Ob dejstvu, da toženka priznava, da je z besedo zapisala datum na vročilnici (trdi, da je očitno pomotoma zapisala sedemnajsti namesto osemnajsti) in da je na vročilnici tudi poštni žig z datumom 17.8.2005, pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v datum zapisan na vročilnici.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja – vodenje skupne evidence kazenskih točk – izbris kazenskih točk
Storilec je z odločitvami, ki so postale pravnomočne v obdobju treh let, dosegel število kazenskih točk, ki je podlaga za izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Po določbi 4. odstavka 207. člena ZP-1 se kazenske točke v cestnem prometu izbrišejo iz evidence po poteku treh let od pravnomočne odločbe, s katero so bile izrečene, razen v primeru, če v tem času storilec doseže število kazenskih točk, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. V tem primeru se kazenske točke ne izbrišejo iz evidence do dneva vpisa sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ima za posledico izbris vseh do tedaj zbranih kazenskih točk v evidenci kazenskih točk. Sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je bil v skladu z določbo 3. odstavka 22. člena ZP-1 tudi izdan pred potekom dveh let od zadnje pravnomočne odločitve.
postopek za ureditev razmerij med solastniki – skupna lastnina – uporaba in upravljanje z nepremičninami po sklepu o dedovanju
Zaradi medsebojnih sporov udeleženk skupna uporaba in upravljanje nepremičnin ni možna, nepravilna bi bila tudi odločitev, da bi bile vse nepremičnine dodeljene nasprotni udeleženki, saj bi bila s tem predlagateljica v celoti izključena iz uporabe in upravljanja nepremičnin, ki so del zapuščinske mase, v postopku delitve pa bi nasprotna udeleženka lahko izkazovala »upravičen interes«, da si ji nepremičnine dodelijo v izključno last. Iz navedenih razlogov se izkaže kot pravilna odločitev, da vsaka udeleženka prevzame v izključno uporabo in upravljanje posamezne nepremičnine.
pogodbene obresti – najvišja dovoljena pogodbena obrestna mera med fizično in pravno osebo – pogodbena obrestna mera v nasprotju z moralo – ničnost pogodbe
50 % pogodbena letna obrestna mera, upoštevaje okoliščine primera, ni v nasprotju z moralo, zato do navedene višine sodišče daje pravno varstvo tožnici.
najemna pogodba – prenova najete nepremičnine - solidarno poroštvo poroka in dolžnika – solidarna obveznost – prenehanje obveznosti s poplačilom – ugovor plačila v izvršbi
Če toženec najetih prostorov (zaradi prenove strehe) ni mogel uporabljati, bi lahko zahteval znižanje dogovorjene najemnine ali pa bi odstopil od pogodbe; ker tega ni storil, je najemnino dolžan poravnati.
Pravnomočna odločitev o plačilu najemnine zoper poroka, ki je pristopil h najemni pogodbi, toženca ne odvezuje plačila najemnine. Gre namreč za solidarno obveznost; ko bo tožnik v celoti poplačan, bo toženec (v izvršbi) lahko ugovarjal, da je njegova obveznost že prenehala.
dedovanje na podlagi zakona – zaščitena kmetija – merila za določitev prevzemnika zaščitene kmetije – razlaga zakona – temeljni namen zakona
Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Z izpodbijanim vmesnim sklepom je sodišče prve stopnje za dediča oziroma prevzemnika nepremičnega premoženja zapustnika, ki mu je bilo po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku z odločbo Upravne enote Š. L., Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in regionalni razvoj, št. 3211-4/2003/LM, z dne 28.7.2003, določilo zapustnikovega vnuka B. H..
Proti sklepu vlagajo pritožbo v uvodu tega sklepa navedeni dediči zapustnika. Uveljavljajo vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sklepa tako, da se za dedinjo zapuščine določi M. K.. Podrejeno predlagajo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču.
Navajajo, da bi moralo prvo sodišče ob ugotovitvah, da imata oba dediča, ki se potegujeta za prevzem kmetije, za to enake možnosti po 1. odstavku 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), uporabiti prvo alinejo 2. odstavka 7. člena istega zakona in namesto B. H. (zapustnikov vnuk) za dedinjo določiti M. K. (zapustnikova hči). Če po izločanju po kriterijih iz 1. odstavka 7. člena ZDKG ostane več sodedičev, imajo prednost sorodniki iz bližnjega kolena pred sorodniki iz oddaljenejšega kolena. Odločitev prvega sodišča, ki je dalo prednost B. H. kot prevzemniku kmetije, ki so ji pred 1958 pripadala nacionalizirana zemljišča, nimajo pravne podlage v nobeni zakonski določbi. Takšno stališče je za M. K. krivično. Na kmetiji je kot odrasla delala več kot 20 let. Takrat se je kmetija obdelovala. Njen oče je zemljišča dokupoval. Od kmetije je živela številna družina. Danes je na njej dedič B. H. sam. Dedinja se je odpovedala dediščini po očetu, da ob nacionalizaciji kmetija zaradi njenega deleža ne bi bila še bolj osiromašena. Zdaj ji pripada pravica do dedovanja in do poprave krivic. B. H. iz lastnega vira v kmetijo ni vlagal ničesar. Šele po prodaji stavbnih zemljišč obnavlja hišo, gospodarskega poslopja ne gradi, kot je zatrjeval na obravnavi. Stalež v hlevu še naprej zmanjšuje, kar dokazuje s priloženimi dokazili. Tako izkazuje, da ne namerava obdelovati kmetije. Namen ZDKG je ohraniti kmetije, da se ne bi drobile in da jih ne dedujejo dediči, ki zemlje ne obdelujejo. Prevzemniku naj se omogoči materialna eksistenca. Prednost ima torej dedinja, ker se na njeni kmetiji zgolj s kmetijstvom preživlja 8-članska družina. Svojo kmetijo v nasprotju z dedičem B. H. širi. B. H. ne izboljšuje zmogljivosti svoje kmetije. Opremlja jo izključno z denarjem od prodaje zemljišč, ki jih ne nadomešča z novimi. Obdelovanje kmetije zanj ni eksistenčnega pomena. Stalež zmanjšuje tudi zato, da glede na gospodarsko moč kmetije ne bo sposoben izplačati nujnih deležev. Sodišče ni upoštevalo višine nujnih deležev, ki bi jih morala izplačati drugim oba potencialna dediča.
Dedič B. H. je odgovoril na vročeno pritožbo. Meni, da je sodišče zemljišča, ki so predmet tega postopka, pravilno štelo kot sestavni del kmetije, ki so ji bila odvzeta in katere lastnik je zdaj dedič. Zato je le on lahko prevzemnik tega premoženja in ni treba ugotavljati, kateri od sodedičev ima prednost. Tudi če bi se to ugotavljalo, ni mogoče priti do izločitvenega kriterija bližine sorodstva. Vztraja, da dedinja nima zdravstvenih pogojev za prevzem kmetije in pojasnjuje svoja vlaganja in gospodarjenje s kmetijo. Predlaga zavrnitev pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
V ponovljenem postopku je prvo sodišče ponovno odločalo o dedovanju premoženja, ki je bilo zapustniku po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. Ugotovilo je, da so mu bila z odločbo Upravne enote Š. L. št. 3211-4/2003 z dne 28.7.2003 vrnjena nadomestna zemljišča kot odškodnina za v letu 1957 podržavljena zemljišča in da je kmetija, iz katere so bila zemljišča nacionalizirana, po njegovi smrti pridobila status zaščitene kmetije. Po napotkih tukajšnjega sodišča, ki je zaradi napačne uporabe materialnega prava (splošnih določil Zakona o dedovanju – ZD) razveljavilo dosedanje odločbe prvega sodišča, je v ponovnem postopku glede na take dejanske ugotovitve pravilno izhajalo iz posebnih določb Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev in jih pri določitvi dediča, ki naj podeduje obravnavano premoženje, tudi pravilno uporabilo.
Po ugotovitvi, da se za prevzem kmetijskih zemljišč potegujeta dva od dedičev, ki so poklicani k dedovanju, in da med njimi ni soglasja o tem, kdo naj postane prevzemnik, se je pravilno lotilo ugotavljanja, komu od njiju dati prednost. Glede na trditveno in dokazno podlago, ki sta jo ponudila, je presojalo tako pogoje iz 7. kot 11. in 12. člena ZDKG. Navedeni zakon namreč določa več meril za določitev prevzemnika kmetije. Posameznim merilom daje sicer prednost pred drugimi (predvsem gre za sporazum po 1. alineji 7. člena zakona). Na posameznih mestih (3. alineja 1. odstavka 7. člena ter 11. in 12. člen ZDKG) pa določa tudi izločitvene kriterije, na katere sta se dediča tudi sklicevala. Sklenjenega hierarhičnega reda vseh predvidenih meril zakon ne postavlja. To pomeni, da posameznih kriterijev ni mogoče obravnavati ločeno od drugih. Morebitno konkurenco med njimi je treba reševati v skladu s temeljnimi izhodišči zakona, opredeljenimi v 1. členu ZDKG. Med njimi je tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije. Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora torej sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona.
Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ter v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov ugotavlja, da je sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil.
Sklep je pregleden, sistematičen in natančen. Utemeljen je v jasnih, logičnih in popolnih razlogih o vseh pravno odločilnih dejstvih, kar omogoča vsebinski preizkus pravilne uporabe določil materialnega prava ZDKG glede vseh vprašanj, na katere opozarja pritožba. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvega, da nobeden od konkurirajočih potencialnih dedičev za prevzem zapuščine ni uspel dokazati izključitvenih razlogov iz 11. člena ZDKG za drugega dediča. Razlogi na straneh 4. in 5. o dosedanjem delu dediča B. H. na kmetiji in o gospodarjenju na njej so prepričljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema. Prodaja stavbnih zemljišč in zmanjševanje staleža v hlevu ob ugotovitvah prvega sodišča, da na ta način pridobljena sredstva dedič vlaga v obnovo hiše, izgradnjo gospodarskega poslopja (silos) in nakup kmetijske mehanizacije, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne vzbuja dvoma o njegovem dobrem gospodarjenju niti ne dokazuje morebitne zapravljivosti v smislu 2. alineje 1. odstavka 11. člena ZDKG. Teh ugotovitev pritožniki z novimi navedbami o nadaljnjem dedičevem zmanjševanju staleža živine ne morejo omajati.
Pravilna je nadalje tudi ocena, da oba potencialna prevzemnika izpolnjujeta osnovni pogoj iz 1. odstavka 7. člena ZDKG o usposobljenosti za delo na kmetiji. Kadar je potencialnih dedičev več in se ne morejo sporazumeti o prevzemniku zaščitene kmetije, ima prednost tisti, ki je svoj namen delati na kmetiji že izkazal na način, določen v zakonu. Ni dvoma, da pritožnica M. K. tak namen in pogoje iz 2. alineje 1. odstavka 7. člena ZDKG izpolnjuje, na kar opozarja tudi pritožba. Vendar je pritožbeno naziranje, da sta v tem pogledu z določenim dedičem povsem enaka, zmotno.
Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je na kmetiji, ki je sedaj last dediča B. H., dedinja M. K. delala v mladosti, dokler se ni poročila in si ustvarila družino na drugi – moževi zaščiteni kmetiji, katere izključna lastnica je postala po moževi smrti. Na drugi strani je za dediča B. H. ugotovilo, da je lastnik zaščitene kmetije, ki jo je podedoval po svojem očetu (bratu dedinje M. K.), in v katero so bila vrnjena nadomestna zemljišča v postopku denacionalizacije. Nadalje je ugotovilo, da na tej kmetiji določeni dedič v zadnjem času gospodari in s svojim delom prispeva k ohranitvi ter razvoju kmetije, medtem ko druge zaposlitve nima. Odločilna okoliščina, ki mu daje prednost že po kriterijih iz 2. alineje 1. odstavka 7. člena ZDKG v povezavi s temeljnim načelom 1. člena ZDKG, na katerega je pravilno opozorilo prvo sodišče, je tako njegova ugotovljena sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije konkretne zaščitene kmetije, v katero so se po denacionalizaciji vrnila zemljišča, ki so predmet tega postopka. Ker je podedoval zaščiteno kmetijo, v katere sklop spadajo tudi zemljišča kot nadomestna zemljišča, ki so bila z nacionalizacijo izvzeta iz te zaščitene kmetije, ima tudi po prepričanju pritožbenega sodišča on prednost pred drugo dedinjo. Merila, na podlagi katerih zapuščinsko sodišče določa prevzemnika kmetije, je namreč po ustaljenih stališčih sodne prakse treba uporabiti tako, da je dosežen temeljni namen ZDKG, izražen v 1. členu zakona. Merilo izvora premoženja pa je izraženo tudi v 1. odstavku 7. člena ZDKG, ki odraža namen zakona, da naj bo dedič kmetije potomec tistega, ki mu je kmetija pripadala.
Glede na ugotovljena dejstva in upoštevaje še ugotovljeni izključitveni razlog iz 12. člena ZDKG na strani dedinje M. K. (izključna lastnica druge zaščitene kmetije, ki izhaja iz drugega pravnega prednika), ki je pritožba ne izpodbija, se tako izkaže, da je prvo sodišče pri odločitvi o določitvi dediča povsem pravilno uporabilo materialno pravo iz 7., 1. in 12. člena ZDKG.
Pritožba torej ne more uspeti s sklicevanjem na dodatni kriterij bližine sorodstva iz 1. alineje 2. odstavka 7. člena ZDKG. Navedeni kriterij je določen le subsidiarno, če kljub uporabi zgoraj navedenih pravil ostane še kaj dedičev, ki bi bili lahko poklicani k dedovanju. Sicer pa je treba le dodati, da ta kriterij po stališčih pravne teorije niti ni potreben, ker izhaja iz splošne ureditve dednih redov (Karel Zupančič: Dedovanje z uvodnimi pojasnili, Ljubljana 2005, stran 136). Glede tega pa sta oba potencialna prevzemnika izenačena kot dediča prvega dednega reda.
Pritožbene navedbe o neuveljavljanih zahtevkih dedinje M. K. pri dedovanju po očetu ter o spregledanih višinah nujnih deležev, ki jih bo treba upoštevati v nadaljnjem postopku, pa so za določitev dediča pravno nerelevantne.
Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev prvega sodišča o določitvi dediča je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. V sklepu tudi ni procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožba pa tega pritožbenega razloga niti ne konkretizira.
Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (1. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-1, 412, 412/1, 413, 413/2, 414.
zahteva za obnovo kazenskega postopka – obnovitveni razlog – kriva izpovedba priče – notarsko overjena izjava
Pritožba pa si napačno razlaga določili členov 413 in 414 ZKP. Sodišče prve stopnje bi ravnalo napak le v primeru, če bi oškodovanko o spremenjeni izpovedbi zaslišalo (člen 413/II ZKP), saj bi s tem začelo izvajati dokaze in zato zahteve več ne bi moglo zavreči, ampak le zavrniti. Ker se to v obravnavani zadevi ni zgodilo, se v pritožbi uveljavljana kršitev pokaže kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavni zadevi zgolj presojalo utemeljenost zahteve in se ni spuščalo v nadaljnjo fazo izvajanja dokazov, pri čemer pravilno ni prezrlo, da izpovedba oškodovanke v obravnavni zadevi ni edini dokaz in da sta jo samo zase in v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi že preizkusili tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče.
ZIZ člen 272. ZZZDR člen 51, 51/1. SPZ člen 70, 70/1.
začasna odredba – sklepčnost predloga – pogoji za izdajo začasne odredbe – pridobitev lastninske pravice z dednim dogovorom – skupno premoženje zakoncev – delitev dediščine
Dedni dogovor, kakršnega je toženka sklenila z materjo in sestro, predstavlja obliko sporazumne delitve dediščine, ki jo zapuščinsko sodišče sicer vzame v svojo odločbo, vendar ima takšen dogovor naravo pogodbene delitve, ki nima sodnega značaja. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pogodbe o delitvi pa smiselno veljajo pravila kot za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, kar pomeni, da je z izplačilom materinega in sestrinega deleža s skupnimi sredstvi, kljub vpisu lastninske pravice izključno v korist toženke, tako pridobljeno premoženje skupno premoženje toženke in tožnika.
Sodišče prve stopnje je kot instanca prekrškovnemu organu pravilno navedlo, da pritožba zoper sodbo okrajnega sodišča, s katero je le-to zavrnilo zahtevo vlagatelja za sodno varstvo zoper plačilni nalog PP K. glede na določbo drugega odstavka 66. čl. ZP-1 ni dovoljena, saj storilcu ni bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek in ne odvzem premoženjske koristi. Glede na navedeno, višje sodišče, tudi če bi obstajali resni pomisleki glede ugotovljenega dejanskega stanja prekrška, nima druge možnosti, kot da potrdi odločitev sodišča prve stopnje, saj razlogi, iz katerih se sme izpodbijati odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo, niso podani.
Določba, ki v celoti izključuje odškodninsko odgovornost banke za izvršitev ponarejenega plačilnega naloga, je nepravična in pretirano stroga, zato je podan dejanski stan za uporabo določbe 121. člena OZ.
Neprepričljivi so tudi argumenti prve toženke, da je tožnica močna gospodarska družba, ki bi si lahko izgovorila ugodnejše pogoje. Komitent praviloma ne more vplivati na vsebino razmerja z banko, tudi če gre za finančno močnejša podjetja. To stališče potrjuje okoliščina, ki jo izpostavlja prva toženka, da splošnih pogojev ni sprejela ona, temveč združenje bank, katerega članica je. Ta okoliščina namreč kaže na to, da v bančnem sektorju pogoje poslovanja določajo banke, ki so se v ta namen povezale v združenje, komitenti pa jih morajo sprejeti, pri čemer nimajo niti možnosti izbrati konkurenta z ugodnejšimi pogoji, saj enaki pogoji veljajo pri vseh bankah na slovenskem ozemlju.
Neprepričljiv je tudi argument, da 121. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker splošnih pogojev ni sestavila prva toženka, temveč tretja oseba (združenje bank). Bistveno za dejanski stan 121. člena OZ je, da v konkretnem obligacijskem razmerju en sopogodbenik (enostransko) določi pogoje. V obligacijskem razmerju med banko in komitentom je jasno, katera stran je določila pogoje; stališče, da so tudi za banko ti pogoji vsiljeni, pa ni odločilno.
Obveznost, da banka nemudoma izvrši naloge, je ne razbremenjuje obveznosti, da poskrbi za kontrolne mehanizme, ki naj preprečijo izplačila na podlagi ponarejenih oziroma nepravilnih nalogov. Drugače povedano, okoliščina, da mora banka pravočasno in pravilno izvršiti naloge imetnika računa, ne pomeni, da lahko brez posledic izvršuje ponarejene naloge. Po mnenju pritožbenega sodišča mora banka sprejeti oba rizika, to je nepravočasne izvršitve pravilnega naloga in izvršitve ponarejenega naloga, pri tem pa mora sama poskrbeti, da zagotovi ustrezno ravnotežje med potrebami varnosti pravnega prometa in zahtevami dinamičnosti in hitrosti, ki ju terja sodobno poslovanje.
Določba 24.a člena ZPlaP ureja odškodninsko odgovornost banke prejemnika plačila, odškodninska odgovornost banke nalogodajalca pa je urejena v 24. členu ZPlaP, kjer zakon odškodninsko odgovornost določa le za neizvršitev oziroma nepravilno izvršitev naloga za plačilo oziroma za zamudo z izvršitvijo naloga za plačilo. Širjenje pravila 24.a člena tudi na položaj, ko banka nalogodajalca izvrši nalog, ki ga ni izdal imetnik računa, bi preseglo meje možne gramatikalne in sistemske razlage zakona.
V zvezi s četrto predpostavko poslovne odškodninske odgovornosti v teoriji in sodni praksi ni še povsem jasno, ali gre pri poslovni odškodninski obveznosti za objektivno ali subjektivno odgovornost. Gotovo pa je poslovna odškodninska odgovornost glede na neposlovno postrožena, saj se lahko povzročitelj škode razbremeni le, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.
Zloraba plačilnega naloga ni takšen zunanji vzrok, ki se mu banka ne bi mogla izogniti ali ga preprečiti. Banka mora pri svojem poslovanju računati na možnost zlorab in jih preprečevati. Zloraba bančnih instrumentov je poslovno tveganje banke, na katerega mora biti prva toženka pripravljena in v ta namen implementirati mehanizme, ki bodo možnost nastanka škode preprečili ali zmanjšali. Da gre za tveganje, ki ga banka lahko prepreči, potrjuje že zgoraj navedena okoliščina, da je vodilno osebje prve toženke po spornem dogodku predlagalo sprejem strožjih mehanizmov identifikacije nalogodajalca.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0064006
URS člen 68. ZTLR člen 28, 72. ZPP člen 354, 354/1, 355.
pridobitev lastninske pravice tujcev – priposestvovanje – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – dobrovernost – omejitev priposestvovanja – razlogi za razveljavitev sodbe
Okoliščina, da tožnik v času, ko naj bi se iztekla priposestvovalna doba, ni bil državljan RS, bi ob upoštevanju določbe 68. čl. URS lahko preprečevala pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem.
predlog za izdajo dopolnilnega sklepa - identifikacijski znak nepremičnine - poočitev spremembe podatkov v katastru
31. čl. ZZK-1 sicer res določa, da mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v ZK. Vendar navedeno ne pomeni, da vpis ni dopusten, takoj ko ni popolne identitete med oznako v listini in oznako v ZK. Sodišče mora v takem primeru preveriti, ali je nepremičnina, ki je v listini označena s starim identifikacijskim znakom, tista, na katero se predlaga vpis in je v ZK označena z novim identifikacijskim znakom. Predlog za vpis zavrne le, če obstaja dvom o identiteti nepremičnine.
Upnik, ki je pri izvršitelju pravočasno podal predlog za odlog premičninske izvršbe, je upravičeno štel poziv za plačilo varščine za brezpredmeten.
Glede na to, da sodišče še ni pridobilo izjave dolžnika glede upnikovega predloga za odlog izvršbe, je odločitev sodišča o ustavitvi izvršbe na premičnine zaradi upnikovega neplačila varščine prenagljena.
povzročitev škode – povrnitev škode – povrnitev nepremoženjske škode – pravična odškodnina – zastaranje – čas, ki je potreben za zastaranje – odškodninska terjatev – objektivni rok za zastaranje – subjektivni rok za zastaranje
Za ugotovitev, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno, kar je dejansko vprašanje, je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato bi moralo angažirati predlaganega izvedenca.
ničnost pogodbe – prepoved odsvojitve in obremenitve – kršitev prepovedi odsvojitve in obremenitve
Ničnost pravnega posla je najstrožja in skrajna sankcija, predvidena za primere protiustavnih, nezakonitih in nemoralnih pogodb, katerih učinkovanje zaradi družbenih interesov ni sprejemljivo. Iz zakonske dikcije je razvidno, da v načelu skuša vzdržati praven posel v veljavi, saj sodišču nalaga, da s pomočjo pravil in metod razlage ugotovi, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo.
Sodna praksa pogodbe, sklenjene v nasprotju z vknjiženo prepovedjo odsvojitve in obremenitve, ne šteje avtomatično za nične.
znižanje tožbenega zahtvka – delni umik tožbe – privolitev v umik tožbe – odškodnina – nadomestilo koristi – korist od uporabe tuje stvari – uporaba tuje stvari v svojo korist – presoja po vseh pravnih podlagah - zastaranje
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožeča stranka svoj zahtevek na podlagi 219. člena ZOR natančno utemeljila s predložitvijo izvedenskega mnenja izvedenca S. J.. Slednji je namreč v svojem poročilu in dodatku k poročilu izračunal le odškodnino za zamudo pri predaji kupljenih prostorov v posest, ne pa tudi koristi, ki naj bi jo tožena stranka imela od uporabe tožničinih nepremičnin v svojo korist. Ker je tožeča stranka v predmetnem sporu svoj zahtevek vtoževala na več pravnih podlagah, je bila dolžna za vsako pravno podlago posebej navesti dejstva in predlagati dokaze (212. čl. v povezavi s 7. čl. ZPP). Za utemeljenost zahtevka po podlagi iz 219. člena ZOR bi morala tožeča stranka navesti konkretne trditve in predlagati dokaze, s katerimi bi dokazala, da je tožena stranka imela korist od uporabe njenih nepremičnin. Ker tožeča stranka temu ni zadostila po trditveni podlagi, pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka zgolj pavšalno navajala, da naj bi tožena stranka njene nepremičnine uporabljala, nikoli pa ni podala konkretnih trditev o tem, kakšno korist naj bi od tega imela tožena stranka, niti v kakšni višini.
Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je tožena stranka ugovarjala zastaranje le zahtevku na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti, ne pa tudi na podlagi 219. člena ZOR. Ker gre za različne pravne podlage, bi morala tožena stranka izrecno ugovarjati zastaranje po vseh podlagah, ker pa tega ni storila, je nepravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je zahtevek na podlagi 219. člena ZOR tudi zastaran.
Nespoštovanje 254. člena ZPP bi lahko pomenilo (zgolj) relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa jo je pravdna stranka glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP dolžna uveljavljati takoj, ko je to mogoče, sicer se pozneje (tudi v pravnem sredstvu) nanjo načeloma ne more sklicevati. V tej zvezi pa je ugotoviti, da ne le, da te kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje pritožnica ni uveljavljala (pa bi jo lahko), temveč je celo s svojim ravnanjem (umikom predloga za soočenje izvedencev) prispevala k takšnemu ravnanju sodišča prve stopnje.
PREKRŠKI – PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO – VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066523
ZP-1 člen 26, 26/6, 68, 84, 84/1, 84/1-6, 139. ZVCP-1 člen 233.
izločitev sodnika – dvom o nepristranskosti – načelo materialne resnice – obrazložitev odločbe – omilitev sankcij – odgovornost lastnika vozila
Sodišče prve stopnje resda izrecno v obrazložitvi ni navedlo, na podlagi katerih v postopku izvedenih dokazov je ugotovilo, da je obdolženec lastnik vozila, vendar pa je ta zaključek sodišča prve stopnje jasno razviden iz njegove ugotovitve, da je obdolženec odgovoren za prekršek iz e) točke desetega odstavka 32. člena ZVCP-1 na podlagi 233. člena ZVCP-1, in sicer kot lastnik vozila.
Da je obdolženec lastnik tega vozila, jasno izhaja tudi iz njegovega zagovora na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje, na ta dokaz pa se sodišče prve stopnje tudi sklicuje pri svoji odločitvi.
Sodišče prve stopnje je pravilno v izreku povzelo predpis o prekršku glede na opis dejanja v samem izreku, v obrazložitvi pa utemeljeno zaključilo o obdolženčevi odgovornosti za prekršek, sklicujoč se pri tem na 233. člen ZVCP-1, ki govori o odgovornosti lastnika vozila in določa, da se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. V tem primeru se namreč lastnik vozila kaznuje kot storilec prekrška, zato v pritožbi uveljavljeno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo ni podano.
Sodišče lahko dvomi v pristnost predloženega pisnega pooblastila in v takem primeru zahteva predložitev overjenega pooblastila, overitev pa opravi notar na podlagi preizkusa istovetnosti pooblaščenca, preden overi podpis. Zato zgolj ta razlog ne vzbuja resnega dvoma v nepristranskost sodnice, ki je sprejela tako odločitev.
US RS je v več svojih odločbah odločilo, da 1. odstavek 233. člena ZVCP-1 ni v neskladju z URS.
Po določbi 6. odstavka 26. člena ZP-1 omilitev kazenskih točk, ki so bile izrečene vozniku motornega vozila v številu, ki zanj ne predstavlja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni možna.
Opomin upravnika po 3. odstavku 44. člena SZ in 6. odstavku 119. člena SPZ ni procesna predpostavka za nudenje sodnega varstva v okviru pravdnega postopka.
tekst :
I.
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku 1. točke in 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi:
„ Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 2545/2007 z dne 6.12.2007 ostane v veljavi v 1. točki izreka tudi za glavnico v višini 275,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2007 dalje do plačila.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 297,77 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“
II.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 167,36 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
(1.) Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo pod točko 1. izreka odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 2454/2007 (pravilno I 2545/2007) z dne 6.12.2007 ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 143,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2007 dalje do plačila in 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 50,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2007 dalje do plačila. V preostalem delu, to je za glavnico v skupnem znesku 275,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2007 dalje, pa je sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Pod točko 2. izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
(2.) Zoper takšno odločitev in sicer zoper zavrnilni del, vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v zavrnilnem delu spremeni, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka z obrestmi.
(3.) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
(4.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna v 1. odstavku točke 1. izreka, saj se tožena stranka zoper ugodilni del sodbe ni pritožila.
(5.) Po 1. odstavku 448. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.
(6.) Pritožnik zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je del tožbenega zahtevka zavrnilo zgolj zato, ker je tožeča stranka pisni opomin za plačilo sredstev v rezervni sklad naslovila na toženca samo za terjatve, ki so zapadle do 24.4.2006, ne pa tudi za tiste po tem datumu.
(7.) Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje pritožniku, da je sodišče s takšno razlago 3. odstavka 44. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) in 6. odstavka 119. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) zmotno uporabilo materialno pravo. Ti dve določbi sicer res določata upravniku aktivno vlogo v zvezi z opominom za plačilo prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in sočasno opredeljujeta opomin za verodostojno listino v smislu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), vendar pa iz teh določb ni mogoče zaključiti, da bi bil opomin procesna predpostavka za nudenje sodnega varstva v okviru pravdnega postopka. Predložitev verodostojne listine v smislu 23. člena ZIZ je pogoj, da sodišče izda sklep o izvršbi, ni pa to pogoj za odločanje o zahtevku po tem, ko je zaradi ugovora sklep o izvršbi razveljavljen v delu, s katerim je bila izvršba dovoljena. Od pravnomočnosti tega sklepa dalje teče postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. odst. 62. člena ZIZ), torej kot pravdni postopek, po 2. odstavku 62. člena pa se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. V tem postopku pa predmet odločanja ni več presoja sodišča, ali je neka listina verodostojna listina ali ne in ali je bila predložena, ampak ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku. Tožeča stranka je, še v fazi izvršbe, v zvezi s spornim delom neplačanega prispevka etažnega lastnika predložila izpis odprtih postavk z dne 24.10.2007, kar po 2. odstavku 23. člena ZIZ tako in tako predstavlja verodostojno listino, ne glede na to pa vsekakor listino v smislu določb ZPP, s katero je dokazovala obstoj svoje terjatve in njeno višino. Glede na to, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sami terjatvi in njeni višini tudi sicer ni ugovarjala, njene druge ugovore, ki so se nanašali na ugovor litispendence, aktivno legitimacijo in zastaranje, pa je sodišče pravilno zavrnilo kot neutemeljene, bi moralo zato ob pravilni uporabi materialnega prava ugoditi zahtevku tudi v tem delu in torej sklep o izvršbi v 1. točki izreka, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da v roku 8 dni poravna terjatev, v celoti vzdržati v veljavi.
(8.) Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v 2. odstavku točke 1. spremenilo tako, da je sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Kranju pod opr. št. I 2545/2007 z dne 6.12.2007, vzdržalo v veljavi tudi za glavnico v skupnem znesku 275,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2007 dalje do plačila. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja sodišče prve stopnje, da je v prvem odstavku točke 1, ki sicer ni predmet pritožbenega preizkusa, prišlo do očitne pisne napake v številki izvršilne zadeve, kar naj sodišče popravi z ustreznim popravnim sklepom.
(9.) Glede na to, da je prišlo do spremembe prvostopne odločitve, je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti tudi o stroških celotnega postopka. Ker je tožeča stranka, upoštevajoč spremembo sodbe, v postopku v celoti uspela, je na podlagi 154. člena ZPP upravičena do povračila svojih potrebnih stroškov in sicer tistih, ki so ji nastali v fazi pravdnega postopka (o izvršilnih stroških je že bilo odločeno). Pritožbeno sodišče ji je priznalo stroške po Odvetniški tarifi veljavni v času izvršenega opravila in vrednosti točke v višini 0,459 EUR in sicer za pripravljalno vlogo 200 točk, za udeležbo na naroku 200 točk, 2 % materialnih stroškov od skupnega števila sicer priznanih točk ter 20 % DDV, kar znaša 224,72 EUR. Skupaj s taksami, ki so bile plačane na prvi stopnji v višini 73,05 EUR, je tožeča stranka upravičena do povračila 297,77 EUR. Ta znesek ji je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa dolguje tudi zakonske zamudne obresti od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.
(10.) Glede na to, da je tožeča stranka s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov. Pri odmeri le-teh je pritožbeno sodišče upoštevalo še sporni del terjatve in tožeči stranki za sestavo pritožbe priznalo 125 točk, kar skupaj z 20 % DDV-jem znaša 68,84 EUR, skupaj s plačano sodno takso za pritožbo v višini 98,52 EUR, pa je tožeča stranka upravičena do povračila 167,36 EUR pritožbenih stroškov. Tudi te ji je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema odločitve sodišča druge stopnje. V primeru zamude bo tudi v tem primeru dolgovala zakonske zamudne obresti od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.