Priglasiteljica ne samo ni izkazala, da za priglašeno terjatev nima izvršilnega naslova, temveč ni izkazala niti, da je sploh imetnica pravice iz papirja. To pa pomeni, da ni izkazala, da ima sploh pravico biti poplačana iz kupnine za nepremičnino, oz. da je upnica zemljiškega dolga. Vse, kar je izkazala, je, da ima pravico do papirja, do posesti zemljiškega pisma, iz kakršnegakoli razloga že. Kot taka pa procesno in stvarno niti ni oseba, ki ima po citiranih določilih in po prvem odstavku 201. člena ZIZ pravico biti poplačana oziroma takšne pravice sploh ne izkazuje, zato ne gre za osebo, zoper katero bi bila sploh potrebna tožba na izpodbijanje terjatve.
Če je vloga poslana na napačen naslov, s tem rok ni varovan, ampak se šteje, če je vloga vezana na rok, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prvi odstavek 112. člena ZPP).
ZVPot testa nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem dobre vere in znatnega neravnotežja, kot zmotno meni pritožba, saj so predpostavke v 24. členu določene alternativno, in glede na Direktivo 93/13 potrošnikom takšna ureditev zagotavlja višjo raven varstva, ki jo je zato treba uporabiti. Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu -neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Neutemeljeni so upnikovi pritožbeni očitki v zvezi s tem, da je dolžnik kot poslovodna oseba in hkrati lastnik podjetja A. d.o.o. tudi zaposlen v tem podjetju. Kot je sodišče upniku obrazložilo že v dopisu z dne 26. 11. 2025 (in kot izhaja tudi iz listin, ki jih je v postopku predložil upnik - obvestila ZPIZ z dne 29. 9. 2025), je namreč dolžnik za polni delovni čas zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba (direktor) družbe A. d.o.o. Navedeno v nasprotju s prepričanjem upnika pomeni, da dolžnik ni zaposlen v navedeni družbi in ne prejema plače in drugih stalnih denarnih prejemkov iz tega naslova, zaradi česar izvršba na njegovo plačo oziroma druge stalne denarne prejemke ni mogoča. Sodišče druge stopnje glede tega še dodaja, da lahko poslovodne osebe v družbi opravljajo funkcijo poslovodje tudi na podlagi statusno-pravnega razmerja, ne da bi bile z družbo v delovnopravnem razmerju, v takem primeru pa se za potrebe zavarovanja uporablja šifra zavarovanja 040, kot to iz izpiska iz registra ZZZS (l. št. 15) izhaja tudi za dolžnika. Po pojasnjenem se izkaže, da je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da dolžnik ni zaposlen in da viri za to izvršilno sredstvo ne obstajajo, izvršbo na dolžnikovo plačo utemeljeno ustavilo.
V skladu z določbo 17. člena ZIZ je izvršbo mogoče dovoliti na podlagi izvršilnega naslova, med drugim na podlagi izvršljive sodne odločbe. V skladu z določbo petega odstavka 40. člena ZIZ mora upnik predlogu za izvršbo, če izvršilni naslov predstavlja tuja sodna odločba, poleg izvršilnega naslova priložiti tudi listine, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 13. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je pri presoji teh pogojev v skladu z drugim odstavkom 13. člena ZIZ pravilno izhajalo iz določb Uredbe. V tem okviru je pravilno upoštevalo, da je v skladu z 39. členom Uredbe sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo, ter da mora za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v skladu s prvim odstavkom 42. člena Uredbe vlagatelj v državi članici organu, pristojnemu za izvršitev, predložiti izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za ugotovitev njegove verodostojnosti, in potrdilo, izdano v skladu s 53. členom, ki potrjuje izvršljivost sodne odločbe, ter vsebuje izvleček sodne odločbe in po potrebi pomembne informacije o vračljivih stroških postopka ter izračun obresti. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je upnik s predložitvijo zgoraj navedenih listin (točka 6 te obrazložitve) tem pogojem zadostil.
Pritožba tudi ne more uspeti z očitki o kršitvah, ki naj bi bile zaradi poteka postopka v nemškem jeziku in nemožnosti sodelovanja dolžnika v postopku, storjene v postopku pred avstrijskim sodiščem, in tudi ne z očitki v zvezi z neobstojem terjatve, ki je bila dolžniku v plačilo naloženo z zamudno sodbo. Že po pravilih slovenskega prava, ki ga je v zvezi z izvršitvijo zadevne zamudne sodbe treba uporabiti na podlagi 41. člena Uredbe, je izvršilno sodišče v skladu z načelom stroge formalne legalitete vezano na izvršilni naslov, in sicer tudi v primeru, ko gre za tujo sodno odločbo (17. člen ZIZ). V 52. členu Uredbe pa je tudi izrecno določeno, da pod nobenimi pogoji sodne odločbe, izdane v državi članici, ni dovoljeno preizkusiti glede vsebine v zaprošeni državi članici. Sodišče v izvršilnem postopku tako ni pristojno presojati utemeljenosti izdaje zadevne zamudne sodbe in obstoja terjatve, ki je v njej določena, prav tako pa tudi ne obstoja morebitnih procesnih kršitev v postopku, v katerem je bila izdana zadevna zamudna sodba. Takšne kršitve bi lahko dolžnik v skladu z relevantnimi procesnimi pravili uveljavljal le v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, v obravnavanem primeru torej v postopku pred avstrijskim sodiščem.
Čeprav je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe pri povzemanju sodbe sodišča prve stopnje upoštevalo popravni sklep I Pd 623/2021 z dne 20. 12. 2024, s katerim je sodišče prve stopnje popravilo datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ga je pri oblikovanju izreka spregledalo, saj je navedlo datum 14. 9. 2020, namesto 16. 6. 2020.
Nedokončana in nekvalitetno opravljena dela ne morejo predstavljati delne izpolnitve obveznosti dolžnikov in upnik tega nikakor ni priznal. Vse, kar je bilo izvedeno s stani dolžnika, je bilo delno plačano 17. 10. 2024, razlika dejansko opravljenih del, pa bi se pokrila z delom neplačanih najemnin in stroškov centralnega ogrevanja (in torej ne izterjevane kupnine za šotor), in sicer bi se kompenzacija naredila, ko bi se dejansko ugotovilo, kaj in v kakšni vrednosti je bilo opravljeno s strani prvega dolžnika, kar pa nikoli ni bilo. Poslovanje se glede del, ki jih je opravil dolžnik in tudi glede na to, kaj je bil dolžnik dolžan, nanaša na najemnine, ki niso bile plačane in niso predmet tega postopka. Končno pa je upnik sicer potrdil, da je bil sklenjen aneks in navajal, da je bilo v aneksu dogovorjeno, katera dela bo dolžnik opravil, da so bila dela (op.: zgolj) ovrednotena na več kot 7.000,00 EUR in se je upnik zavezal plačati določene zneske. Znesek 1.500,00 EUR je bil plačan za material (torej ne za opravo gradbenih del v izpolnitev obveznosti), razlika pa ne, ker to naj bi bilo plačano, ko bodo dela zaključena, kar pa nikoli niso bila.
Nepravilno ravnanje zaposlenega samo po sebi še ne pomeni, da delodajalec ni izvedel potrebnih ukrepov za varnost in zdravje pri delu. Ob dejstvu, da je viličar deloval brezhibno in da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo drugih kršitev delodajalca (niti pomanjkljivega nadzora), tožencu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, torej njegove opustitve izvajanja dolžnih ukrepov s področja varnosti in zdravja pri delu. Odgovornosti delodajalca zato ni mogoče utemeljiti na določbi 191. člena ZPIZ-2, kajti ta pride v poštev samo, če je sam delodajalec krivdno opustil izvrševanje ukrepov, ki naj zagotovijo varno in zdravo delovno okolje njegovih zaposlenih, in je v sodnem postopku potrjeno, da je prav zaradi navedenega njegov zaposleni utrpel poškodbo. Pač pa je podana odgovornost delodajalca na podlagi prvega in drugega odstavka 190. člena ZPIZ-2, kjer gre za objektivno odgovornost delodajalca za drugega (delavca), ki je ravnal krivdno.
Uveljavitev predkupne pravice stečajnega dolžnika, solastnika nepremičnine, do nakupa solastniškega deleža drugega stečajnega dolžnika, bi bila v nasprotju z namenom skupne prodaje, namenom samega postopka osebnega stečaja in njegovimi temeljnimi pravili.
Pravila o upniškem predlogu za začetek postopka prisilne poravnave so prilagojena temu, da upniki ob vložitvi predloga in začetku postopka še nimajo zadosti informacij, potrebnih za pripravo načrta finančnega prestrukturiranja, kar v primeru, ko kot upnik nastopa nekdo, ki je zakoniti zastopnik dolžnika, nedvomno ne velja. Dopustitev začetka postopka prisilne poravnave in s tem nudenja ugodnosti upniku, ki istočasno nastopa v svojstvu zakonitega zastopnika dolžnika, bi bilo v nasprotju s samim namenom navedenega instituta, kar že samo po sebi kaže na zlorabo procesnih pravic. Zato takšnemu postopanju sodišče ne more nuditi pravnega varstva.
Narava obvestila CSD o uskladitvi preživnine je skladno s tretjim odstavkom 198. člena DZ pomožna (akcesorna). Obvestilo CSD ne predstavlja samostojnega izvršilnega naslova, temveč šele skupaj s pravnomočno sodno odločbo, ki je primarni izvršilni naslov, in katerega nadgrajuje, tvori celovit izvršilni naslov. Zaradi te neločljive funkcionalne povezanosti je treba vsebino obvestila o uskladitvi preživnine (kot sekundarnega izvršilnega naslova) vedno razlagati ob upoštevanju in v skladu s sodno odločbo, ki meritorno oblikuje samo preživninsko obveznost.
V pritožbeno obravnavani zadevi gre za neskladje med obvestilom CSD z dne 19. 2. 2025, ki je preživnino uskladil tudi za leti 2023 in 2024, in samo sodno odločbo, kakor tudi za neskladje s prvim odstavkom 198. člena DZ. Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano skladno z načelom stroge formalne legalitete, vendar pa ob jezikovni razlagi glavnega izvršilnega naslova - tj. sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru N 909/2022 z dne 21. 8. 2024 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru Cp 879/2024 z dne 19. 11. 2024, ni mogoče priti do razlage, da je upnica upravičena tudi do izterjave razlike preživnine že od leta 2023 dalje (med že plačano preživninsko obveznostjo in usklajenimi - valoriziranimi zneski). Usklajevanje, ki ga opravi CSD, je (ob upoštevanju izvršilnega naslova in prvega odstavka 198. člena DZ) lahko relevantno le za prihodnje plačevanje preživnine, ne pa za zapadle obroke pred izdajo sodne odločbe, katerih višina je bila s sodno odločbo določena v znesku 300,00 EUR.
Sodišče prve stopnje v obrazložitvi povzelo bistveno vsebino zagovora obdolženca ter ga primerjalo z izpovedbo oškodovanke in izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca za medicino dr. A. A. ter pojasnilo tudi v katerem delu zagovor ni bil potrjen (točka 12 obrazložitve). Zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje ni posebej in izrecno analiziralo vsakega posameznega detajla oziroma raznolikosti med zagovori obdolženca iz različnih faz postopka, pa samodejno ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
Same poškodbe ni mogoče samodejno pripisati obdolženčevemu ravnanju. In ravno obdolženčevo ravnanje, opredeljeno v izreku je bilo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podvrženo prevelikemu dvomu.
Sodišče namreč ni vezano na predhodno sprejete procesne sklepe in lahko med postopkom, ob upoštevanju že izvedenih dokazov ter njihove dokazne vrednosti, presodi, da izvedba posameznega dokaza ni več potrebna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.
Zapuščinsko sodišče ni dolžno ugotavljati, kje se nahaja stvar, ki sodi v zapuščino, in ugotavljati druge okoliščine, ki bodo omogočile izročitev stvari v upravljanje kaducitetni upravičenki. Prav tako ni pomembno, kaj se je dogajalo s stvarjo po zapustnikovi smrti - do prehoda zapuščine brez dedičev na državo pride po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti.
Toženki in stranskima intervenientoma po prvem odstavku 6. člena Odvetniške tarife (OT) pripada urnina največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje, v tej zadevi je to glede na vrednost spora 6.000,00 EUR po tar. št. 15/3a v povezavi s 15/1a, 18/1 in 20/1 OT 300 točk.
Toženki sodišče prve stopnje ni priznalo potnih stroškov za prihod na naroke, saj jih ni priglasila, pravilno pa ji je skladno s četrtim odstavkom 6. člena OT v povezavi z 8. členom ZDOdv priznalo za odsotnost iz pisarne za čas poti na in s sodišča za vsake začete pol ure 20 točk (za 10 narokov 400 točk). Prvemu stranskemu intervenientu glede na to, da ima pooblaščenko v kraju, v katerem je sodišče, pripadajo potni stroški za njen prihod na sodišče in odsotnost iz pisarne za čas poti na in s sodišča za vsake začete pol ure 20 točk.
Dejstvo tožnikove zmožnosti za izvedbo poklicne rehabilitacije za pridobitev poklica oziroma študij D., predstavlja pravotvorno dejstvo, ki ni bilo ustrezno razčiščeno. Zaradi nerazčiščenega sklopa pravno odločilnih dejstev kaže na napačno ugotovljeno dejansko stanje v škodo zavarovanca.
Če bo toženec ugotovil, da dejansko stanje v pravnomočno zaključenem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno v škodo tožnika oziroma toženca, bo ob pravilni uporabi materialnega prava o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja skladno z določbo 183. člena ZPIZ-2 odločil z novo odločbo.
Na traktorsko prikolico so se z vedenjem tožnika nezakonito nalagali gozdno lesni sortimenti (GLS) in ne sečni ostanki (C. C. jih je nalagal z dovoljenjem tožnika), pri čemer je bil prav tožnik kritičnega dne kot odpremnik na rampnem prostoru odgovoren za nadzor nad nakladanjem in razkladanjem GLS, za usmerjanje in vodenje voznikov in strojnikov ter za preverjanje, kaj se nalaga na traktorsko prikolico. Posledično se tožnik odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na sekača, traktorista in šoferja.
Ravnanje tožnika vsebuje vse znake kaznivega dejanja male tatvine po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v sostorilstvu. Tožnik je kot odgovorna oseba za nadzor nad nakladanjem GLS zavestno sodeloval pri odtujitvi tuje premične stvari v obliki približno 3 m³ GLS, ko je dal navodilo, da se na zasebno traktorsko prikolico naloži posekan GLS, pri čemer je vedel, da za takšen natovor ne razpolaga niti z dovoljenjem delodajalca niti z ustrezno knjigovodsko listino. Dejstvo, da les zaradi posredovanja inšpektorice ni bil odpeljan, kot pojasnjeno, ne izključuje dokončanosti dejanja. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o neobstoju prilastitvenega namena, saj je iz ugotovljenih okoliščin razvidno, da je tožnik ravnal z direktnim naklepom in se zavedal protipravnosti svojega ravnanja.
Oddaja nepremičnine v najem predstavlja izvrševanje razpolagalnega upravičenja, ki je vsebovano v lastninski pravici lastnika nepremičnine. Enako velja tudi za odpoved najemnega razmerja in zahtevo za izselitev najemnikov.
V okviru tožbenega zahtevka, s katerim tožnice zasledujejo vzpostavitev prvotnega lastninskega stanja na spornih nepremičninah, je dopustno z regulacijsko začasno odredbo začasno urediti sporno pravno razmerje na način, da se toženi stranki do dokončne rešitve spora v sodnem postopku prepoveduje izvrševanje posameznih upravičenj, ki so vsebovana v lastninski pravici. Vsebina in učinek začasne odredbe ostajata v mejah tožbenega zahtevka.
Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati, če je izpolnjena ena izmed predpostavk, določenih v drugi ali tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Ker je bil prvi nasprotni udeleženec kot tretji solastnik tisti, ki je v upravnem postopku uveljavljal odstop od katastrske meje (in iz tega razloga tudi začel sodni postopek), je predlagatelj tudi v razmerju do njiju upravičeno uveljavljal svoj interes za sodno ureditev meje.
V obravnavani zadevi ni okoliščin, ki bi utemeljevale odstop od splošnega pravila o razporeditvi stroškovnega bremena, določenega v 173. členu ZNP-1.
Držijo razlogi sodišča prve stopnje, da je na zaslišanju izvedenec izpovedal, da je plastenjak, ki ga je dolžnik postavil marca 2025, izpolnjeval strukturne pogoje, ki jih zahteva plastenjak, da je rastlinjak izpolnjeval minimalne zahteve za vzgojo in rast rastlin, da je rastlinjak zaradi pritrditve na prvem in zadnjem loku ravno tako funkcionalen ("tista solata lahko raste notri"), da so bile cevi predhodno ustrezno vkopane, da to, da niso bile zvarjene, ni vplivalo na funkcionalnost ter da je tiste pogoje, ki jih zahteva rastlinjak, ta izpolnjeval, že v osnovni prvotni konstrukciji pa je bil rastlinjak nepopolno zgrajen. Ob tem višje sodišče poudarja, da se od dolžnika po izvršilnem naslovu ni zahtevala popolna zgraditev rastlinjaka.
Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da se pri izračunu osebne pokojnine upošteva že odmerjena pokojnina in vse okoliščine, ki so bile podlaga za njen izračun. Tretji odstavek 7. člena ZPFOPIZ‑1 določa, da se osebna pokojnina, ki bi upravičencu pripadala po veljavnih predpisih Republike Slovenije ob upoštevanju dobe, dopolnjene pri organu SFRJ, odmeri po predpisu, po katerem je uveljavljena pokojnina v Republiki Sloveniji. Pri tem se plače iz tega obdobja ne upoštevajo. Iz zakonske dikcije izhaja, da gre pri osebni pokojnini za pokojnino, ki bi upravičencu pripadala, če bi bila odmerjena po veljavnih predpisih v Republiki Sloveniji. Predstavlja torej pokojnino, ki bi tožniku pripadala in ne pokojnine, ki je bila že pravnomočno odmerjena.