ZInfP člen 2, 8. ZIN člen 29, 32. ZVOP-1 člen 75, 76, 77.
varstvo osebnih podatkov - varstvo zasebnosti - poslovna stavba - video nadzor - soglasje lastnikov - varnost ljudi in premoženja
Med tem ko je zakonodajalec za izvajanje video nadzora večstanovanjske stavbe predpisal soglasje več kot 70% solastniških deležev, takšnega, manjšega ali večjega solastniškega deleža za izvajanje video nadzora poslovnih stavb sploh ni predpisal. V izhodišču razlage te ureditve je potrebno izpostaviti, da je to razumljivo, saj je zasebnost v stanovanjskih stavbah upravičeno lahko bolj zaščitena kot je zaščitena zasebnost v poslovnih prostorih ali na javnih površinah.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - podaljšanje subsidiarne oblike zaščite - odločba Ustavnega sodišča - učinek razveljavitve
Ker je bila naknadno razveljavljena pravna podlaga, na kateri temelji izpodbijana odločba, je sodišče presodilo, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo – 1. odstavek 106. člena ZMZ, na katerem je utemeljena izpodbijana odločba. Zato je moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - prijava začasnega odhoda v tujino
Zakon izrecno zahteva, da mora posameznik ob prijavi stalnega prebivališča in prijavi spremembe naslova stanovanja predložiti dokazilo, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja. Navedene določbe mora upoštevati tudi upravni organ, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do položaja, ko bi upravni organ osebi prijavil stalno ali začasno prebivališče na naslovu, na katerem ta oseba ne bi imela pravice do prebivanja ali celo, da se lastnik ne bi strinjal s takšno prijavo, oziroma da lastnik nepremičnine sploh ne bi bil seznanjen s takšno prijavo.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - rok za vložitev vloge za izdajo dovoljenja - prepozna vloga - zavrženje vloge
V skladu z določbo 4. odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo posebne odločbe državljanu Republike Slovenije, ki je bil kot državljan druge republike SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona, kot je bila sprejeta z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD. ZUSDDD-B je pričel veljati dne 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnica prošnjo za izdajo zaprošene odločbe vložila dne 15. 2. 2014, to je po poteku triletnega zakonskega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ s tem, da je tožničino prošnjo za izdajo zaprošene odločbe na podlagi 1.b člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetne odločbe je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnica s potekom tega roka izgubila pravico do pridobitve oziroma izdaje zaprošene posebne odločbe državljanu Republike Slovenije, ki je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva.
ZRud-1 člen 49, 52, 53, 54, 155. Uredba o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo člen 31, 31/1, 36. URS člen 15, 74.
rudarstvo - rudarska koncesnina - odmera rudarske koncesnine - vrednost točke - spremenjena vrednost točke - za odločanje relevanten predpis - svobodna gospodarska pobuda
Izpodbijana odločba je bila izdana v skladu z zakonom in podzakonskim aktom, ki sta veljala v času odločanja in ki izključujeta uporabo podzakonskega predpisa, na katerega se sklicuje tožnik.
Tožnik na področju izkoriščanja mineralnih surovin izvršuje pravico do svobodne gospodarske pobude, vendar je ta že po Ustavi omejena ne samo z javno koristjo, ampak Ustava v drugem odstavku 70. člena izrecno določa, da zakon določa pogoje, pod katerimi se sme izkoriščati naravna bogastva. Ker so temeljni okviri določanja odmere koncesnine določeni v zakonu in je povišanje koncesnine v obravnavanem primeru v skladu z zakonom, v konkretnem primeru ne gre za poseg v pričakovano pravico ali svobodno gospodarsko pobudo.
visoko šolstvo - odvzem strokovnega naslova - plagiat
Pri postopku za odvzem strokovnega naslova ne gre za obnovo postopka, ampak gre za povsem samostojen in od podelitve strokovnega naslova neodvisen postopek, ki se začne, poteka in konča neodvisno od postopka podelitve strokovnega naslova.
davčna izvršba - sklep o izvršbi - izvršilni naslov - obračun DDV - vračilo DDV - pobot
Izpodbijani sklep o davčni izvršbi ima vse predpisane sestavine ter je izdan na podlagi veljavnih izvršilnih naslovov - to so izvršljiv obračun davka od dohodkov pravnih oseb in izvršljivi obračuni DDV, pri vseh je naveden datum izvršljivosti in znesek dolgovanega davka za posamezna obračunska obdobja. Tožnica ne more uspeti s sklicevanjem na pobot in s tem na prenehanje oziroma neobstoj tistih obveznosti iz sklepa, ki se nanašajo na DDV. Za pobot namreč ne zadostuje izkazano preplačilo DDV in vložena zahteva za vračilo, kot meni tožnica, ampak do pobota oziroma do prenehanja obveznosti po obračunih pride šele ob vračilu davka. V konkretnem primeru pa se v zvezi z vračilom DDV šele izvaja davčni inšpekcijski nadzor. Tožnica tudi ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na vračanje davka oziroma na inšpekcijski postopek, ki teče v tej zvezi, saj gre za postopka, ki se vodita ločeno od izvršbe. Zato morebitne nepravilnosti, storjene v teh postopkih, ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
ZUP člen 50, 279, 279-3. Uredba o izdaji obveznic in izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad člen 14. ZDen člen 67.
Po 3. točki 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Gre za objektivno (ne subjektivno) neizvršljivost odločbe, ki je lahko pravna ali dejanska.
V obravnavanem primeru gre za odločitev o premoženjskopravni pravici oziroma o vprašanju izvršitve odločbe o premoženjskopravni pravici (določitev odškodnine v obveznicah za podržavljeno premoženje) in smrt stranke v takem primeru pomeni le to, da namesto stranke, ki je umrla, pravica, obveznost ali pravna korist preide na njenega pravnega naslednika (50. člen ZUP).
ZFPPIPP člen 442. ZPUOOD člen 18. ZDavP-2 člen 125, 126, 155.
davčna izvršba - izbrisana družba - družbenik izbrisane družbe - aktivni družbenik - plačilo davčnega dolga - zastaranje
Sodišče se strinja z razlogi, iz katerih je tožnik spoznan za aktivnega družbenika izbrisane družbe A. in s tem za davčnega dolžnika iz izpodbijanega sklepa. Ni namreč spora o tem, da je bil tožnik 50 % družbenik omenjene družbe, in tudi ne o tem, da je bil direktor družbe brez omejitev. Kot poslovodja je imel oziroma bi vsaj moral imeti vpliv na poslovanje družbe. Da vpliva ni imel, samo zatrjuje in ne dokaže oziroma niti ne navede okoliščin, ki bi bile lahko podlaga za takšen zaključek.
Tožniku je bil predhodni sklep o izvršbi, ki ga izpodbijani sklep nadomešča, izdan in vročen pred iztekom enega leta od objave izbrisa družbe A. iz registra in s tem v okviru predpisanega enoletnega roka. Izbris družbe je bil objavljen 7. 10. 2010 in torej po uveljavitvi ZFPPIPP, vključno z novelami, ter pred uveljavitvijo ZPUOOD. S tem pa so podani pogoji za uveljavljanje odgovornosti tožnika kot družbenika izbrisane družbe.
Povsem splošen in nekonkretiziran ter s tem neupošteven je ugovor, da davčni dolg (morda) sploh ne obstoji, ker ga je (morda) preostali družbenik že poplačal. V tej zvezi sodišče pripominja, da v primeru, če je davčni dolg poravnan, davčni organ ukrepa uradoma in davčno izvršbo ustavi ter da glede na stanje, kakršno se ugotavlja v konkretnem primeru, davčni dolg ob izdaji sklepa očitno ni bil plačan.
ZPOmK-1 člen 6, 7, 39. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-7.
varstvo konkurence - usklajeno ravnanje - omejevalni sporazum - javno naročanje - omejevanje konkurence zaradi cilja - dokazovanje - omejitve majhnega pomena - zaveza podjetja po 39. členu ZPOmK-1
Toženka ni pravilno uporabila določbe 6. člena ZPOmK-1, ko tožnici očita kršitev v zvezi z vloženima skupnima ponudbama. Na podlagi testa, ki ga je izoblikovala sodna praksa Sodišča EU, ugotovljeno dejansko stanje ne zadošča za zaključek, da dogovor strank v zvezi s skupnima ponudbama pomeni zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco, torej da pomeni omejevanje konkurence „zaradi cilja“.
Neutemeljene so tožbene navedbe, da je toženka kršila načelo avtonomnosti in primarnosti prava EU ter da je odločitev nepravilno oprla zgolj na 6. člen ZPOmK-1 namesto (tudi) na 101. člen PDEU. Obveza za organ, da uporabi 101. člen PDEU, je učinek na trgovino med državami članicami EU, kar iz navedene pravne določbe neposredno izhaja. Če omejevalno ravnanje takšnega vpliva nima, se lahko presoja zgolj po pravilih nacionalnega konkurenčnega prava.
Tožnica neutemeljeno ugovarja, da toženka ni upoštevala pravila, ki se uporablja za sporazume majhnega pomena. V prvem odstavku 7. člena ZPOmK-1 je sicer določeno, da se prepoved omejevalnih sporazumov (po prvem odstavku 6. člena tega zakona) ne uporablja za sporazume majhnega pomena, v drugem in tretjem odstavku tega člena pa, kakšni so pragovi tržnih deležev, pod katerimi sporazumi štejejo za sporazume majhnega pomena. Vendar pa se ne glede na nedoseganje navedenih pragov tržnih deležev pravila o sporazumih majhnega pomena ne more uporabiti (med drugim) za horizontalne sporazume, katerih cilj je (med drugim) določanje cen in razdelitev trga (točka a) prva in tretja alinea četrtega odstavka 7. člena ZPOmK-1). Tak cilj pa je za omejevalni sporazum iz prvega odstavka 6. člena ZPOmK-1, ki ga udeleženim podjetjem očita toženka, tudi ugotovila. To pomeni, da toženka ni imela podlage za uporabo pravila, ki velja za sporazume majhnega pomena.
Toženka je dokazne predloge zavrnila ob (pre)splošni in tudi nezadostni oziroma zgrešeni argumentaciji, da so dokazi nepotrebni, ker je dejansko stanje že popolno ugotovljeno ter ne bi mogli vplivati na to, da bi bilo ugotovljeno drugače oziroma da niso primerni ter da tudi ni predlagano dokazovanje nobenega takega dejstva, za katero bi bilo potrebno posebno strokovno znanje izvedenca. Toženka ni izvedla dokazov, ki so jih predlagala udeležena podjetja in so predstavljali njihovo obrambno tezo. Opustitev vsebinske presoje obrambne teze tožnice ter ostalih udeleženih podjetij pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Enaka ugotovitev, da gre za bistveno kršitev pravil postopka, velja za presplošno in neargumentirano zavrnitev dokaznih predlogov.
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-b. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
znamka - prijava znamke - podobnost znakov - podobnost blaga in storitev - relativni razlogi za zavrnitev znamke - absolutna bistvena kršitev pravil postopka
Urad podobnosti storitev glede na obrazložitev odločbe ni ugotavljal v vseh bistvenih elementih. Iz obrazložitve odločbe med drugim ni razvidno, da bi bile storitve iz razreda 35 NK prijavljene in da bi prejšnje znamke primerjal na podlagi uveljavljenih kriterijev za primerjavo blaga in storitev, ki jih je razvilo Sodišče EU. Zato odločbe v izpodbijanem delu ni mogoče preizkusiti.
Zaradi medsebojne odvisnosti kriterijev podobnosti med znamkama in podobnosti blaga oziroma storitev, kar je predmet upoštevanja pri ocenjevanju obsoja verjetnosti zmede, bo urad v ponovnem postopku moral ponovno oceniti tudi verjetnost nastanka zmede, da bo lahko pravilno odločil o tem, ali obstaja v ugovoru uveljavljani razlog za zavrnitev registracije tožnikove znamke tudi v pogledu storitev iz razreda 35 NK.
Uredba Komisije (EU) št. 805/2011 z dne 10. avgusta 2011 o določitvi podrobnih pravil za licence kontrolorjev zračnega prometa in nekatere certifikate v skladu z Uredbo (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta člen 6, 22. ZLet člen 45, 46, 171.
licenca kontrolorja zračnega prometa - odvzem licence - dvom v usposobljenost kontrolorja - varnostni dogodek - poročilo o dogodku
Prvostopni organ je po tem, ko je prejel obvestilo tožnikovega delodajalca s poročilom o varnostnem dogodku z dne 17. 7. 2014, in pred izdajo odločbe tožniku posredoval vso prejeto dokumentacijo in ga pozval, da se o njej izjavi, kar je tožnik tudi izkoristil. Glede na povedano dejstvo, da tožnik pri delodajalcu ni bil seznanjen z izsledki komisije, da bi pojasnil svoja ravnanja, zato na pravilnost odločitve z vidika procesnega ravnanja organa ne vpliva, kakor tudi ne tožnikov izražen dvom v kompetentnost ocenjevalcev oziroma članov komisije zaradi opredelitve varnostnega dogodka z dne 17. 7. 2014 z označbo C2 (significant incident - frequent). Pri tem pa je še dodati, da je opredelitev varnostnega dogodka stvar presoje komisije, ki jo je prvostopni organ očitno sprejel, kakor je očitno tudi sprejel same zaključne ugotovitve komisije. Zato pa očitno tudi ni bilo potrebe, da bi prvostopni organ še sam v postopku nadzora kot pristojni nadzorni organ po ZLet opravil analizo dogodka in ocenil njegovo resnost, kot to meni tožnik.
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-b, 101, 102. Uredba Sveta št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti člen 8. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znakoma - relativni razlogi za zavrnitev znamke - absolutna bistvena kršitev pravil postopka
Zaradi v bistvenem enake pravne ureditve ni razloga, da bi določbo 8(1)(b) Uredbe 40/94 razlagali drugače, kot (za obravnavano zadevo relevantno) določbo b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ter da je tudi v zvezi z uporabo domačega prava mogoče uporabljati judikaturo Sodišča EU kot prepričevalni argument. Upoštevajoč navedeno ter okoliščino, da je tožnik v ugovoru za prejšnje znamke, za katere je navajal, da tvorijo družino znamk ALPEN, zatrjeval in dokazoval tudi relevantno dejstvo, da gre za znamke v uporabi, gre po presoji sodišča pri sklicevanju tožnika na družino znamk, ki uživa močnejšo zaščito, za navedbe, ki so za oceno obstoja verjetnosti zmede v javnosti zaradi enakosti ali podobnosti znamk in blaga, ki ga pokrivajo in torej za odločitev v zadevi bistvenega pomena ter bi se urad do njih moral v odločbi izrecno opredeliti. Ker tako ni ravnal, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka.
dohodnina - drugi dohodki - dokazna ocena - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V zadevi ni sporno, da sta bila tožnici v letu 2008 s strani družbe A. nakazana zneska 10.000,00 EUR in 9.600,00 EUR ter da je tožnica navedena zneska prejela. Drugostopenjski organ šteje za bistveno, da tožnica vračila denarja ni dokazala z verodostojnimi listinami. Oceno predloženih dokazil in s tem razloge za odločitev pa utemelji na listinah, ki jih v spisih ni, oziroma celo v nasprotju s tistim, kar je bilo predloženo in zatrjevano v pritožbenem postopku. To pomeni, da dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, tudi na drugi stopnji ni bilo ugotovljeno popolnoma, kar je razlog za odpravo odločbe.
ZDen člen 44, 44/1, 44/3. Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopkih denacionalizacije, člen 2. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, člen 11.
denacionalizacija - vrednotenje zemljišč - merila za ocenjevanje vrednosti premoženja - komunalna opremljenost zemljišča - gradbeni status zemljišča
Če gradbeni status zemljišč ni izkazan, potem jih je treba vrednotiti po katastrskih kulturah, navedenih ob podržavljenju.
Za določanje vrednosti zemljišča je bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljenja zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih. Ker se stanje zemljišča ob podržavljenju ugotavlja iz podatkov zemljiškega katastra, se organ pri ugotavljanju vrste rabe posameznih zemljišč ni mogel opreti na podatke, ki izhajajo iz zapisnika razlastitvene komisije z dne 28. 7. 1953, ne glede na to, da gre za listino, sestavljeno ob oziroma pred podržavljenjem.
premestitev obsojenca - premestitev v prostore s strožjim režimom - razlogi za premestitev - prosti preudarek
V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da za tožnika obstojajo razlogi za bivanje v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja kazni zapora. Ocena, da so pri tožniku podani razlogi za namestitev pod strožjim režimom, temelji na prostem preudarku. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu. V obravnavani zadevi je bilo pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, pravilno je bilo tudi takojšnje ukrepanje zaradi nujnosti ukrepa. Iz izpodbijane odločitve izhajajo razlogi, na katerih temelji ocena, da pri tožniku obstajajo razlogi za namestitev v bivalni prostor s strožjim režimom.
Neposredni uporabnik je tisti, ki je upravičen določiti zahtevane pogoje, za katere oceni, da so za izvedbo Javnega razpisa za sofinanciranje projektov Programa Norveškega finančnega mehanizma 2009-2014 in Progama Finančnega mehanizma EGP 2009-2014 smotrni, nujno pa je pri tem le to, da so pogoji del razpisne dokumentacije ter da so določene vnaprej sankcije za primer, če ti pogoji ne bodo spoštovani. Določitev sankcije, da bodo vloge, oddane v ovojnicah, ki ne bodo vsebovale vseh v razpisu zahtevanih podatkov, zavržene, je skladna s četrtim odstavkom 222. člena Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije. Iz navedenega je moč zaključiti, da je v postopku dodelitve sredstev, ki so predmet javnega razpisa, poleg vsebinskih zahtev treba upoštevati tudi formalne zahteve iz razpisne dokumentacije in se zato ocenjevanje vnaprej postavljenih pogojev za nesmotrne in nesorazmerne kaže kot brezpredmetno.
Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije ne predvideva dopolnitve formalno nepopolnih vlog, pač pa njihovo zavrženje ob smiselni uporabi drugega odstavka 67. člena ZUP.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - procesni akt - sklep o prekinitvi postopka - ista upravna zadeva
Zavrženje zahtevka stranke na podlagi formalno pravnomočne odločbe je dopustno le v primeru, kadar tožbeni zahtevek temelji na identičnem dejanskem stanju ali identični pravni podlagi kot pravnomočna odločba. V obravnavanem primeru take identičnosti ni. Tožena stranka je odločila o odobritvi pravnega posla, sklenjenega med A.A. in B.B. na podlagi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča, medtem ko tožnik predlaga odobritev pravnega posla na podlagi javne dražbe. Četudi se oba pravna posla nanašata na isti nepremičnini, to ne pomeni niti identičnega dejanskega stanja in niti ne identične pravne podlage. Za identično dejansko stanje bi namreč šlo, če bi v obeh primerih, torej v primeru sklenitve pogodbe in v primeru javne dražbe, govorili o identičnem historičnem dogodku, ne pa zgolj o identični nepremičnini, medtem ko bi identična pravna podlaga obstajala, če bi oba pravna posla izhajala iz iste zakonske podlage.
Sklep o prekinitvi postopka, ki ga je izdala Upravna enota Nova Gorica v postopku odločanja o odobritvi pravnega posla tožnika, je procesni akt v upravnem postopku.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 22, 22/1, 66. ZPP člen 1, 19, 23, 23/1, 46, 46/1. OZ člen 134. URS člen 157, 157/2.
poročilo o opravljenem nadzoru poslovanja družbe - upravni spor - tožba zaradi kršitve ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - kršitev osebnostnih pravic - stvarno pristojno sodišče
V konkretnem primeru gre po vsebini za spor med tožečo stranko kot fizično osebo in pravno osebo (Občino Postojna), ker je le ta v medijih objavila poročilo, s katero objavo v javnosti, naj bi po zatrjevanju tožeče stranke kršila njene ustavne pravice. Tožeča stranka se zaradi objave počuti oškodovano, to oškodovanje pa je označila kot kršitev njenih ustavnih pravic. Upoštevaje navedeno, gre po mnenju sodišča, glede na vsebino očitanih kršitev za očitek kršitev osebnostnih pravic po 134. členu Obligacijskega zakonika.
Sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je upoštevaje določbe drugega odstavka 157. člena Ustave RS in prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu subsidiarno. Niti Ustava RS niti ZUS-1 ne pogojujeta subsidiarnega sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu s tem, da se prizadeti stranki pred drugimi pristojnimi sodišči zagotovijo enake pravice in enaki zahtevki, kot jih sicer lahko uveljavi v upravnem sporu po 66. členu ZUS-1, saj zadošča to, da je drugo sodno varstvo zagotovljeno (tako tudi sklep tega sodišča I U 1588/2011).
upravni spor - rok za vložitev tožbe v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Tožbo v upravnem sporu je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Navedeni rok je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. To pomeni, da vložitve tožbe po poteku roka ni več mogoče opraviti in da zamuda roka narekuje zavrženje tožbe.