domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi zaradi neplačila sodne takse - plačilo sodne takse - ugovor zoper sklep o izvršbi
Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.
izpraznitev stanovanja - prodaja nepremičnine v postopku osebnega stečaja - prodaja stanovanja ali družinske stanovanjske hiše - omejitev lastninske pravice - rok za izpraznitev in izročitev stanovanja - načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov
Lastninska pravica ni absolutna, temveč je (lahko) omejena zaradi dosega nekega drugega legitimnega cilja, ki se v danem primeru odraža v pravici upnikov do čim boljšega poplačila njihovih terjatev v stečajnem postopku. Ta je uzakonjena v določbi 47. člena ZFPPIPP, po kateri je postopek zaradi insolventnosti treba voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov. Zakonodajalec je navedenemu cilju pripisal takšen pomen, da je pri tehtanju pravice do uporabe stanovanja ali družinske stanovanjske hiše, v kateri stanuje dolžnik kot lastnik in pravice upnikov do čim boljšega in čim hitrejšega poplačila njihovih terjatev, dal večjo težo oziroma prednost slednji. Omejitev lastninske pravice v danem primeru torej ima utemeljitev v omenjenem legitimnem cilju.
Dolžnik v ugovoruni zatrjeval svojo preživninsko obveznost do sina, dogovor o neplačevanju preživnin med staršema ter plačilo preživnine v juliju 2020. Ob navedenem ta dejstva s časovnimi mejami pravnomočnosti izpodbijanega sklepa niso zajeta, zato tudi v pritožbenem postopku ne morejo biti upoštevna.
Res je od med pravdnima strankama sklenjene pogodbe odstopila tožena stranka, kar pa ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila za neizpolnitev pogodbe odgovorna tožena stranka in da je skladno z določili člena 111 OZ v zvezi z drugim odstavkom 239. člena OZ dolžna vrniti tožeči stranki potopno črpalko in plačati strošek izdelave vrtine skladno z vrednostjo, kot je opredeljena v ponudbi, ki jo je tožena stranka sprejela.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00038933
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 372, 372-1, 372-5.
kaznivo dejanje grožnje - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - občutek ogroženosti - resnost grožnje - grožnja z napadom na življenje in telo - naklep - odločba o kazenski sankciji - primernost kazenske sankcije
Pritožniki zatrjujejo kršitev po 1. točki 372. člena ZKP z lastnim navajanjem, da je šlo za alkoholne blodnje obdolženca, ki ne predstavljajo resne grožnje. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča o resnosti groženj, pri čemer so bile grožnje zmožne brez dvoma objektivno ustvariti občutek ustrahovanja in vznemirjanja pri oškodovanki in zato pritožniki neutemeljeno vnašajo dvom v zaključke prvostopenjskega sodišča glede namenov in vzgibov oškodovanke pri podaji kazenske ovadbe.
Sodna praksa instančnih sodišč je oblikovala stališče, da mora biti grožnja resna in objektivno zmožna, da doseže strah in vznemirjenje pri drugem, izražena pa je lahko neposredno s kretnjami, besedami ali drugače. Po oceni pritožbenega sodišča so izrečene grožnje izpolnjevale te kriterije, pri čemer so se grožnje na račun oškodovanke stopnjevale tudi do groženj "s prihajajočo ekipo". Pritožniki tako ne morejo uspeti z navedbo, da zakonski znak "resnost groženj" zaradi zapletajočega govora obdolženca, blodenj in mrmranja ni resen, saj so se v konkretnem glasovnem sporočilu grožnje stopnjevale, poleg tega pa je obdolženi oškodovanki po glasovnem sporočilu poslal še SMS sporočila z žaljivo vsebino.
Sicer pa tudi obdolženi ni zanikal, da je oškodovanki poslal navedeno glasovno sporočilo vendar pod vplivom alkohola, ki naj bi njegovo ravnanje ekskulpiral. Prisotnost alkohola pri obdolženemu se sicer s poslušanjem sporočila nakazuje, vendar ni z ničemer dokazana, niti zagovorniki dokaznega predloga v tej smeri tekom postopka niso podali.
OZ člen 6, 6/2, 131, 147, 147/2, 240, 766, 766/1. ZGO-1 člen 88.
mandatna pogodba - odškodninska odgovornost - nadzornik gradbenih del
Sodišče prve stopnje je pogodbi za izvajanje gradbenega nadzora, ki sta ga sklenili sedaj pravdni stranki, pravilno opredelilo kot pogodbi, ki v razmerju do tožeče stranke za toženo stranko vzpostavlja pogodbeno poslovno zavezo, ki se kaže v obligaciji prizadevanja. Obligacija prizadevanja je tipična pri mandatnih pogodbah, obligacija prizadevanja se pri gradbenem nadzorniku kaže v tem, da se ne zaveže, da bo zaradi njegovega nadzora objekt brez napake, ampak, da bo s potrebno skrbnostjo nadziral izvajalca del, da objekt ne bo imel napake. Pri tem pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da je pri obligaciji prizadevanja odločilno, da se zatrjuje, da ena stranka ni ravnala tako, kot bi bilo v danih okoliščinah treba (po pravilih stroke) in tudi mogoče, kolikor oškodovalec ne trdi in dokaže drugače. Po določbi 240. člena OZ je oškodovalec prost obveznosti, če trdi in dokaže, da pogodbene obveznosti ni mogel izpolniti zaradi okoliščin, ki so mu to preprečile. Prvotožena stranka je trdila in dokazovala, da je obstajala vrsta okoliščin, ki so vplivale na njeno delo, predvsem pa je trdila in dokazovala, da je pri svojem delu kot mandatar morala upoštevati tudi navodila tožeče stranke kot njenega naročnika.
Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugotavljati ali je pri drugotoženi stranki res izkazan namen kot najtežja oblika krivde, kar pomeni, da bi moralo ugotoviti ali se je drugotožena stranka zavedala nedopustnosti svojega ravnanja in posledic ter ali jih je tudi hotela, pri čemer bi moralo upoštevati še, da je volja povzročitelja pri namenu v civilnem pravu vselej usmerjena k povzročitvi določene posledice.
URS člen 20. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3, 207, 402, 402/3, 432, 432/1, 432/1-2.
podaljšanje pripora - ponovitvena nevarnost - utemeljeni razlogi za sum - obstoj konkretnega razloga za podaljšanje - ogrožanje varnosti ljudi - sorazmernost ukrepa
Sicer pa je z dejanji, ki se obdolžencu očitajo, ogrožena varnost oškodovancev, ki je nad oškodovanci izvrševal kazniva dejanja vse dokler zoper njega ni bil odrejen pripor.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00041386
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZSSloV člen 53, 53/2.. ZObr člen 97f, 97f/2.
vojak - misija - neizrabljen tedenski počitek
S strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dneve dejansko prosto. Dejstvo, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna.
Pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih pomeni opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.
ZKP člen 8, 8/6, 371, 371/2, 386, 439, 439/3. KZ-1 člen 59, 59/2. URS člen 29, 29-1.
pravica do uporabe svojega jezika - pravica do obrambe - vabilo na glavno obravnavo - priprava na glavno obravnavo - procesne pravice - priča - neposredno zaslišanje - zagovornik - strokovna pomoč - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - odločba o kazenski sankciji
Neupravičena je graja pritožnikov, da je prvostopenjsko sodišče na način iz drugega odstavka 371. člena ZKP prekršilo določbo tretjega odstavka 439. člena ZKP. Zagovornikom je pritrditi, da navedena določba predpisuje minimalno obdobje treh dni med vročitvijo vabila na glavno obravnavo in samo glavno obravnavo zato, da ima obdolženi čas za pripravo obrambe. Vendar pritožniki spregledajo, da je minimalen rok za pripravo obrambe sodišče dolžno zagotoviti le v primeru vročitve vabila obdolžencu na prvo glavno obravnavo, v zvezi s tem pa tudi podatek, da je bil obdolženi v skladu z navedeno zakonsko določbo pravočasno seznanjen s prvim razpisanim narokom za glavno obravnavo pri čemer se naroka, kljub temu, da je bil v vabilu opozorjen na posledice neopravičenega izostanka, ni udeležil, razlogov za svoj izostanek pa tudi ni navedel. Ključno je, da je bil obdolženi že tedaj, ko je prejel vabilo na prvi narok, seznanjen s tekom kazenskega postopka zoper njega v obliki razpisane glavne obravnave, od tedaj dalje pa je imel primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe (1. alineja 29. člena Ustave RS).
Protispisno zagovorniki v pritožbi zatrjujejo, da obdolženi ni bil ustrezno opozorjen na svoje procesne pravice. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženi slovenski državljan, zato sodišča prve stopnje ni zavezovala dolžnost po določbi šestega odstavka 8. člena ZKP; niti iz pritožbe namreč ni razvidno, od kod obrambna ocena, da "ima obdolženi težave z razumevanjem slovenskega jezika". Okoliščine, ki jih pritožniki izpostavljajo (obdolženčeva starost, odsotnost formalne izobrazbe, narodnost), pritožbenemu sodišču ne vzbujajo pomislekov v ugotovitev, da je bil obdolženi na glavni obravnavi v potrebni meri seznanjen z vsemi svojimi procesnimi pravicami, potem pa se je odpovedal tako pravici do strokovne pomoči zagovornika kot do pravice, da neposredno postavlja vprašanja pričam. Po vsebini nasprotnih zaključkov pritožnikov sodišče druge stopnje zato ne sprejema.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00038687
ZPP člen 358, 358-5. OZ člen 6, 6/1, 10.
krivdna odškodninska odgovornost - zavrnitev tožbenega zahtevka po temelju - padec med hojo - višinska razlika - javna pohodna površina - elementi civilnega delikta - protipravno ravnanje - standard povprečno skrbnega človeka - nepazljivost oškodovanca - opustitev skrbi za lastno varnost - skrbnost dobrega gospodarja - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
V danem primeru mesto tožnikovega padca ne predstavlja potencialno nevarnega mesta, ki bi ga bilo treba nujno zavarovati (še) z ograjo (izrazit rob in dobro vidna označba poti predstavljata zadostno varovanje). Zato ni mogoče govoriti o protipravnosti oz. malomarnosti zavarovanca toženke. Nasprotno, tožnik je s svojim aktivnim ravnanjem povzročil nastalo situacijo. Ob običajni previdnosti pri hoji bi se lahko izognil padcu.
Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po posameznem obdolžencu storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.
I. kategorija invalidnosti - zaključeno zdravljenje
Za ugotovitev invalidnosti je bistveno, da je zdravljenje, oziroma medicinska rehabilitacija končana. Iz izvedenega postopka mora izhajati ugotovitev, da se spremembe v zdravstvenem stanju ne morejo več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in gre torej za takšno dokončno stanje, pri katerem kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja. Z ustreznimi diagnostičnimi postopki mora biti ugotovljeno, da je že na podlagi dosedanjega zdravljenja delovna zmožnost zmanjšana do take mere, da vpliva na zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma na poklicno napredovanje. Gre za strokovno medicinsko vprašanje povezano z uporabo definicije invalidnosti določene v 63. členu ZPIZ-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - rok za podajo odpovedi - zamuda roka - povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Na podlagi pravilnih ugotovitev, da sporni odpovedi tožnikoma v decembru 2018 nista bili vročeni in da sta bila tožnika o tem, da jima je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 12. 2018, s strani računovodkinje tožene stranke obveščena šele 17. 1. 2019, ko sta preko svojega pooblaščenca prejela tudi kopiji podpisanih izvodov rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi s kopijo vročilnice, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da je bila tožba 13. 2. 2019 vložena v 30-dnevnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.
nedenarna terjatev - predmeti izvzeti iz izvršbe - pritožbene novote
Pritožbena zatrjevanja o predmetih, ki so iz izvršbe izvzeti ter obstoju okoliščin po 79. členu ZIZ, so pritožbene novote, ki jih pritožnik ne opraviči skladno z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ, zato v pritožbenem postopku niso upoštevne.
postopek osebnega stečaja - sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic - končni seznam preizkušenih terjatev - pritožba zoper končni seznam preizkušenih terjatev - ločitvena pravica - ločitvena pravica nastala na podlagi izvršilnega naslova - izpodbijanje ločitvene pravice, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova - napotitev na pravdo zaradi ugotovitve neobstoja ločitvene pravice - napotitev stečajnega upravitelja na pravdo
Če je prerekana ločitvena pravica, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova, mora tožbo za ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstaja, vložiti tisti, ki je ločitveno pravico prerekal (2. točka drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP). V konkretnem primeru je ločitveno pravico prerekala upraviteljica, zato ima pritožba prav, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo pri navedenih štirih premičninah v zvezi s prerekanjem ločitvene pravice na pravdo napotiti upraviteljico in ne upnika.
Izreka, ki je sam s seboj v nasprotju, ni mogoče preizkusiti. Zato pritožba utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dodatno, ker je izrek tudi v nasprotju z razlogi sodbe.
ZPP člen 25, 25/1, 47, 47/1, 481, 481/1, 482, 482/2, 483, 484. ZIZ člen 62, 62/2.
spor o pristojnosti - krajevna in stvarna pristojnost - odločanje po pravilih v gospodarskih sporih - subjektivni kriterij za gospodarski spor - javni sklad - dogovor o krajevni pristojnosti
Okrožno sodišče v Ljubljani pravilno opozarja, da tožeča stranka ni gospodarski subjekt, ampak javni sklad, zato konkretni spor ne izpolnjuje subjektivnega kriterija za gospodarske spore iz prvega odstavka 481. člena ZPP. Prav tako pravilno sklepa, da njegova pristojnost ni podana niti po določbah 483. in 484. člena ZPP. V tem primeru niti ne gre za spor v zvezi z dodelitvijo sredstev sklada in torej ne gre za primer, ko bi tožeča stranka v pravdi nastopala kot stranka na podlagi posebnega zakona v smislu drugega odstavka 482. člena ZPP. Ker tožeča stranka v tem postopku iztožuje terjatev iz naslova kršitve pogodbe o sofinanciranju kadrovskih štipendij, gre za civilnopravno pogodbeno razmerje, o katerem je pristojno odločati glede na vrednost spornega predmeta, ker ta ne presega 20.000,00 EUR, okrajno sodišče.
Zmotno pa Okrožno sodišče v Ljubljani meni, da je za odločanje v obravnavanem sporu krajevno pristojno Okrajno sodišče v Mariboru glede na sedež tožene stranke skladno s prvim odstavkom 47. člena ZPP. Upnik je namreč že v predlogu za izvršbo navedel, da je bila med strankama dogovorjena krajevna pristojnost sodišča v Ljubljani (drugi odstavek 62. člena ZIZ), tej navedbi pa tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni ugovarjala.