Upravno sodišče mora v upravnem sporu zoper odločbo, izdano v postopku po ZNISESČP, presoditi zakonitost te odločbe glede na določbe tega zakona. Tudi če s tožbo ni uveljavljana nezakonitost izpodbijane odločitve temveč neustavnost zakonske pravne podlage zanjo, se mora Upravno sodišče samo opredeliti do teh tožbenih ugovorov in jih, če meni, da so neutemeljeni, obrazloženo zavrniti. Če pa meni, da gre pri izračunu po določbah ZNISESČP za neenako obravnavo enakih položajev varčevalcev glede na njihovo državljanstvo oziroma prebivališče (in ne za različno obravnavanje različnih položajev), pa ne iz zakonske ureditve same ne iz zakonodajnega gradiva ne more ugotoviti ustavno dopustnih razlogov za tako razlikovanje, je dolžno prekiniti postopek in samo vložiti zahtevo za oceno ustavnosti take zakonske ureditve (156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Ne le Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tudi 14. člen Ustave Republike Slovenije zagotavlja enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na osebne okoliščine ter enakost pred zakonom. Ne more pa Upravno sodišče te presoje prenesti na upravni organ oziroma v upravni postopek.
ZMed člen 78, 78/1, 78/1-7, 81. ZUS-1 člen 64, 64/3. ZUP člen 281, 281/1.
televizijski program posebnega pomena - pridobitev statusa nepridobitnega televizijskega programa - pogoji za pridobitev statusa - odprava upravnega akta in vrnitev zadeve v ponovni postopek - odločanje v ponovljenem postopku - obseg presoje - učinki pravnomočnosti sodbe - materialna pravnomočnost - meje materialne pravnomočnosti - objektivne meje pravnomočnosti - načelo ne bis in idem - zmotno sklicevanje na načelo ne bis in idem - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Ker je sodba postala pravnomočna in zaradi vezanosti na pravna stališča, ki so bila razlog za odpravo odločbe, pomeni, da je bila toženka v ponovljenem postopku dolžna upoštevati pravnomočno razlago sodišča glede navedene določbe ZMed. Upravno sodišče v tem prvem sodnem postopku ni presojalo dejanskega stanja v zvezi z zakonskim pogojem iz sedme alineje prvega odstavka 78. člena ZMed, saj revident sam navaja, da dejansko stanje v zvezi s to določbo tedaj ni bilo sporno. To pomeni, da če sodišče tega dejanskega stanja ni presojalo oziroma ga ni sámo ugotavljalo, se tudi pravnomočna (prva) sodba nanj ni nanašala. Toženka zato v ponovljenem upravnem postopku, v katerem je morala sprejeti odločitev o statusu, ni bila vezana na s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, še manj pa na dejansko stanje iz časa izdaje prve upravne odločbe, saj je bila ta odločba s sodbo v celoti odpravljena in torej v nobenem delu ni mogla postati pravnomočna.
dopustitev revizije - pogoji za dopustitev revizije - pomembno pravno vprašanje ni postavljeno - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Navedenim zahtevam predlagatelj ni zadostil. Predlog je namreč vložen kot revizija, v njem pa predlagatelj ni jasno in konkretno navedel oziroma izpostavil spornega pravnega vprašanja, o katerem naj bi odločalo revizijsko sodišče, in kratke obrazložitve, zakaj je Upravno sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. Prav konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja in s tem povezana kratka predstavitev pravnega problema sta namreč bistvena elementa predloga za dopustitev revizije, saj ni naloga Vrhovnega sodišča, da iz argumentov, navedenih v predlogu, samo izlušči potencialno objektivno pomembno pravno vprašanje.
nedovoljenost revizije - odločanje sodišča brez glavne obravnave - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev - nesporno dejansko stanje - kršitev pravice do izjave v postopku - zavrženje revizije
Tožnik mora v tožbi povedati, zakaj toži, s čimer opredeli obseg želenega sodnega varstva. Ker revident s tožbo ni uveljavljal, da v postopku pred izdajo ni imel možnosti uveljavljati dejstva in okoliščine, pomembne za izdajo odločbe, se Upravno sodišče pri presoji, da o zadevi odloči brez glavne obravnave, ni bilo dolžno opredeljevati do vprašanja, ali obstajajo okoliščine iz druge alineje tretjega odstavka 59. člena ZUS-1, ki terjajo odločanje na glavni obravnavi. Sodišču zato v tem pogledu ni mogoče očitati kršitve pravil upravnega spora, postavljenemu vprašanju pa ne pripisati pomena za obravnavano zadevo.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - KMETIJSTVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS00055901
Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 člen 31, 60.
neposredna plačila v kmetijstvu - ukrepi Programa razvoja podeželja - zavrnitev zahtevka - pogoji za pridobitev sredstev - plačila za izvajanje ukrepov OMD - Degresija plačil OMD - kmetijske subvencije - umetno ustvarjeni pogoji za pridobitev ugodnosti - prenos kmetijskih zemljišč - kmetijska gospodarska enota - kmetijska gospodarska celota - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Uporaba 60. člena Uredbe 1306/2013 je izrecno vezana na odobritev ugodnosti „fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno (...)“. Ne zadostuje torej ugotovitev, da so bili pogoji za pridobitev ugodnosti umetno ustvarjeni, temveč se morajo nanašati na osebo, ki skuša na njihovi podlagi te ugodnosti tudi pridobiti. Ker je revident po nespornih ugotovitvah Upravnega sodišča po predmetnem prenosu parcel v postopku za odobritev plačila OMD prijavil manjšo in ne večje površine svojega KMG, kar smiselno pomeni tudi nižje izplačilo, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti, da je ta prenos parcel zanj že sam po sebi pomenil umetno ustvarjanje pogojev iz 60. člena Uredbe 1306/2013. Pridobljena ugodnost bi bila namreč zanj nižja in ne višja kot pred prenosom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - ZAVAROVANJE TERJATEV
VS00055897
ZUS-1 člen 24, 24/1, 24/3, 32, 32/2.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za pritožbo - opravičen razlog za zamudo - zahteva za izdajo začasne odredbe - namen začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - pavšalne in neizkazane navedbe
Vrhovno sodišče sodi, da nenadna sprememba obratovalnega časa bencinskega servisa, ki zagotavlja storitve dežurne pošte, ki poleg tega neposredno sovpada z dnem izteka pritožbenega roka (v istem tednu) ter ob upoštevanju, da je bil pooblaščenec pritožnika ob spremembi delovnega časa hospitaliziran, predstavlja okoliščino oziroma oviro, ki je stranka ni mogla predvideti niti preprečiti niti in je tudi ni mogoče pripisati njeni krivdi. Ob upoštevanju predstavljenih dejanskih okoliščin obravnavanega primera, Vrhovno sodišče meni, da skrbnost dobrega strokovnjaka, po kateri mora ravnati pritožnikov pooblaščenec, ne nalaga, da bi moral odvetnik oziroma pooblaščenec vedno znova preverjati obratovalni čas dežurne pošte, še posebej v primeru njenega dolgotrajnega (večletnega) poslovanja do določene ure. Navedene okoliščine zato izkazujejo opravičljiv vzrok za zamudo roka za vložitev pritožbe.
Upravno sodišče je glede trditev o grozečem stečaju v izpodbijanem sklepu izrecno navedlo, da grozeča nelikvidnost nedvomno predstavlja težko popravljivo škodo, vendar je pritožnik s predloženimi podatki ni izkazal. Tako stališče je tudi skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Glede samega nastanka materialne škode pa je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi že večkrat sprejelo stališče, da samo materialna škoda praviloma ne pomeni težko popravljive škode.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - karantena - pravni interes za vodenje upravnega spora - zavrženje tožbe
V upravnem postopku ni mogoče uveljavljati izplačila odškodnine, temu je namenjen pravdni postopek. V primeru, da pritožnik meni, da je vprašanje zakonitosti izpodbijanega akta predhodno vprašanje za odločitev o utemeljenosti odškodninskega zahtevka, pa bi moral postaviti ugotovitveni tožbeni zahtevek in zanj utemeljiti svoj pravni interes. Tega pa ni storil.
Odločanje o vrsti prehrane otroka, ki je sprejet v javni vrtec, ni del oblastvenega odločanja javnega vrtca oziroma sveta vrtca kot njegovega organa, zoper katerega bi bilo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Omenjeni organ namreč odloča s smiselno uporabo ZUP samo o ugovoru staršev zoper prejeto obvestilo o prednostnem vrstnem redu otrok zaradi nepravilnega upoštevanja kriterijev za sprejem otroka v vrtec, o čemer izda odločbo, zoper katero lahko starši sprožijo upravni spor (sedmi odstavek 20. b člena ZVrt). Gre za edini pravni akt, ki ga sprejme svet javnega vrtca, ki ustreza opredelitvi upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
predlog za dopustitev revizije - brezplačna pravna pomoč - pomembno pravno vprašanje izkazano - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali sta sodišče in organ za brezplačno pravno pomoč s tem, da posamezna preiskovalna dejanja štejeta za sodni postopek v smislu 7. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, kršila materialno pravo?
Ali je pri dodeljevanju brezplačne pravne pomoči v postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj položaj osumljenca in oškodovanca enak?
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055289
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 28, 28/1, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84a, 84a-2, 84a-3. ZPP člen 286b.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - znatna nevarnost pobega prosilca - begosumnost - sorazmernost in nujnost ukrepa pridržanja - zaslišanje tožnika - pravica do izjave - pravočasno uveljavljanje kršitev postopka
Vrhovno sodišče je v nedavni sodni praksi že sprejelo stališče, da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Izpostavilo je, da je v ta namen treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd. Da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena le na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak da mora biti ta dodatno kvalificirana, napotuje tudi določba prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.
zavrženje predloga za dopustitev revizije - nedovoljen predlog za dopustitev revizije - pomembno pravno vprašanje ni postavljeno
Zgolj s prepisom besedila 22. člena Ustave predlagatelj strogim formalnim zahtevam iz 367. b člena ZPP ni zadostil. Namesto kratke predstavitve pravnega problema, povezanega z vprašanjem, se predlog ukvarja z razlago drugega odstavka 20. člena ZUS-1. Pri tem pa ne pojasni povezave med zatrjevano kršitvijo pravice do izjave in preiskovalnimi pooblastili, ki jih ima sodišče v skladu z 20. členom ZUS-1.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 45. ZDoh-2 člen 116.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - davčna olajšava - posebna davčna olajšava za vzdrževane družinske člane - rezident druge države
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali predstavlja diskriminacijo med rezidenti in nerezidenti stališče Upravnega sodišča Republike Slovenije, da za zavrnitev olajšave po 116. členu Zakona o davčnem postopku (ZDoh-2) zadošča, da so dohodki, doseženi v Sloveniji, v državi rezidentstva obdavčljivi, četudi davčni zavezanec nerezident enake davčne olajšave v državi rezidentstva ni mogel uveljaviti, ker je v Sloveniji dosegel več kot 90 % vseh svojih dohodkov in zato dohodki iz Slovenije v državi rezidentstva dejansko niso bili obdavčeni?
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 45. ZDoh-2 člen 116.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - davčna olajšava za vzdrževane družinske člane - rezident druge države
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali predstavlja diskriminacijo med rezidenti in nerezidenti stališče Upravnega sodišča Republike Slovenije, da za zavrnitev olajšave po 116. členu Zakona o davčnem postopku (ZDoh-2) zadošča, da so dohodki, doseženi v Sloveniji, v državi rezidentstva obdavčljivi, četudi davčni zavezanec nerezident enake davčne olajšave v državi rezidentstva ni mogel uveljaviti, ker je v Sloveniji dosegel več kot 90 % vseh svojih dohodkov in zato dohodki iz Slovenije v državi rezidentstva dejansko niso bili obdavčeni?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR - ZAVAROVANJE TERJATEV
VS00055287
ZPP člen 343, 343/3. ZUS-1 člen 5, 5/4, 32, 32/2. ZLS člen 2, 21, 21/2, 21/2-5, 61, 61/3. ZGJS člen 26, 28.
pravni interes za pritožbo - zakonitost akta organa, izdanega v obliki predpisa, če ureja posamična razmerja - izvajanje gospodarske javne službe - lokalne javne zadeve - javno podjetje - tožba kot procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi - odločanje o začasni odredbi - neizkazana težko popravljiva škoda
Pogoje za izvajanje dejavnosti GJS prek javnega podjetja in vpliv ustanovitelja takega podjetja na njegovo upravljanje nekaj podrobneje določa ZGJS (26. člen ZGJS), vendar pa tudi ta v nobenem pogledu ne veže lokalne skupnosti na določenega izvajalca GJS (razen v primeru koncesije, za kar v tem primeru ne gre) oziroma na izbiro katere od specifičnih, s tem zakonom določenih organizacijskih oblik, in še manj na morebitna ekonomska oziroma pogodbena razmerja, ki jih v zvezi z zagotavljanjem GJS sklepa z drugimi lokalnimi skupnostmi. Še več, ZGJS v tem pogledu izrecno določa, da se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače (28. člen ZGJS). Tudi sicer iz veljavnih predpisov ne izhaja, da bi zgolj to, da je bil prvi tožnik ustanovljen z namenom opravljanja GJS, med njegovimi soustanoviteljicami ustvarjalo kakršno koli javnopravno razmerje, v katero bi lahko posegel izpodbijani akt, oziroma pravico ali pravno korist, ki bi jo druga do peta tožnica lahko varovale v upravnem sporu.
Status gospodarske družbe kot javnega podjetja vsaj v kontekstu ZGJS v ničemer ne vpliva na odnos te družbe z njenimi ustanovitelji oziroma na medsebojne odnose med njimi. Povedano drugače: pravna ureditev teh odnosov se v ničemer ne razlikuje od ureditve takih odnosov, ki velja za katero koli gospodarsko družbo, ki nima statusa javnega podjetja.
Prvi tožnik lahko kot škodo, ki naj bi jo bilo mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe, uveljavlja le škodo, ki neposredno izvira iz spornega pravnega razmerja. Kolikor v tem smislu uveljavlja ekonomske posledice zaradi zmanjšanja obsega njegove aktivnosti, dejansko uveljavlja izključno posledice, ki izhajajo iz dejstva, da je njegov status izvajalca predmetne GJS prenehal. Tega pa izpodbijani odlok izrecno ne ureja, zato je vsaj na prvi pogled videti, da uveljavljane ekonomske posledice sploh ne morejo biti predmet odločanja o začasni odredbi, saj ne izhajajo iz izpodbijanega akta (oziroma vsaj ne iz tistih njegovih določb, ki so lahko predmet upravnega spora). Kolikor pa iz tožbenih navedb smiselno izhaja, da prvi tožnik izpodbijanemu aktu pripisuje tudi učinek prenehanja svojega statusa kot izvajalca predmetne GJS, je lahko presoja, ali je njegovim določbam mogoče pripisati tudi tako vsebino in če da, ali gre tudi v tem pogledu za akt v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, kvečjemu predmet odločanja v glavni stvari.
samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo
Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, so tožniki po prenehanju pridržanja samovoljno zapustili azilni dom in njihovo prebivališče ni več znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnikov, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela. Prav tako pritožnice izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v primeru nastopa njene pravnomočnosti ne ovira pri njenem bodočem odločanju. Če bo kasneje ugotovila, kje se tožniki nahajajo, lahko ponovno izreče ukrep pridržanja skladno s predpisi ter na podlagi novih dejstev (npr. izkazane begosumnosti), ki ga lahko dodatno utemeljujejo.
Ali je glede na drugi odstavek 64. člena ZDen pravilno stališče, po katerem zahteva za denacionalizacijo premoženja, do katerega bi bili lahko upravičeni upravičenci po 11. oziroma 12. členu tega zakona, ni vložena v imenu teh upravičencev, če so bili ti v zahtevi le navedeni kot pravni nasledniki bivših lastnikov premoženja, na katerega se nanaša zahteva za denacionalizacijo?
Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil azilni dom in njegovo prebivališče več ni znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055276
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 82/2, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2(n), 28, 28/2.
mednarodna zaščita - znatna nevarnost pobega prosilca - dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem, nato pa ju zapustil, ne zadostuje za ugotovitev, da je pritožnik znatno begosumen.