SODNE TAKSE – IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075847
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4, 12. ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/1, 212, 339, 339/2, 339/2-14.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – odlog ali obročno plačilo sodnih taks – razlogi o odločilnih dejstvih – premoženjsko stanje predlagatelja – trditveno in dokazno breme – odločanje v mejah postavljenih zahtevkov
Trditveno in dokazno breme o razlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je na stranki. Kadar stranka poda samo predlog za oprostitev plačila sodne takse in v ta namen predloži podatke o svojem premoženjskem stanju, mora sodišče pri odločanju o takšnem predlogu izhajati iz trditev v predlogu in dokazov, s katerimi stranka zatrjuje svoje slabo premoženjsko stanje, da bi bila upravičena do oprostitve plačila sodne takse. Podrejenega zahtevka za odlog plačila sodne takse dolžnik ni postavil in zato sodišče prve stopnje tudi ni dolžno odločati o zahtevku, ki ga ni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC0004494
KZ-1 člen 20, 20/2, 49, 49/2, 186, 186/1. ZKP člen 372, 372-3.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - odmera kazni - absolutno bistvena kršitev postopka
Odmera kazni za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami namreč ni odvisna zgolj od količine prepovedane droge, pač pa se pri odmeri kazni upoštevajo vse okoliščine, ki vplivajo na višino kazni in so v vsakem konkretnem primeru specifične. Skoraj povsem izključeno je, da bi se v življenju zgodila dva popolnoma identična primera, pri čemer bi bile tudi subjektivne okoliščine storilca povsem enake.
Odločbe o krivdi, o premoženjskopravnem zahtevku, o odvzemu prepovedane droge in zaseženih predmetov namenjenih za njeno pridelavo ter o stroških kazenskega postopka, ki so nastali v prvem sojenju, so s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III Kp 53548/2014 z dne 22. 4. 2015 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 53548/2014 z dne 4. 9. 2015, postale pravnomočne dne 4. 9. 2015 in je tako glede teh odločb stvar že pravnomočno razsojena. V tokrat ponovljenem postopku bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da je bila obtožencu izrečena obsodilna sodba razveljavljena le v odločbah o kazenskih sankcij in vštevanju pripora, zato izreči le kazensko sankcijo in vanjo všteti čas, ki gaje obtoženec prestal v pridržanju in v priporu ter odločiti o stroških kazenskega postopka, nastalih v ponovljenem sojenju.
pogodba o finančnem leasingu – uporaba določb o povrnitvi škode – soprispevek – deljena odgovornost – sorazmerno zmanjšana odškodnina – spor majhne vrednosti
Glede na to, da je leasingodajalka tožeča stranka za škodo iz prometne nezgode 21. 11. 2010, v kateri je bilo udeleženo vozilo, ki je bilo predmet leasing pogodbe, izvedela s prejemom regresnega zahtevka 13. 11. 2013 in da tožeča stranka v času škodnega dogodka ni vedela za prenehanje zavarovanja vozila, saj je lizingojemalec o tem ni obvestil, kot bi jo moral, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožnica sama prispevala k nastanku škode, ker vozila ni zavarovala.
Tožeča stranka ima sicer prav, da interna delitev stroškov v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Odloka ni njena obveznost, kar pa še ne pomeni, da tožbenega zahtevka ni dolžna utemeljiti po temelju in po višini. Navesti mora vsaj toliko odločilnih dejstev, ki omogočajo identifikacijo tožbenega zahtevka in preizkus utemeljenosti le-tega.
odpravnina - sprememba delodajalca - prenos gospodarske enote
Ker je tožena stranka v proizvodnem obratu na G. začela opravljati iste (strojne) storitve, kot jih je predhodno prenosnik (tožena stranka) z nakupom istih delovnih sredstev (nakladalcev), ki sploh omogočajo opravljanje dejavnosti, je prišlo do prenosa gospodarske enote. Prevzela je tudi tri delavce, ki so delali v asfaltni bazi na G. To pomeni, da je na podlagi pogodbenega razmerja med toženo stranko in A. d. d. slednja s prodajo nakladalcev toženi stranki prepustila opravljanje strojnih storitev v proizvodnem obratu (asfaltni bazi) na G., zato je izpolnjen zakonski dejanski stan spremembe delodajalca iz 73. člena ZDR.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015412
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. OZ člen 131.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - izostanek z dela - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing
Ker so dokazna sredstva glede na določbe ZDSS-1 in ZPP, ki ne določata pravil o prepovedi uporabe dokazov, enakovredna v okviru proste presoje dokazov, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na evidenco prisotnosti na delu, čeprav je bila vodena brez navodil pristojnih in brez tožnikove vednosti.
Zaradi tožnikovih odsotnosti z dela in neupoštevanja delovnega časa je podan odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1.
Razrešitev s funkcije direktorja je vplivala le na tožnikov statusnopravni položaj v družbi, ne pa na samo opravljanje dela vodje prodaje, ki ga je tožnik po lastni izpovedi opravljal tudi v času, ko je bil zakoniti zastopnik družbe oziroma direktor.
Čeprav opozorilo o kršitvah ni predpostavka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko daje tožnikovim kršitvam večjo težo. Tožnik je namreč kljub prejetemu pisnemu opozorilu nadaljeval z istovrstnimi kršitvami delovnih obveznosti, saj tudi po prejemu opozorila na delo ni prihajal in ni upošteval delovnega časa.
Prvi odstavek 135. člena ZJU določa, da je javni uslužbenec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo protipravno povzroči delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti. Podobno je določal tudi prvi odstavek 182. člena ZDR. Po tej določbi je delavec, ki je na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu povzročil škodo, dolžan to škodo delodajalcu povrniti. Za odgovornost delavca oziroma javnega uslužbenca za povzročeno škodo se torej zahteva višja stopnja krivde, ki se ne domneva, temveč jo mora delodajalec dokazati.
Škoda je povzročena namenoma, če se je delavec zavedal, da lahko s svojimi ravnanji povzroči nastanek škode in je to (prepovedano posledico) tudi hotel oziroma dopustil. Škoda pa je povzročena iz hude malomarnosti, če bi se delavec moral in mogel zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do nastanka škode, pa je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo, ali da jo bo lahko odvrnil.
Delavec (tožena stranka) ni povzročil škode iz hude malomarnosti, ko se je pri vzvratni vožnji s službenim vozilom zaletel v stebriček in povzročil škodo na službenem vozilu, saj je menil, da je šel mimo stebrička, vozil je previdno, počasi in gledal v ogledalo, pa ga ni videl.
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da med pogodbenicama Potrditvene pogodbe o odstopu terjatev, D. in A. ni sporno, da so bile z navedeno pogodbo na D. prenesene vse terjatve zavarovane z maksimalno hipoteko, kar pomeni, da je bila na D. prenesena celotna pogodba, iz katere izvira temeljno razmerje, zavarovano z maksimalno hipoteko, torej so izpolnjeni pogoji za predlagan vpis.
Tožnik (varnostnik) se je spornega dne namesto na delovnem mestu nahajal v sejni sobi naročnika, kjer se ne sme zadrževati, pri čemer je ob prihodu neposredno nadrejenega, varnostnega nadzornika in interventa v sejni sobi naročnika ležal na tleh na trebuhu in na svojem zasebnem tabličnem računalniku gledal film. S takšnim ravnanjem je kršil določila pogodbe o zaposlitvi in določbe 33. in 34. člena ZDR-1, skladno s katerimi mora delavec svoje delo na delovnem mestu opravljati vestno in dosledno ter upoštevati vsa pisna in ustna navodila nadrejenih delavcev, organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je s tem izkazan razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je upravičeno izgubila zaupanje v tožnika, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja na delovnem mestu varnostnik ni več mogoče, s tem pa je izkazan drugi pogoj za podajo izredne odpovedi iz 109. člena ZDR-1. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZDSS-1 člen 82, 82/2, 82/3. ZPP člen 319, 230, 230/2. ZUPJS člen 8, 8/1. ZUP člen 7.
državna štipendija - višina - pojasnila dolžnost
Tožnica ob vložitvi vloge za priznanje državne štipendije niti v obravnavanem predsodnem postopku ni bila opozorjena na zakonsko ureditev uveljavljanja pravic iz javnih sredstev po vrstnem redu (8. člen ZUPJS). Opustitev navedene pojasnilne dolžnosti lahko vpliva na višino štipendije oz. možnost pridobitve tudi drugih pravic iz sistema socialnega varstva, ki so po vrstnem redu uvrščene pred pravico do državne štipendije. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na odpravo izpodbijane odločbe, toženi stranki pa je utemeljeno naložilo izdajo odločbe o višini državne štipendije in odločbo o drugih pravicah iz javnih sredstev.
Skladno z ustaljeno sodno prakso velja, da se delodajalci ne morejo razbremeniti plačila zakonsko določenih prejemkov delavcev iz delovnega razmerja s trditvijo, da so se delavci tem pravicam odpovedali.
Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je treba plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo na dan obračuna oziroma izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, obračunali davki oziroma dohodnina (oziroma davki in prispevki pri dohodkih, od katerih se prispevki plačujejo), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od ustreznih neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v nominalnem denarnem znesku. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015432
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1, 45/4, 126, 129.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing - dodatek za delovno dobo - plačilo razlike v plači
Ker je šlo za pravno dopustna dejanja tožene stranke, ki niso posegala v pravni položaj in pravice tožnika (očitek, da tožena stranka ni takoj odgovorila na predlog za sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik moral uvesti novega delavca, ki mu ga je določila v spremstvo, da tožniku ni bila izdan sklep o premestitvi na drugo delovno mesto, pri čemer na tem delovnem mestu dela nikoli ni opravljal, ter da je tožena stranka od njega zahtevala primopredajo zalog blaga) oziroma je dokazni postopek pokazal, da do zatrjevanih dejanj ni prišlo, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek za odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu neutemeljen.
Med pravdnima strankama je veljal ustni dogovor, v skladu s katerim je bil tožnik upravičen do plače, kot je opredeljena v pogodbi o zaposlitvi, in do 10 % razlike nad 60.000,00 EUR doseženega prometa. Čeprav delodajalec davkov in prispevkov za delavca ne plačuje, ker to ni bilo dogovorjeno z ustnim dogovorom, zaradi tega tak ustni dogovor ni v nasprotju s kogentnimi predpisi in delavec plačilo za delo ter plačilo davkov in prispevkov lahko (uspešno) uveljavlja v sodnem postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka je dokazala, da je spremenila svojo organizacijo dela in je dela notranje revizije, ki jih je opravljala tožnica, oddala v izvajanje zunanjemu izvajalcu, s katerim je sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju. To pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri tem sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - voznik avtobusa
Tožena stranka je tožniku očitala, da je nevestno opravljal delo in moralno škodoval poslovnim interesom delodajalca, ker je uporabnico mestnega prometa, ki je invalidna oseba, ko je ta želela izstopiti pri sprednjih vratih, le nemo gledal, potem ji je komaj odprl sprednja vrata, nato pa izjavil, da bo poskrbel, da ji ne dajo več vozovnice. Tožena stranka je dokazala, da je tožnik kot voznik avtobusa storil očitano kršitev delovne obveznosti, zato mu je utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
izvolitev v naziv - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Ker je tožena stranka tožniku na podlagi 227. člena Statuta (Univerze) omogočila nadaljevanje dela do dneva, ko je prejel dokončno odločitev senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014, je imel tožnik, ki je dne 15. 5. 2013 vložil pravočasno in popolno zahtevo za izvolitev v naziv, podaljšano veljavnost svojega dotedanjega naziva, vendar pa le do vročitve odločbe, s katero je bilo dokončno odločeno o njegovem zahtevku za izvolitev v naziv. Ker tožnik v ponovni naziv „višji predavatelj ....“ ni bil izvoljen (o čemer je bilo dokončno odločeno s sklepom senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014), neizvolitev v ustrezen naziv pa predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.
Ob vložitvi tožbe stranki nista bili več v pogodbenem razmerju, torej tudi ne v civilnem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja. Tožnica bi zato za ugotovitev delovnega razmerja po siceršnjem prenehanju pogodbenega razmerja morala zahtevati tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja in ki je že pred tem prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Ker tožnica tega ni zahtevala, ne more uspešno uveljavljati pravic iz delovnega razmerja po prenehanju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama.
Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo elementov delovnega razmerja, ampak je le pavšalno navedlo honorarje ter da je tožnica delo za toženo stranko opravljala neprekinjeno. Ni pa sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnica pri toženi stranki opravljala delo v enakem obsegu kot ostali zaposleni novinarji, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
Pavšalna zavrnitev dokaznega predloga predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi.
ZPIZ-2 člen 16, 16/1, 429, 429/15. ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 17, 17/2, 18. ZMEPIZ člen 45, 45/2, 48, 48-1.
lastnost zavarovanca - zmotna uporaba materialnega prava - družbenik in poslovodna oseba - delovno razmerje - obvezno zavarovanje
Tožnica je za obdobje od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 izpolnjevala pogoje za vključitev v zavarovanje na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, po kateri se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi, saj pred tem ni bila vključena v zavarovanje, niti v tem času ni bila zavarovana na drugi podlagi. Od 16. 10. 2012 dalje pa je bila tožnica za 20 ur vključena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja v skladu s 13. členom ZPIZ-1. Ker je bila tožnica zavarovana na drugi pravni podlagi, pa čeprav le za 20 ur, 2. odstavek 15. člena ZPIZ-1 ne daje pravne podlage, da bi bila tožnica za preostali čas (20 ur) zavarovana po tej določbi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke, prvostopenjsko odločbo pa spremenilo tako, da ima tožnica lastnost zavarovanke iz naslova družbeništva zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 za polni delovni čas 40 ur tedensko.
ZUPJS člen 1, 5, 6, 12, 12/1, 12/1-1. ZDoh-2 člen 15, 18, 19, 92, 93, 93-1, 96, 96/2, 96/2-2.
otroški dodatek - zmotna uporaba materialnega prava - materialno stanje družine - dobiček iz kapitala
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da gre v primeru dobička iz kapitala, doseženega s prodajo nepremičnine, za obdavčljiv dohodek, ki se upošteva pri cenzusu tožnice, torej pri ugotavljanju pogojev za dodelitev pravice do otroškega dodatka in subvencije za znižanje plačila vrtca. V tožničinem primeru gre namreč za takšen dobiček iz kapitala, ki je oproščen plačila dohodnine, in sicer na podlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2. Ker gre v konkretnem primeru za obdavčljiv dohodek, ki je oproščen plačila dohodnine, se takšen dohodek po 1. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS ne všteva v dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice za uveljavljanje pravic iz naslova otroškega dodatka in subvencije za znižanje plačila za program vrtca. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Zakon o zdravniški službi člen 2. ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Podan je razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik, ki je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specialist, zjutraj ob prihodu na delo pred vhodom v stavbo tožene stranke neupravičeno verbalno in fizično napadel pacientko tožene stranke (onkološko bolnico), ki je zunaj kadila. Tožnik je s pacientko govoril s povišanim tonom, jo močneje prijel oziroma jo zgrabil za ramo in jo grobo odrinil, tako da bi pacientka skoraj padla. Takšno ravnanje tožnika je povsem neprimerno in v nasprotju s 37. členom ZDR-1, s čemer je tožnik huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Takšno ravnanje pomeni tudi kršitev varovanja ugleda zdravniškega poklica in skrbi za dobrobit pacientov, kar je v nasprotju z 2. členom Zakona o zdravniški službi (Ur. l. RS, št. 98/1998 in nadalj.) oziroma 1. členom Kodeksa medicinske deontologije Slovenije .
kršitev materialnih določb zakona – odločba o sankciji – opomin – zahteva za sodno varstvo
Izrekanje opomina ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ pripiše posebno težo. Izrekanja opomina torej ne utemeljujejo take okoliščine, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov. Predvsem pridejo v poštev okoliščine ali splet okoliščin objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki zmanjšujejo pomen kršitve predpisov v danih razmerah (npr. provociranost storilca, ovire za pravilno delovanje, razmere, ko je meja med pravilno uporabo prava in kršitvijo predpisa težko prepoznavna itd.), upravičeno pa je upoštevati tudi okoliščine na strani storilca (stopnja odgovornosti za prekršek, nagibi storilca, storilčevo prejšnje življenje ipd.).