Izpolnjenost pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ toženec izpodbija tudi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da dejstvo, da je ženi podaril svoj solastni delež 1/4, še ne pomeni, da svoje premoženje skriva, ker tožniku ne dolguje ničesar. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedbe o načinu in času prenosa ter zanikanje namena škodovanja oz. skrivanja premoženja prestavljajo pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (člen 337 ZPP), upoštevaje, da pritožnik ne navaja razlogov za podajo takšnih navedb šele v pritožbi, vse ob tem, ko s takšnimi navedbami pritožnik poskuša izpodbiti ugotovitve o izpolnjenosti pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ, čeprav jih v lastnem ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni prerekal.
Niti tožnica niti toženec odločitve sodišča prve stopnje nista grajala, zato je sedaj v pritožbi z tovrstnimi pritožbenimi trditvami toženec prepozen, saj izvedenskega mnenja pred sodiščem prve stopnje ni grajal niti ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja (286.b člen ZPP).
V skladu z 14. členom ZPP je pravdno sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja, kot ga je obravnavalo kazensko sodišče, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.
OZ člen 18, 131, 190, 194, 198, 336, 346. SPZ člen 7, 8, 28, 54, 95, 95/2, 96, 96/4, 96/5.
prirast - načelo specialnosti - načelo povezanosti zemljišča in objekta - pridobitev lastninske pravice na originaren način - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - brezplačna uporaba nepremičnine - neupravičena uporaba nepremičnine - uporabnina - splošen zastaralni rok - vmesna sodba - nedobroveren posestnik
Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na nepremičninsko prirast (54. člen SPZ), ki je povezana z načelom specialnosti (7. člen SPZ) in načelom povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona, pri katerem se je lastninska pravica toženke na nepremičninah razširila tudi na koruzo.
Korist tožnika je že sama neupravičena (brezplačna) uporaba nepremičnin toženke, za katero bi ji sicer moral plačati denarno nadomestilo. Z neupravičenim (protipravnim) posegom v toženkino lastninsko pravico se je okoristil, pri čemer ni bilo veljavnega pravnega temelja da bi prejeto obdržal.
Niti SPZ niti OZ za uporabnino ne predpisujeta posebnega zastaralnega roka, zato zanje velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), zato si pritožba tožnika neutemeljeno prizadeva za upoštevanje triletnega zastaralnega roka.
nakup nepremičnine v stečajnem postopku - zamuda z izročitvijo nepremičnine - škoda zaradi kršitve pogodbe (pogodbena škoda)
Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni bilo dogovorjeno, da bodo nepremičnine izročene tožnici že ob pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnin, in da je bilo znano, da bo to mogoče šele, ko bodo nepremičnine najprej vrnjene toženki oziroma njenemu stečajnemu upravitelju v posest. Upravitelj je nepremičnine v posest izročil tožnici takoj po tem, ko je bilo to mogoče, kar niti ni bilo sporno. S tem pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni bila v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, zaradi česar je tožbeni zahtevek že po temelju neutemeljen.
Razlogovanje, da bi bilo mogoče upravitelja zapuščine postaviti le v primeru oporočnega dedovanja, je materialnopravno zmotno. Drugi odstavek 145. člena ZD sicer res določa, da če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Določbe ni mogoče razlagati tako ozko, da bi veljala le za oporočno dedovanje, temveč tako, da se pri oporočnem dedovanju upravitelja lahko postavi le, kadar ni določen izvršitelj oporoke, medtem ko pri zakonitem dedovanju tega dodatnega pogoja ni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00076285
ZKP člen 201, 201/1.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - obstoj utemeljenega suma - dokazi za utemeljen sum
Sodišče prve stopnje je razumno in prepričljivo obrazložilo obstoj utemeljenega suma, pri čemer se opira predvsem na ugotovitve policistov, ki so prijeli oba obdolženca s tujci v vozilu, ko so se pripeljali iz smeri Hrvaške, pri čemer naj bi ravno obdolženi A. A. vozil vozilo. Ob tem se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izjavi tujcev, ki potrjujeta, da naj bi šlo za organiziran in plačljiv prevoz, ob tem pa je še logično in življenjsko zaključilo, da se opisan način prevoza ne opravlja zastonj.
Obdolženec je na zaslišanju pred preiskovalno sodnico navedel, da je njegov materini jezik tagalonk, vendar soglaša, da se zaslišanje opravi s tolmačenjem v italijanski jezik, katerega govori in razume. Čeprav sodišče druge stopnje nima razlogov, da ne bi verjelo zagovorniku glede kvalitete obdolženčevega obvladovanja italijanskega jezika, pa je iz zapisnika vendar razvidno, da je ta razumel pomen očitkov, ki se nanj naslavljajo, saj je v zvezi s tem podal jasen zagovor. Sicer pa iz podatkov spisa izhaja, da sodišče obema obdolžencema sodna pisanja prevaja v filipinski jezik. Morebitna kršitev pravice do uporabe lastnega jezika bi zato lahko prišla do izraza le glede njegovega zagovora pred preiskovalno sodnico oz. glede vprašanja ali je bila obdolžencu omogočena pravica, da se izjasni o očitkih zoper njega.
seznam dolžnikovega premoženja - narok za ugotavljanje dolžnikovega premoženja - predlog upnika - predlog za razpis naroka
Temeljno vodilo izvršilnega postopka je interes upnika, da doseže poplačilo svoje terjatve. V uresničevanje tega cilja je usmerjena tudi določba 31. člena ZIZ, katere namen je ugotoviti, ali ima dolžnik kakšno premoženje, s katerim upnik ni seznanjen, je pa na to premoženje mogoče poseči za realizacijo upnikove terjatve.
Sodišče prve stopnje z zastavitvijo s strani upnika pripravljenih vprašanj z dne 3. 3. 2014, ki so po vsebini takšna, da so usmerjena v pridobivanje informacij, ki bi mu omogočala razkrivanje dejanskega oziroma prikritega dolžnikovega premoženja, ni izčrpalo možnosti, da z zaslišanjem dolžnika pred sodiščem dne 12. 2. 2014, z opozorilom o posledicah krive izpovedi, razišče okoliščine, ki bi upniku pomagale razkriti premoženje, ki ga je dolžnik imel že ob zaslišanju zgoraj navedenega dne. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ponovno izvedbo naroka za ugotavljanja dolžnikovega premoženja neupravičeno pogojilo s tem, da upnik kot verjetno izkaže, da je dolžnik pridobil novo premoženje.
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 38, 38/1, 40, 40/1, 42, 42/1.
pritožba zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu - pisni izvid in mnenje - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - dodatna dokumentacija - zahtevnost izvida in mnenja - zelo zahtevno izvedensko mnenje
Nestrinjanje stranke z izdelanim izvedenskim mnenjem ne more biti upošteven razlog za odklanjanje pravice do nagrade sodnemu izvedencu.
Ocenjevanje vrednosti nadgradnje tovornega vozila po tem, ko je na slednjem prišlo do požara, brez možnosti ogleda tovornega vozila in njegove nadgradnje tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja zelo zahtevno izdelavo pisnega izvida in mnenja ali cenitve.
plačilo sodne takse kot predpostavka za obravnavanje pritožbe - pritožba se šteje za umaknjeno - pravica do pritožbe - pravica do enakega varstva pravic strank - omejitev pravice do pritožbe s pogojevanjem plačila takse
Nima prav pritožba, da bi sodišče moralo pritožbo obravnavati kljub neplačilu sodne takse. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil pritožnik že v plačilnem nalogu opozorjen na vse pravne posledice, ki bodo po tretjem odstavku 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sledile, če takse ne bo plačal v postavljenem roku.
Omejitev pravice do pritožbe ni nujno nedopustna, takšna je le, če ne ustreza načelu sorazmernosti, omejena pa je lahko zaradi varovanja pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave RS - URS).
ponareditev ali uničenje poslovnih listin - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - poslovna listina - pogodba o zaposlitvi - lažni podatki - predložitev neresničnih podatkov - nadaljevano kaznivo dejanje
Razločiti je potrebno nujno konkretizacijo predpisanih zakonskih znakov od dokazov, ki izkazujejo njihov obstoj s potrebno stopnjo verjetnosti; le v prvem primeru, ko gre za nezadostno konkretizacijo zakonskega znaka, je lahko podana očitana kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka člena 372 ZKP, v drugem primeru pa bi lahko šlo za uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po členu 373 ZKP.
Ob tem, da je v konkretnem dejanskem stanu jasno zatrjevano, da so v plačilnih listah v zvezi s posamičnimi postavkami opredeljeni podatki nerealni, torej v nasprotju z dejanskim stanjem, je na mestu ugotovitev, da je iz očitka v potrebni meri razvidno, kaj točno se obdolžencu očita, to je predložitev listin, katerih vsebina v določno navedenih delih ni ustrezala dejanskemu stanju, kar ravno predstavlja konkretizacijo abstraktnega zakonskega znaka lažnosti podatkov.
Pravna kvalifikacija po prvem odstavku člena 54 KZ-1 je pridržana za premoženjska kazniva dejanja, torej prvenstveno tista iz poglavja kaznivih dejanj zoper premoženje, po sodni praksi pa tudi tista, katerih ključno obeležje predstavlja pridobitev premoženjske koristi oziroma povzročitev premoženjske škode; kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku člena 235 KZ-1 evidentno ne sodi v nobeno od omenjenih kategorij.
O naravi pogodbe o zaposlitvi je VS RS sklepalo glede na manipulacijo delavca z datumom njene sklenitve ter upoštevaje, da takšno ravnanje za obstoj delovnega razmerja ni bilo bistveno, zaradi česar ga tudi ni moglo šteti kot razlog za izredno odpoved delovnega razmerja; v obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi poslovna listina, vezalo na obdolženčevo predložitev in njeno konkretno vlogo v postopku na upravni enoti.
Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja po členu 253 KZ-1 ni enako izvršitvenemu ravnanju očitanega kaznivega dejanja po členu 235 KZ-1, zato izpostavljeno stališče sodne prakse za presojo konkretnih očitkov obdolžencu ni uporabljivo.
Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženega, pritožba ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Teža kaznivih dejanj, ki jih je obdolženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in v pričakovanju visokih zaslužkov, ki ogrožajo zdravje ljudi, v smislu obdolženčeve nevarnosti utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, zato po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep, temveč je ukrep pripora v obravnavanem primeru upoštevajoč velike količine zaseženih drog tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.
Zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženega, pritožba ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obdolženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in ki ogroža varnost tujcev utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep.