Pravica do poklicnega zavarovanja ni pravica, ki bi izvirala iz primerjave z drugimi delovnimi mesti, temveč je zakonska pravica, katere obstoj je odvisen od izpolnjevanja pogojev, določenih v 81. členu ZODPol v povezavi z določbami ZPIZ-2. Zato tudi morebitna ugotovitev, da je posamezno drugo delovno mesto po vsebini ali pogojih dela primerljivo s tožnikovim, sama po sebi še ne pomeni, da mora biti tudi tožnik vključen v poklicno zavarovanje. Za uspeh s tožbenim zahtevkom bi moral namreč dokazati predvsem, da delovno mesto, ki ga zaseda, izpolnjuje zakonske pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje.
V sodni praksi je utrjeno stališče, da se otroški dodatek ne všteva v otrokove potrebe in ne zmanjšuje preživninske obveznosti staršev. Udeleženca sta se dogovorila za skupno starševstvo, njuna preživninska zmožnost pa je - kot ugotavlja sodišče prve stopnje - primerljiva. Tudi doslej sta stroške najprej pokrivala z otroškim dodatkom, preostali nepokriti del pa sta razdelila medsebojno v enakih deležih. Gre za specifično situacijo, v kateri otroški dodatek prejema en starš, hkrati pa je dogovorjeno skupno starševstvo.
Upnik je bil poplačan za znesek kupnine, zmanjšan za višino stroškov izvršitelja. Ker pa so bili stroški izvršitelja že plačani neposredno izvršitelju, jih dolžniku v (ponovno) plačilo ni mogoče naložiti, temveč jih je možno le odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške, saj bodo potencialno lahko del odločanja o obračunu (poplačilu) terjatve.
Za določitev, kdaj je potekel rok za vročitev in kdaj se šteje, da je pisanje vročeno, je torej pomembno le, kdaj je potekel rok za prostovoljen prevzem pisanja. Datum, ko je bilo pisanje puščeno v nabiralniku, tu ni pomemben, pisanje se pusti v hišnem predalčniku po tem, ko je rok že potekel.
Po določbi 142. člena DZ ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka, ter da se šteje, da je taka oseba tudi predlagateljica, torej babica mladoletnih otrok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da gre pri stikih otroka s starimi starši za samostojno pravico otroka, ki je neodvisna od pravice do stikov s starši in pogojena le z otrokovimi koristmi.
Za odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sodišče identifikacijske podatke predlagatelja in njegovih družinskih članov potrebuje in so obvezna vsebina. Če predlog teh podatkov ne vsebuje, sodišče s takim predlogom ravna v skladu s pravili o nepopolnih vlogah.
Drugi odstavek 436. člena ZPP določa, da če toženec vloži obrazložen ugovor, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. V tej fazi postopka torej sodišče presoja samo, ali je bil ugovor tožene stranke zoper izdani izpraznitveni nalog pravočasen, popoln in dovoljen ter ali je bil obrazložen. Če je odgovor na ta vprašanja pritrdilen, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. V tej fazi postopka sodišče vsebinsko ne obravnava ugovorov tožene stranke. To bo stvar nadaljnjega kontradiktornega postopka, v katerem bosta obe pravdni stranki lahko podajali in dokazovali svoje navedbe.
Glede na vsebino tako vloženega predloga za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za njegovo meritorno obravnavo, saj zadeva ne predstavlja socialnega spora v smislu 7. člena ZDSS‑1. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 2. alineji prvega odstavka I. točke izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku odločiti o stvarni pristojnosti glede navedenega dela predloga (19. in 23. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev izpodbijanih odločb toženca. Tožnik namreč ni izkazal verjetnega obstoja terjatve, ki v tem primeru predstavlja ugotovitev, da pri tožniku invalidnost ni podana.
Če dolžnik med postopkom prejme prejemek, ki sicer sodi v stečajno maso (ne gre za prejemek iz 101. člena ZIZ), vendar seštevek njegovih mesečnih prejemkov ne doseže 76 odstotkov minimalne plače, je potrebno upoštevati omejitve, določene v 102. členu ZIZ.
Tretji odstavek 454. člena ZPP je odraz načela pospešitve in ekonomičnosti postopka. Njen namen je preprečiti, da bi stranka, ki je narok zahtevala, z izostankom zavlačevala postopek.
Ko sta torej ugotovitveni in dajatveni zahtevek postavljena istočasno, se za vmesni ugotovitveni zahtevek zaradi njegove prejudicialnosti vrednost spornega predmeta ne določi, pa četudi učinki ugotovitve obstoja oziroma neobstoja določenega pravnega razmerja sežejo preko konkretnega spornega zahtevka, ki je že zapadel.
Ker se tožbeni zahtevek tožnice nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, obravnavani spor teče po določbah postopka o sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP).
Pritožnica trdi, da je obe zatrjevani plačili izvedla 7. 3. 2025. V kolikor to drži, gre za dejstvo, ki je nastalo po izteku roka za odgovor na tožbo in ga pritožnica, tudi če bi bilo sodišče prve stopnje z njim takoj seznanjeno, v tem sporu ne bi mogla več uspešno uveljavljati. Bo pa izvedeno plačilo lahko uveljavljala v morebitni izvršbi (če jo bo tožnica sprožila) in sicer na podlagi 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Ponovno priznanje nagrade za študij spisa (sedaj že tretjič), pri čemer je bila izvedenki istočasno priznana tudi nagrada za priprave na ustno podajanje izvida in mnenja, kot pravilno opozarja pritožba, ni utemeljeno. Večkratno ukvarjanje izvedenca z določeno zadevo v okviru pisne izdelave izvedenskega mnenja, njegove pisne dopolnitve in ustnega podajanja na naroku za glavno obravnavo samo po sebi ne daje podlage za večkratno odmero nagrade za študij spisa. Izvedenka pa v svojem zahtevku za plačilo posebej tudi ni obrazložila, zakaj naj bi bila do tega sedaj ponovno upravičena.
Namen ustnega zaslišanja ni, da bi izvedenec neposredno na zaslišanju opravljal konkretne analize in sestavljal preračune. Slednje je običajno prepuščeno pisnemu izvidu oziroma mnenju.
Sodišče prve stopnje je o dolžničinem predlogu za odlog izvršbe odločilo ne da bi upniku poprej omogočilo, da se o s strani dolžnice podanih dejstvih in dokazih izjavi že v postopku na prvi stopnji. S tem je upniku kršilo pravico do izjave. Tehtanje med človekovimi oziroma ustavnimi pravicami v t. i. "horizontalnih" razmerjih oziroma v razmerju prirejenih subjektov je treba opraviti z metodo praktične konkordance.
Pri izpodbijani odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je z uveljavitvijo in začetkom uporabe ZJU-1 v novem sedmem odstavku 23. člena določen način, po katerem javni uslužbenec uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja (po določbah drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka 23. člena ter prvega odstavka 26. člena tega zakona). S tem je določena obligatornost notranje poti s pritožbo na komisijo za pritožbe tudi za čiste denarne terjatve, s čimer je izključena uporaba splošne določbe četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih.
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji sklepčnosti opisa kaznivega dejanja izhajalo iz prestrogega standarda konkretizacije.
Pri tem opis kaznivega dejanja ni namenjen dokazovanju posameznih dejstev ali odpravljanju vseh morebitnih dvomov o poteku dogodka, temveč mora omogočiti presojo, ali iz zatrjevanih dejstev izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Zahteva po nadaljnji konkretizaciji okoliščin, ki sodijo v dokazni postopek, zato presega namen predhodnega materialnega preizkusa obtožnega predloga.
Informacija o pričakovani višini pokojnine oziroma informativni izračun pokojnine ima po ustaljeni sodni praksi izključno informativni značaj in ne ustvarja pravnih posledic za nobeno stranko. Ne gre za posamičen upravni akt, s katerim bi se odločalo o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč za neobvezujoče obvestilo o predvideni višini oziroma datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Informativni izračun višine pokojnine temelji na razpoložljivih podatkih matične evidence, podatkih zavarovanca in predloženih dokazilih, ob predpostavki, da so plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato ga ni mogoče uporabiti v postopku priznanja pravice do pokojnine. Na takšen učinek izračuna je bil tožnik izrecno opozorjen ob posredovanju informativnega izračuna v dopisu z dne 18. 5. 2022.
Sodišče prve stopnje je posamezne navedbe opisa kaznivega dejanja presojalo ločeno in od obtožnega predloga zahtevalo dodatno konkretizacijo posameznih dejstev, namesto da bi opis presodilo kot celoto in ocenilo, ali iz njega izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. S tem, ko je zahtevalo še dodatno konkretizacijo dejanskih okoliščin (kdaj se je naslovnik seznanil z vsebino, koliko časa je bila pošiljka zadržana pri obdolžencu, kdaj bi jo bilo mogoče izročiti naslovniku), je preseglo meje materialnega preizkusa obtožnega predloga ter poseglo na področje dokazne presoje.
Tudi po pritožbeni oceni tožnik ni izkazal ne verjetnosti nastanka terjatve niti nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Iz priloženih izvidov ne izhaja, da je pri tožniku potrebna časovna razbremenitev, potrebne pa so stvarne razbremenitve pri delu, ki glede na pritožbene navedbe niso sporne.