Ker je prej skupno premoženje že razdeljeno, se prehodna določba 51.b člena ZLS ne more več uporabljati. Določba 51.c člena ZLS pa za status tožene stranke pomeni, da tožena stranka ni več enoosebna družba in da je poslovni delež tožeče stranke v njej enak razmerju med številom njenih prebivalcev in številom prebivalcev prejšnje občine na dan ustanovitve nove občine.
V 40. členu ZPreZP-1 je določeno, da izvršnica, ki nima vseh vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, nima pravnega učinka. Taka določba je logična, saj zakon izvršnici daje pomen izvršilnega naslova. Za izvršilni naslov (ki temelji na soglasju upnika in dolžnika) pa je dospelost terjatve, s katero se mora dolžnik izrecno strinjati, bistvena.
Tudi če sta izvršnici neveljavni, tožena stranka pa bi utemeljeno uveljavljala stvarne napake, o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti.
Glede utemeljenega suma se ni pojavila nobena spremenjena okoliščina, ki bi to osnovno predpostavko za pripor kakorkoli omajala.
Sodišče prve stopnje je za zaključek o begosumni nevarnosti obdolženca podalo konkretne in za obravnavano zadevo relevantne razloge. Ti temeljijo na okoliščinah, ki se od odreditve pripora niso spremenile.
Pritožbeno vztrajanje, da je dolžnik lastnik zemljišča, na katerem stoji lesena baraka, v kateri prebiva, in navajanje razlogov za naselitev v leseni baraki ni pravno pomembno. V obravnavani zadevi je bil namreč sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Šentjurju P 17/2019 z dne 27. 5. 2022, izvršilno sodišče pa je v skladu z načelom formalne legalitete na ta izvršilni naslov vezano, zato se v pravilnost postopka pred sodiščem, ki je izdalo izvršilni naslov, ne more spuščati.