ZUS-1 člen 24, 36, 36/1, 36/1-2. ZMZ-1 člen 70, 70/2.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba
Tožnik ne izkaže z zadostno stopnjo verjetnosti svoje trditve, da je bil šele 24. 6. 2020 seznanjen, kdaj izteče rok za tožbo, kot tudi ne trditve, da mu ni bil zagotovljen prevod sklepa v njegov jezik in da ni vedel, da se mudi z vložitvijo tožbe. Iz zapisnika o seznanitvi prosilca za mednarodno zaščito, na katerem je tožnikov podpis, namreč ravno nasprotno izhaja, da je bil tožnik še pred izdajo sklepa (16. 6. 2020), preko tolmača za paštu jezik in torej v svojem jeziku ustno seznanjen, da mu bo izdan sklep o omejitvi gibanja ter poučen, da ima v treh dneh po prejemu pisnega odpravka sklepa možnost tožbe na Upravno sodišče, dne 19. 6. 2020 pa mu je bil vročen tudi prevod napadenega sklepa. Glede na omenjene podatke, ki so izkazani z listinami, katerih obstoj tožnik ne prereka in njihovi vsebini konkretno ne ugovarja, se tako pokaže, da drugačna in obenem povsem splošna zatrjevanja v predlogu o tem, da mu ni bil zagotovljen prevod in da ni vedel, da se mudi, očitno niso dovolj, oziroma ne zadoščajo za ugoditev predlogu.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva
V presoji, da je pričakovanje tožnice, da bi s tožbo uspela, v nasprotju z izidom v primerljivi zadevi, je bil organ prepričljiv ter mu sodišče v celoti sledi.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
omejitev gibanja - pogoji za omejitev gibanja tujcu - načelo primarnosti prava EU - uporaba prava EU - pravna podlaga
V zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko objektivni kriteriji iz točke (d) tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96) niso ustrezno implementirani, ni zakonske podlage.
javni natečaj - neizbira na delovno mesto - pravni interes - izboljšanje pravnega položaja - zavrženje tožbe
Tožnica v obravnavanem primeru pravnega interesa ne izkazuje več. Kot izhaja iz odgovora na tožbo toženke (na katerega se tožnica ni odzvala), se bo (je) natečajni postopek (v okviru katerega je bil izdan izpodbijani sklep) ponovil. To pomeni, da se bo (je) tožnica imela možnost nanj prijaviti in ponovno kandidirati za isto delovno mesto. Zakonitosti tega (ponovnega) natečajnega postopka pa v okviru tega upravnega spora ni mogoče presojati. Glede na povedano si s predmetno tožbo svojega pravnega položaja ne more izboljšati.
ZVO-1 člen 23, 54, 54/1, 54/2-6, 61, 61/3, 64, 64/2. Uredba o vsebini poročila o vplivih nameravanega posega na okolje in načinu njegove priprave (2009) člen 2, 7, 7/2.
okoljevarstveno soglasje - poseg v okolje - stranski udeleženec - presoja vpliva na okolje - pravni interes za udeležbo v postopku
Ni sporno, da tožnika bivata ob ... cesti, zato bi toženka morala konkretneje pojasniti, ali se ugotovljeni vplivi nanašajo tudi na nepremičnine tožnikov, česar v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, niti v odgovoru na tožbo ni storila. Če se, to namreč pomeni, da ležijo nepremičnine tožnikov znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi.
Že določitev omilitvenih ukrepov pomeni, da so ugotovljeni vplivi bistveni, ki pa postanejo nebistveni ravno zaradi predvidenih omilitvenih ukrepov. Presoja ustreznosti omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v PVO, in s tem ugotovitev, ali se z nameravanim posegom nedopustno posega v pravne koristi tožnikov, pa je predmet meritornega odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in ne že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca. Določitev omilitvenih ukrepov oziroma pogojev, s katerimi se natančno določi, kako naj se poseg izvede, tako da čezmernih obremenitev ne bo, je namreč vsebina okoljevarstvenega soglasja.
ZMZ-1 člen 11. Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce člen 5, 5/2, 6.
mednarodna zaščita - stroški zastopanja stranke - odmera stroškov zastopanja - svetovalec za begunce - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilna uporaba materialnega prava
Kriterij, na podlagi katerega je svetovalec za begunce upravičen do zvišanja vrednosti storitve je ta, da je storitev opravljena na zahtevo ministrstva. Tožnica po mnenju sodišča izpolnjevanja navedenega kriterija ni verjetno izkazala, saj je zgolj zatrjevala, da je bila s strani tožene stranke kontaktirana, ali bi prevzela zastopanje pridržanega prosilca za mednarodno zaščito, ne da bi za svoje tovrstne navedbe predložila kakršenkoli dokaz.
Ker tožena stranka tožnici ni priznala stroškov za poziv k odpravi ukrepa omejitve gibanja po uradni dolžnosti, ki ga je tožnica izkazala kot potrebnega, je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.
ZUS-1 člen 24, 24/3, 36, 36/1, 36/1-2. ZMZ-1 člen 84, 84/6.
upravni spor - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - zavrženje tožbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prepozna tožba
Okoliščine za utemeljitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje mora stranka verjetno izkazati že ob vložitvi predloga (tretji odstavek 24. člena ZUS-1). Ker je na strani stranke dokazno breme, da izkaže razloge, ki opravičujejo zamudo predpisanega zakonskega roka za vložitev tožbe, le-ti pa iz vloge tožnika niso razvidni, je sodišče njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. Ker tožnik s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za tožbo, ni bil uspešen, je sodišče njegovo tožbo z dne 26. 6. 2020 kot nedovoljeno zavrglo, ker je bila prepozno vložena po poteku predpisanega zakonskega roka iz šestega odstavka 84. člena ZMZ-1.
nepopolna in nerazumljiva tožba - poziv na dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe
Ker tožnica vloge - tožbe skladno s pozivom sodišča v postavljenem roku ni popravila tako, da bi bila popolna in razumljiva, tega pa tudi do 15. 6. 2020, ko se je iztekel zakonsko določen, prekluzivni 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ni storila niti ob ponovnem pozivu sodišča, je njena vloga (tožba), ki je bila od same vložitve nepopolna in nerazumljiva, ostala nepopolna in nerazumljiva tudi po pozivih sodišča k popravi. Zato jo je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo. Tožnica je bila v pozivih sodišča izrecno opozorjena, da če v danih rokih ne bo odpravila zahtevanih pomanjkljivosti tožbe, da bo sodišče tožbo zavrglo.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - novi dokazi in nova dejstva - zavrženje zahteve
Ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite z dne 14. 5. 2020 je tožnik uveljavljal popolnoma iste razloge, kakor jih je predhodno že uveljavljal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 20. 2. 2020, o kateri je bilo tudi že pravnomočno odločeno, zato niso izpolnjeni za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - preganjanje - status begunca - subsidiarna oblika zaščite - informacije o stanju v izvorni državi
Glede služenja vojaškega roka v izvorni državi tožnika obstajajo splošne sistemske pomanjkljivosti, ker lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in ker morajo vse osebe, ki služijo vojaški rok, prisilno delati tam, kjer jim je določeno, in ne tam, kjer bi same želele. Vendar pa je takim pomanjkljivostim izpostavljeno celotno prebivalstvo, torej ne glede na osebne okoliščine, raso, spol, vero, narodno pripadnost ali pripadnost določeni družbeni skupini, saj tožnik ne navaja, da bi bil na prisilnem služenju vojaškega roka iz razloga, ker bi bile pri njem podane take osebne okoliščine. Za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca mora biti kumulativno podanih več elementov in pri tožniku niso podani razlogi preganjanja (pripadnost določeni skupini ljudi) in že zaradi tega mu ni mogoče priznati statusa begunca.
Splošna sistemska pomanjkljivost v izvorni državi, ki je po mnenju sodišča v tem, da lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in da morajo osebe prisilno delati tam, kjer jim je določeno, pa tudi ne more biti podlaga za priznanje subsidiarne zaščite, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja ni razvidno, da bi šlo za namerno diskriminatorno obravnavo prav določenih skupin prebivalstva.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3(d).
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - postopek odstranitve tujca iz države - domneva - zadržanje učinkovanja upravne odločbe - zloraba postopka - objektivni kriterij
Iz točke (d) tretjega odstavka 3. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito izhaja, da je pridržanje oziroma omejitev gibanja prosilcu za azil dopustna le, če bi lahko tožena stranka sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prošnja vložena zaradi oviranja oziroma otežitve odločbe o vrnitvi, na podlagi splošnih, vnaprej določenih in za vse prosilce veljavnih objektivnih meril, poleg objektivnega merila, da je prosilec že imel priložnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito.
Zakonodajalec v določilih ZMZ-1 ni opredelil, kateri so tisti objektivni kriteriji, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi oziroma je določil zgolj en kriterij, ki ga določa tudi Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tj., da je prosilec imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.
V obravnavani zadevi v zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce zmotno uporabljeno materialno pravo, saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko objektivni kriteriji iz točke (d) 3. odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito niso ustrezno implementirani, ni zakonske podlage.
mednarodna zaščita - pravni interes za tožbo - samovoljna zapustitev azilnega doma - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 11. 5. 2020 in se vanj ni več vrnil do dneva izdaje tega sklepa
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - zloraba postopka - napačna uporaba materialnega prava
Iz določila člena 8(3)(d) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) izhaja, da morajo objektivna merila vključevati, okoliščine o tem, ali je prosilec “že imel priložnost začeti azilni postopek”, tako da bi se na tej podlagi lahko domnevalo, da je prošnjo vložil samo za to, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.
Tako jezikovna kot tudi teleološka metoda ne dopuščata razlage 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, po kateri bi gola ugotovitev, da se je tujec določen čas nahajal na ozemlju Slovenije pa ni zaprosil za azil, kljub temu, da je bil v stiku s policaji, zadoščalo za utemeljeno domnevo, da prošnjo zlorablja, ker želi le zadržati ali otežiti izvedbo odločbe o vrnitvi.
Ugotovitev oziroma sklepanje tožene stranke, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi preprečil ali otežil odstranitev, ni skladna z določbo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ker očitno ne gre za uporabo nobenega objektivnega merila. Gre za napačno uporabo materialnega prava. Tožnik je razumljivo lahko podal prošnjo med drugim tudi s ciljem, da bi preprečil odstranitev, saj je to bistvena značilnost vsake prošnje za mednarodno zaščito in v konkretnem primeru ni nobenega znaka, da je šlo za zlorabo postopka s strani tožnika.
Pridržanje na območju Azilnega doma ni milejši ukrep od odvzema prostosti, ker gre še vedno za odvzem prostosti. V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti namreč spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepov posega v osebno svobodo tožnika ali v pravico do svobode gibanja doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih. To ni možno, če zakonodajalec ne uredi alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja, razen kadar je očitno, da je prosilec izrazito begosumen. Slovenski zakonodajalec v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.
prehrana - javni zavod - subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva človekovih pravic - procesna predpostavka za vložitev tožbe - kršitev pravic - osebnostne pravice - odškodninski zahtevek - pravdni postopek - odstop stvarno pristojnemu sodišču
Evropska komisija za človekove pravice je dne 10. 2. 1993 v zadevi C. W. proti Veliki Britaniji sprejela stališče, da je vegansko prepričanje varovano z 9. členom Evropske konvencije za človekove pravice.
Ker tožeči stranki z zatrjevanimi kršitvami človekovih pravic uveljavljata varstvo osebnostnih pravic, v tej zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje upravnega spora po 4. členu ZUS-1, saj je za ugotovitev kršitev osebnostnih pravic zagotovljeno drugo sodno varstvo v civilnem postopku.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - postopek odstranitve tujca iz države - zloraba postopka mednarodne zaščite - zakonska podlaga za odločanje - zmotna uporaba materialnega prava
Omejitev gibanja je dopustna, če je tujec vložil prošnjo za mednarodno zaščito zaradi zadržanja ali oviranja izvedbe odstranitve iz države. Če se to zgodi v primeru, ko je za odstranitev iz države potrebna izdaja posebne odločbe, je ukrep omejitve gibanja mogoče izreči le, če je bila taka odločba izdana, saj v takem primeru odstranitev iz države pomeni izvršitev te odločbe. V obravnavani zadevi pa je bila tožniku izdana le odločba o odreditvi nastanitve do odstranitve iz države, katere dometa v opisani situaciji po presoji sodišča ni mogoče širiti tako, da bi kakorkoli nadomeščala odločbo o vrnitvi, niti iz nje takšna tendenca ne izhaja.
ZDDPO-2 člen 12, 12/3, 29, 29/1, 29/2, 29/2-1, 30, 30/1, 30/1-3. ZDDV-1 člen 63, 66, 66/1, 66/1-a, 76, 76/1, 76/1-9. ZDavP-2 člen 74, 74/3.
davek od dohodkov pravnih oseb - davek na dodano vrednost (DDV) - davčno (ne)priznani odhodki - pravica do odbitka vstopnega DDV - dejanska raba - opravljanje gospodarske dejavnosti - oddaja plovila v najem - gospodarska raba - simuliran (navidezni) pravni posel - povezane osebe
V obravnavani zadevi gre za navidezne posle iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj dejansko ni obstajalo najemno razmerje med tožnikom in družbo C.. Dejanski namen izdajanja računov za najem jadrnice B. je bil le pridobitev davčnih koristi, saj je tožnik na ta način pridobil formalne pogoje za priznanje stroškov kot davčno priznanih odhodkov in pravico do odbitka vstopnega DDV od nabav, povezanih z jadrnico B.. Sodišče zavrača tožbene ugovore, da je imel na podlagi oddajanja jadrnice B. dejansko priliv sredstev na svoj TRR, saj je nesporno, da so se terjatve zapirale na podlagi asignacij in kompenzacij. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na določilo tretjega odstavka 30. člena ZDDPO-2, po katerem se v primeru uporabe sredstev za privatno življenje stroški priznajo kot davčno priznani odhodki, če gre za odplačno uporabo, saj je v obravnavanem primeru tudi po sodni presoji šlo za navidezne posle iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki se skladno z drugim odstavkom 5. člena ZDavP-2 vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Navidezni pravni posli ne le, da nimajo učinka med pogodbenimi strankami (prvi odstavek 50. člena OZ), temveč tudi ne vplivajo na obdavčenje (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2).
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za azil - odstranitev tujca iz države - omejitev gibanja in nastanitev tujca v domu za tujce - ovira - postopek odstranitve
Tožena stranka je pravilno sklepala, da je tožnik podal prošnjo za azil izključno z namenom, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel predhodno možnost zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. S tem so po presoji sodišča kumulativno izpolnjene vse tri predpostavke po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek omejitve gibanja tožniku.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - begosumnost
Slovenski zakonodajalec je pogoj iz prava EU o tem, da mora obstajati „nevarnost pobega“, prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard, in sicer, da mora biti ta nevarnost pobega „utemeljena“, dodatno pa je v določbi člena 2(31) ZMZ-1 opredelil pojasnjevalno določbo, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče „utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.“ S tem je slovenski zakonodajalec skušal slediti določbi drugega pod-odstavka člena 8(3) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), ki pravi, da se „razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu.“ Ti razlogi so v določilu prvega pod-odstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU po stališču Sodišča EU „izčrpno“ našteti, vsak od njih ustreza določeni potrebi in je samostojen.
Begosumnost tožnika v konkretnem primeru je namreč do tolikšne mere izkazana, da se v tem primeru, kjer gre za izvajanje prava EU (člen 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah), vprašanje skladnosti določbe druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 s pravom EU (6. člen Listine EU o temeljnih pravicah) sodišču ni postavilo v takšni meri, da bi tožbi ugodilo zaradi sistemskega problema slabe kakovosti pravne regulacije iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Slovenski zakonodajalec ni v notranji pravni red prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Tega slovenski zakonodajalec ni naredil kljub izrecni obveznosti po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU, ki pa se v določilu člena 8(4) ne more uporabljati neposredno.
ZKme-1 člen 56, 56/4. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2010-2013 (2010) člen 86, 86/3, 114.
javni razpis - nepovratna finančna sredstva - zahteva za izplačilo sredstev - kontrolni pregled - vračilo sredstev - dokazna vrednost računa
Namen obveznosti predložitve originalnih izvodov računov k zahtevku za izplačilo sredstev je predvsem v tem, da se omogoči administrativna kontrola zahtevka, ki je še toliko bolj pomembna v primeru, kot je tudi obravnavani, ko so bila sredstva odobrena samo za del širše naložbe. Upravičene stroške je treba jasno razmejiti od stroškov, ki niso predmet odločbe o pravici do sredstev, pri čemer je račun bistven dokument za preverjanje upravičenosti do stroškov.
davek od dohodka pravnih oseb - davčno (ne)priznani odhodki - obresti od posojil - simuliran (navidezni) pravni posel - verodostojne listine
Rok za izdajo odmerne odločbe v davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki ga določa drugi odstavek 141. člena ZDavP-2, je instrukcijske in ne prekluzivne narave. Navedeni rok tudi ni materialni, temveč procesni rok. Davčni organ mora zato odločbo izdati tudi po poteku tega roka. Namen tega roka je, da se zaradi zahtevnosti inšpekcijskih postopkov zagotovi daljši rok za izdajo odločbe, kot ga določa splošna ureditev v 222. členu ZUP, in ne da bi odločbe po poteku roka sploh ne bilo več mogoče izdati.