ZJU člen 1, 1/1, ½, 16, 16/3. ZKGZ člen 2, 2/1, 22. Pravilnik o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov člen 3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina - javni sektor - obseg pravic
Pravdni stranki sta v individualni pogodbi o zaposlitvi določili, da tožnici (namestnici direktorja zborničnega urada) v primeru razrešitve pripada odpravnina v višini 6-kratnega bruto zneska zadnje mesečne plače oziroma pravica do razporeditve na drugo delovno mesto pri toženi stranki, ki ustreza tožničini strokovni izobrazbi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da navedeno določilo v individualni pogodbi o zaposlitvi glede višine odpravnine ne nasprotuje prisilnim predpisom in zato ni nezakonito. Tožena stranka (zbornica) je del javnega sektorja, zato je za stranki veljal ZJU, vključno s kogentno določbo 3. odstavka 16. člena, ki stranke omejuje pri sklepanju pogodb o zaposlitvi v javnem sektorju na način, da določa, da delodajalec ne sme javnemu uslužbencu zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Tožena stranka se v skladu z 22. členom ZKGZ financira tudi iz javnih sredstev. Ker se z izplačevanjem odpravnin iz sredstev tožene stranke obremenjuje tudi javna sredstva, saj je tožena stranka del javnega sektorja, pogodbeno določilo glede višje odpravnine, ki bi tožnici pripadala v primeru razrešitve, nima učinka, saj je v neskladju z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU, in je zato nično.
ZDR člen 6, 6/1, 64, 6a/4, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 135.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - prepoved diskriminacije - trpinčenje na delovnem mestu
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtožuje plačilo odškodnine zaradi ravnanj tožene stranke (nezakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane kazenske ovadbe, podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izvajanje mobbinga). Pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki je bila v sodnem postopku razveljavljena kot nezakonita) in kasneje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožena stranka ni ravnala arbitrarno ali samovoljno, niti ni šlo za naklepno ravnanje ali tako nevestno ravnanje, da bi se tožena stranka že ob njuni podaji zavedala, da bo z njima tožnici neupravičeno povzročila škodo. Izvedba postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi je uporaba zakonitega sredstva, ki ni bila uporabljena z namenom tožnico šikanirati ali ji kako drugače škodovati. Prav tako tožena stranka ni ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR, ko je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi tožnici, ne pa tudi drugim delavcem, ki so kršili delovne obveznosti, saj je v domeni delodajalca, da se sam odloči, ali bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Podaja kazenske ovadbe s strani tožene stranke zoper tožnico sama po sebi ni protipravno ravnanje. Za zaključek, da bi bila kazenska ovadba vložena izključno z namenom škodovati tožnici, pa v trditvenem in dokaznem gradivu ni podlage. Tožnica tudi ni bila neenakopravno obravnavana s tem, ko je bila njej in ne drugi delavki redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnice njeni sodelavci niso trpinčili, diskriminirali ali posegali v njeno zasebnost oziroma osebnost. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi ravnanj tožene stranke ni utemeljen.
invalid II. kategorije - invalidska pokojnina - izpolnjevanje pogojev
Po 67. členu ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (moški). Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da so pri tožniku zgolj ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti in starosti nad 50 let izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Glede na citirano določbo 67. člena ZPIZ-1 je pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti in starosti 50 let tudi, da zavarovanec za drugo delo ni zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije. Ta pogoj pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil ugotovljen. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je zmotno presodilo, da sta izpodbijani upravni odločbi toženca nepravilni in nezakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca s priznanjem pravice do invalidske pokojnine zavrnilo.
predlog za izločitev sodnika - zavrženje predloga - predlog za oprostitev plačila sodnih taks - zamuda roka
V tej zadevi je bila izdana sodba dne 3. 10. 2014, zoper katero se je tožena stranka pritožila. Ker je tožena stranka zahtevala izločitev predsednice senata (šele) z vlogo z dne 3. 1. 2015, to je po izdaji sodbe, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo šestega odstavka 72. člena ZPP pravilno zavrglo tak predlog kot prepozen. V skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP lahko stranka zahteva izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe.
Ker tožena stranka v roku, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, ni dopolnila predloga za oprostitev plačila sodnih taks (s predložitvijo izjave o svojem premoženjskem stanju), je sodišče predlog za oprostitev plačila sodnih taks pravilno zavrglo (108. člen ZPP).
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 110, 110/4, 114. ZZZZDR člen 12.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - zunajzakonska skupnost
V 4. odstavku 110. člena ZPIZ-1 je določeno, da primeru, če je umrli zavarovanec v času sklenitve zakonske zveze že dopolnil starost iz 1. odstavka 36. člena istega zakona (58 let), vdova med drugim pridobi pravico do vdovske pokojnine, če je zakonska zveza nepretrgoma trajala eno leto. Zakonska zveza med tožnico in pokojnim je trajala le 4 mesece in 18 dni, zato ni izpolnjen pogoj za priznanje vdovske pokojnine po citiranem členu. Prav tako ni izpolnjen pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 114. členu ZPIZ-1, ki med drugim določa, da ob pogojih iz 110. člena pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca z njim živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Zunajzakonska skupnost v smislu 12. člena ZZZDR, ki jo je v pravnih posledicah mogoče enačiti z zakonsko zvezo, je lahko obstajala šele od razveze prejšnje zakonske zveze dalje, to je od 9. 9. 2010 dalje. Glede na to, da je pokojni umrl 11. 8. 2012, pogoj treh let trajajoče življenjske skupnosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni izpolnjen. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine ni utemeljen.
nadzorni svet – sklep o odpoklicu predsednika uprave – nekrivdni razlogi za odpoklic – pomanjkanje zaupanja – odpoklic iz utemeljenega razloga – nezakonitost sklepa nadzornega sveta – ničnost – izpodbojnost – analogna uporaba določb OZ
Pomanjkanje zaupanja s strani nadzornega sveta je lahko po naravi stvari le posledica subjektivnih dejstev na strani člana uprave, tj. ali kršitev njegovih obveznosti ali pa nesposobnosti pri vodenju poslov. To pomeni, da bi lahko član uprave bil odpoklican le, če bi nadzorni svet izgubil zaupanje vanj zato, ker bi ugotovil, da je nesposoben opravljati funkcijo, ali da jo opravlja v nasprotju z zakonom ali interesi družbe. Tega zatrjevanega razloga za odpoklic ni mogoče uvrstiti med „druge ekonomsko-poslovne razloge“, to je objektivne razloge iz 4. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1.
Sklep nadzornega sveta, s katerim je odpoklical tožnika, kot takratnega predsednika uprave, je neveljaven, ker iz njega ne izhaja, da je bil odpoklican iz zakonsko določenih razlogov. Vendar pa bi bil takšen sklep zaradi navedene napake lahko le ničen in ne izpodbojen.
Tožba tožeče stranke, katere trditvena podlaga je bila nezakonitost sklepa nadzornega sveta, kot posledico pa je uveljavljala razveljavitev slednjega, je bila torej materialnopravno nesklepčna.
Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila tožeča stranka, v skladu s 33. členom ZDSS-1 v delovnih in socialnih sporih ni dovoljena, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (1. odstavek 374. člena ZPP).
SPZ člen 119, 119/6. ZPP člen 214, 214/2, 451, 452, 453.
spor majhne vrednosti – upravnik poslovne stavbe – rezervni sklad – obveznost plačila v rezervni sklad – zavedanje obveznosti – višina prispevka – priznana dejstva – poziv na plačilo
Obveznosti plačila v rezervni sklad bi se tožena stranka, glede na to, da je nesporno lastnica poslovnega prostora v stavbi z več kot 2 etažnima lastnikoma in več kot 8 posamičnimi deli (in je takšno plačilo zato njena zakonska obveznost), morala in mogla zavedati, posledično pa bi jo morala tudi redno izpolnjevati. Poziv iz šestega odstavka 119. člena SPZ namreč ni procesna predpostavka za nudenje sodnega varstva v okviru pravdnega postopka.
invalidnost - invalid II. kategorije - definicija poklica in invalidnosti - pravice iz invalidskega zavarovanja - ustrezno delo zavarovančevim zmožnostim
V skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZPIZ-1 je treba utemeljenost (ne) priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica presoditi celostno, tako s stališča dela v času nastanka invalidnosti kot prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske (in ne le teoretične) usposobljenosti za drugo delo. Pri tem je treba med drugim upoštevati tudi obdobje dela na zadnjem delovnem mestu, čas dela na drugih delovnih mestih, če jih je zavarovanec v času zavarovanja zasedal, in s tem časovnim vidikom oceniti zmožnost in usposobljenost za druga dela v okviru definicije „svojega poklica“.
tožba - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - sodno varstvo
Dokončna odločba toženca je bila tožnici vročena dne 19. 3. 2014. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe se je v skladu s četrtim odstavkom 111. člena ZPP iztekel v petek 18. 4. 2014. Tožnica je tožbo vložila pri tožencu 10. 4. 2014 in jo skladno s pozivom dopolnila 30. 4. 2014. Toženec je tožbo odstopil sodišču z dopisom, ki ga je sodišče prejelo 13. 5. 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila tožba pri sodišču vložena 13. 5. 2014, torej skladno s 112. členom ZPP tedaj, ko je bila izročena sodišču, ne pa, ko je bila vložena pri tožencu oziroma na njegov naslov oddana na pošto. Tožnica je tako zamudila 30 - dnevni rok za vložitev tožbe, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).
ZPP člen 156, 156/1, 156/2, 264, 264/1, 264/2, 266.
zavarovanje dokazov - pogoji za zavarovanje dokazov - navedba razlogov
Po 1. odstavku 264. člena ZPP se lahko med pravdo ali pred pravdo predlaga, naj se ta dokaz izvede, če je utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu podal predlog za zavarovanje dokazov, v katerem je navedel, da v tej zadevi uveljavlja odškodnino za nesrečo pri delu. V predlogu je uveljavljal zavarovanje dokazov z zasegom kamer, ki naj bi ga beležile pri izstopanju iz tovornjaka pri toženi stranki in izročitev tahografov, iz katerih naj bi bilo razvidno, kje se je nahajal in kdaj. Ker tožnik v predlogu za zavarovanje dokazov ni navedel razlogov, zaradi katerih misli, da izvedba dokazov kasneje ne bo mogoča, oziroma da bo ta izvedba otežena, njegov predlog za zavarovanje dokazov z zasegom kamer in tahografov ni utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - neopravičen izostanek z dela - poziv na delo - izostanek poziva na delo
Tožena stranka bi morala tožniku po podpisu pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenila zaradi sodbe na podlagi pripoznave, s katero je bil pripoznan tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, povedati, kdaj in kje naj se zglasi, da bo pričel z delom oz. ga predhodno poslati na ustrezen zdravniški pregled ali pa mu dati druga ustrezna navodila v zvezi s pričetkom dela, ki bi jih moral tožnik spoštovati. Navedenega tožena stranka ni storila, zato tožniku ni mogoče očitati, da je z dela izostal neupravičeno. To pa pomeni, da ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 4. alinee 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da bi s svojim ravnanjem naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 1. odstavka 110. člena ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
izvršilni postopek – prisilna poravnava – stečaj – zastavna pravica – ločitvena pravica – sklep o izvršbi
Po določbi 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Ker se to v predmetni zadevi ni zgodilo, tožeča stranka ni pridobila zastavne pravice in s tem tudi ne ločitvene pravice. Pri tem ni pomembno, zakaj do izdaje sklepa o izvršbi in s tem do nastanka ločitvene pravice še ni prišlo.
V predmetni zadevi izvršilni postopek v trenutku začetka insolvenčnega postopa še ni prišel do točke, ko bi o predlogu upnika za izvršbo sploh že bilo odločeno, zato o pridobljeni ločitveni pravici v nobenem primeru ni mogoče govoriti.
Tožnik je v predmetnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi poklicne bolezni, in sicer azbestoze pljuč in plevre - kalcinacij in zadebelitev kostne in diafragmalne plevre, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu v času opravljanja dela pri družbi B, kot pravnem predniku tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka ustanovljena šele 11. 4. 1990 in se je 20. 1. 2000 preoblikovala v d.o.o., tožnik pa je bil zaposlen pri družbi B do 17. 10. 1967. Nad družbo B je bil začet stečajni postopek, v katerem je bila ta družba prodana družbi C. d.o.o., zato je bil stečajni postopek ustavljen, nadaljeval pa se je zoper stečajno maso. Takrat veljavni ZPPSL je namreč v 130. členu določal, da se po prodaji pravne osebe v stečaju stečajni postopek glede pravne osebe ustavi, nadaljuje pa se zoper stečajno maso. Za terjatve pravne osebe, ki so nastale do ustavitve stečajnega postopka, ne odgovarjata ne dolžnik ne njegov kupec. Tako pravna oseba obstaja še naprej, vendar ne kot univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika, kar pomeni, da ne odgovarja za obveznosti stečajnega dolžnika. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zoper toženo stranko ni utemeljen.
Vložitev zahteve v času veljavnosti ZPIZ-1 nalaga presojo pogojev za priznanje starostne pokojnine po določilu ZPIZ-1, vendar mora zavarovanec izpolniti pogoje za pridobitev te pravice do 31. 12. 2012. Tožnica do 31. 12. 2012 ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pri tožnici tudi ne gre za nobeno od izjem, ki zagotavlja vložnikom zahteve za priznanje starostne pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1, varstvo pričakovanih pravic (brezposelni, delovni invalidi, prejemniki poklicne pokojnine). Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 ni utemeljen.
Tožnica z očitanim ravnanjem, da je na sestanku na občini, ki je ustanovitelj tožene stranke kot javnega zavoda, trdila, da ni prejela obrazložitve ocene delovne uspešnosti za leto 2010 in da je zato vložila tožbo na pristojno sodišče, ni kršila zakonskih obveznosti niti obveznosti iz Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Očitana kršitev se ne nanaša na opravljanje dela tožnice niti na stike z obiskovalci, javnostjo ali organi zavoda, zato tožnica ni storila kršitve iz 8. točke a) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe. Prav tako ji ni možno očitati kršitve namernega dajanja netočnih podatkov, ki se nanašajo na poslovodenje, upravljanje in nadzorstvo v zavodu iz 4. točke b) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe, saj iz dokaznega postopka ni razvidno, da bi tožnica namerno dajala netočne podatke. Tožnica je s svojim ravnanjem varovala svoje pravice, pri čemer njene odločitve, da z domnevnimi kršitvami seznani ustanovitelja tožene stranke, glede na pristojnosti, ki jih ima ustanovitelj po določbah ZZ, niti ni mogoče označiti za nerazumne. Zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb disciplinskega organa prve stopnje in organa druge stopnje, s katerima je bil tožnici v disciplinskem postopku izrečen javni opomin, utemeljen.
Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov je potrebno ugotoviti tudi, kakšen je subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odpovednima razlogoma po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1 je namreč skupno, da se ne zahteva le kršenje delovnih obveznosti, temveč tudi krivda delavca v obliki naklepa v smislu voljne in zavestne sestavine glede očitanih kršitev oziroma kot subjektivni znak očitanih kaznivih dejanj, pri razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa je alternativno določena tudi huda malomarnost. Na podlagi ugotovitev, da so bile v času storitve očitanih ravnanj pri tožniku prisotne psihične težave takšne narave, da zaradi njih ni imel v oblasti svojega ravnanja, oziroma da se dejansko ni mogel zavedati, da s svojimi ravnanji ne izpolnjuje pogodbenih obveznost, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti pri očitanih kršitvah. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je toženi stranki zmotno naložilo v plačilo bruto znesek denarnega povračila, čeprav gre za prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, jih ustrezno odvesti in tožniku izplačati le neto povračilo. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in zato glede na 5. točko prvega odstavka 37. člena ZDoh dohodek iz delovnega razmerja. Po določbi prvega in tretjega odstavka 144. člena ZPIZ-2 se od denarnega povračila plačujejo tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v določenem znesku, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku nakazati ustrezen neto znesek.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118, 118/1. ZPP člen 286, 286/4, 337, 337/1. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-5. ZPIZ-2 člen 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti - sodna razveza - višina denarnega povračila - bruto znesek - davki in prispevki
Tožena stranka je tožniku zaradi njegovega ravnanja, ker ni odgovoril na zabeležko nadrejene na zdravniškem spričevalu in je ta dokument zaključil, ne da bi podal odgovor na vprašanje, ki mu je bilo v zvezi s tem zastavljeno, utemeljeno podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti. Tožnikovo ravnanje pomeni kršitev njegovih obveznosti iz delovnega razmerja. S tem pa je bil izpolnjen predpogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Vendar pa tožena stranka ni dokazala v odpovedi očitanih kršitev tožniku (da je bil odgovoren za to, da delavci tožene stranke pri čiščenju cestišča in odstranjevanju vej in dreves zaradi žledoloma določenega dne niso uporabljali ustrezne zaščitne opreme, s čimer so ogrožali svoja življenja; da ni izpolnil zadolžitev, ki so mu bile naložene določenega dne, tj. da ni dopolnil poročila o javljalcih požara, da ni podal povratne informacije o pobudi vodij glede zimskih bund in da ni opravil pregleda delovišča; da je kršil navodilo tožene stranke o pregledih in nadzoru nad varstvom pri delu v vseh enotah družbe), zato ni podan odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (krivdni razlog). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZZVZ člen 15, 15-6, 15-20, 22, 78, 85. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 5, 5/1, 6, 6/1, 7, 8, 13.
lastnost zavarovanca - sprememba lastnosti zavarovanca - pravnomočnost - otrok
Do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja lahko, ob izpolnjenih pogojih, pride le za naprej, z izdajo ustrezne odločbe.
Tožnica je bila v obdobju od 17. 12. 2009 do 30. 11. 2012 pri toženki zavarovana iz dveh naslovov. V obdobju od 17. 12. 2009 do 25. 11. 2012 je bila vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinski član, od 26. 11. 2012 pa kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ni zavarovana iz drugega naslova. Ob izostanku izrecne zakonske ureditve o spremembi statusa zavarovanca, ki je že obvezno zdravstveno zavarovan na drugi - nepravi podlagi, od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo, je odločitev tožene stranke, da ima tožnica lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja iz naslova lastništva zasebne družbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ od 17. 12. 2009 do 30. 11. 2012, nezakonita. V pravnomočno urejeno razmerje bi lahko tožena stranka z odločbo z učinkom za nazaj posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom, kar je bistvo določila 158. člena Ustave RS, tega pa veljavni ZZVZZ ne ureja.
Tožena stranka je tožnici dolžna povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila (1. odstavek 158. člena ZPP).