Za rešitev vprašanja, ali je nepremičnino mogoče fizično deliti, je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Postavitev ustreznega izvedenca je praviloma predpogoj za odločitev. Pri postavitvi izvedenca tako ne gre zgolj za izvedbo dokaza, ki bi bil v korist ene ali druge stranke, kar bi izključevalo uporabo 36. člena ZNP. Določilo 36. člena ZNP je specialno in ureja primere, ko brez določenega dokaza postopka ni mogoče izvesti in je z njim v takih primerih izključena tudi uporaba pravil dokazovanja, ki veljajo v pravdnem postopku. Sodišče bi bilo dolžno predujem za stroške izvedenca (geodeta) naložiti predlagatelju in postopati v skladu s citiranim določilom v primeru, če predlagatelj v roku ne založi predujma za izvedbo dokaza.
Fizična delitev stavbe, kjer so za izvedbo delitve potrebna vlaganja, je mogoča le ob soglasju solastnikov, vendar je treba ločiti vlaganja brez katerih delitev ni mogoča, od vlaganj, ki pomenijo le pogoj, da je posamezen del mogoče uporabiti za določen namen. Za kakšne vrste vlaganj bi v obravnavanem primeru lahko šlo, pa je vprašanje, na katerega lahko odgovori le izvedenec ustrezne stroke in nanj (še) ni odgovorjeno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00018790
OZ člen 3, 9, 239, 239/2, 239/4, 240.
najemna pogodba - elementi najemne pogodbe - gradbena pogodba - pogodbena ureditev razmerja - predmet pogodbe - predmet najema - obnova objekta - obnovitvena dela - pogodbene obveznosti - dolžnost izpolnitve obveznosti - kršitev pogodbenih obveznosti - ustavitev gradbenih del - gradnja garaže - nedovoljen predmet pogodbe - opustitev obveznosti - krivda za opustitev - krivdni razlogi - krivda - končanje del - ustavitev del - izročitev - plačilo obratovalnih in vzdrževalnih stroškov - poslovna odškodninska odgovornost
Za odločitev je pomembno tudi dejstvo, čigava je krivda, da tožnica določenih pogodbenih obveznosti ni mogla popolnoma izpolniti, oziroma, ali je obnova gradu začasno ustavljena zaradi toženkinih opustitev.
V postopku je treba pretehtati, ali je obnova spornega objekta zaključena, ker dela dogovora zaradi nemogočega oziroma nedopustnega pogodbenega predmeta ni bilo mogoče izpolniti (v zvezi s tem bo moralo izvesti tudi novo predložene dokaze). Če se bo ugotovilo, da obnova ni zaključena, bo treba dejansko stanje raziskati tudi v smeri vzrokov, zaradi katerih še ni prišlo do dokončanja obnove oziroma krivde zanje, ter odgovoriti na vprašanje, kako to dejstvo vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka, nato pa ponovno odločiti o tožbenem zahtevku po tožbi in nasprotni tožbi.
Pogodbene stranke so pri sklepanju pogodb morale paziti, da družbena lastnina s pogodbama ne bi bila oškodovana in torej izhajati ne le iz ekvivalence položaja pravnega prednika toženk pred in po sklenjenih pogodbah, ampak tudi iz ekvivalence medsebojnih obveznostih in pravic pogodbenih strank. Ta pa je narekovala, da se zaveza Občine in D. o neodpovedljivosti veže na neko predvidljivo okoliščino oziroma določljivo dobo upravičenja, temu pa je zadoščeno, če je to upravičenje vezano na konkretno osebo. V nasprotnem primeru o ekvivalenci ne bi mogli več govoriti.
Kljub ugotovitvam sodišča prve stopnje, na podlagi katerih bi bila tožnica upravičena do posestnega varstva po 33. členu SPZ, je sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da bi zaradi vzpostavitve nove življenjske skupnosti toženca z drugo partnerko prišlo do kršitve njune ustavno zajamčene pravice do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja. Takšno odločitev je sprejelo neutemeljeno, saj toženec v svoji trditveni podlagi ni navedel, da v stanovanjski hiši živi z novo partnerko (o tem je izpovedal zgolj ob zaslišanju), prav tako se tudi ni skliceval, da bi mu bila z vzpostavitvijo prejšnjega stanja kršena njegova pravica do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja.
zavarovalna doba - pokojninska doba - delo na kmetiji - vključitev v zavarovanje - elementi delovnega razmerja
Tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je pravilen zaključek, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji določeni v 5. alineji prvega odstavka 129. člena ZPIZ-2, v zvezi z 48. in 49. členom ter 7. členom ZTPPIZ za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo.
Tožena stranka je tožnikovo zahtevo zavrnila ob razlogovanju, da tožnik ni delovni invalid in da s tem niso izpolnjeni pogoji, določeni v že citiranem četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se upokojil po določbah ZPIZ-1. Navedena določba obravnava dva različna primera. V prvem primeru mora biti izpolnjen pogoj, da gre za delovnega invalida. V tem primeru mora tak zavarovanec izpolniti še naslednji pogoj, to pa je, da mu do izpolnjevanja pogojev za upokojitev manjka do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj. Da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, med strankama ni sporno. Naslednji primer, ki ga obravnava določba (drugi stavek četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2) pa je, da gre za invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, da je invalid na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in da mu na ta dan po določbah ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine manjka do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj. Drugi stavek tako izrecno govori o invalidu. Tožnik je nedvomno invalid III. kategorije invalidnosti, saj je bil v III. kategorijo invalidnosti razvrščen že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Ker je v drugem stavku četrtega odstavka 90. člena ZPIZ-2 določen zgolj pogoj, da gre za invalida (kar tožnik izpolnjuje), ni pa določen pogoj, da gre za delovnega invalida, je bila odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita.
ZPP člen 142, 142/1, 142/3, 142/4, 346, 346/3. ZPSto-2 člen 43, 43/2.
nepravilna vročitev - vročanje v hišni predalčnik - neuporaben hišni predalčnik - obvestilo o pošiljki - fikcija vročitve - pogoji za izdajo zamudne sodbe
Pismonoša je ravnal pravilno, ko je obvestilo o pošiljki pustil na vratih stanovanja, in ne v hišnem predalčniku. Vendar v nadaljevanju ni ravnal pravilno, ko po izteku roka pisanja ni pustil v predalčniku, ker ga je napačno štel za neuporabnega iz razloga, ker na njem ni bilo vidnega toženčevega priimka. Pri enostanovanjskih hišah, za kar v tem konkretnem primeru nedvomno gre, ni nujno, da bi imel hišni predalčnik označen priimek in je lahko uporaben tudi, če priimka na njem ni.
zavrženje revizije - potek roka za vložitev revizije
Zoper pravnomočno sodbo, izdano v socialnih sporih o pravicah iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva lahko stranke vložijo revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (4. točka 31. člena ZDSS-1 v zvezi s prvim odstavkom 367. člena ZPP). Iz povratnice v sodnem spisu izhaja, da je bila pravnomočna sodba tožniku vročena 12. 3. 2018. To pomeni, da se je 30-dnevni rok za vložitev revizije v konkretnem primeru iztekel 11. 4. 2018. Tožnik je vložil revizijo priporočeno po pošti 19. 4. 2018, zato je bilo treba revizijo zavreči kot prepozno.
Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča s katerimi se pritožnik izrecno strinja, med drugim izhaja, da je potem, ko mu je bil od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2018 ponovno priznan dodatek za nego otroka, dne 22. 8. 2016 vložil zahtevo za izplačilo dodatka še za čas od 1. 1. 2011 do 31. 10. 2015. Glede na to, da je bila zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 22. 8. 2016, ni pogojev za uveljavitev pravice do izplačila denarne dajatve za nazaj. Takšno stališče je bilo že zavzeto v istovrstnih zadevah, kot je obravnavana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00017222
ZKP člen 359, 359/1, 359/1-1, 372, 372-5, 391, 394, 394/1. KZ-1 člen 228, 228/1.
pogojna obsodba s posebnim pogojem - pogojna obsodba - kaznivo dejanje poslovne goljufije - preslepitveni namen - znak kaznivega dejanja - odločilna dejstva
Brez da bi pritožbeno sodišče navedeni spremembi sodne prakse nasprotovalo, uvodoma opozarja, da tako imenovani preslepitveni namen ni znak obravnavanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 ter ga zato v opisu dejanja ni bilo treba omenjati, kaj šele konkretizirati.
Pritožbeno sodišče dodatno napotuje na zakonski opis obravnavanega kaznivega dejanja, po katerem ni nikjer zahtevano posebno storilčevo zvijačno ravnanje, temveč zadostujejo že v poslovnem svetu vsakdanja ali celo tipična ravnanja. Odločilno je, da z opisanimi zunanjimi ali notranjimi dejstvi pri nasprotni strani ustvarijo prepričanje, da bo obveznost izpolnjena.
Zavezanec za izpolnitev posebnega pogoja pri pogojni obsodbi.
sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase - razdelitvena masa - stroški v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase - stroški v zvezi s prodajo - stroški dela - dejanski stroški
Višje sodišče pritrjuje upravitelju, da v primeru, ko stroški dela in s tem povezani stroški nastajajo v bistvenem zaradi prodaje zalog in blaga, se stroška dela in z njim povezanih stroškov ne da natančno izmeriti, zlasti v razmerju do priprave za prodajo drugega premoženja.
delo v splošno korist - predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist - cenzus
Ker je bila storilcu z odločbo o prekršku izrečena globa v znesku 208,65 EUR in kot stroški postopka odmerjena sodna taksa v znesku 90,00 EUR, ni izpolnjen eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz prvega odstavka 19.a člena ZP-1, da bi sodišče (vsebinsko) obravnavalo predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist.
enotna kazen - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi - izrek enotne kazni za dejanja v steku - kršitev kazenskega zakona
Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo tudi enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora, pri čemer je kot določeni upoštevalo po dve leti zapora za vsako od obeh kaznivih dejanj ter kazen deset mesecev zapora, ki je bila obtožencu s sodbo istega sodišča VII K 4680/2017 izrečena dne 12. 3. 2018, v izrek enotne kazni po obeh sodbah povzelo tudi odločbo o odvzemu premoženjske koristi iz prejšnje sodbe, s takšnim ravnanjem pa je kršilo kazenski zakon. Pritožbeno sodišče je zato poseglo v odločbo o odvzemu premoženjske koristi v znesku 70,00 EUR (po sodbi VII K 4680/2017 z dne 12. 3. 2018). Člen 53 KZ-1 namreč določa pravila za odmero kazni za kazniva dejanja v steku, ki se uporabljajo tudi takrat, kadar se odmerja kazen obsojencu v skladu s 55. členom KZ-1, kot je to storilo sodišče prve stopnje in pri izreku enotne kazni upoštavalo kazni, ki ju je določilo za obravnavani kaznivi dejanji in kazen deset mesecev zapora po prejšnji obsodbi, ki je obsojenec še ni prestal. Enotno kazen je izreklo po pravilu iz 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 tako, da je izrečena enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni in ni dosegla njihovega seštevka. Na tak način izrekanja enotne kazni se spreminjajo samo odločbe o kazni, medtem ko odvzem premoženjske koristi ni kazen, temveč poseben ukrep, na podlagi katerega se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. Odvzem premoženjske koristi, izrečen obtožencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 4680/2017 z dne 12. 3. 2018 kljub izreku enotne kazni z izpodbijano sodbo, ni izgubil svoje samostojnosti, v tem delu je navedena sodba pravnomočna in izvršljiva, zato je povsem nepotrebno, da bi sodišče obtožencu še enkrat odvzelo protipravno premoženjsko korist.
Ker dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, ni bilo treba dokazovati, je odločitev, da izvedba dokazov ni bila potrebna, pravilna.
ZFPPIPP člen 399, 399/2, 399/2-1, 407, 407/4. ZPP člen 145, 145/1.
sprememba naslova dolžnika - odpust obveznosti - ovira za odpust obveznosti - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - novela ZFPPIPP-G - vezanost na pravnomočno kazensko sodbo
Glede na zakonsko pravico oziroma pravno dobroto odpusta obveznosti, ki stoji nasproti upnikovi ustavni pravici do zasebne lastnine, je pravilna in zelo razumna ureditev, ki upniku ne nalaga več še dolžnosti preverjanja dolžnikove obsojenosti za določena kazniva dejanja, ki že ves čas pomenijo oviro za odpust obveznosti, in vložitve ugovora proti odpustu obveznosti.
Pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisana iz kazenske evidence, je predstavljala oviro za odpust obveznosti že v času, ko je bil v obravnavani zadevi začet postopek odpusta obveznosti. Dolžnik, ki je bil obsojen za tako kaznivo dejanje, ki do poteka preizkusnega obdobja še ni bilo izbrisano iz kazenske evidence, tako nikoli ni mogel upravičeno pričakovati, da bo deležen odpusta obveznosti.
ZD člen 141, 222. OZ člen 131, 352, 1060. ZOR člen 154, 172. URS člen 26.
povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - zakonito dedovanje - oporočno dedovanje - obstoj oporoke - sodna hramba - izgubljena ali založena oporoka po smrti oporočitelja - kopija oporoke - neskrbno ravnanje - protipravno ravnanje sodišča - zastaranje - krivdno ravnanje - zmotna uporaba materialnega prava - vmesna sodba
Nedvomno je podana odškodninska odgovornost države za tožeči stranki nastalo materialno škodo. V kolikor bi bila oporoka pokojne najdena pravočasno - že v letu 1993, bi namreč prišlo do oporočnega dedovanja.
Najmanj, kar bi moralo storiti Okrajno sodišče v zapuščinskem postopku po pokojni A. A. je, da bi moralo bolj skrbno preveriti, ali se morebiti v hrambi pri Okrajnem sodišču nahaja tudi oporoka pokojne, še posebej zato, ker je na zapuščinski obravnavi bilo govora o oporoki pokojne.
Odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje sodišča ima podlago v 26. členu URS.
Država torej odgovarja, če so kumulativno podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter krivda povzročitelja.
posojilna pogodba - igre na srečo - družbena pogodba
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da gre za realizacijo skupnega dogovora o delitvi dobitka, okoliščine pa so najbližje dejanskemu stanu družbene pogodbe iz 990. člena OZ.
Toženka lastninske pravice tožnika na zahtevanih premičninah ni prerekala, saj je v odgovoru na tožbo sama navajala, da je tožnik te stvari res imel, le da jih je že odnesel s seboj. Glede na določbo prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP izključna lastninska pravica tožnika na zahtevanih premičninah v predmetnem postopku tako ni bila predmet dokazovanja in bi sodišče prve stopnje moralo izhajati iz prepričanja, da je lastninska pravica tožnika na teh premičninah izkazana.
Postopanje sodišča prve stopnje, ko je predlog pooblaščenca kot tožilca za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke iz razloga nepristranskosti izvedenca ocenilo kot predlog za izločitev nedovoljenih dokazov, je zmotno. Sodišče prve stopnje bi moralo predlog pooblaščenca oškodovanca kot tožilca ocenjevati v smislu določb 251. člena in 44. člena ZKP.