CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00038310
ZPP člen 3, 3/3, 22, 139, 139/3, 142, 142/4, 277, 318, 338, 338/2. OZ člen 111, 619, 639, 639/2.
zamudna sodba - pasivnost tožene stranke - afirmativna litiskontestacija - vročitev zamudne sodbe - vročitev s fikcijo - tek pritožbenega roka v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - pravočasna pritožba - pravočasnost ugovora krajevne pristojnosti - pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo - pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja - podjemna pogodba - obstoj stvarne napake - pravočasno grajanje napak - primeren naknadni rok za odpravo napak - odstop od pogodbe - pravne posledice razveze pogodbe
V obravnavanem primeru tožena stranka odgovora na tožbo sploh ni podala, zato je bila tudi izdana zamudna sodba. Njeno sklicevanje na dogovor o krajevni pristojnosti v pritožbi zoper zamudno sodbo je prepozno, zato se pritožbeno sodišče do njega vsebinsko ne more opredeljevati.
Dolžnik v ugovoruni zatrjeval svojo preživninsko obveznost do sina, dogovor o neplačevanju preživnin med staršema ter plačilo preživnine v juliju 2020. Ob navedenem ta dejstva s časovnimi mejami pravnomočnosti izpodbijanega sklepa niso zajeta, zato tudi v pritožbenem postopku ne morejo biti upoštevna.
Res je od med pravdnima strankama sklenjene pogodbe odstopila tožena stranka, kar pa ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila za neizpolnitev pogodbe odgovorna tožena stranka in da je skladno z določili člena 111 OZ v zvezi z drugim odstavkom 239. člena OZ dolžna vrniti tožeči stranki potopno črpalko in plačati strošek izdelave vrtine skladno z vrednostjo, kot je opredeljena v ponudbi, ki jo je tožena stranka sprejela.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - zagovor - posebne okoliščine
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da so v predmetni zadevi podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da bo tožnici omogočil zagovor. Pravica do zagovora v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi (iz razloga nesposobnosti, iz krivdnega razloga, izredne odpovedi) je realizacija pravice do obrambe, s čimer se delavcu zagotavlja možnost sodelovanja in lahko tudi vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Take okoliščine je treba razlagati restriktivno, saj gre za izjemo, dokazno breme glede njihovega obstoja pa je na delodajalcu. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje kot take okoliščine štelo, da je tožnica že oktobra (pred odpovedjo) povedala toženi stranki, da je ne bo več na delo, in se na pozive tožene stranke tudi po zaključku bolniškega staleža ni več oglašala in ni prišla na delo. Navedene okoliščine, ki pravzaprav pomenijo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, po ugotovitvi pritožbenega sodišča niso tiste, zaradi katerih toženi stranki ne bi bilo treba omogočiti zagovora tožnici. Obstoj odpovednega razloga in prepričanje tožene stranke, da zagovor, tudi če bi bil opravljen, njene odločitve ne bi mogel spremeniti, ne opravičuje opustitve zagovora. Ker je tožena stranka štela, da je bil tožničin izostanek neupravičen (kar izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), bi tožnica lahko na morebitnem zagovoru pojasnila razloge za svoj izostanek, lahko pa bi se tedaj razjasnili tudi razlogi za opustitev sporočila (dejanski stan odpovednega razloga vsebuje tudi ugotovitev, ali je delavec mogel sporočiti razlog za odsotnost) ter okoliščine in interesi na njeni strani v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja.
ZKP člen 8, 8/6, 371, 371/2, 386, 439, 439/3. KZ-1 člen 59, 59/2. URS člen 29, 29-1.
pravica do uporabe svojega jezika - pravica do obrambe - vabilo na glavno obravnavo - priprava na glavno obravnavo - procesne pravice - priča - neposredno zaslišanje - zagovornik - strokovna pomoč - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - odločba o kazenski sankciji
Neupravičena je graja pritožnikov, da je prvostopenjsko sodišče na način iz drugega odstavka 371. člena ZKP prekršilo določbo tretjega odstavka 439. člena ZKP. Zagovornikom je pritrditi, da navedena določba predpisuje minimalno obdobje treh dni med vročitvijo vabila na glavno obravnavo in samo glavno obravnavo zato, da ima obdolženi čas za pripravo obrambe. Vendar pritožniki spregledajo, da je minimalen rok za pripravo obrambe sodišče dolžno zagotoviti le v primeru vročitve vabila obdolžencu na prvo glavno obravnavo, v zvezi s tem pa tudi podatek, da je bil obdolženi v skladu z navedeno zakonsko določbo pravočasno seznanjen s prvim razpisanim narokom za glavno obravnavo pri čemer se naroka, kljub temu, da je bil v vabilu opozorjen na posledice neopravičenega izostanka, ni udeležil, razlogov za svoj izostanek pa tudi ni navedel. Ključno je, da je bil obdolženi že tedaj, ko je prejel vabilo na prvi narok, seznanjen s tekom kazenskega postopka zoper njega v obliki razpisane glavne obravnave, od tedaj dalje pa je imel primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe (1. alineja 29. člena Ustave RS).
Protispisno zagovorniki v pritožbi zatrjujejo, da obdolženi ni bil ustrezno opozorjen na svoje procesne pravice. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženi slovenski državljan, zato sodišča prve stopnje ni zavezovala dolžnost po določbi šestega odstavka 8. člena ZKP; niti iz pritožbe namreč ni razvidno, od kod obrambna ocena, da "ima obdolženi težave z razumevanjem slovenskega jezika". Okoliščine, ki jih pritožniki izpostavljajo (obdolženčeva starost, odsotnost formalne izobrazbe, narodnost), pritožbenemu sodišču ne vzbujajo pomislekov v ugotovitev, da je bil obdolženi na glavni obravnavi v potrebni meri seznanjen z vsemi svojimi procesnimi pravicami, potem pa se je odpovedal tako pravici do strokovne pomoči zagovornika kot do pravice, da neposredno postavlja vprašanja pričam. Po vsebini nasprotnih zaključkov pritožnikov sodišče druge stopnje zato ne sprejema.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00038933
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 372, 372-1, 372-5.
kaznivo dejanje grožnje - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - občutek ogroženosti - resnost grožnje - grožnja z napadom na življenje in telo - naklep - odločba o kazenski sankciji - primernost kazenske sankcije
Pritožniki zatrjujejo kršitev po 1. točki 372. člena ZKP z lastnim navajanjem, da je šlo za alkoholne blodnje obdolženca, ki ne predstavljajo resne grožnje. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča o resnosti groženj, pri čemer so bile grožnje zmožne brez dvoma objektivno ustvariti občutek ustrahovanja in vznemirjanja pri oškodovanki in zato pritožniki neutemeljeno vnašajo dvom v zaključke prvostopenjskega sodišča glede namenov in vzgibov oškodovanke pri podaji kazenske ovadbe.
Sodna praksa instančnih sodišč je oblikovala stališče, da mora biti grožnja resna in objektivno zmožna, da doseže strah in vznemirjenje pri drugem, izražena pa je lahko neposredno s kretnjami, besedami ali drugače. Po oceni pritožbenega sodišča so izrečene grožnje izpolnjevale te kriterije, pri čemer so se grožnje na račun oškodovanke stopnjevale tudi do groženj "s prihajajočo ekipo". Pritožniki tako ne morejo uspeti z navedbo, da zakonski znak "resnost groženj" zaradi zapletajočega govora obdolženca, blodenj in mrmranja ni resen, saj so se v konkretnem glasovnem sporočilu grožnje stopnjevale, poleg tega pa je obdolženi oškodovanki po glasovnem sporočilu poslal še SMS sporočila z žaljivo vsebino.
Sicer pa tudi obdolženi ni zanikal, da je oškodovanki poslal navedeno glasovno sporočilo vendar pod vplivom alkohola, ki naj bi njegovo ravnanje ekskulpiral. Prisotnost alkohola pri obdolženemu se sicer s poslušanjem sporočila nakazuje, vendar ni z ničemer dokazana, niti zagovorniki dokaznega predloga v tej smeri tekom postopka niso podali.
izpraznitev stanovanja - prodaja nepremičnine v postopku osebnega stečaja - prodaja stanovanja ali družinske stanovanjske hiše - omejitev lastninske pravice - rok za izpraznitev in izročitev stanovanja - načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov
Lastninska pravica ni absolutna, temveč je (lahko) omejena zaradi dosega nekega drugega legitimnega cilja, ki se v danem primeru odraža v pravici upnikov do čim boljšega poplačila njihovih terjatev v stečajnem postopku. Ta je uzakonjena v določbi 47. člena ZFPPIPP, po kateri je postopek zaradi insolventnosti treba voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov. Zakonodajalec je navedenemu cilju pripisal takšen pomen, da je pri tehtanju pravice do uporabe stanovanja ali družinske stanovanjske hiše, v kateri stanuje dolžnik kot lastnik in pravice upnikov do čim boljšega in čim hitrejšega poplačila njihovih terjatev, dal večjo težo oziroma prednost slednji. Omejitev lastninske pravice v danem primeru torej ima utemeljitev v omenjenem legitimnem cilju.
KZ-1 člen 7, 211, 211/1, 211/3. KZ člen 9, 111, 111/1-3, 217, 217/1, 217/2.
zastaranje kazenskega pregona - tek zastaralnih rokov - pretrganje zastaranja - goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - spravljanje v zmoto - čas storitve kaznivega dejanja
Strinjati se je z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je potrebno glede na določilo 7. člena KZ-1, uporabiti Kazenski zakon (KZ), ki v 9. členu opredeljuje čas storitve kaznivega dejanja. Iz izreka opisa kaznivega dejanja očitanega osumljencema pa izhaja, da naj bi delovala 27.10.2004, ko naj bi, s prikrivanjem dejanskih okoliščin, spravila v zmoto sodno osebje izvršilnega oddelka na Okrajnem sodišču v Kočevju, torej je s tem dnem, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pričel teči zastaralni rok, pri čemer je "spravljanje v zmoto" znak kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ.
Glede na to, da je kazenskopravna teorija za čas storitve kaznivega dejanja sprejela t.i. delovnostno teorijo so neupoštevne pritožbene navedbe, da je škoda nastala s prodajo nepremičnine dne 31.3.2011 in zato šele od tedaj dalje teče zastaralni rok.
Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, saj v izreku navedena premoženjska škoda predstavlja tržno vrednost nepremičnine po cenitvi sodnega cenilca z dne 5. 12. 2006 kot veliko premoženjsko škodo, zato je pravilna pravna opredelitev kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ.
Glede na določilo 3. točke 111. člena KZ je pravilna tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je pregon za kaznivo dejanje zastaral dne 27. 10. 2014, ob ugotovitvi, da v tem času ni prišlo do pretrganja zastaranja. Zahteva za preiskavo oškodovanca kot tožilca je bila vložena več kot 5 let po preteku 10-letnega roka od storitve kaznivega dejanja.
OZ člen 6, 6/2, 131, 147, 147/2, 240, 766, 766/1. ZGO-1 člen 88.
mandatna pogodba - odškodninska odgovornost - nadzornik gradbenih del
Sodišče prve stopnje je pogodbi za izvajanje gradbenega nadzora, ki sta ga sklenili sedaj pravdni stranki, pravilno opredelilo kot pogodbi, ki v razmerju do tožeče stranke za toženo stranko vzpostavlja pogodbeno poslovno zavezo, ki se kaže v obligaciji prizadevanja. Obligacija prizadevanja je tipična pri mandatnih pogodbah, obligacija prizadevanja se pri gradbenem nadzorniku kaže v tem, da se ne zaveže, da bo zaradi njegovega nadzora objekt brez napake, ampak, da bo s potrebno skrbnostjo nadziral izvajalca del, da objekt ne bo imel napake. Pri tem pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da je pri obligaciji prizadevanja odločilno, da se zatrjuje, da ena stranka ni ravnala tako, kot bi bilo v danih okoliščinah treba (po pravilih stroke) in tudi mogoče, kolikor oškodovalec ne trdi in dokaže drugače. Po določbi 240. člena OZ je oškodovalec prost obveznosti, če trdi in dokaže, da pogodbene obveznosti ni mogel izpolniti zaradi okoliščin, ki so mu to preprečile. Prvotožena stranka je trdila in dokazovala, da je obstajala vrsta okoliščin, ki so vplivale na njeno delo, predvsem pa je trdila in dokazovala, da je pri svojem delu kot mandatar morala upoštevati tudi navodila tožeče stranke kot njenega naročnika.
Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugotavljati ali je pri drugotoženi stranki res izkazan namen kot najtežja oblika krivde, kar pomeni, da bi moralo ugotoviti ali se je drugotožena stranka zavedala nedopustnosti svojega ravnanja in posledic ter ali jih je tudi hotela, pri čemer bi moralo upoštevati še, da je volja povzročitelja pri namenu v civilnem pravu vselej usmerjena k povzročitvi določene posledice.
I. kategorija invalidnosti - zaključeno zdravljenje
Za ugotovitev invalidnosti je bistveno, da je zdravljenje, oziroma medicinska rehabilitacija končana. Iz izvedenega postopka mora izhajati ugotovitev, da se spremembe v zdravstvenem stanju ne morejo več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in gre torej za takšno dokončno stanje, pri katerem kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja. Z ustreznimi diagnostičnimi postopki mora biti ugotovljeno, da je že na podlagi dosedanjega zdravljenja delovna zmožnost zmanjšana do take mere, da vpliva na zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma na poklicno napredovanje. Gre za strokovno medicinsko vprašanje povezano z uporabo definicije invalidnosti določene v 63. členu ZPIZ-2.
DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00037879
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8. OZ člen 270, 270/1, 283, 316, 316-5.
izterjava preživninske terjatve - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - ugovor izpolnitve obveznosti - načelo formalne legalitete - nadomestna izpolnitev - soglasje upnika - pobotni ugovor - pobotanje preživninske terjatve
Materialnopravno pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je upoštevalo, da je sicer mogoč drugačen način izpolnitve preživninske obveznosti, vendar to pomeni prenehanje obveznosti le v primeru, če bi upnica oziroma zakonita zastopnica s tem soglašala. V konkretnem primeru pa zakonita zastopnica zanika obstoj drugačnega dogovora o načinu izpolnitve dolžnikove preživninske obveznosti, medtem ko dolžnik zatrjuje kompenzacijo svoje obveznosti do mld. otroka s svojo terjatvijo do zakonite zastopnice, za kar pa narava terjatve, ki je predmet tega postopka, zatrjevanega načina izpolnitve niti ne dopušča.
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da roditelj, ki je dolžan preživljati svoje mladoletne otroke, ne more sam izbrati, ali bo plačeval določen denarni znesek kot preživnino ali pa jim bo zagotovil preživljanje na drug način. Ob upoštevanju načela formalne legalitete, je v izvršilnem naslovu določeno, na kakšen način naj dolžnik svojo obveznost izpolnjuje. Odstop od navedenega pravila je sicer mogoč, vendar le ob soglasju obeh staršev, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno, saj takšen dogovor ni dopusten, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, ne more prenehati s pobotom in tudi ne s kakršnokoli medsebojno terjatvijo zakoncev iz naslova skupnega premoženja.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 234, 234/4, 235, 235/1, 235/2, 235/3, 236, 242, 242/2, 242/3. ZPP člen 142, 142/4, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22.
stečajni postopek nad pravno osebo - vročitev predloga za začetek stečajnega postopka - vročitev s fikcijo - enako varstvo pravic - pravica do izjave - opustitev vložitve ugovora - domneva o insolventnosti dolžnika - pritožba zoper sklep o začetku postopka - pritožba družbenika - procesna legitimacija upnika - verjetnost obstoja terjatve - nekonkretizirane pritožbene navedbe
Pritožnikove trditve v pritožbi, s katerimi skuša sedaj izpodbiti procesno legitimacijo upnice, so povsem pavšalne, saj ne ponudi nobene resne trditve glede obstoja in višine terjatve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbenih trditev v zvezi z samim obstojem terjatve upnice, ki je s stopnjo verjetnosti že izkazana, zaradi pritožnikovih nekonkretiziranih trditev sploh ni mogoče preizkusiti.
ZPP člen 25, 25/1, 47, 47/1, 481, 481/1, 482, 482/2, 483, 484. ZIZ člen 62, 62/2.
spor o pristojnosti - krajevna in stvarna pristojnost - odločanje po pravilih v gospodarskih sporih - subjektivni kriterij za gospodarski spor - javni sklad - dogovor o krajevni pristojnosti
Okrožno sodišče v Ljubljani pravilno opozarja, da tožeča stranka ni gospodarski subjekt, ampak javni sklad, zato konkretni spor ne izpolnjuje subjektivnega kriterija za gospodarske spore iz prvega odstavka 481. člena ZPP. Prav tako pravilno sklepa, da njegova pristojnost ni podana niti po določbah 483. in 484. člena ZPP. V tem primeru niti ne gre za spor v zvezi z dodelitvijo sredstev sklada in torej ne gre za primer, ko bi tožeča stranka v pravdi nastopala kot stranka na podlagi posebnega zakona v smislu drugega odstavka 482. člena ZPP. Ker tožeča stranka v tem postopku iztožuje terjatev iz naslova kršitve pogodbe o sofinanciranju kadrovskih štipendij, gre za civilnopravno pogodbeno razmerje, o katerem je pristojno odločati glede na vrednost spornega predmeta, ker ta ne presega 20.000,00 EUR, okrajno sodišče.
Zmotno pa Okrožno sodišče v Ljubljani meni, da je za odločanje v obravnavanem sporu krajevno pristojno Okrajno sodišče v Mariboru glede na sedež tožene stranke skladno s prvim odstavkom 47. člena ZPP. Upnik je namreč že v predlogu za izvršbo navedel, da je bila med strankama dogovorjena krajevna pristojnost sodišča v Ljubljani (drugi odstavek 62. člena ZIZ), tej navedbi pa tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni ugovarjala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00041065
ZZZDR člen 51, 51/1, 51/2, 59, 59/1, 59/2. ZPP člen 2, 7, 339, 339/1, 339/2.
skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - delež na skupnem premoženju - posebno premoženje zakonca - prispevek zakonca - ugovor nadpolovičnega deleža - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje
V skladu s stališčem novejše sodne prakse je potrebno procesno ravnanje tožene stranke v primeru podanega zgolj ugovora posebnega premoženja ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera, tako da je v primeru, ko tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, potrebno te njene trditve upoštevati v okviru oziroma tudi kot ugovor višjega deleža.
Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta stanovanje podedovala tožnik in njegova sestra, torej ne samo tožnik, da sta bila solastnika tega stanovanja vsak do 1/2, je materialno pravno, t.j. v skladu s 1. odstavkom 51. člena ZZZDR, napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je to stanovanje (v celoti) predstavljajo posebno premoženje tožnika, saj je ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da je posebno premoženje tožnika predstavljal le njegov solastniški delež (1/2) na tem stanovanju. Pri tem je namreč potrebno upoštevati tudi dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da se je solastniški delež tožnikovi sestri izplačal iz sredstev skupnega premoženja pravdnih strank, kar ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 2. odstavka 51. člena ZZZDR, pomeni, da je polovica tega stanovanja predstavljala skupno premoženje pravdnih strank, enako pa velja tudi za kupnino, doseženo z njegovo prodajo.
Vložkov posebnega premoženja v tem konkretnem primeru ni mogoče kar avtomatično pretvarjati v deleže na skupnem premoženju in nato le še na preostalem deležu skupnega premoženja ugotavljati (dodaten) delež pravdnih strank pri ustvarjanju skupnega premoženja. Potrebno je upoštevati tudi konkretne posebne okoliščine obravnavanega primera, predvsem pa dejstvo, ki ga tožnik pritožbeno ne izpodbija, da se je tudi v njegovo posebno premoženje, ki se je nato vložilo v skupno premoženje pravdnih strank, vlagalo precejšnja sredstva iz skupnega premoženja pravdnih strank.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00041386
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZSSloV člen 53, 53/2.. ZObr člen 97f, 97f/2.
vojak - misija - neizrabljen tedenski počitek
S strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dneve dejansko prosto. Dejstvo, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna.
Pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih pomeni opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.
ustavitev izvršbe pri organizaciji za plačilni promet - pravno relevantna dejstva
Dolžnica v pritožbi ne oporeka pravilnosti navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje, temveč opozarja, da ji v stečajnem postopku zoper družbo E. d.o.o. niso bile priznane nobene pravice. Ker navedeno na zaključek o obstoju odločilnih dejstev za uporabo določbe tretjega odstavka 141. člena ZIZ ne vpliva, dolžnica pa lahko kljub ustavitvi izvršbe na računu pri organizaciji za plačilni promet izterjevano terjatev kadarkoli prostovoljno poplača (oziroma poplačuje), so pritožbeni očitki o nedopustnosti izpodbijane ustavitve neutemeljeni.
postopek osebnega stečaja - sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic - končni seznam preizkušenih terjatev - pritožba zoper končni seznam preizkušenih terjatev - ločitvena pravica - ločitvena pravica nastala na podlagi izvršilnega naslova - izpodbijanje ločitvene pravice, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova - napotitev na pravdo zaradi ugotovitve neobstoja ločitvene pravice - napotitev stečajnega upravitelja na pravdo
Če je prerekana ločitvena pravica, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova, mora tožbo za ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstaja, vložiti tisti, ki je ločitveno pravico prerekal (2. točka drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP). V konkretnem primeru je ločitveno pravico prerekala upraviteljica, zato ima pritožba prav, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo pri navedenih štirih premičninah v zvezi s prerekanjem ločitvene pravice na pravdo napotiti upraviteljico in ne upnika.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - protispisnost - odmera stroškov postopka - nagrada za posvet s stranko
V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je dovoljen le pritožbeni razlog po drugem odstavku 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne pa po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka).
Bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Če pa sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot pritožba, pa gre lahko le za zmotno dokazno oceno, ki pa v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti, kot že pojasnjeno, ni dovoljen pritožbeni razlog.
Odvetnikom se ne priznava nagrade za posvet s stranko po tar. št. 39/1 OT, če to ni samostojna storitev in to v okoliščinah obravnavnega primera nedvomno ni, saj jo je odvetnik opravil v zvezi s storitvijo sestave dopolnitve tožbe, za kar pa mu je sodišče prve stopnje skladno s tar. št. 18 utemeljeno priznalo 200 točk.