odločitev. Izjave tožnika v veliki meri ocenjuje kot malo verjetne, a ne pojasni zakaj.
ZMZ-1 člen 23, 27, 27/9, 30, 30/1, 30/2. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 5, 5/1, 5/2.
Zgolj predloženi krstni list in ostala dokazila o opravljenem krstu sicer še ne predstavljajo resnično spremembo vere. Potrdilo z dne 1. 10. 2019, ki ga je tožnik priložil tožbi, in iz katerega izhaja, da že več kot leto dni redno obiskuje srečanja in je aktivni član te verske skupnosti, ni nedovoljena tožbena novota, kot to zmotno meni tožena stranka. Potrdilo namreč ni namenjeno zgolj izkazovanju opravljenega krsta, pač pa življenja v določeni verski skupnosti in s tem pristnosti spremembe vere.
Tožena stranka bi morala ne glede na to, da tožniku ne verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti, tudi zaradi krsta, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi. Določilo devetega odstavka 27. člena ZMZ-1 namreč določa, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja oziroma resne škode. V konkretnem primeru torej ni nujno določilno, ali je prosilec dejansko spremenil vero in ima torej lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost - tj. spremembo vere iz muslimanske v krščansko, tožniku pripiše subjekt preganjanja.
Iz členov 4(3)d, 5(1) in 5(2) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite ter prvega odstavka 30. člena ZMZ-1, kakor tudi iz Ženevske konvencije ne izhaja, da prosilec ni upravičen do priznanja statusa begunca ali subsidiarne oblike zaščite, če njegova prošnja temelji na dejavnostih, izvršenih po zapustitvi izvorne države, katerih izključni namen je bil ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Pač pa je za presojo bistveno vprašanje, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem oziroma ali obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo prosilec soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.