Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 1, 2, 2/2, 5, 5/1, 5/3, 5/5, 11, 11/3, 11/6. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi člen 1. ZSPJS člen 16, 16/1, 16/3, 49.a.
napredovanje v višji plačni razred - policist - javni uslužbenci - uvedba novega plačnega sistema - prevedba - plačilo razlike plače
Tožnik je ob prevedbi plač v novem plačnem razredu v letu 2008 že dosegel najvišji plačni razred v nazivu policist vodja izmene I in takrat ni mogel biti uvrščen v višji plačni razred. Dejansko je pridobil možnost napredovanja skladno z določbo 2. odstavka 16. člena ZSPJS šele po spremembi Akta o sistemizaciji z dne 13. 11. 2008. Zato je za presojo sporne zadeve potrebno izhajati iz določbe 3. odstavka 11. člena Uredbe, po kateri javni uslužbenci, ki so pridobili pravico do napredovanja na podlagi določb ZSPJS, in je niso imeli po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred prevedbo plač, to je pred 1. 8. 2008, lahko prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz Uredbe.
Tožnica (bolniška strežnica) se je poškodovala na delovnem mestu, ko je prelagala lonec s čajem s kuhinjskega pulta na servirni voziček. Tožena stranka ni v celoti izpolnila svojega dolžnostnega ravnanja ter tožnici ni zagotovila uporabe ustreznega servirnega vozička, dopuščala pa je tudi njegovo uporabo na nepravilen način, to je z vlečenjem loncev preko roba vozička namesto z dvigovanjem. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranka za obravnavani škodni dogodek.
Tožnica je tudi sama prispevala k nastanku nezgode. Zavedala se je, da prelaganja loncev čaja na servirni voziček ni izvajala na pravilen način, prav tako o tem ni opozorila nadrejenih. Ker je tožena stranka kljub nadzoru delavcev dopuščala takšno prakso, ter ji tudi ni omogočila uporabe rokavic oziroma je dopuščala, da tožnica tega dela ni opravljala z rokavico, kar bi ublažilo udarec oziroma udarnino prsta, je bistveni del odgovornosti prav toženi stranki. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje odgovornost tožnice v višini 10 %, odgovornost tožene stranke pa v višini 90 %.
stroški – neobrazložen sklep o stroških – obrazložitev v novem sklepu
Iz vsebine izpodbijanega sklepa je mogoče razbrati, da je prvostopno sodišče poskušalo odpraviti napako, ki jo je storilo v predhodno obravnavanem stroškovnem sklepu, vendar takšne procesne napake prvostopno sodišče očitno ne more samo odpraviti z izdajo novega sklepa.
Tožnikov zahtevek za plačilo razlik v plači je "čista" denarna terjatev, ki jo lahko v skladu s četrtim odstavkom 204. člena ZDR neposredno uveljavlja pred delovnim sodiščem, ne glede na to, ali je pred tem zahteval odpravo kršitve pri delodajalcu. Delavec pri uveljavljanju denarnih zahtevkov ni omejen s predhodnim postopkom pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo, utemeljenost zahtevkov je vezana le na zastaralni rok (206. člen ZDR).
Četudi je bila zaradi izplačevanja dodatka za stalnost na podlagi odločitve tožene stranke tožnikova plača višja, ni mogoče šteti, da je bil s tem pravilno obračunan in izplačan tudi dodatek za delovno dobo. Obeh vrst dodatkov se ne more seštevati in upoštevati dobljene vsote kot dodatka za delovno dobo. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo v višini, obračunani glede na dopolnjeno delovno dobo, utemeljen. Ker pa je tožena stranka s plačilom dodatka v zamudi, je poleg glavnice (dodatka za delovno dobo) dolžna plačati tožniku tudi zakonske zamudne obresti.
Tožena stranka je dodatek za stalnost izplačala tožniku po svoji prosti volji in ob poznavanju prepisov, brez kakršnihkoli zahtev tožnika. Tožena stranka si ni pridržala pravice, da bi lahko od tožnika zahtevala vrnitev izplačanih zneskov, niti ni plačala nekaj, da bi se izognila sili. Takšnega pridržka tožena stranka ni niti navajala niti dokazovala, zaradi česar zneska, ki ga je plačala tožniku, ne more terjati nazaj. Zato v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke iz naslova vrnitve plačanega dodatka, ne obstoji.
invalidnost III. kategorije - pravica do dela s krajšim delovnim časom - invalidnost I. kategorije - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - vzrok invalidnosti - bolezen
Pri tožniku ni podana popolna nezmožnost za vsako organizirano pridobitno delo, zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, ni utemeljen.
Pri presojanju pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov je načeloma mogoče upoštevati le medicinske izvide, ki so obstajali v času do izdaje izpodbijanega drugostopenjskega upravnega akta. Vsi novejši medicinski izvidi so lahko predmet novega predsodnega upravnega postopka.
ZPIZ-1 člen 36. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20, 20/1, 36, 36/2, 38, 38/10.
starostna pokojnina - pridobitev pravice - zakonski pogoji - sporazum s Srbijo - tuj nosilec zavarovanja - mednarodni sporazum - dopolnjena pokojninska doba - vojaški zavarovanec
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju v 1. odstavku 20. člena določa, da se v primeru, ko je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatev zavarovalni dobi seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upoštevajo zavarovalne dobe, določajo pravni predpisi pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil te zavarovalne dobe, če ni s tem sporazumom drugače določeno. Ključno vprašanje za rešitev tega socialnega spora, predmet katerega je presoja, ali tožnik (vojaški zavarovanec) izpolnjuje pogoje za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine, je, ali ima tožnik v Republiki Srbiji priznano zavarovalno dobo in v kakšnem obsegu.
Sporazum vojaških zavarovancev pri pridobitvi pravic ne izključuje oz. v 2. odst. 36. člena celo izrecno določa, da so zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev od 1. 1. 1973 do 7. 10. 1991, breme pogodbenice, katere državljan je bila oseba na dan uveljavitve tega sporazuma. Če ima oseba državljanstvo obeh pogodbenic, so zavarovalne dobe breme pogodbenice, v kateri ima oseba stalno prebivališče na dan uveljavitve tega sporazuma. Sporazum je stopil v veljavo dne 1. 11. 2010, tega dne pa je imel tožnik, ki je tudi slovenski državljan, stalno prebivališče v R Sloveniji. Navedeno bi, upoštevajoč zgolj 36. čl. Sporazuma, pomenilo, da gre zavarovalna doba, ki jo je tožnik kot vojaška oseba dosegel do 7. 10. 1991 po pravnih predpisih SFRJ, v breme Republike Slovenije. Ker pa je tožniku srbski nosilec zavarovanja prvi priznal pokojnino, upoštevajoč zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dopolnil po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, le ta ostane obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, torej srbskega nosilca zavarovanja (10. odstavek 38. člena Sporazuma). Upoštevajoč navedeno pravno podlago se šteje, da je zavarovalna doba, ki jo je tožnik kot vojaški zavarovanec dosegel do 7. 10. 1991 po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, srbska zavarovalna doba oz. doba, dopolnjena v Republiki Srbiji. Ker pa je bil tožnik pri tujem nosilcu zavarovanja zavarovan tudi po 7. 10. 1991, natančneje do 31. 12. 1992, bo morala tožena stranka skladno z določbami Sporazuma od pristojnega nosilca zavarovanja Republike Srbije pridobiti potrdilo, iz katerega bo razvidna (celotna) zavarovalna doba tožnika, dopolnjena po predpisih Republike Srbije. Po prejemu takšnega potrdila, bo o tožnikovi pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine ponovno odločila, upoštevajoč 20. čl. Sporazuma.
Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.
invalidnost - I. kategorije - invalidnost III. kategorije - datum spremembe nastanka invalidnosti
Pri tožnici ni podana I. kategorija invalidnosti. Njena delovna zmožnost za njen poklic je zmanjšana za manj kot 50 %. Tožnica je zmožna za delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami. Zato je tožničin tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, utemeljen.
Glede datuma spremembe nastanka invalidnosti je potrebno upoštevati prvi dan po pravnomočnosti odločbe tožene stranke, s katero je bilo predhodno pravnomočno ugotovljeno stanje invalidnosti pri tožnici. Vendar od tega dne dalje tožnici ne gredo tudi nove pravice. ZPIZ-1 v 2. odstavku 163. člena namreč določa, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe.
Pri tožniku je prišlo do izgube delazmožnosti za opravljanje pridobitnega dela. Zato je njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožeča stranka (čistilka) bi ob spornih sobotah, na podlagi odločb ZZZS, morala delati pri toženi stranki od ponedeljka do sobote po 4 ure na dan, kot je bilo določeno v njenem urniku dela, saj z navedenima odločbama ni bilo odločeno, da je sposobna delati le v delovnem času 20 ur tedensko. Ker tožeča stranka kljub navodilom in pisnemu opozorilu tožene stranke ponovno ni prišla na delo ob sobotah, je z neupravičeno odsotnostjo z dela ob navedenih sobotah motila delovni proces tožene stranke in s tem kršila določbo 31., 32. in 35. člena ZDR. Zato ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.
sodna taksa - oprostitev plačila - spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja - odškodnina za neizkoriščen letni dopust
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtožuje ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, priznanje pravic iz delovnega razmerja, plačilo odpravnine, denarno povračilo in plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega dopusta. Gre torej za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ki zajema vse zahtevke, razen zahtevka za plačilo odškodnine za neizkoriščen dopust. Zato je tožnica taksni zavezanec le za plačilo takse za odškodnino.
postopek izbire kandidata - zavrženje tožbe - tožba v korist tretjega - actio popularis - pravica do sodnega varstva
Zaradi pomanjkanja procesne legitimacije je nedopustna tožba, ki jo vloži oseba, ki s tožbo ne zahteva varstva svojih pravic ampak varstvo pravic tretje osebe. Procesna legitimacija je procesna predpostavka in če ta ni izpolnjena, sodišče tožbo zavrže.
Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja druge osebe, zakonitost zaposlitve druge osebe na razpisu v spornem letu in zakonitost zasedbe delovnega mesta druge osebe. Ker ne obstaja pravica zahtevati varstva tujih pravic, temveč zgolj svojih pravic, je treba tožnikovo tožbo zaradi pomanjkanja procesne legitimacije zavreči.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 103, 103/1, 107. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - zapadlost terjatve - razdor kreditne pogodbe - potrošniški kredit
Drugi dolžnik ni zgolj hipotekarni dolžnik, pač pa tudi soplačnik in sozavezanec. Če pa ima takšen status, pa pravilno opozarja na to, da tudi zanj veljajo določbe ZPotK, ki v 15. členu določajo razdor kreditne pogodbe in pogoje za razdor.
invalidnost - invalidska pokojnina - pokojninska doba
Glede na določbo 67. člena in 68. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidske pokojnine, če izpolnjuje enega izmed pogojev iz 67. člena in hkrati pogoj pokojninske dobe, določen v 68. členu ZPIZ-1. Tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje. Zaradi neizpolnjenega pogoja pokojninske dobe tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Tožnik je res tožbo oddal pred iztekom 30 dnevnega roka za vložitev tožbe, vendar jo je kljub pravilnemu pravnemu pouku v odločbi, poslal nepristojnemu organu, na naslov sodišča pa je prispela že po izteku roka za vložitev tožbe. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da je tožbo vložil pravočasno.
Ker je tožnica pritožbo zoper sodbo vložila po izteku 15-dnevnega zakonskega roka, je potrebno njeno pritožbo kot prepozno zavreči.
Ker se tožničina vloga „žalba“ posredovana sodišču v tujem jeziku, šteje za nerazumljivo in ne za nepopolno, bi moralo sodišče prve stopnje z njo ravnati skladno z 2. odstavkom 104. člena ZPP kot z nerazumljivo vlogo in jo vrniti tožnici, da jo v določenem roku vrne v dveh izvodih prevedeno v slovenski jezik ter jo hkrati opozoriti na pravne posledice, v kolikor ne bo postopala skladno s sklepom. Ker tega ni storilo je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.
spor majhne vrednosti – dopolnitev tožbe – neprerekana dejstva – narok – vročitev vloge – vročilnica – zanikanje prejema
Tožena stranka na poziv sodišča ni odgovorila, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi dejstva, ki jih je podala tožeča stranka v dopolnitvi tožbe, štelo za dokazana. Zato dejansko stanje ni bilo sporno.
Izplačilo božičnice ni izrecno urejeno na zakonski ravni. Tako je v prvem odstavku 126. člena ZDR med drugim določeno, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. ZDR v nadaljevanju vsebuje tudi določbe o osnovni plači, delovni uspešnosti in dodatkih, plačilnemu dnevu, kraju in načinu izplačila plače itd., ne pa o božičnici. Ob izostanku drugih zakonskih določb pa obračun in izplačilo božičnice načeloma omogoča že drugi odstavek 7. člena ZDR, po katerem so s pogodbo o zaposlitvi ali s kolektivno pogodbo lahko določene pravice, ki so za delavca ugodnejše. Pri božičnici gre običajno za enkratno izplačilo, ki ni redni del mesečne plače, saj se obračuna in izplača enkratno v določenem trenutku.
Kolektivna pogodba za novinarje časopisne hiše določa, da se novinarjem enkrat letno izplača božičnica. Pogoj za izplačilo je dosežen pozitivni izid iz poslovanja družbe, predviden v načrtu poslovanja za prvih deset mesecev tekočega poslovnega leta, ki ga je uprava sprejela v zadnjem kvartalu za naslednje poslovno leto. Nadalje določa, da se v primeru, da je poslovni izid iz poslovanja družbe nižji kot je predviden v planu, a še vedno pozitiven, uprava in sindikat dogovorita, da v mesecu novembru preučita možnosti izplačila božičnice in če sporazumno ugotovita, da te možnosti so, o njeni konkretni višini skleneta posebni pisni dogovor. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da tožena stranka načrtovanega poslovnega izida ni dosegla, prav tako pa sindikat novinarjev in uprava nista sklenila pisnega dogovora o višini božičnice za sporno leto. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke na izplačilo božičnice ni utemeljen.