Zato, da je podano kaznivo dejanje po 374. členu KZ, ni potreben obstoj oziroma ugotavljanje posebnega namena, ki bi deloval kot motiv za izvršitev dejanja (dolus coloratus).
Uredba o vojaških sodiščih (UVS 1944) člen 15. Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 9, 9/1, 20.
kazniva dejanja vojaških oseb - sovražna propaganda
V 1.odst. 9.čl. ZKND (in enako v 1.odst. 9.čl. ZKLD) je bila kot kaznivo dejanje določena propaganda, ki je "vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve". S to inkriminacijo je bila znatno zožena kaznivost propagande v primerjavi s 15.čl. UVS, saj ni bila več kazniva vsaka sovražna in lažna propaganda. Ker naj bi bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno med 5.12.1946 in 20.7.1947, torej že v času veljavnosti ZKND in nato ZKLD, pri čemer je ZKND v 20.čl. razveljavil vse predpise, ki so bili v nasprotju z njim, obsojenčevo ravnanje, ki ni vsebovalo poziva na nasilno rušenje, ni moglo biti pravno opredeljeno po 15.čl. UVS.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Sodišče je utemeljevalo predlog za delegacijo z razlogi, da je direktor tožeče stranke brat sodnice, ki dela na civilnem oddelku tega sodišča, da je toženec njen razvezani mož in da je toženec odvetnik na območju istega sodišča. Od navedenih razlogov predstavlja tehten razlog v smislu 68. člena ZPP predvsem dejstvo, da je direktor tožeče stranke brat sodnice, ki dela na civilnem oddelku tega sodišča.
Ne gre za napačno uporabo zakona, če upravni organ novelo Zakona o državljanstvu FLRJ, uveljavljeno 4.12.1948, uporabi od uveljavitve osnovnega zakona naprej, to je od 28.8.1945 dalje, saj je njen vsebinski namen dosežen le s takim načinom uporabe.
zahteva za denacionalizacijo - vpis v evidenco državljanov - ugotovitev državljanstva
3. odstavek 63. člena ZDen vzpostavlja pravno domnevo, da so osebe nemške narodnosti, ki so optirale za Tretji Reich "folksdojčerji" (člani Kulturbunda), nelojalno ravnale zoper interese narodov in države FLRJ, zaradi česar jim je Jugoslavija ob izpolnjevanju še ostalih pogojev odrekla pridobitev državljanstva oz. vpis v državljansko knjigo.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - osebe, ki imajo v primeru smrti ali težke invalidnosti pravico do odškodnine - posebno huda invalidnosti otroka
Obseg, trajanje in intenzivnost duševnih bolečin, ki jih oba starša trpita zaradi posebno težke invalidnosti njunega otroka, so v razlogih obeh sodb obširno navedeni, zaradi česar revizijsko sodišče teh ugotovitev ponovno ne povzema. Pripominja le, da sta obe sodišči materialnopravno pravilno upoštevali zlasti dejstvo, da oba starša trpita hude duševne bolečine predvsem zaradi v prometni nesreči pretrgane nadaljnje življenjske poti ob nezgodi komaj dvajset let starega otroka, zaradi česar bo njuno duševno trpljenje še dolgotrajno, duševnim bolečinam pa bosta izpostavljena ob slehernem kontaktu s prvotožnico, ki z njima živi. Kljub povedanemu pa, ob upoštevanju kriterijev iz 200. člena ZOR in okvirov, ki jih začrtujejo po eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje in po drugi strani prisojene odškodnine v naši državi, je bila obema staršema prisojena previsoka odškodnina in sicer vsakemu za 1.000.000,00 SIT. Revizijsko sodišče je zato obveznost prvotožene stranke, ki je edina vložila izredno pravno sredstvo, iz tega naslova znižalo na 2.000.000,00 SIT kar pomeni, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožnikoma H. M. st. in H. C. st. iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti njunega otroka vsakemu po 2.000.000,00 SIT.
časovna veljavnost kazenskega zakona - milejši zakon - varnostni ukrep izgon tujca iz države - stranska kazen izgon tujca iz države
Strogost kazenskih zakonov, ki so se uporabljali v času od storitve kaznivega dejanja do pravnomočne sodbe, se presoja celovito ob upoštevanju vseh delov kazenskega zakona, to je splošnega dela vključno s sistemom sankcij, zakonitih znakov določenega kaznivega dejanja in predpisane sankcije zanj, ki so veljali istočasno v določenem času.
Zakon o vojaških kaznivih dejanjih (1948) člen 29, 29/1, 29/4, 16. Kazenski zakonik (1947) člen 20, 24, 25. Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 9.
vojaška kazniva dejanja - samovoljna zapustitev vojaške službe (beg iz vojske) - sovražno govorjenje o vojski - poskus - pripravljalno dejanje - hudo kaznivo dejanje - napeljevanje - neuspelo napeljevanje
Ker očitek, "da si je določil način ilegalnega prehoda meje FLRJ", ni konkretiziran v tolikšni meri, da bi šlo za pripravljalno dejanje po 4.odst. 29.čl. ZVKD, bi bilo mogoče obsojenčevo dejanje pravno opredeliti le kot pripravljalno dejanje h kaznivemu dejanju po 1.odst. 29.čl. ZVKD.
Kaj se šteje za hudo kaznivo dejanje, KZ-47 ni določal. Pri oceni, ali je šlo za hudo kaznivo dejanje v smislu 20.čl. KZ-47, je zato potrebno upoštevati naravo konkretnega kaznivega dejanja ter zanj prepisano kazen v primerjavi s takrat predpisanimi kaznimi za druga kazniva dejanja... Kznivo dejanje po 1.odst. 29.čl. ZVKD ni mogoče šteti kot takšno hudo kaznivo dejanje, ki bi upravičevalo uporabo določbe 20.čl. KZ-47 (kazenska odgovornost storilca pripravljalnega dejanja).
Ker iz opisa dejanja ne izhaja, da je M.Z. sploh opravil kakšno pripravljalno dejanje, h kateremu je bil napeljevan, je šlo za neuspelo napeljevanje, ki ni bilo kaznivo (25.čl. KZ-47).
Določbo 16.čl. ZVKD je potrebno razlagati v okviru splošno priznane in tudi v takratni Ustavi (iz leta 1946) zagotovljene človekove pravice do svobode govora. Zato obsojenčevo izražanje njegovih kritičnih pogledov na takratne družbene in politične razmere in njegova predvidevanja bodočih sprememb, ni bilo kaznivo dejanje po 16.čl. ZVKD.
Po določbi prvega odstavka 400. člena ZPP se lahko vloži revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. S sklepom prvega sodišča o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo ter sklepom drugega sodišča o zavrnitvi pritožbe in potrditvi takega sklepa zapuščinski postopek ni pravnomočno končan, temveč le prekinjen (določba 210. člena Zakona o dedovanju). Pravilni so tudi nadaljnji razlogi obeh nižjih sodišč, da revizija v zapuščinskem postopku ni dovoljena. Zapuščinski postopek je po svoji naravi nepravdni postopek, za slednjega pa glede na določbo 34. člena Zakona o nepravdnem postopku velja, da revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. Zakon o dedovanju v zapuščinskem postopku ne predvideva revizije.
V postopku določitve pristojbine za vzdrževanje patenta je pravno pomembna priznana patentna pravica za obdobje, ki ga določa zakon, zato v upravnem sporu, povezanem z določitvijo pristojbine, ni mogoče upoštevati ugovora, ki se nanaša na odločbo o priznanju patentne pravice.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 2, 2/1, 3, 3-7, 3-14, 8 9, 9/1. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije (1929) člen 141.ZKP člen 427.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - kaznivo dejanje klevete - pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja - izključitev kaznivosti - zahteva za varstvo zakonitosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
ZKLD/1946 sicer ni imel določbe, po kateri je bila izključena kaznivost pomoči storilcu po storjenem kaznivem dejanju, če sta bila pomagač in storilec krvna sorodnika v ravni vrsti ali v drugem (ožjem) sorodstvenem razmerju. Tako določbo pa je vseboval 5.odstavek paragrafa 141 KZ/1929, katerega uporaba ni bila v nasprotju s takratno jugoslovansko ustavo oz. s tedanjimi ustavnimi načeli.
Stališče tedanje sodne prakse in kazenskopravne teorije, da omenjeni privilegij ni veljal za t.i. politična kazniva dejanja, ni sprejemljivo.
Zmotna je revizijska trditev, da tožnik ni ugovarjal zastaranja toženčeve v pobot ugovarjane terjatve. Tak ugovor je tožnik postavil na naroku dne 14.3.1994 (listna št. 106 spisa). Revident ima sicer prav, ko poudarja, da datum podaje pobotnega ugovora ni pomemben, ker lahko ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 339. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pride tudi do pobota z zastarano terjatvijo, vendar zmotno zatrjuje, da njegova terjatev v času, ko so se stekli pogoji za pobot, še ni zastarala. Po dejanskih ugotovitvah prvega sodišča, ki temelje tako na toženčevi izpovedi kot delno na izpovedih nekaterih prič, te ugotovitve pa je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, je toženec dela, katerih vrednost ugovarja v pobot, opravljal v času od 1976 do 1978. Njegova terjatev iz tega naslova je glede na določbo 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih zastarala v splošnem petletnem zastaralnem roku, torej dosti pred časom, na katerega se nanaša tožnikova terjatev. Do toženčeve neupravičene pridobitve vrednosti v obdobju od marca 1987 do marca 1989 opravljenega dela pa je poleg tega prišlo šele konec tega obdobja s toženčevim preklicem oporoke, ko je odpadla podlaga opravljenega dela.
Ni v nasprotju z zakonom predlog pogodbe o zaposlitvi, če je delovno mesto za katero se zahteva poklic višje medicinske sestre, poimenovano - delovno mesto medicinske sestre -, in če v njem ni urejen terenski dodatek.
delovno razmerje pri delodajalcu - odškodnina - odpravnina
Po mnenju revizijskega sodišča predstavlja izplačilo odpravnine, ki je bilo izvršeno v skladu z zakonom (36. f člen ZDR), nadomestno izpolnitev, kot jo predvideva 308. člen ZOR. V prvem odstavku tega člena je določeno, da obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega, kot mu ta dolguje. Ker je tožnik odpravnino sprejel namesto dokupa pokojninske dobe, pri čemer kakšni njegovi zadržki iz podatkov v spisu niso razvidni, bi imel možnost zahtevati odškodnino samo v primeru, če bi nadomestna spolnitev imela stvarne ali pravne napake, teh pa pri denarni spolnitvi ni. Zato pogojev odškodninske odgovornosti, čeprav jih je sodišče druge stopnje ugotavljalo, sploh ni bilo treba ugotavljati.
ZPP (1977) člen 354, 354-11, 354-13, 393. ZTPDR člen 63.
delovno razmerje pri delodajalcih - disciplinska odgovornost - prenehanje delovnega razmerja - revizija
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločb disciplinskih komisij, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je na tožnikovo pritožbo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče je tožnikovo revizijo zavrnilo, ker je ugotovilo, da bistvene kršitve določb postopka ni zmotna uporaba materialnega prava ni bilo. O zadevi še ni bilo razsojeno (11. točka 354/II čl. ZPP) pa tudi materialno pravo je bilo glede na izvedene dokaze pravilno uporabljeno. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil zapisnik na obravnavi pisan.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinski ukrep - prenehanje delovnega razmerja - predhodni postopek - pristojnost organa za odločanje o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa
V prvem in drugem odstavku 59. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je določena pristojnost organov, ki odločajo o disciplinski odgovornosti delavcev glede na težo storjene kršitve (poslovodni organ oziroma disciplinska komisija). V tretjem odstavku pa je vsebovano pooblastilo organu, ki imenuje oziroma postavi poslovodnega organa, da odloča o njegovi disciplinski odgovornosti. To pooblastilo je neprenosljivo, saj prenos pristojnosti na drug disciplinski organ, za kar se zavzema revizija, zakon ne dovoljuje. Ker je o očitanih kršitvah delovnih obveznosti tožnika, ki je v času njihove storitve opravljal funkcijo direktorja pri toženi stranki, odločala v nasprotju z zakonom (tretji odstavek 59.
člena ZTPDR) disciplinska komisija, torej organ, ki za meritorno odločanje o zadevi absolutno ni bil pristojen, je njegova odločitev, tudi po presoji revizijskega sodišča, nezakonita. V posledici te ugotovitve je bilo potrebno razveljaviti vsa procesna dejanja in odločitve disciplinske komisije, ki je odločala o zadevi, za katero po zakonu ni stvarno pristojna. Pravilo iz tretjega odstavka 59. člena ZTPDR namreč ne pomeni, da je lastnost poslovodnega organa upoštevati samo pri tisti osebi, ki v času vodenja disciplinskega postopka to funkcijo dejansko opravlja, ampak tudi kot storilčevo osebno lastnost v času storitve disciplinske kršitve (pa čeprav ta lastnost ni njen konstitutiven element).
Čas, ki je pri ugotavljanju rezultatov lahko upošteven, mora biti zaradi objektivnosti čim daljši, minimum tridesetih dni, kot je bil določen v konkretnem primeru. To je čas, v katerem delodajalec s svojo aktivnostjo skuša ugotavljati razloge nedoseganja pričakovanih rezulatov dela in v določenem postopku rešiti nastali položaj. Pri tem ta rok ne more pomeniti zahteve, da mora organizacija pozitivno oceniti pričakovane rezultate dela, če spremljani delavec na primer v zadnjem letu dokazano ni dosegal pričakovanih rezultatov, dosegel pa jih je samo v mesecu opazovanja. Dejstvo, da je v opazovanem obdobju pričakovane delovne rezultate dosegel, lahko kaže prej na to, da gre v takem primeru res za tisto nedoseganje pričakovanih rezultatov dela, ki je bilo odvisno samo od prizadevnosti in vloženih naporov spremljanega delavca.
delovno razmerje pri delodajalcu - sklenitev delovnega razmerja - plače in drugi prejemki - nadomestilo za konkurenčno klavzulo
Ni v nasprotju z zakonom določba v pogodbi o zaposlitvi, da se delavcu ob prenehanju delovnega razmerja, tudi na podlagi njegove odpovedi, izplača šest plač kot nadomestilo za prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti. Delodajalec je zato tako nadomestilo dolžan izplačati.
Na podlagi ustavnih določil imajo tujci, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, v načelu enake pravice iz delovnega razmerja in socialne varnosti kot državljani Republike Slovenije - torej po določbah ZTPDR, ZPIZ, zakona o delovnih razmerjih in drugih predpisov - z izjemami, ki jih določajo posebni predpisi. Tak poseben predpis je ZZT, ki določa pogoje, pod katerimi lahko tujec dela v Republiki Sloveniji. Ker ta zakon določa posebne pogoje, ki so deloma drugačni od pogojev, ki so določeni v ZTPDR, zakonu o delovnih razmerjih in drugih predpisih, je ta pravna norma poseben (specialen) pravni predpis, ki ga je kot primarni pravni vir uporabiti takrat, ko tujec sklepa delovno razmerje ali ko se ugotavlja, ali so dani pogoji za prenehanje takšnega pravnega razmerja.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - trajni presežki - prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov
Ni bistveno, ali je tožena stranka na ta dela razporejala druge delavce brez formalne razporeditve ali z njo, bistveno je, da v primeru zaposlovanja drugih delavcev na dela, kjer je bilo v primeru tožnikov ugotovljeno, da je bilo njuno delo tam nepotrebno za dalj kot šest mesecev, ne gre za dela, ki bi postala trajno nepotrebna. Tožena stranka je tožnikoma ponudila drugo ustrezno delo, za katerega tožnika zdravstveno nista bila sposobna. Zato bi tožena stranka, če bi hotela reševati problem tožnikov v skladu z ustreznimi zakonskimi določbami, morala tožnikoma ponuditi drugo, njunemu zdravstvenemu stanju primerno možnost, če jo je imela na voljo. Tožnika sta v spis vložila razpis tožene stranke, kar je po mnenju revizijskega sodišča več kot dovolj, če upoštevamo, da je v skladu z določbo drugega odstavka 36. h člena ZDR tudi v postopku sodnega varstva, dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavcev, na organizaciji oziroma delodajalcu. Zato bi moralo sodišče dokaze, da gre res za korektno izpeljane postopke ugotavljanja trajno presežnih delavcev in posledičnega prenehanja delovnega razmerja, dobiti od tožene stranke, ne pa zaključevati, da tožnika svojih trditev nista uspela dokazati.