Po določbi 1041. člena OZ preneha terjatev, ki je predmet asignacijske pogodbe, z izpolnitvijo, če se stranki ne dogovorita drugače. Pri asignaciji namreč ne pride do spremembe upnika ali dolžnika, temveč prejšnji dolžnik ostane še naprej zavezan do izpolnitve.
Ni sporno, da grška družba kljub pozivom svoje obveznosti ni izpolnila, zato ima tožeča stranka v zvezi z določbo drugega odstavka 1041. člena OZ pravico terjati izpolnitev od tožene stranke.
invalid II. kategorije - priznanje novih pravic - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V obravnavani zadevi je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo razčiščeno oziroma so odločilna dejstva o tem, ali je pri tožnici prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in kdaj, nepopolno ugotovljena. Ni bilo odpravljeno protislovje v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, v katerem so poleg časovne razbremenitve določene dodatne omejitve pri dvigovanju bremen in nekatere druge, ob tem pa sočasno utemeljevano, da se pri tožnici zdravstveno stanje po pravnomočno ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti sploh ni spremenilo. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem ugoditvenem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
telesna okvara - invalidnost - invalid I. kategorije - invalid III. kategorije - pravica do izjave - pisna izjava priče - načelo kontradiktornosti
V primeru predložitve pisne izjave priče gre za izjemo od načela neposrednosti, ki je uveljavljeno zlasti na naroku za glavno obravnavo. Stranke pa lahko vedno zahtevajo ustno zaslišanje prič, tako da ni prizadeta njihova pravica do kontradiktornega postopka, katerega sestavni del je pravica strank postavljati vprašanja pričam. V danem primeru je tožeča stranka izrecno zahtevala, da se takšen kontradiktorni postopek pri izvedbi tega dokaza izvede, pa sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ni sledilo. S tem je sodišče prve stopnje tožeči stranki kršilo pravico do izjave v postopku.
Tožeča in tožena stranka sta se s poravnavo dogovorili, da bo tožena stranka, zato ker ni izpolnila obveznosti iz štipendijske pogodbe, vrnila tožeči stranki neupravičeno prejete zneske republiške štipendije v 24 mesečnih obrokih. Ker tožena stranka obveznosti, dogovorjenih s pogodbo o poravnavi, ni izpolnila, vtoževani znesek pa ustreza seštevku zapadlih neplačanih obrokov po navedeni poravnavi, je tožbeni zahtevek na vračilo neupravičeno prejetih zneskov republiške štipendije utemeljen.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 13. letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/4, 51, 51/1, 51/1-2.
izvedensko mnenje - izvedenec - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedencu neutemeljeno priznalo nagrado za izdelavo zelo zahtevnega izvedenskega mnenja. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za zahtevno izvedensko mnenje. Gre za običajno izvedensko mnenje o telesni okvari, ki jih je mogoče ugotoviti le za tista stanja in v takšnem obsegu, kot so izrecno določena v Seznamu telesnih okvar. Vprašanja niso v ničemer odstopala od podobnih primerov. Izvedenec je sam za študij spisa priglasil le 92,00 EUR (pri obsegu 50 - 200 strani) ter za osebni pregled isti znesek, kar tudi kaže, da ni šlo za zelo zahteven pregled. Sicer pa je določen običajen rok za izdelavo mnenja in je bilo pisno izvedensko mnenje sodišču predloženo pred iztekom roka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je izvedencu priznalo nagrado za izdelavo zahtevnega izvedenskega mnenja.
invalid II. kategorije - invalidska pokojnina - izpolnjevanje pogojev
Po 67. členu ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (moški). Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da so pri tožniku zgolj ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti in starosti nad 50 let izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Glede na citirano določbo 67. člena ZPIZ-1 je pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti in starosti 50 let tudi, da zavarovanec za drugo delo ni zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije. Ta pogoj pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil ugotovljen. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je zmotno presodilo, da sta izpodbijani upravni odločbi toženca nepravilni in nezakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca s priznanjem pravice do invalidske pokojnine zavrnilo.
invalid II. kategorije - invalid I. kategorije - sprememba v invalidnosti
Pri tožnici (invalid II. kategorije invalidnosti) do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi katerega bi bila tožnica nezmožna za pridobitno delo. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZDR člen 6, 6/1, 64, 6a/4, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 135.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - prepoved diskriminacije - trpinčenje na delovnem mestu
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtožuje plačilo odškodnine zaradi ravnanj tožene stranke (nezakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane kazenske ovadbe, podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izvajanje mobbinga). Pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki je bila v sodnem postopku razveljavljena kot nezakonita) in kasneje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožena stranka ni ravnala arbitrarno ali samovoljno, niti ni šlo za naklepno ravnanje ali tako nevestno ravnanje, da bi se tožena stranka že ob njuni podaji zavedala, da bo z njima tožnici neupravičeno povzročila škodo. Izvedba postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi je uporaba zakonitega sredstva, ki ni bila uporabljena z namenom tožnico šikanirati ali ji kako drugače škodovati. Prav tako tožena stranka ni ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR, ko je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi tožnici, ne pa tudi drugim delavcem, ki so kršili delovne obveznosti, saj je v domeni delodajalca, da se sam odloči, ali bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Podaja kazenske ovadbe s strani tožene stranke zoper tožnico sama po sebi ni protipravno ravnanje. Za zaključek, da bi bila kazenska ovadba vložena izključno z namenom škodovati tožnici, pa v trditvenem in dokaznem gradivu ni podlage. Tožnica tudi ni bila neenakopravno obravnavana s tem, ko je bila njej in ne drugi delavki redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnice njeni sodelavci niso trpinčili, diskriminirali ali posegali v njeno zasebnost oziroma osebnost. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi ravnanj tožene stranke ni utemeljen.
Vložitev zahteve v času veljavnosti ZPIZ-1 nalaga presojo pogojev za priznanje starostne pokojnine po določilu ZPIZ-1, vendar mora zavarovanec izpolniti pogoje za pridobitev te pravice do 31. 12. 2012. Tožnica do 31. 12. 2012 ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pri tožnici tudi ne gre za nobeno od izjem, ki zagotavlja vložnikom zahteve za priznanje starostne pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1, varstvo pričakovanih pravic (brezposelni, delovni invalidi, prejemniki poklicne pokojnine). Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 ni utemeljen.
lastninsko preoblikovanje podjetja -družbeni kapital - zaključeno preoblikovanje - zaključek lastninjenja - prehod družbenega kapitala - statusno preoblikovanje - Slovenska razvojna družba - lastniška struktura kapitala - odškodninski zahtevek - lastninskopravni zahtevek - zastaranje
Od tedaj dalje, ko je tožena stranka imela znane lastnike za ves svoj kapital, ni bila več podjetje, pri katerem bi se moral opraviti prehod kapitala v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe, saj bi nanjo lahko prešel le družbeni kapital, ki pa ga pri toženi stranki od olastninjenja dalje ni bilo več.
Drugačnega zahtevka, kot je odškodninski, tožeča stranka ne more imeti, saj pri že olastninjenem kapitalu ni mogoče brez posegov v korporacijska razmerja lastnikov (delničarjev) določiti drugačno, novo lastniško strukturo kapitala.
ZPP člen 184, 184/2, 185, 185/1. ZJU člen 94. ZDR člen 45, 45/3. ZDR-1 člen 8.
sprememba tožbe - načelo ekonomičnosti postopka
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal razveljavitev sklepov in pisne odredbe tožene stranke, na podlagi katerih je bil razporejen na opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora na območje občin. Po odgovoru na tožbo in po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo pa je tožnik z vlogo razširil tožbo še z uveljavljanjem tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo denarne odškodnine zaradi pretrpljenih bolečin zaradi šikaniranja na delovnem mestu. V zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev sklepov in pisne odredbe tožene stranke, bo moralo sodišče prve stopnje presojati, če je bila odreditev teh nalog tožniku skladna z določbami ustreznih predpisov. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega mobinga oziroma šikaniranja na delovnem mestu, pa bo moralo sodišče prve stopnje v postopku ugotoviti, če so za odškodninsko odgovornost tožene stranke podane vse predpostavke (nedopustno oziroma protipravno ravnanje tožene stranke, obstoj tožnikove škode, vzročna zveza med tem ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke za nastalo škodo). Ker bo moralo sodišče prve stopnje zaradi različne narave zgoraj navedenih tožbenih zahtevkov ugotavljati odločilna dejstva ob upoštevanju povsem različnih pravnih podlag, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da spremembe tožnikove tožbe ne dovoli, saj to ne bi bilo v skladu z načelom ekonomičnosti postopka.
ZIZ člen 197. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 11.
prodaja nepremičnine na javni dražbi - plačilo davkov - odmera in obračun ddv
197. člen ZIZ sodišču nalaga (le), da kot prednostno poplača DDV oz. davek na promet nepremičnine, ki se po predpisih obračuna od prodaje nepremičnine, in za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino (2. tč. prvega odstavka), če so navedeni davki pravočasno priglašeni in izkazani.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - dejansko opravljanje dela
Tožnica je bila pri toženi stranki (nazadnje) zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu tehnolog I. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, izhaja, da je iz razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po delu tožnice na delovnem mestu tehnolog I. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnica dejansko ni delala kot tehnolog, ampak je delala na delovnem mestu vodja čistega oddelka pralnice, ki pa pri toženi stranki ni bilo sistemizirano. Ker je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnolog I, na katerem tožnica ni nikoli delala, pač pa je delala na nekem drugem (ne)sistematiziranem delovnem mestu, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila tožeča stranka, v skladu s 33. členom ZDSS-1 v delovnih in socialnih sporih ni dovoljena, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (1. odstavek 374. člena ZPP).
ZJU člen 1, 1/1, ½, 16, 16/3. ZKGZ člen 2, 2/1, 22. Pravilnik o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov člen 3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina - javni sektor - obseg pravic
Pravdni stranki sta v individualni pogodbi o zaposlitvi določili, da tožnici (namestnici direktorja zborničnega urada) v primeru razrešitve pripada odpravnina v višini 6-kratnega bruto zneska zadnje mesečne plače oziroma pravica do razporeditve na drugo delovno mesto pri toženi stranki, ki ustreza tožničini strokovni izobrazbi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da navedeno določilo v individualni pogodbi o zaposlitvi glede višine odpravnine ne nasprotuje prisilnim predpisom in zato ni nezakonito. Tožena stranka (zbornica) je del javnega sektorja, zato je za stranki veljal ZJU, vključno s kogentno določbo 3. odstavka 16. člena, ki stranke omejuje pri sklepanju pogodb o zaposlitvi v javnem sektorju na način, da določa, da delodajalec ne sme javnemu uslužbencu zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Tožena stranka se v skladu z 22. členom ZKGZ financira tudi iz javnih sredstev. Ker se z izplačevanjem odpravnin iz sredstev tožene stranke obremenjuje tudi javna sredstva, saj je tožena stranka del javnega sektorja, pogodbeno določilo glede višje odpravnine, ki bi tožnici pripadala v primeru razrešitve, nima učinka, saj je v neskladju z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU, in je zato nično.
stroški postopka - pripoznava tožbenega zahtevka - povod za tožbo
Ko se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari, je po temelju in višini nasprotovala uveljavljani terjatvi, zahtevek pa je pripoznala šele po začetku postopka prisilne poravnave. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da niso podani pogoji za uporabo določbe 157. člena ZPP v korist tožene stranke, ter da je slednja dolžna povrniti stroške tožeči stranki.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog - delovna uspešnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Ker je bilo tožničino delovno mesto („skrbnik kupcev I“) ukinjeno oziroma se je tožena stranka odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne bo več opravljalo, gre v tem obsegu za organizacijsko spremembo, ki jo je sprejela tožena stranka zaradi zagotovitve boljših poslovnih rezultatov. Pri tem ni odločilno, ali je tožena stranka v svojih internih aktih to delovno mesto formalno ukinila, ali pa se je zgolj odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne opravlja več, kljub temu da takšno delovno mesto v sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki še obstaja. Sodišče ne more presojati organizacijske odločitve tožene stranke v smislu, ali so odločitve ekonomsko upravičene, racionalne oziroma primerne, temveč lahko ugotavlja le, ali je razlog resničen oziroma ni fiktiven. Tožena stranka je dokazala, da sta delovne naloge delovnega mesta „skrbnica kupcev I“ prevzeli drugi dve delavki, ki sta delali na delovnem mestu skrbnic ključnih kupcev, delo poslovodje, ki ga je tožnica opravljala na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi, pa je opravljal nadzorni poslovodja, angažiran pa je bil tudi študent na delovnem mestu supervizorja. Organizacijski razlog je torej podan, resničen in ni navidezen, ter je tak podlaga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je dokazala tudi obstoj ekonomskega razloga, ki je v upadu prometa oziroma izpadu dohodkov in nedoseganju pričakovanih poslovnih rezultatov. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Za čas prve pogodbe o zaposlitvi sta pravdni stranki določili delovno uspešnost kot variabilni del plače tožnice po merilih, ki so jasno določena. Zato je za presojo tega dela tožbenega zahtevka bistvena le dosežena prodaja oglasnega prostora oziroma uspeh tožnice pri trženju. Tožena stranka bi morala tožnici, glede na podatke o prodaji oglasnega prostora, obračunati ter izplačati neto znesek delovne uspešnosti, kot je bil določen v pogodbi o zaposlitvi oziroma v njeni prilogi. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da ni obstajala dolžnost tožene stranke izplačati tožnici delovno uspešnost, ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev, to je zneska prodaje oglasnega prostora v posameznih kvartalih, čeprav je tožnica glede tega podala ustrezno trditveno in dokazno podlago, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu odločitve glede plačila delovne uspešnosti ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZJU člen 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-3, 156, 156/2.
premestitev javnega uslužbenca - učinkovitejše delo organa
ZJU v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za tožničino premestitev po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, tj. zagotovitev učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi utemeljeno zavrnilo.