ZObr člen 57, 57/4, 57/4-6, 57/4-12, 57/9, 58, 58/7.. KZ-1 člen 37, 221.
prenehanje delovnega razmerja - težja kršitev vojaške discipline - vojak - kaznivo dejanje - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - rok za zastaranje - disciplinska kršitev
Pritožbeno sodišče je v preteklosti že zavzelo stališče, da je pri kršitvah delovne dolžnosti, storjenih z nadaljevanim dejanjem, potrebno šteti kot čas storitve kršitve tisti trenutek, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, vendar je pri tem šteti za zastarana vsa tista dejanja iz sestava nadaljevane disciplinske kršitve, glede katerih je potekel za zastaranje v zakonu predpisani subjektivni oz. objektivni rok.
Tožnik je s svojim ravnanjem večkrat in v daljšem časovnem obdobju kontinuirano težje kršil vojaško disciplino po 6. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr, saj ni spoštoval pravil v zvezi z registracijo delovnega časa. Tožena stranka je v primerih, ko je tožnik registriral delovni čas za druge pripadnike slovenske vojske oziroma, je svoj delovni čas neupravičeno registriral v vojašnici, utemeljeno prepoznala znake kaznivega dejanja napada na informacijski sistem (221. člen KZ-1) oziroma v primerih, ko ga je registrirala žena, znake napeljevanja h kaznivemu dejanju (37. člen KZ-1), zato je podana tudi kršitev vojaške discipline iz 12. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr.
prekinitev pravdnega postopka - izpodbijanje dejanj v stečaju - zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika - poplačilo terjatve v stečajnem postopku - predhodno vprašanje - obseg poplačila
Takšne presoje - presoje, ki je povezana z obsegom poplačila tožnice kot navadne upnice v stečaju njene dolžnice (obseg poplačila pa vpliva na na višino zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožnice in s tem na (delno) utemeljenost dajatvenega dela zahtevka v postopku izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika) - sodišče v pravdnem postopku ne more opraviti.
Iz sodnega spisa ne izhaja, da bi tožnica skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje opravila tudi zamujeno dejanje, to je vložitev prevoda svoje vloge v slovenski jezik in dostava dokončne odločbe zoper katero je tožnica vložila vlogo. Po določbi prvega odstavka 120. člena ZPP prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje predsednik senata zavrže s sklepom. Zato je ravnanje sodišča, ko je predlog vložnice za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo, pravilen.
naložitev stroškov priči - stroški prisilne privedbe - pravilnost vabljenja na glavno obravnavo
Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so stroški prisilne privedbe nastali po krivdi priče J. K., ki se na vabilo ni odzval in na glavno obravnavo ni pristopil, zaradi česar je moralo na naslednji narok zanj odrediti prisilno privedbo, da ga je na glavni obravnavi lahko zaslišalo in mu je zato stroške prisilne privedbe utemeljeno naložilo v plačilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00007586
KZ-1 člen 124, 124/1.
posebno huda telesna poškodba - telesna poškodba kot zakonski znak - ugotavljanje telesne poškodbe - izvedensko mnenje
Prav ireverzibilnost posledic, ki so nastale zaradi obtoženčevega početja, pri čemer ni nikakršnega dvoma o tem, da gre pri očesu za pomemben organ, pa so tisti odločilni dejavnik, ki utemeljuje uporabo kvalifikacije posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1. Na te, povsem objektivno podane posledice pa oškodovančeva alkoholiziranost ne more imeti prav nikakršnega vpliva, tako, kakor to v svoji pritožbi zmotno meni zagovornik.
Tožnik ob nastanku invalidnosti ni dopolnil potrebnih delovnih let, torej potrebne gostote, ki bi pokrila najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. Tožnik bi moral dopolniti najmanj 13 let, je pa do dneva invalidnosti dopolnil zgolj dobrih 6 let, zato ne izpolnjuje pogojev, ki jih ZPIZ-2 določa, da bi bil upravičen do pravic iz invalidskega zavarovanja po 69. in 41. členu ZPIZ-2.
Neto plača v tujini (v zvezi s katero se prispevki obračunavajo drugače, in sicer od plače, ki bi jo pripadnik prejemal v Sloveniji) je osnova za izračun nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka, ki po svoji naravi predstavlja plačilo odškodnine za premoženjsko škodo.
V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je dolžna tožena stranka obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek.
nadomestilo zaradi manjše plače - denarno nadomestilo za brezposelnost
ZPIZ-2 v 396. členu ureja uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih ter ukinitev pravic uživalcem, ki izpolnijo pogoje za upokojitev. Tako uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 (1. odst. 396. člena). Pravice po ZPIZ-2 ti uživalci lahko pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti (3. odst. 396. člena). Denarne dajatve, pridobljene na temelju preostale delovne zmožnosti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-92), je torej mogoče uživati tudi po 1. 1. 2013, če so za to izpolnjeni pogoji. Glede na 133. člen ZPIZ-92 ima uživalec pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu le, če na podlagi priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Takšno dejansko stanje je v konkretnem primeru podano največ do 14. 8. 2014, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje in ji je bila od 15. 8. 2014 do 14. 3. 2016 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neizrabljen letni dopust
Tožnica je z neprihodom na delo na odrejeno lokacijo kršila temeljno obveznost delavca iz 33. člena ZDR-1, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.
Stališče sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni upravičena do nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2015, ker ji je delovno razmerje prenehalo po njeni krivdi oziroma na podlagi izredne odpovedi, je napačno. Odločilno dejstvo je, da je bila tožnica v spornem obdobju, ko ji je prenehalo delovno razmerje (četudi na podlagi izredne odpovedi), v bolniškem staležu. Ker iz tega objektivnega razloga ni mogla izrabiti 15 dni preostalega letnega dopusta, je njen zahtevek iz tega naslova utemeljen (164. člen ZDR-1).
V obravnavani zadevi gre za spor o preplačilu in načinu vračila neupravičeno prejetih zneskov starostne pokojnine. Gre namreč za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo z dne 26. 1. 2016 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo z dne 12. 10. 2015. S slednjo je ugotovljeno, da je tožnik od 11. 1. 2013 do 31. 7. 2015 zaradi lastnosti zavarovanca neupravičeno prejel starostno pokojnino, in da je ta znesek dolžan vrniti obročno v 12-ih mesecih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. Po 194. členu ZPIZ-2, je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Po 3. odstavku 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja ali na temelju, ki je naknadno odpadel, kot v predmetni zadevi na podlagi pravnomočne odločbe z dne 30. 7. 2015.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reintegracija - nezakonitost odpovedi - nova odpoved iz istega poslovnega razloga - sodna razveza
Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je nastal že z ukinitvijo njegovega delovnega mesta v letu 2014, okoliščina pravnomočne odločitve sodišča in kasnejša reintegracija tožnika, ob drugače nespremenjenem dejanskem stanju, pa tega ne spremeni. Delodajalec lahko iz istega poslovnega razloga odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le enkrat, čeprav po vrnitvi delavca na delo zanj delovnega mesta še vedno nima. Tožena stranka v pritožbi takemu stališču očita neživljenjskost. Vrhovno sodišče je v podobnem primeru že pritrdilo, da je položaj delodajalca težaven, če mora na podlagi pravnomočne sodbe vzpostaviti delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki je bilo ukinjeno, in za delo, ki se ne opravlja več. Če se zaradi spremenjenih okoliščin po času prvega sodnega postopka ne odprejo možnosti za zaposlitev vrnjenega delavca na drugih delih, delodajalec iz istega razloga pogodbe o zaposlitvi ne more več odpovedati, lahko jo odpove le zaradi kakšnega drugega utemeljenega razloga.
Ocena tožničine delazmožnosti pomeni, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti skladno z 2. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, z obstojem preostale delovne zmožnosti na drugem ustreznem delu z navedenimi omejitvami s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno. Ob takšnem dejanskem stanju, ko torej ni zdravstvenih indikacij za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in sočasnem dejstvu, da je pri tožnici še podana preostala delovna zmožnost s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, ni izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2.
Pokojninska doba brez dokupa iz 4. in 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2 je v 7. členu tega zakona definirana kot obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti. V to dobo se ne šteje nobeno prostovoljno zavarovanje, kot je podaljšano zavarovanje ali drugo prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, niti kakršenkoli dokup na katerikoli pravni podlagi. Dokupljene pokojninske dobe po ZPIZ-1 iz naslova šolanja in služenja vojaškega roka ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo brez dokupa, ne glede na to, v kakšni višini in kdaj so bili plačani prispevki oziroma, če so bili plačani prispevki pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2. Enako velja tudi za plačane prispevke za podaljšano zavarovanje oziroma za prostovoljno obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Ker tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 27. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine, je tožbeni zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnjen.
ZPIZ-2 člen 406.. ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 22.. ZUP člen 274, 274/2, 277, 279, 279/1, 279/1-6.. ZMEPIZ-1 člen 115a, 115b.
obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - ničnost - razveljavitev po nadzorstveni pravici - družbeništvo v zasebni družbi
V obravnavanem primeru je rok za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici zaradi razloga po 2. odstavku 274. člena ZUP, torej zaradi očitno zmotno uporabljenega materialnega prava, že potekel. Odločba z dne 14. 8. 2012 je bila tožniku vročena 3. 9. 2012, zato je bilo odločbo po 2. odstavku 274. člena ZUP mogoče izdati le do vključno 3. 9. 2013. Iz tega razloga je bil predlog za razveljavitev odločbe z dne 14. 8. 2012 po nadzorstveni pravici zakonito zavržen.
V 279. členu ZUP so določeni razlogi za izrek ničnosti odločbe. Med drugim se za nično izreče po 6. točki 1. odstavka tega člena ZUP odločba, v kateri je takšna nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pomeni, da mora biti v ZUP ali v kakšnem drugem zakonu določena nepravilnost izrecno opredeljena kot ničnostni razlog. V odločbi z dne 14. 8. 2012 ni takšne nepravilnosti. Niti v 406. členu ZPIZ-2 ali 115. a ali 115. b členu ZMEPIZ-1 niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 ali ZMEPIZ-1 namreč ni določeno, da bi razlogi, ki jih tožnik uveljavlja, imeli za posledico ničnost odločbe. To pa je za odločitev v zvezi z vtoževano ničnostjo odločbe edino pomembno. Razlog, določen v 6. točki 1. odstavka 279. člen ZUP, da bi se odločba z dne 14. 8. 2012 lahko izrekla za nično, ni podan.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 435, 438.
postopek izbrisa pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije - ugovor upnika, da pravna oseba ni izpolnila vseh svojih obveznosti - ustavitev postopka izbrisa - neskladnost ZFPPIPP z ustavo - ureditev do odprave protiustavnosti
Sodišče prve stopnje je obrazložen ugovor pritožnika (pravilno) upoštevalo in z izpodbijanim sklepom postopek izbrisa ustavilo. V razlogih se je sklicevalo na določbi 435. in 438. člena ZFPPIPP in na odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-57/15-13 z dne 14. 4. 2016 (v nadaljevanju: Odločba US RS), iz katere v točki 3 izreka izhaja, da je do odprave ugotovljene protiustavnosti v postopku izbrisa pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije, začetem na podlagi 2. točke prvega odstavka 427. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), dovoljen ugovor, določen v točki 21 obrazložitve te odločbe. In prav takšen ugovor je vložil pritožnik (zatrjeval in dokazoval je, da mu subjekt vpisa ni poravnal zapadlih obveznosti).
Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starosti 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost.
invalidnost - odločitev o pravdnih stroških - potrebni stroški
Pritožbeno sodišče šteje, da tako prvi dopis sodišču z dne 4. 12. 2015, kakor obvestilo sodišču o tem, kdo bo tožnika v nadalje zastopal, ne pomenita storitve, ki bi jo bilo potrebno posebej upoštevati pri priznanih potrebnih stroških. V prvem primeru gre za popravo očitno napačno označene tožene stranke s strani pooblaščenca, v drugem primeru pa zgolj za predložitev pooblastila.
plača - samostojni podjetnik - statusno preoblikovanje - pravna oseba - izvedensko mnenje - postavitev novega izvedenca
Na strani tožene stranke je prišlo do statusne spremembe v tem smislu, da se je tožena stranka (samostojni podjetnik) statusno preoblikovala v pravno osebo. S prenosom podjetja samostojnega podjetnika na kapitalsko družbo glede na določbe 667. člena ZGD-1 kapitalska družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Zato je navedena d. o. o. pravdna stranka, to je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu, poleg prvotnega toženca.
Obravnavani individualni spor je posledica ravnanja tožene stranke, saj so se pri sklepanju pogodb o zaposlitvi z dodatnimi ustnimi dogovori o višini plač voznikov (tudi tožnika), kakor tudi pri obračunavanju prejemkov iz delovnega razmerja delavcev pojavljale nepravilnosti, očitno z namenom, da se zmanjšajo obveznosti za zaposlene iz naslova plačila davkov in prispevkov. Prav iz teh razlogov je bilo potrebno obsežno delo izvedenke in številne dopolnitve. Tudi sicer pa pritožbi v tem delu ni mogoče pritrditi, saj zgolj pavšalna kritika izvedenskega mnenja ni sprejemljiva. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko ni postavilo novega sodnega izvedenca, ni z ničemer kršilo določb pravdnega postopka.
ZDSS-1 člen 58, 63, 63/1, 67, 81, 82.. ZŠtip člen 24, 24/1, 24/1-1.. URS člen 14.. - člen 3, 10.. ZOsn-UPB3 člen 10.
Zoisova štipendija - povprečna ocena - športna vzgoja - pasivna legitimacija - enakost pred zakonom - osnovna šola
V socialnih sporih je pasivno legitimiran tisti organ oziroma nosilec javnih pooblastil, ki je izdal akt, s katerim se je upravni postopek končal oziroma, ki je izdal dokončno odločbo. Zoper posamični upravni akt, izdan na prvi stopnji, je praviloma dovoljena pritožba, o kateri odloči drugostopenjski organ z dokončno odločbo. Prvotoženec je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo z dne 18. 10. 2012 zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do Zoisove štipendije, vendar je na njeno pritožbo dokončno odločbo z dne 4. 6. 2013 izdal drugotoženec, torej Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. To pomeni, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije kot prvostopenjski organ, v tem sporu ni pasivno legitimiran.
Zakonodajalčevo polje proste presoje pri urejanju vprašanj s področja gospodarske in socialne politike, kamor sodi tudi pravica do Zoisove štipendije, je še posebej široko in ima na področju socialne varnosti široko polje samostojnega odločanja. V tem okviru so določeni tudi pogoji za priznanje Zoisove štipendije, med njimi tudi pogoj dosežene povprečne ocene pri vseh obveznih predmetih v zaključnem razredu osnovne šole. Tako določen pogoj dosežene povprečne ocene je po stališču pritožbenega sodišča skladen z namenom dodeljevanja Zoisovih štipendij, ki so kot dopolnilni prejemek namenjene kritju stroškov v zvezi izobraževanjem najbolj nadarjenih in talentiranih dijakov in študentov, ter njegova logična posledica.
Telesna višina 158 cm in nošenje očal sicer po stališču pritožbenega sodišča načeloma ne predstavljata takšnih telesnih značilnosti, zaradi katerih pri predmetu športna vzgoja ne bi bilo mogoče doseči najvišje končne ocene. Bistveno pa je, da je imela tožnica, če bi bili podani utemeljeni razlogi, možnost uveljavljati oprostitev sodelovanja pri tem predmetu.
Ker tožnica z doseženo povprečno oceno 4,91 ni izpolnila pogojev iz 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZŠtip in 10. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij za priznanje pravice do Zoisove štipendije, je bil z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in priznanje Zoisove štipendije zoper drugotoženca utemeljeno zavrnjen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00001816
ZDR člen 43, 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179.. ZVZD člen 5, 5/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina
Dvigovanje kontejnerja, kljub togi in zviti jeklenici in teži 5 ton ter dejstvu, da je bil kontejner postavljen izven transportne linije, ni predstavljalo nevarne dejavnosti, saj je bilo mogoče ob zadostni skrbnosti nevarnost pri dvigovanju 5 ton težkega kontejnerja nadzorovati, zato tveganje za nastanek škode ni bilo večje od običajnega.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v konkretnem primeru podani vsi elementi krivdne odškodninske odgovornost prvo tožene stranke, torej protipravno ravnanje, ker ni poskrbela za varno delovno okolje, krivda oziroma malomarno ravnanje, ker kljub vedenju, da se delavci pri delu dvigovanja kontejnerja izpostavljajo nevarnosti, te ni odpravila, vzročna zveza med opustitvijo varnostnih ukrepov in nastalo škodo ter nastanek škode.