javni razpis - kmetijstvo - pogoji javnega razpisa - sankcije - v času odločanja veljaven predpis
Podzakonski akti v nobenem primeru ne morejo imeti učinka za nazaj, zato je treba postopek voditi in odločitev utemeljiti na določbah pravnih predpisov, ki so bili podlaga za javni razpis in za postopek dodelitve sredstev. Tožnica je bila namreč ob prijavi na javni razpis in v odločbi o pravici do sredstev seznanjena z obveznostmi in sankcijami v primeru njihovih kršitev, kot so bile določene v takrat veljavnih predpisih.
Izpodbijana odločitev temelji na mnenju posebne zdravniške komisije z dne 19. 10. 2016, ki je napisano na obrazcu. To mnenje ni obrazloženo in zaradi svoje pomanjkljivosti ne more biti podlaga za odločitev o tožnikovi nezmožnosti za vožnjo. Mnenje posebne zdravstvene komisije je namreč izvedensko mnenje, ki je sicer res podlaga za odločitev, vendar pa mora biti obrazloženo.
dohodnina - odmera dohodnine - potni stroški - podjemna pogodba - delo v tujini
Dohodek, ki se upošteva pri obdavčenju oziroma pri izračunu davčne osnove, je celotni izplačani znesek zmanjšan za normirane stroške v višini 10%. Tako zmanjšani znesek pa se nato lahko zmanjša le še za dejanske stroške prevoza in nočitve, ki so povezani z opravljenim delom, vendar le na podlagi dokazil in pod pogoji in do višine, ki jih določi Vlada.
ZNISESČP člen 11, 11/1. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3.
verifikacija stare devizne vloge - rok za vložitev zahteve - materialni rok - prekluzivni rok - zavrženje zahteve
Rok, v katerem so morali upravičenci iz ZNISESČP za uveljavljanje svojih (materialnih) pravic iz tega zakona vložiti ustrezno sredstvo – zahtevo za verifikacijo je materialni in s tem prekluzivni rok, zaradi česar tega ni (bilo) mogoče podaljšati; veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča, s potekom tega roka pa pravica do izplačila neizplačanih starih deviznih vlog ugasne in zahteve za verifikacijo ni več mogoče uveljavljati.
ZDavP-2 člen 143, 143/1, 145, 145/1, 145/2, 145/2-1, 157, 157/5.
izvršba - davčna izvršba - odločba o odmeri davka - izpodbijanje izvršilnega naslova v izvršbi - izterjava neplačanega davčnega dolga
Namen davčne izvršbe je izterjava (neplačane) davčne obveznosti, ki izvira iz izvršilnih naslovov. Sodišče ob dejstvu, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbojnega sklepa pravilno ugotovljeno in da je izpodbojni akt pravilen in na zakonu utemeljen.
Predpis, ki je za obravnavano zadevo bistven, je v trenutku izdaje izpodbijanega upravnega akta veljavna določba tretjega odstavka 59. člena ZVoz-1. Rok iz tretjega odstavka 59. člena ZVoz-1, v skladu s katerim se vozniško dovoljenje izda do dopolnjenega 21. leta starosti oziroma za dve leti po prvi pridobitvi vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorij A2 ali A in B, materialni prekluzivni rok, katerega posledica pa ni izguba veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj se le-to lahko kadarkoli podaljša, če voznik začetnik opravi program dodatnega usposabljanja.
ZKP člen 522, 528, 530. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - pogoji za izročitev tujca - mučenje - sodna odločba - načelo zaslišanja stranke v postopku - pomanjkljiva obrazložitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka - Rusija
Dokazna ocena zagotovila Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije ob tem, da se v spisu zadeve nahajata sklep Okrožnega sodišča iz kraja A. z dne 24. 9. 2015 in odločba Okrožnega sodišča iz kraja A. z dne 12. 2. 2015, iz katerih izhaja, da bo tožnik nameščen v priporu v regiji Saratov in ne v priporu v regiji Nizhny Novgorod, kot to izhaja iz zagotovila Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 10. 7. 2018, je do te mere pomanjkljiva, da sodišče v tem delu, ki je pravno pomemben za odločitev, izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Zakaj daje toženka večjo težo zagotovilu Generalnega državnega tožilstva (razen z obrazložitvijo, da gre za kasnejši datum le-tega), toženka v izpodbijani odločbi namreč ni pojasnila. Pri čemer sodišče posebej izpostavlja, da z morebitnim (kasnejšim) sklepom sodišča, ki je pristojno za določitev kraja prestajanja kazni pripora oziroma morebitnega kasnejšega zapora, iz katerega bi izhajalo, da bo tožnik v priporu in morebitnem kasnejšem zaporu nameščen drugje, kot to izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča z dne 24. 9. 2015, ne razpolaga oziroma se le-ta ne nahaja v upravnem spisu zadeve, niti se toženka na takšen sklep sodišča Ruske federacije ne sklicuje. Pri tem pa toženka sama v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da ni seznanjena z razlogi, ki so botrovali spremembi odločitve glede namestitve tožnika v pripor v primeru izročitve.
Ker toženka ni izvedla dokazne ocene tožnikove pisne izjave, h kateri ga je sama pozvala tekom upravnega postopka, sodišče tudi v tem delu izpodbijane odločbe ne more preizkusiti.
Ne držijo navedbe tožeče stranke, da trave ni mogla pokositi zaradi višje sile zapadlega snega in zamrznjenega zemljišča, saj je bila na svojo dolžnost opozorjena že v mesecu maju. V vsaki odločbi je bilo napisano opozorilo kakšna bo sankcija, kolikor tožeča stranka naložene obveznosti ne bo izpolnila.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - naročniško razmerje - soglasje za priključitev
Nesporno je, da je naročnik obstoječega telefonskega priključka tožnik. Ker gre za nadgradnjo njegovega priključka, izvršil pa jo je A. d.d., se sodišče strinja s tožnikom, da gre v obravnavani zadevi za spor med njim in A. d.d. o tem, ali je imel A. d.d. pravni temelj, tj. pravico nadgraditi njegov priključek. Sodišče je po vpogledu v upravni spis ugotovilo, da tožnik v zahtevi za rešitev spora tudi ni uveljavljal prekinitve naročniškega razmerja med A. d.d. in B.B., ampak je zahteval, da A. d.d. odstrani nadgradnjo njegovega telefonskega priključka z novim priključkom, ker je bila izvršena brez njegovega soglasja. Po presoji sodišča gre zato za spor med končnim uporabnikom (naročnikom obstoječega telefonskega priključka) in operaterjem.
ZBPP organu za BPP ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, saj to pomeni obravnavo vprašanj, ki so lahko zgolj predmet obravnave v sodnem postopku (torej v upravnem sporu), vendar mora pa organ navesti razlog (torej okoliščino oziroma okoliščine), utemeljen na 24. členu ZBPP, zakaj ocenjuje, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno, nima možnosti za uspeh.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - subjektivni element - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku ugotavljal, ali je pri tožnici podan subjektivni element, to je četrti pogoj iz 17. točke te obrazložitve in zaključil, da je tožnica sodelovala pri davčni goljufiji. Iz v postopku ugotovljenih okoliščin je celo zaključil, da je storitve, glede katerih je prejela račune od družbe C. d.o.o. in glede katerih je uveljavljala odbitek vstopnega DDV, opravila tožnica sama. Zato je ugotovil, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za odbitek DDV iz 1. točke 17. točke te obrazložitve, to je, da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca. S tem, ko je tožnica pridobila račune od družbe C. d.o.o. za storitve, ki jih je opravila sama, bi morala vedeti, da je transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa, kar pomeni, da tožnice ne izpolnjuje pogoja za odbitek DDV tudi po 4. točki. Tudi po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.
Določbe prvega in drugega odstavka 67. člena SPZ je treba razlagati v pomenu, da imajo solastniki pravico skupno upravljati stvar v solastnini in da je za posle rednega upravljanja potrebno soglasje solastnikov, ki mora biti izrecno ter v pogledu predmeta soglasja (za kaj je dano) jasno, določno in nedvoumno.
Načelu zaslišanja stranke organ ne zadosti, če stranke zgolj seznani z vsem procesnim gradivom (vlogami nasprotnih strank, predloženimi dokazili ipd.), pač pa morajo imeti stranke možnost sodelovati v posebnem ugotovitvenem postopku (pri izvajanju dokazov itd.) ter morajo tudi biti seznanjene z rezultati ugotovitvenega postopka, kar pomeni, da jih organ po zaključku ugotovitvenega postopka in pred odločitvijo v zadevi mora seznaniti s svojimi ugotovitvami in zaključki, na katere bo oprl odločitev (navesti mora torej zlasti, na katera relevantna in dokazana dejstva bo oprl odločitev ter materialno pravne razloge za to, katera v postopku s strani strank izpostavljena dejstva šteje kot nerelevantna ali nedokazana, in razloge za to), stranke pa morajo imeti možnost o tem se izjaviti. Strankam organ namreč le na opisani način omogoči, da lahko branijo, zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in pravne interese.
denacionalizacija - podržavljeno premoženje - ovire za vrnitev v naravi - odškodnina za podržavljeno premoženje - status zemljišča ob podržavljenju - vrednost podržavljenega premoženja - določitev vrednosti podržavljenega premoženja
Pravni status zemljišč v času vračanja v obravnavanem primeru ni pravno relevanten in ga ni bilo treba ugotavljati, saj je organ pravilno zaključil in odločil, da zemljišč iz razloga po tretjem odstavku 16. člena ZDen v naravi ni mogoče vrniti, prav tako pa se glede na pravni status zemljišč v času vračanja ne ugotavlja njihova vrednost zaradi določitve odškodnine, pač pa je relevanten pravni status zemljišč ob podržavljenju.
Ustavno sodišče se je v več svojih odločbah (npr. U-I-137/98 itd.) opredelilo, da „upoštevanje sedanje vrednosti podržavljenega premoženja“ ne pomeni upoštevanja tržnih razmer ob izdaji odločbe ter poudarilo, da glede na ureditev ZDen (ker zakonodajalec zakona ni zasnoval na civilnopravnem institutu vzpostavitve prejšnjega stanja) v denacionalizaciji ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava.
Sodišče sodi, da je odločitev tožene stranke, da je v izrek izpodbijane odločbe uporabila besedno zvezo „v deležu plačila, ki odpade nanjo po sklepu o založitvi“ logična posledica tovrstnega besedila sklepa o založitvi predujma. Takšna formulacija pa tudi po presoji sodišča v ničemer ne poslabša pravnega položaja tožnika. Glede na formulacijo izreka izpodbijane odločbe in izdane napotnice bo pravdno sodišče lahko odločilo, da delež plačila, ki odpade na tožnika, znaša 100 %, lahko pa tudi 50 % ali 33,3 % ali 25 % predujma.
ZDDV-1 člen 39, 39/2, 44, 44-7, 45, 76, 76/1, 76/1-8. ZDavP-2 člen 95.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek na promet nepremičnin - vstopni DDV - nakup nepremičnin - finančni leasing - račun - sestavine računa - obresti - izračun obresti - časovna veljavnost procesnega zakona
Leasingojemalčeva vrnitev predmeta leasinga leasingodajalcu, do katere je prišlo po leasingodajalčevem odstopu od pogodbe o finančnem leasingu, pomeni vračilo blaga v smislu določb drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, na podlagi katerega lahko davčni zavezanec uveljavlja pravico do popravka obračunanega DDV. Dejstvo, da je bila Pogodba 2507/07 kasneje razvezana in nepremičnina v nadaljevanju prodana z DDV, po presoji sodišča ne spreminja ključne ugotovitve, da pogoji za odbitek DDV od nakupa nepremičnine po Prodajni pogodbi niso bili izpolnjeni. Promet blaga po navedeni pogodbi je oproščen plačila DDV (7. točka 44. člena ZDDV-1), pogodbeni stranki pa v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu davčnemu organu nesporno nista predložili skupne izjave o obdavčitvi po 45. členu ZDDV-1, kar pomeni, da nepremičnine niso bile nabavljene za namene z DDV obdavčenih transakcij.
EZ-1 člen 365, 374, 375. OZ člen 191, 193, 349. ZDavP-2 člen 125, 125/1, 126.
električna energija - finančna podpora proizvodnji električne energije - javnopravno razmerje - zastaranje
Ker terjatev za vračilo neupravičeno prejete državne pomoči nima narave terjatve iz gospodarske pogodbe, se tudi zastaralni roki iz OZ ne uporabljajo.
Zaključek, da ne gre za obligacijskopravno razmerje, dodatno podkrepi dejstvo, da bi moral tožnik toženko o spremembi na proizvodni napravi obvestiti zato, ker toženka v primeru, če proizvajalec električne energije spremeni proizvodno napravo, deklaracijo odvzame z odločbo.
Glede na opisane elemente razmerja, je toženka pravilno štela, da izplačevanje podpore, ki jo tožniku na podlagi dodeljene pravice do podpore izplačuje A d.o.o., ni obligacijsko razmerje, ampak javnopravno razmerje. Posledično se zanj ne uporabljajo določbe OZ, na katere se sklicuje tožnik.
Po presoji sodišča je obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči najbolj sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili ZDavP-2, ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti. Davčne obveznosti so namreč obveznosti, ki nimajo narave dispozitivnih in avtonomnih pravnih razmerij, v katere stopajo stranke po lastni volji in so upravičene, da jih v večji meri prosto urejajo. Gre za obveznosti, ki jih imajo davčni zavezanci na podlagi zakona in odločb, ki jih izdajajo davčni organi.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - izbira prodajalca
Prvostopenjski organ je ugotovil, da so ponudbo sprejeli B.B inC.C. ter tožnik. Oba ponudnika sta tudi vložila vlogo za odobritev pravnega posla. Nadalje je ugotovil, da nihče od njih nima statusa predkupnega upravičenca. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je po presoji sodišča toženka pravilno uporabila četrti odstavek 23. člena ZKZ in odobrila pravni posel s tistima kupcema, ki ju je na ustni obravnavi dne 25. 7. 2018 izbrala prodajalka.
Četudi obstajajo postopki, v katerih tožnik uveljavlja, da na zemljišču obstoji stvarna služnost, ali da del zemljišča predstavlja pripadajoče zemljišče k nekemu objektu, to na postopek odobritve pravnega posla ne more vplivati, saj zakon teh okoliščin ne določa kot tistih okoliščin, zaradi katerih odobritev ne bi bila mogoča ali zaradi katerih bi imela stranka teh postopkov prednost pri nakupu.
davek na dodano vrednost (DDV) - obračun DDV - pravica do odbitka vstopnega DDV - goljufija - račun - obvezne sestavine računa - utaja davka - dolžna skrbnost - subjektivni element - dokazno breme - odgovor na tožbo
Računi niso ustrezni in s tem ni izpolnjen drugi pogoj za odbitek DDV (da ima davčni zavezanec ustrezen račun). Glede na to, da je tožnik sam sestavil specifikacije k prejetim računom družbe A., pri tem pa je vedel, da je zaračunan tudi material, ki ga je dobavil C., te račune pa je tudi plačal, pa je tožnik vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji, in s tem ni izpolnjen niti četrti pogoj za odbitek DDV (da ne gre za goljufijo oz. zlorabo sistema DDV oz. da zavezanec ni vedel ali moral vedeti za povezanost transakcije z goljufijo).
ZGO-1 člen 2, 2/1, 2/1-12, 2/1-12.1, 3a, 152. ZIN člen 7. ZUS-1 člen 52.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja- nelegalna gradnja - neskladna gradnja - rok za izvršitev odločbe - tožbena novota
Uskladitev obravnavane gradnje s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem ni možna, ker ne gre za neskladje zgolj v določenih delih objekta, temveč je neskladen cel objekt. Organ je namreč ugotovil, da bi bila za uskladitev potrebna odstranitev celotnega objekta (od temeljev do strehe objekta) in (ponovna) gradnja objekta cca 10 m južneje od sedanje lokacije v dimenzijah, kot izhajajo iz gradbenega dovoljenja. Zato je pravilno zaključil, da gre za nelegalno gradnjo.
Inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanje teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. To načelo je mogoče razumeti le tako, da je taka izbira možna le med tistimi ukrepi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev in torej ukrepov ne sme izrekati arbitrarno in po prosti presoji ter mimo materialnega predpisa. Za nelegalno gradnjo materialni predpis, torej ZGO-1, določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev, kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen.
ZPDI člen 19b. Pravilnik o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (2008) člen 29, 29/1, 29/2. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1, 289.
pravniški državni izpit (PDI) - plačilo stroškov - ugotovitvena odločba - ugovor - ničnost - upravna izvršba
V obravnavani zadevi bi morala biti opravljena upravna izvršba denarne terjatve, razvidne iz odločbe o dovolitvi pristopa k izpitu št. 604-348/2008/8 z dne 19. 11. 2008,1 ki jo opravi davčni organ po postopku, predpisanim za izvršbo davčnih obveznosti.
Tožena stranka ni imela podlage za odločanje o tožnikovem ugovoru, ki v upravnem postopku tudi sicer ni bil vložen, ampak bi morala potem, ko bi ugotovila, da je odločba št. 604-348/2008/8 z dne 19. 11. 2008 postala izvršljiva, zadevo zaradi oprave upravne izvršbe odstopiti davčnemu organu. To pomeni, da v obravnavani zadevi ugotavljanje okoliščin v zvezi s tožnikovim ugovorom ni stvar, v kateri bi tožena stranka lahko z dispozitivom samostojno odločala v upravnem postopku.