invalidnost - odločitev o pravdnih stroških - potrebni stroški
Pritožbeno sodišče šteje, da tako prvi dopis sodišču z dne 4. 12. 2015, kakor obvestilo sodišču o tem, kdo bo tožnika v nadalje zastopal, ne pomenita storitve, ki bi jo bilo potrebno posebej upoštevati pri priznanih potrebnih stroških. V prvem primeru gre za popravo očitno napačno označene tožene stranke s strani pooblaščenca, v drugem primeru pa zgolj za predložitev pooblastila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00016311
ZKP-UPB8 člen 18, 18/1, 355, 355/2, 373.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - celovita dokazna ocena
Ni se moč strinjati z obtoženčevo zagovornico, da izpodbijana sodba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Okoliščine primera so namreč pravilno in v celoti ugotovljene, sprejete zaključke pa je prvostopenjsko sodišče zelo podrobno in prepričljivo obrazložilo.
Tožnik (policist) je delovne obveznosti izpolnjeval v skladu s prakso, ki jo je tožena stranka dopuščala, zato njegovega ravnanja z gotovino ni mogoče šteti kot kršitev delovne obveznosti, ki bi utemeljevala izrek disciplinske sankcije.
Tožnik ob nastanku invalidnosti ni dopolnil potrebnih delovnih let, torej potrebne gostote, ki bi pokrila najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. Tožnik bi moral dopolniti najmanj 13 let, je pa do dneva invalidnosti dopolnil zgolj dobrih 6 let, zato ne izpolnjuje pogojev, ki jih ZPIZ-2 določa, da bi bil upravičen do pravic iz invalidskega zavarovanja po 69. in 41. členu ZPIZ-2.
Neto plača v tujini (v zvezi s katero se prispevki obračunavajo drugače, in sicer od plače, ki bi jo pripadnik prejemal v Sloveniji) je osnova za izračun nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka, ki po svoji naravi predstavlja plačilo odškodnine za premoženjsko škodo.
V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je dolžna tožena stranka obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek.
nadomestilo zaradi manjše plače - denarno nadomestilo za brezposelnost
ZPIZ-2 v 396. členu ureja uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih ter ukinitev pravic uživalcem, ki izpolnijo pogoje za upokojitev. Tako uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 (1. odst. 396. člena). Pravice po ZPIZ-2 ti uživalci lahko pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti (3. odst. 396. člena). Denarne dajatve, pridobljene na temelju preostale delovne zmožnosti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-92), je torej mogoče uživati tudi po 1. 1. 2013, če so za to izpolnjeni pogoji. Glede na 133. člen ZPIZ-92 ima uživalec pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu le, če na podlagi priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Takšno dejansko stanje je v konkretnem primeru podano največ do 14. 8. 2014, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje in ji je bila od 15. 8. 2014 do 14. 3. 2016 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.
svoj poklic - samostojni podjetnik - III. kategorija invalidnosti
V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1 širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen. Za samozaposlene zavarovance pa se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera imajo ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje (4. odstavek 63. člena ZPIZ-2).
ZPIZ-2 je drugače kot prej veljavni ZPIZ-1 in podobno kot pred tem zakonom veljavni ZPIZ v 6. odstavku 63. člena določil, da lahko zavarovanec, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, zahteva, da za delo iz 3. in 4. odstavka tega člena šteje delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Gre torej za zavarovanca, ki dela na delovnem mestu, na katerem je delal, nima več, zato lahko zahteva, da se namesto dela na delovnem mestu, na katerem je nazadnje delal, pri oceni invalidnosti upošteva delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Če je v tem obdobju opravljal samostojno dejavnost, se upošteva opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je bil zavarovan. Tudi pri ugotavljanju invalidnosti po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 pa je potrebno upoštevati in izhajati iz splošne definicije poklica in razen dela, ki ga je zavarovanec opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti, upoštevati tudi dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 135.. ZZ člen 38, 38/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - direktor - razrešitev s funkcije - nepremoženjska škoda
Za presojo, ali je v konkretnem postopku zaradi nezakonite razrešitve podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ugotavljanje utemeljenosti razlogov za razrešitev ni potrebno. Pritožba utemeljeno navaja, da predstavlja nezakonita razrešitev (kot posledica nezakonitega postopka) prvi element odškodninske odgovornosti tožene stranke. Za presojo, ali gre za odškodninsko odgovornost tožene stranke, pa je pomemben odnos tožene stranke, njenega organa oziroma delavca do nezakonitega postopka, ki je rezultiral v nezakoniti razrešitvi.
Pravica do obrambe in obrazloženosti odločb je temeljna pravica v postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju. Svet tožene stranke te pravice tožniku ni zagotovil, hkrati pa se na opozorila pravnika ni odzval, in je kljub več kršitvam postopka izglasoval tožnikovo razrešitev. S tem so člani sveta zavestno kršili postopek razrešitve, in privolili v posledice, ki lahko nastanejo z nezakonito razrešitvijo tožnika. Zato jim je pri izvrševanju njihovih funkcij mogoče očitati eventualni naklep oziroma vsaj hudo malomarnost. Za škodo, ki jo njen organ oziroma delavec povzroči pri opravljanju oziroma v zvezi z opravljanjem svojih funkcij drugemu delavcu naklepoma ali iz malomarnosti, odgovarja tožena stranka kot delodajalec.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00000854
ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/3-1.. ZJU člen 149, 149/1.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1.
premestitev na drugo delovno mesto - sodnik posameznik - bistvena kršitev določb postopka
O predmetnem tožbenem zahtevku je na prvi stopnji odločil sodnik posameznik, moral pa bi odločiti sodni senat, zato je zaradi nepravilne sestave sodišča podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Skladno z določbo prvega odstavka 249. člena ZPP ima izvedenec pravico do povračila izgubljenega zaslužka, vendar mora zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico (drugi odstavek 242. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 249. člena ZPP). Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da sodna izvedenka povračila izgubljenega zaslužka (nadomestila plače) ni zahtevala, nikakršne pravne podlage pa ni za to, da bi v takem primeru lahko delodajalec naknadno uveljavljal povračilo nadomestila plače, ki ga je plačal sodni izvedenki (ki je pri njem zaposlena).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000761
OZ člen 352, 352/1.
odškodninska odgovornost delavca - objektivni in subjektivni zastaralni rok
V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Ker je bila nasprotna tožba vložena 18. 5. 2015, bi triletni (subjektivni) zastaralni rok pred vložitvijo nasprotne tožbe potekel tudi v primeru, če bi šteli, da je tožniku škoda nastala šele 20. 5. 2010. Odločitev sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja utemeljen, je zato pravilna.
plača - samostojni podjetnik - statusno preoblikovanje - pravna oseba - izvedensko mnenje - postavitev novega izvedenca
Na strani tožene stranke je prišlo do statusne spremembe v tem smislu, da se je tožena stranka (samostojni podjetnik) statusno preoblikovala v pravno osebo. S prenosom podjetja samostojnega podjetnika na kapitalsko družbo glede na določbe 667. člena ZGD-1 kapitalska družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Zato je navedena d. o. o. pravdna stranka, to je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu, poleg prvotnega toženca.
Obravnavani individualni spor je posledica ravnanja tožene stranke, saj so se pri sklepanju pogodb o zaposlitvi z dodatnimi ustnimi dogovori o višini plač voznikov (tudi tožnika), kakor tudi pri obračunavanju prejemkov iz delovnega razmerja delavcev pojavljale nepravilnosti, očitno z namenom, da se zmanjšajo obveznosti za zaposlene iz naslova plačila davkov in prispevkov. Prav iz teh razlogov je bilo potrebno obsežno delo izvedenke in številne dopolnitve. Tudi sicer pa pritožbi v tem delu ni mogoče pritrditi, saj zgolj pavšalna kritika izvedenskega mnenja ni sprejemljiva. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko ni postavilo novega sodnega izvedenca, ni z ničemer kršilo določb pravdnega postopka.
ZDSS-1 člen 58, 63, 63/1, 67, 81, 82.. ZŠtip člen 24, 24/1, 24/1-1.. URS člen 14.. - člen 3, 10.. ZOsn-UPB3 člen 10.
Zoisova štipendija - povprečna ocena - športna vzgoja - pasivna legitimacija - enakost pred zakonom - osnovna šola
V socialnih sporih je pasivno legitimiran tisti organ oziroma nosilec javnih pooblastil, ki je izdal akt, s katerim se je upravni postopek končal oziroma, ki je izdal dokončno odločbo. Zoper posamični upravni akt, izdan na prvi stopnji, je praviloma dovoljena pritožba, o kateri odloči drugostopenjski organ z dokončno odločbo. Prvotoženec je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo z dne 18. 10. 2012 zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do Zoisove štipendije, vendar je na njeno pritožbo dokončno odločbo z dne 4. 6. 2013 izdal drugotoženec, torej Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. To pomeni, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije kot prvostopenjski organ, v tem sporu ni pasivno legitimiran.
Zakonodajalčevo polje proste presoje pri urejanju vprašanj s področja gospodarske in socialne politike, kamor sodi tudi pravica do Zoisove štipendije, je še posebej široko in ima na področju socialne varnosti široko polje samostojnega odločanja. V tem okviru so določeni tudi pogoji za priznanje Zoisove štipendije, med njimi tudi pogoj dosežene povprečne ocene pri vseh obveznih predmetih v zaključnem razredu osnovne šole. Tako določen pogoj dosežene povprečne ocene je po stališču pritožbenega sodišča skladen z namenom dodeljevanja Zoisovih štipendij, ki so kot dopolnilni prejemek namenjene kritju stroškov v zvezi izobraževanjem najbolj nadarjenih in talentiranih dijakov in študentov, ter njegova logična posledica.
Telesna višina 158 cm in nošenje očal sicer po stališču pritožbenega sodišča načeloma ne predstavljata takšnih telesnih značilnosti, zaradi katerih pri predmetu športna vzgoja ne bi bilo mogoče doseči najvišje končne ocene. Bistveno pa je, da je imela tožnica, če bi bili podani utemeljeni razlogi, možnost uveljavljati oprostitev sodelovanja pri tem predmetu.
Ker tožnica z doseženo povprečno oceno 4,91 ni izpolnila pogojev iz 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZŠtip in 10. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij za priznanje pravice do Zoisove štipendije, je bil z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in priznanje Zoisove štipendije zoper drugotoženca utemeljeno zavrnjen.
Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starosti 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi - starejši delavec - prehodno obdobje
Ni odločilno, ali delavec dopolni predvideno starost enkrat v letu, v katerem je odpovedana pogodba o zaposlitvi, temveč ali to starost dopolni ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Varstvo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 se povezuje s starostjo delavca v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se ne veže na dopolnitev te starosti kadarkoli v letu, v katerem delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi. Nobenega razloga ni, da bi v prehodnem obdobju veljala drugačna pravila glede relevantnega trenutka dopolnitve ustrezne starosti, kot sicer veljajo in da bi prav v prehodnem obdobju oziroma samo v tem obdobju delavci uživali varstvo na drugih podlagah oziroma širše varstvo, kot delavci po koncu prehodnega obdobja.
ZDR-1 člen 12, 12/2, 110, 110/1, 110/1-8, 118, 118/1, 118/2.. - člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika - pogodba o zaposlitvi za določen čas - sodna razveza - denarno povračilo
Tožena stranka tožniku ni vročila vabila pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ga ni seznanila z kršitvijo pogodbenih obveznosti, na podlagi katere mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožnik pa je istega dne, kot je prejel odpoved, prejel tudi vabilo in obdolžitev iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Dokler vabilo ni bilo vročeno, tožena stranka ni mogla zakonito podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Dejstvo, da tožnik ni bil prisoten na naslovu prebivanja ob kontroli spornega dne, ne zadostuje za dokazni zaključek, da ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika, in da je v času bolniške odpotoval iz kraja bivanja.
ZPIZ-2 člen 406.. ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 22.. ZUP člen 274, 274/2, 277, 279, 279/1, 279/1-6.. ZMEPIZ-1 člen 115a, 115b.
obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - ničnost - razveljavitev po nadzorstveni pravici - družbeništvo v zasebni družbi
V obravnavanem primeru je rok za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici zaradi razloga po 2. odstavku 274. člena ZUP, torej zaradi očitno zmotno uporabljenega materialnega prava, že potekel. Odločba z dne 14. 8. 2012 je bila tožniku vročena 3. 9. 2012, zato je bilo odločbo po 2. odstavku 274. člena ZUP mogoče izdati le do vključno 3. 9. 2013. Iz tega razloga je bil predlog za razveljavitev odločbe z dne 14. 8. 2012 po nadzorstveni pravici zakonito zavržen.
V 279. členu ZUP so določeni razlogi za izrek ničnosti odločbe. Med drugim se za nično izreče po 6. točki 1. odstavka tega člena ZUP odločba, v kateri je takšna nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pomeni, da mora biti v ZUP ali v kakšnem drugem zakonu določena nepravilnost izrecno opredeljena kot ničnostni razlog. V odločbi z dne 14. 8. 2012 ni takšne nepravilnosti. Niti v 406. členu ZPIZ-2 ali 115. a ali 115. b členu ZMEPIZ-1 niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 ali ZMEPIZ-1 namreč ni določeno, da bi razlogi, ki jih tožnik uveljavlja, imeli za posledico ničnost odločbe. To pa je za odločitev v zvezi z vtoževano ničnostjo odločbe edino pomembno. Razlog, določen v 6. točki 1. odstavka 279. člen ZUP, da bi se odločba z dne 14. 8. 2012 lahko izrekla za nično, ni podan.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 435, 438.
postopek izbrisa pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije - ugovor upnika, da pravna oseba ni izpolnila vseh svojih obveznosti - ustavitev postopka izbrisa - neskladnost ZFPPIPP z ustavo - ureditev do odprave protiustavnosti
Sodišče prve stopnje je obrazložen ugovor pritožnika (pravilno) upoštevalo in z izpodbijanim sklepom postopek izbrisa ustavilo. V razlogih se je sklicevalo na določbi 435. in 438. člena ZFPPIPP in na odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-57/15-13 z dne 14. 4. 2016 (v nadaljevanju: Odločba US RS), iz katere v točki 3 izreka izhaja, da je do odprave ugotovljene protiustavnosti v postopku izbrisa pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije, začetem na podlagi 2. točke prvega odstavka 427. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), dovoljen ugovor, določen v točki 21 obrazložitve te odločbe. In prav takšen ugovor je vložil pritožnik (zatrjeval in dokazoval je, da mu subjekt vpisa ni poravnal zapadlih obveznosti).
V obravnavani zadevi gre za spor o preplačilu in načinu vračila neupravičeno prejetih zneskov starostne pokojnine. Gre namreč za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo z dne 26. 1. 2016 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo z dne 12. 10. 2015. S slednjo je ugotovljeno, da je tožnik od 11. 1. 2013 do 31. 7. 2015 zaradi lastnosti zavarovanca neupravičeno prejel starostno pokojnino, in da je ta znesek dolžan vrniti obročno v 12-ih mesecih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. Po 194. členu ZPIZ-2, je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Po 3. odstavku 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja ali na temelju, ki je naknadno odpadel, kot v predmetni zadevi na podlagi pravnomočne odločbe z dne 30. 7. 2015.