ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 90, 90-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ekonomski razlog - mobbing - absolutno neutemeljen odpovedni razlog
Po določbi drugega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je v postopku na prvi stopnji med drugim zatrjevala, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi odškodninske tožbe, ki jo je vložila zaradi kršitve prepovedi trpinčenja (mobinga) na delovnem mestu zoper toženo stranko, nekaj več kot tri mesece pred sporno odpovedjo. Po 2. alineji 90. člena ZDR-1 med absolutno neutemeljene odpovedne razloge spada tudi vložitev tožbe zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti (kamor spada tudi zakonsko določena obveznost varovanja dostojanstva delavca pri delu iz 47. člena ZDR-1) pred sodnimi organi. Ker je tožnica zatrjevala obstoj neutemeljenih odpovednih razlogov in predlagala izvedbo dokazov, tožena stranka, ki je zatrjevala, da vložitev tožbe ni bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa je tudi predlagala nasprotne dokaze, bi moralo sodišče izvesti dokazni postopek tudi v tej smeri. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnega dejstva, tj. ali je bila odpoved tožnici v resnici podana iz objektivnega razloga, torej iz razloga v sferi tožene stranke, ali pa je bil v resnici razlog, povezan z osebo tožnice oziroma njenim ravnanjem - vložitvijo tožbe zoper toženo stranko pred delovnim sodiščem. Ker je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka je realni dolžnik (in njena obveznost ni subsidiarna), neposredni (civilni) dolžnik zavarovane zapadle terjatve pa je družba E. d.d.. Iz tega razloga ni pravno upoštevan ugovor tožene stranke, da bi morala tožeča stranka najprej zahtevati plačilo terjatve od civilnega dolžnika.
ZPIZ-2 člen 27, 391, 394. ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 37, 193, 399, 405.
starostna pokojnina - odmera - višina - brezposelna oseba - uživalec denarnega nadomestila za brezposelnost
V 394. členu ZPIZ-2 je zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1 za tiste osebe, ki imajo enega od taksativno določenih statusov. Izjema določena v 394. členu ZPIZ-2 med drugim velja za brezposelno osebo, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma po predpisih o urejanju trga dela. Tožnica je bila na dan 31. 12. 2012 kot brezposelna oseba prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje, ni pa bila uživalka nadomestila za primer brezposelnosti, zato ne sodi med taksativno določene osebe v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se lahko upokojila po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, čeprav bi pogoje izpolnila po uveljavitvi ZPIZ-2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – dokončna odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja – dokazilo o vključitvi v ustrezen program – pravica storilca do izjave
Ko izvajalska organizacija storilcu ne izda dokazila o vključitvi v ustrezen program, čeprav se ga je udeležil, mora sodišče pred sprejemom dokončne odločitve o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu dati možnost, da se izreče o razlogih zaradi katerih mu je izvajalec programa odrekel izdajo dokazila.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela
Oseba, ki se zdravi, je dolžna upoštevati zdravnikova navodila, saj ji le-ta pomagajo k hitrejši ozdravitvi oziroma ji povedo, da se mora izogibati ravnanj, ki bi lahko negativno vplivala na potek zdravljenja. Delavec se mora držati navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše, to pa ne pomeni, da delavec v tem času ne sme izvrševati niti tistih običajnih vsakodnevnih opravil in dejavnosti, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu. Za ravnanje delavca v bolniškem staležu res velja poseben režim, vendar to ne pomeni, da vsaka krajša odsotnost z doma pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Za presojo, ali je tožnik v času bolniške odsotnosti spoštoval navodila pristojnega zdravnika, je potrebno ugotoviti, ali je imel navodila in kakšna. S tem, ko je odšel v klet stanovanjskega bloka, v katerem živi in s tem, da je odšel z otrokom v bližnjo trgovino po nakupih, ni kršil navodil izbrane zdravnice, kot je pojasnila izbrana zdravnica v pisni izjavi, v kateri je tudi zapisala, da ne bi pa kršil njenih navodil niti v primeru, če bi sam odšel po nakupih v bližnjo trgovino. Iz pisne izjave izbrane zdravnice sicer izhaja, da je dobil navodila, da mora biti doma ter da so mu dovoljeni le izhodi na pregled v ambulanto in na predpisane terapije, vendar pa s tem, ko je odšel v trgovino po nakupih nujno potrebnih živil z otrokom, ni kršil prejetih navodil o ravnanju v času bolniške odsotnosti.
Na toženi stranki (delodajalcu) je dokazno breme, da je bil znesek v gotovini tožniku dejansko izročen na roke. Tožena stranka ni uspela izkazati, da je tožnik vtoževani znesek dejansko prejel na roke, saj tega nepodpisani blagajniški prejemek ne dokazuje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik tega zneska ni dolžan vrniti in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožena stranka s plačilno listo, v kateri je bilo obračunano nadomestilo plače zaradi bolniškega staleža, izkazala, da je tožniku izplačala za december 2009 več, kot mu pripada. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj bi morala tožena stranka dokazati, da je tožniku izplačala previsoko plačo oziroma prejemek iz delovnega razmerja, česar pa ni uspela. Za mesec december 2009 sta bili v spis vloženi dve plačilni listi, tožena stranka pa ni podala nobenih trditev, zakaj je prišlo do tega oziroma zakaj je relevantna ena od predloženih plačilnih list. Ker tožena stranka ni izkazala, da bi bil tožnik iz naslova prejemkov za mesec december 2009 obogaten na njeno škodo, niso izpolnjeni pogoji po 190. členu OZ, zato tožena stranka od tožnika ne more zahtevati vrnitve vtoževanega zneska.
ZJU člen 25, 25/2. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 3, 4. ZSPJS člen 16, 17, 17a, 18, 19, 20.
preizkus ocene dela
Ker nadrejena delavka, ki je tožnico ocenjevala, ni dosledno upoštevala predpisanih kriterijev, ocene zaradi bistvenih pomanjkljivosti (neizpolnitve ocenjevalnega lista po posameznih kriterijih) tudi ni mogoče ustrezno preveriti, saj je skupna ocena delovne uspešnosti po vseh kriterijih povprečje ocen po posameznih kriterijih. Že iz tega razloga ocena tožnice „zadovoljivo“, podana za sporno obdobje s strani nadrejene delavke, ki jo je potrdila tudi komisija za ocenjevanje delovne uspešnosti, ni izdelana v skladu s citiranimi predpisi in zato ni zakonita niti objektivna, kot taka pa ne more biti podlaga za ocenjevanje pogojev za napredovanje javne uslužbenke. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015066
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 147/5, 150153, 153/3, 179. ZS člen 113a. Direktiva Sveta 72/166/EGS o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - viličar - samovozni delovni stroj
Tožnica se je poškodovala v delovni nezgodi pri prvotoženi stranki, ko je poskušala popraviti voziček, ki se je premaknil. Ker je bila tožnica v mrtvem kotu in jo upravljalec viličarja ni videl, je paleto, ki je tehtala najmanj 500 kg, spustil na voziček, preden je tožnica umaknila roko, tako da prišlo do stiska palca na roki. Delo je potekalo v okoliščinah povečane nevarnosti (tveganja), za katerega prvotožena stranka objektivno odgovarja. Poleg tega ravnanje delavca, ki spušča 500 kg težko paleto z viličarjem na voziček, medtem ko stoji neposredno ob vozičku tožnica, ne da bi se prepričal, da lahko varno brez ogrožanja sodelavke, odloži paleto na voziček, predstavlja malomarno ravnanje nadrejenega delavca - upravljalca viličarja, s tem pa tudi krivdno odgovornost prvotožene stranke. K nastanku škodnega dogodka je prispevala tudi tožnica v 20 % s svojim nepravilnim ravnanjem, ker ni prijela vozička za navpično prečko. Če bi tožnica voziček držala za navpično prečko, do stiska palca na roki ne bi prišlo, pri čemer so bili delavci poučeni, da morajo prijeti voziček za navpično prečko.
Iz splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, sklenjene med prvo in drugotoženo stranko, izhaja, da so iz zavarovanja odgovornosti izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo zaradi uporabe ali posesti samovoznih delovnih strojev. Viličar je samovozni delovni stroj. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za izključitev zavarovalnega kritja drugotožene stranke. Sodna praksa zagovarja stališče, da je treba pri škodi, ki jo povzročijo motorna vozila (ali delovni stroji), ugotoviti, ali je bila škoda povzročena z rabo (delovanjem, obratovanjem) tega vozila ali stroja, pri čemer vožnja ni edini in odločilni pogoj za ugotovitev rabe. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zahtevkom zoper tretjetoženo stranko niso bile dokazno ocenjene vse pravno odločilne okoliščine v zvezi z vprašanjema, ki so za odločitev v sporni zadevi pravno ključnega pomena - kateri zavarovalni primeri so kriti s polico zavarovanja avtomobilske odgovornosti in ali je viličar opravljal običajno funkcijo v času škodnega dogodka, ko je spuščal tovor. Glede odškodninskega zahtevka zoper drugotoženo stranko pa se sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je do nesreče prišlo zaradi rabe (delovanja, obratovanja) viličarja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno in v celoti pritožbi drugotožene stranke ugodilo ter odločitev v izpodbijani sodbi glede zahtevka, ki se nanaša na drugo in tretjetoženo stranko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
dodatek za dvojezičnost - skladnost akta o sistemizaciji s predpisi
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je bil tožniku pravilno določen dodatek za dvojezičnost, ustrezno izhajalo iz podatkov akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, ki za tožnikovo delovno mesto ''policijski inšpektor – ...'' določa dodatek za dvojezičnost v višini 3% osnovne plače. Predpise, na katerih temelji sestava akta o sistemizaciji, je namreč dopustno neposredno uporabiti le v primeru, kadar ureditev akta o sistemizaciji ni skladna s temi predpisi. Takšna neskladnost pa v konkretnem primeru ni podana.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je ugotovljena I. kategorija invalidnosti. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa mora biti izpolnjen tudi pogoj, določen v 42. členu ZPIZ-2, to je, da ima tožnik dopolnjeno pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za priznanje pravice od sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Bistveni pogoj za priznanje varstvenega dodatka je, da lastni dohodek vlagatelja oziroma družine ne presega višine premoženjskega cenzusa, določenega v višini minimalnega dohodka vlagatelja oz. družine. Ker lastni dohodek družine tožnika presega minimalni dohodek za varstveni dodatek, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje varstvenega dodatka po 49. členu ZSVarPre.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015431
OZ člen 131, 131/1, 179. ZDSS-1 člen 38.
odškodninska odgovornost delodajalca - invalid - invalidska odločba - premestitev na drugo delovno mesto - stroški izvedbe dokaza z izvedencem
Tožnici je škoda nastala zaradi nespoštovanja invalidskih odločb s strani delodajalca. Tožena stranka po letu 2006, ko je tožnici naložila opravljanje zahtevnejših knjigovodskih del, ni več spoštovala odločb ZPIZ, s katerimi je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala fizično lažje in psihično nezahtevno delo v dnevnih izmenah s čim manj socialnimi kontakti s polnim delovnim časom, od leta 2008 dalje pa le s polovico delovnega časa. Znesek 3.000,00 EUR predstavlja, ob upoštevanju ugotovljenega obsega, trajanja in intenzivnosti duševnih bolečin ter polovičnega deleža vpliva ravnanj tožene stranke na zdravstveno stanje tožnice, pravično denarno odškodnino tako za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic.
Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da nosi stroške za izvedbo dokaza z izvedencem tožnica, saj so bili izpolnjeni pogoji iz 38. člena ZDSS-1, v skladu s katerim lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov, v celoti naloži delodajalcu.
določitev novega izvedenca - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Ko je izvedensko mnenje jasno, popolno in brez notranjih nasprotij in ko je v dopolnitvi odgovorjeno tudi na zastavljena vprašanja, da ne pušča dvoma o njegovi pravilnosti, ni potrebe po določitvi novega izvedenca oziroma izvedencev.
ZDR člen 111, 111/1, 111/1-4, 125, 125/4. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike člen 15. ZPP člen 243.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Komisija, ki je odločala o tem, ali je tožnica poskusno delo uspešno opravila ali ne, je ocenila, da tožnica ne obvlada sodobnega ortodontskega zdravljenja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je negativna ocena poskusnega dela natančno obrazložena, objektivna in nepristranska. Pravilno pa je tudi zaključilo, da je ugotovitev komisije, ki je izdala negativno oceno poskusnega dela, utemeljena in da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonita.
poslovna goljufija – opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – znaki kaznivega dejanja – preslepitev – preslepitveni namen
Iz opisa dejanja v obtožbi mora biti razvidno, katere okoliščine je obdolženec lažno prikazoval ali jih prikrival in s tem preslepil oškodovanca, ter v čem je bil njegov preslepitveni namen. Opis, da izdanih dobavnic obdolženec ni bil poravnal niti se ni odzval na opomine in zneska ni poravnal v treh obrokih, kot se je naknadno zavezal, izvršba pa je bila neuspešna zaradi plačilne nezmožnosti, ki je nastopila tri leta po zapadlosti zadnje dobavnice, ne zadošča. Pomanjkljivosti v opisu ne morejo biti sanirane z morebitno vsebino dokaznega gradiva, iz katerega izhaja več kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja v obtožnem dispozitivu.
ZP-1 člen 4, 4/3, 25, 25/2, 159. ZVoz člen 50, 50/8.
vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - sankcije za prekršek - odvzem predmetov - lastništvo predmeta - fakultativni odvzem predmetov osebi, ki ni storilec prekrška - odvzem vozila - načelo sorazmernosti
Odvzem predmeta je stranska sankcija, ki je le fakultativno predpisana, zato mora biti sodišče pri izreku te stranske sankcije toliko bolj previdno pri tehtanju, ali so podane okoliščine za izrek stranske sankcije in še zlasti v primeru odvzema po drugem odstavku 25. člena ZP-1, ko se posega v lastninsko pravico osebe, ki ni storilec prekrška; presoditi mora okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, in opraviti test sorazmernosti med posegom v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo in pravico drugih udeležencev do varnega prometa.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja
Tožnici kot poštni uslužbenki je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je na prošnjo odvetnice napeljala sodelavko, da je sprejela dve poštni pošiljki te odvetnice in pri sprejemu datum poštnega žiga antidatirala za tri dni nazaj, poiskala v trezorju dve ročni sprejemni R številki in ju prilepila na pošiljki, označila „Poštnina plačana pri pošti D.“, na potrdilo o oddaji pošiljke vpisala zahtevane podatke in na potrdilo odtisnila poštni žig z antidatiranim datumom, na sprejeti priporočeni pošiljki pa ni odtisnila poštnega žiga in tudi ni opravila sprejema preko računalnika. Tožena stranka je očitke dokazala, zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
preiskava - neposredna vložitev obtožnice - soglasje preiskovalnega sodnika - soglasje, da se ne opravi preiskava - predlog za izdajo soglasja - zahteva za preiskavo - rok za vložitev neposredne obtožnice - zamuda roka za vložitev neposredne obtožnice
Soglasje preiskovalnega sodnika, da se preiskava ne opravi, ne gre enačiti z dovoljenjem državnega organa, potrebnega za kazenski pregon. Procesna situacija, ko je potrebno s predlogom za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice ravnati kot z zahtevo za preiskavo, pa je mogoča le v primeru, ko državni tožilec obtožbe sploh ne vloži, ne pa tudi v primeru, ko je obtožba vložena po zamudi roka oz. je mogoče kot zahtevo za preiskavo šteti le predlog za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice, ne pa tudi vložene obtožnice same. Ker je neposredna obtožnica institut, namenjen skrajšanju in racionalizaciji poteka kazenskega postopka in ker prepozno vložene obtožnice ni mogoče zavreči, bo posledica zamude roka, predpisanega v tretjem odstavku 170. člena ZKP lahko le v tem, da se bo kazenski postopek po nepotrebnem podaljšal.
podaljšanje pripora po vloženi obtožbi – priporni razlog ponovitvene nevarnosti – sorazmernost pripora – neogibnost pripora
Dejstvo je, da se obdolžencu očita storitev novega kaznivega dejanja v preizkusni dobi po prejšnji obsodbi, v kakšnem trajanju je bila preizkusna doba določena in da ta še ni potekla, pa je bilo obdolžencu znano. Zato v tem primeru časovna odmaknjenost storitve kaznivega dejanja po prejšnji obsodbi nima pomembnega vpliva pri presoji ali je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Zagovornik tudi ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženi brez zaposlitve in nima drugih rednih prihodkov. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.
Navedbe zagovornika, da naj bi prepoved oddaljitve iz stanovanja, prepoved stikov z osebami, ki z njim ne prebivajo ter nadziranje hišnega pripora, ki ga izvaja policija ter grožnja s priporom v primeru kršitve, predstavljali zadostno jamstvo, da obdolženec hišnega pripora ne bo kršil, nimajo nikakršne teže, glede na to, da se obdolžencu očita storitev novega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil v preizkusni dobi, torej kljub vedenju, da zaradi novega kaznivega dejanja lahko pride tudi do preklica pogojne obsodbe po prejšnji sodbi.
Tožeča stranka je bila s sklepom tožene stranke napotena, da lahko uveljavlja sodno varstvo pravic pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Na podlagi navedenega je tožeča stranka tudi vložila tožbo. Do vložitve tožbe in s tem do stroškov, ki jih je v pravdi imela tožena stranka, je tako prišlo po naključju, ki se je primerilo toženi stranki, ko je tožečo stranko napačno napotila na pravdo. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati 1. odstavek 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna stroške postopka nakazati na račun Delovnega sodišča, saj je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč.