ZST-1 člen 11, 12. ZBPP člen 14. ZUPJS člen 10, 18.
oprostitev plačila sodne takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - vrednost premoženja - mesečni povprečni dohodek na člana družine - premoženjski cenzus - prihranki
ZST-1 podrobnih meril, kdaj so s plačilom sodne takse občutno zmanjšana strankina sredstva, s katerimi se preživlja, ne določa, in zato se v skladu s sodno prakso pri presoji utemeljenosti predloga za taksno oprostitev upoštevajo merila, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP in ZSVarPre, ki oba kot relevantno okoliščino, ne pa tudi edino, upoštevata povprečni mesečni dohodek na družinskega člana, ki znaša dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve, ta pa je v času odločanja sodišča prve stopnje znašal 804,36 EUR.
Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o povprečnih mesečnih dohodkih tožnice, ki skupaj znašajo 853,68 EUR in glede na ugotovitve o njenem preostalem premoženju, t.j. prihrankov na transakcijskem računu v višini 9.464,88 EUR, ki zadoščajo za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji (2.046,00 EUR), pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da do oprostitve plačila sodne takse tožnica ni upravičena.
ZIZ člen 38, 38/1, 38/5, 197. ZPP člen 161, 161/1, 161/2, 161/3, 161/4.
izvršilni stroški - solidarni dolžniki - sospornik - stroški, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji
Kljub temu, da se terjatev izterjuje od solidarnih dolžnikov, ki so sicer načeloma solidarno odgovorni tudi za s tem povezane stroške, je treba upoštevati, da so s strani upnika priglašeni stroški nastali zgolj v zvezi z opravo izvršbe na nepremičnino, ki je v izključni lasti dolžnice A. A. Stroški, ki nastanejo zaradi izvršbe na nepremičnino v lasti le enega od dolžnikov, tudi po mnenju višjega sodišča predstavljajo stroške, ki jih je na nek način „povzročil“ le dolžnik, na nepremičnino katerega teče izvršba, zato jih ni mogoče naložiti v plačilo drugim (solidarnim) dolžnikom.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00041125
ZUP člen 49, 96, 279, 279/1, 279/1-6.. ZPIZ-2 člen 42.
ničnost upravne odločbe - vročanje
Razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP za izrek odločbe za nično ni podan, če določena nepravilnost v ZUP ali v drugem zakonu ni izrecno določena kot razlog za ničnost6. Ker kršitve, ki jih navaja tožnica niso niti v ZUP, niti v drugem materialnem zakonu določene kot razlog za ničnost, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnilo.
ZPP člen 25, 25/1, 47, 47/1, 481, 481/1, 482, 482/2, 483, 484. ZIZ člen 62, 62/2.
spor o pristojnosti - krajevna in stvarna pristojnost - odločanje po pravilih v gospodarskih sporih - subjektivni kriterij za gospodarski spor - javni sklad - dogovor o krajevni pristojnosti
Okrožno sodišče v Ljubljani pravilno opozarja, da tožeča stranka ni gospodarski subjekt, ampak javni sklad, zato konkretni spor ne izpolnjuje subjektivnega kriterija za gospodarske spore iz prvega odstavka 481. člena ZPP. Prav tako pravilno sklepa, da njegova pristojnost ni podana niti po določbah 483. in 484. člena ZPP. V tem primeru niti ne gre za spor v zvezi z dodelitvijo sredstev sklada in torej ne gre za primer, ko bi tožeča stranka v pravdi nastopala kot stranka na podlagi posebnega zakona v smislu drugega odstavka 482. člena ZPP. Ker tožeča stranka v tem postopku iztožuje terjatev iz naslova kršitve pogodbe o sofinanciranju kadrovskih štipendij, gre za civilnopravno pogodbeno razmerje, o katerem je pristojno odločati glede na vrednost spornega predmeta, ker ta ne presega 20.000,00 EUR, okrajno sodišče.
Zmotno pa Okrožno sodišče v Ljubljani meni, da je za odločanje v obravnavanem sporu krajevno pristojno Okrajno sodišče v Mariboru glede na sedež tožene stranke skladno s prvim odstavkom 47. člena ZPP. Upnik je namreč že v predlogu za izvršbo navedel, da je bila med strankama dogovorjena krajevna pristojnost sodišča v Ljubljani (drugi odstavek 62. člena ZIZ), tej navedbi pa tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni ugovarjala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00041065
ZZZDR člen 51, 51/1, 51/2, 59, 59/1, 59/2. ZPP člen 2, 7, 339, 339/1, 339/2.
skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - delež na skupnem premoženju - posebno premoženje zakonca - prispevek zakonca - ugovor nadpolovičnega deleža - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje
V skladu s stališčem novejše sodne prakse je potrebno procesno ravnanje tožene stranke v primeru podanega zgolj ugovora posebnega premoženja ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera, tako da je v primeru, ko tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, potrebno te njene trditve upoštevati v okviru oziroma tudi kot ugovor višjega deleža.
Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta stanovanje podedovala tožnik in njegova sestra, torej ne samo tožnik, da sta bila solastnika tega stanovanja vsak do 1/2, je materialno pravno, t.j. v skladu s 1. odstavkom 51. člena ZZZDR, napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je to stanovanje (v celoti) predstavljajo posebno premoženje tožnika, saj je ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da je posebno premoženje tožnika predstavljal le njegov solastniški delež (1/2) na tem stanovanju. Pri tem je namreč potrebno upoštevati tudi dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da se je solastniški delež tožnikovi sestri izplačal iz sredstev skupnega premoženja pravdnih strank, kar ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 2. odstavka 51. člena ZZZDR, pomeni, da je polovica tega stanovanja predstavljala skupno premoženje pravdnih strank, enako pa velja tudi za kupnino, doseženo z njegovo prodajo.
Vložkov posebnega premoženja v tem konkretnem primeru ni mogoče kar avtomatično pretvarjati v deleže na skupnem premoženju in nato le še na preostalem deležu skupnega premoženja ugotavljati (dodaten) delež pravdnih strank pri ustvarjanju skupnega premoženja. Potrebno je upoštevati tudi konkretne posebne okoliščine obravnavanega primera, predvsem pa dejstvo, ki ga tožnik pritožbeno ne izpodbija, da se je tudi v njegovo posebno premoženje, ki se je nato vložilo v skupno premoženje pravdnih strank, vlagalo precejšnja sredstva iz skupnega premoženja pravdnih strank.
Izreka, ki je sam s seboj v nasprotju, ni mogoče preizkusiti. Zato pritožba utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dodatno, ker je izrek tudi v nasprotju z razlogi sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00038933
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 372, 372-1, 372-5.
kaznivo dejanje grožnje - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - občutek ogroženosti - resnost grožnje - grožnja z napadom na življenje in telo - naklep - odločba o kazenski sankciji - primernost kazenske sankcije
Pritožniki zatrjujejo kršitev po 1. točki 372. člena ZKP z lastnim navajanjem, da je šlo za alkoholne blodnje obdolženca, ki ne predstavljajo resne grožnje. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča o resnosti groženj, pri čemer so bile grožnje zmožne brez dvoma objektivno ustvariti občutek ustrahovanja in vznemirjanja pri oškodovanki in zato pritožniki neutemeljeno vnašajo dvom v zaključke prvostopenjskega sodišča glede namenov in vzgibov oškodovanke pri podaji kazenske ovadbe.
Sodna praksa instančnih sodišč je oblikovala stališče, da mora biti grožnja resna in objektivno zmožna, da doseže strah in vznemirjenje pri drugem, izražena pa je lahko neposredno s kretnjami, besedami ali drugače. Po oceni pritožbenega sodišča so izrečene grožnje izpolnjevale te kriterije, pri čemer so se grožnje na račun oškodovanke stopnjevale tudi do groženj "s prihajajočo ekipo". Pritožniki tako ne morejo uspeti z navedbo, da zakonski znak "resnost groženj" zaradi zapletajočega govora obdolženca, blodenj in mrmranja ni resen, saj so se v konkretnem glasovnem sporočilu grožnje stopnjevale, poleg tega pa je obdolženi oškodovanki po glasovnem sporočilu poslal še SMS sporočila z žaljivo vsebino.
Sicer pa tudi obdolženi ni zanikal, da je oškodovanki poslal navedeno glasovno sporočilo vendar pod vplivom alkohola, ki naj bi njegovo ravnanje ekskulpiral. Prisotnost alkohola pri obdolženemu se sicer s poslušanjem sporočila nakazuje, vendar ni z ničemer dokazana, niti zagovorniki dokaznega predloga v tej smeri tekom postopka niso podali.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - protispisnost - odmera stroškov postopka - nagrada za posvet s stranko
V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je dovoljen le pritožbeni razlog po drugem odstavku 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne pa po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka).
Bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Če pa sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot pritožba, pa gre lahko le za zmotno dokazno oceno, ki pa v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti, kot že pojasnjeno, ni dovoljen pritožbeni razlog.
Odvetnikom se ne priznava nagrade za posvet s stranko po tar. št. 39/1 OT, če to ni samostojna storitev in to v okoliščinah obravnavnega primera nedvomno ni, saj jo je odvetnik opravil v zvezi s storitvijo sestave dopolnitve tožbe, za kar pa mu je sodišče prve stopnje skladno s tar. št. 18 utemeljeno priznalo 200 točk.
obrazloženost ugovora - sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - novo izvršilno sredstvo - socialni razlog
Dolžnikove ugovorne navedbe o prenizki pokojnini ne predstavljajo ugovornih razlogov, ki bi izvršbo na novo izvršilno sredstvo preprečevali. Kot je dolžniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, vprašanje uspeha ali neuspeha izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ne more vplivati na pravilnost nadaljevanja izvršbe z novim izvršilnim sredstvom.
rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi - prepozen ugovor - prekluzivnost roka
Pritožbeno ni sporno, prav tako pa tak zaključek potrjujejo podatki spisa, da je dolžnik ugovor vložil po preteku 8 dnevnega roka za redni ugovor zoper sklep o izvršbi. Pritožba ne zatrjuje, da bi ugovor temeljil na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, dejstvo pa je nastopilo po izdaji sklepa o izvršbi, niti to ne izhaja smiselno iz navedb v pravnem sredstvu, saj dolžnik upnikovo terjatev izpodbija z dejstvi, ki so nastopila pred izdajo sklepa o izvršbi. Ker je dolžnik redni ugovor zoper sklep o izvršbi vložil po preteku 8 dnevnega roka, ga je glede na tretji odstavek 9. člena ZIZ vložil prepozno, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi zaradi neplačila sodne takse - plačilo sodne takse - ugovor zoper sklep o izvršbi
Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00038687
ZPP člen 358, 358-5. OZ člen 6, 6/1, 10.
krivdna odškodninska odgovornost - zavrnitev tožbenega zahtevka po temelju - padec med hojo - višinska razlika - javna pohodna površina - elementi civilnega delikta - protipravno ravnanje - standard povprečno skrbnega človeka - nepazljivost oškodovanca - opustitev skrbi za lastno varnost - skrbnost dobrega gospodarja - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
V danem primeru mesto tožnikovega padca ne predstavlja potencialno nevarnega mesta, ki bi ga bilo treba nujno zavarovati (še) z ograjo (izrazit rob in dobro vidna označba poti predstavljata zadostno varovanje). Zato ni mogoče govoriti o protipravnosti oz. malomarnosti zavarovanca toženke. Nasprotno, tožnik je s svojim aktivnim ravnanjem povzročil nastalo situacijo. Ob običajni previdnosti pri hoji bi se lahko izognil padcu.
Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po posameznem obdolžencu storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - rok za podajo odpovedi - zamuda roka - povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Na podlagi pravilnih ugotovitev, da sporni odpovedi tožnikoma v decembru 2018 nista bili vročeni in da sta bila tožnika o tem, da jima je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 12. 2018, s strani računovodkinje tožene stranke obveščena šele 17. 1. 2019, ko sta preko svojega pooblaščenca prejela tudi kopiji podpisanih izvodov rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi s kopijo vročilnice, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da je bila tožba 13. 2. 2019 vložena v 30-dnevnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.
nedenarna terjatev - predmeti izvzeti iz izvršbe - pritožbene novote
Pritožbena zatrjevanja o predmetih, ki so iz izvršbe izvzeti ter obstoju okoliščin po 79. členu ZIZ, so pritožbene novote, ki jih pritožnik ne opraviči skladno z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ, zato v pritožbenem postopku niso upoštevne.
KZ-1 člen 7, 211, 211/1, 211/3. KZ člen 9, 111, 111/1-3, 217, 217/1, 217/2.
zastaranje kazenskega pregona - tek zastaralnih rokov - pretrganje zastaranja - goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - spravljanje v zmoto - čas storitve kaznivega dejanja
Strinjati se je z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je potrebno glede na določilo 7. člena KZ-1, uporabiti Kazenski zakon (KZ), ki v 9. členu opredeljuje čas storitve kaznivega dejanja. Iz izreka opisa kaznivega dejanja očitanega osumljencema pa izhaja, da naj bi delovala 27.10.2004, ko naj bi, s prikrivanjem dejanskih okoliščin, spravila v zmoto sodno osebje izvršilnega oddelka na Okrajnem sodišču v Kočevju, torej je s tem dnem, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pričel teči zastaralni rok, pri čemer je "spravljanje v zmoto" znak kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ.
Glede na to, da je kazenskopravna teorija za čas storitve kaznivega dejanja sprejela t.i. delovnostno teorijo so neupoštevne pritožbene navedbe, da je škoda nastala s prodajo nepremičnine dne 31.3.2011 in zato šele od tedaj dalje teče zastaralni rok.
Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, saj v izreku navedena premoženjska škoda predstavlja tržno vrednost nepremičnine po cenitvi sodnega cenilca z dne 5. 12. 2006 kot veliko premoženjsko škodo, zato je pravilna pravna opredelitev kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ.
Glede na določilo 3. točke 111. člena KZ je pravilna tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je pregon za kaznivo dejanje zastaral dne 27. 10. 2014, ob ugotovitvi, da v tem času ni prišlo do pretrganja zastaranja. Zahteva za preiskavo oškodovanca kot tožilca je bila vložena več kot 5 let po preteku 10-letnega roka od storitve kaznivega dejanja.
Res je od med pravdnima strankama sklenjene pogodbe odstopila tožena stranka, kar pa ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila za neizpolnitev pogodbe odgovorna tožena stranka in da je skladno z določili člena 111 OZ v zvezi z drugim odstavkom 239. člena OZ dolžna vrniti tožeči stranki potopno črpalko in plačati strošek izdelave vrtine skladno z vrednostjo, kot je opredeljena v ponudbi, ki jo je tožena stranka sprejela.